7. pismo, Marko Manci: Egomenedžment in življenje pod kontrolo

Sreda, 21. december 2005

Draga Manca,

kaj naj rečem? Hotel sem si dopisovati z vami in zdaj pač moram poslušati te vaše pridige. Ampak seveda boste zdaj na lastni koži skusili, kaj se to pravi meni pridigati!

Ta vaš cinizem, da je samo še Dalajlama tak srečnež kot jaz, če imam res tako “lepo pospravljen, urejen, morda celo zgleden odnos med glavo in srcem”, kot pravim, dokazuje to, na kar sem že sam namignil: prepričani ste, da normalni ljudje ne obstajajo. Človek, ki trdi, da ima te zadeve urejene, slepi samega sebe in druge, da je z njim vse v redu, v resnici pa v njem brbotajo travme in frustracije.

Za vas in za vse samopsihologe, samopsihiatre, samoterapevte, Marije samopomočnice in svete samopomagalke je vsak človek Dorian Grey, ki kaže svetu svojo lepo podobo, medtem ko je njegov pravi jaz izmaličen od grehov in slepil. In potem si mi še drznete groziti, da bom zbolel! Da ne govorim o tem, da ste šli v svoji pridigarski vnemi tako daleč, da ste na slepo potegnili z osebo, ki mi je očitala, da so mi starši nekaj groznega delali v otroštvu. Ona je en Q štekala o meni, ne pa “intuitivno slutila globoke rane iz rosnih let”! Vi pa meni: Marko-Marko, nikar ne podcenjujte [ženske] intuicije. Saj je ne podcenjujem. Pa zlobe tudi ne.

Hotel sem povedati, da sem normalen, zrel, stabilen človek, pomirjen sam s sabo in v ravnotežju s soljudmi in s svetom nasploh. Seveda imam tudi jaz osebne, medčloveške, družbene, poklicne strahove in napake in probleme. Nisem rekel, da jih nimam. Rekel sem, da imam zadeve sam pri sebi urejene – kar pa pomeni, da se problemov zavedam in da jih znam reševati ali vsaj kontrolirati in usklajevati z ambicijami. Sebe in svoje življenje imam pod kontrolo – in to je vse. Ne rečem, da pod absolutno kontrolo, vendar v meri, ki mi zadošča za občutek svobode in sreče. V življenju me še ni doletelo nič strašnega, pa vendar toliko, da vem – če pogledam okrog sebe –, da bi to marsikoga prisililo k vdaji. Nisem v vsem svoboden in srečen, pa tudi nikoli popolnoma. Ampak na tem delam, kot vem in znam – in predvsem ne filozofiram.

V življenju mi gre dovolj dobro, da mi ni treba brati knjig za samopomoč ali celo ne Carla Gustava – čeprav bi njega moral, priznam, že iz gole intelektualne radovednosti. Jaz znam s svojim jazom, le da temu rečem osebnostni menedžement ali, če hočete, upravljanje s samim sabo kot s človeškim virom. Vzamem, dodam; nevtraliziram, potenciram; (se) popravim, ne reagiram; ravnam čustveno, ravnam racionalno; pomaham si s korenčkom, požugam si s palico; včasih premišljeno, včasih impulzivno; delam napake, vlečem prave poteze; si dovolim, si prepovem; sem strog, sem popustljiv; itd, itd. Eklektičnost je mati modrosti.

Globoko preziram psihoterapevtsko šaro oz. industrijo. Ne, nič nimam proti poklicnim psihoterapevtom, psihologom, psihiatrom, psihoanalitikom. Imam pa tem več proti šarlatanom, bleferjem, odrešiteljem, zdravilcem, svetovalcem, energetikom, numerologom, astrologom, psihokolumnistkam, mistikom in kiropraktikom, ki služijo denar ali ugled na račun nesrečnih ali neumnih. Nobene self-help knjige še nisem prebral in je nikoli ne bom. Naježim se, ko vidim, da modrijani v Polnočnem klubu spet nakladajo o človeški sreči in nesreči, samouresničitvi, dopuščanju, bližini, čustvih, duši. (Duša? Pha! Duša je literarna metafora – nekoč metafora pesnikov, danes brezčutnih in nepismenih!) In koliko je tega v medijih! Ljudje so obsedeni – in to ne toliko z iskanjem sreče samim, temveč s čvekom o iskanju sreče! Prava nihilistična metafizika!

Da je na svetu toliko nesrečnih in neumnih, je katastrofa. Toda prepričan sem, da bi jih bilo manj, če ne bi obstajali ljudje, ki človeštvo ljubijo tako zelo in kar počez – temu pravim grosistična karitas –, da se čutijo dolžne pomagati ljudem z lažnim občutkom pozitivne energije, samouresničitve, osebnega preporoda in kar je še takih flanc. Ne trdim, da so ti pomagalci vzrok za nesrečo in neumnost. Trdim pa, da s svojim plehkim optimizmom in teorijo vesoljne pozitivnosti oplajajo novo nesrečo in novo neumnost. Imeti rad vsakogar, biti odprt do vsakogar, ki pride mimo, je oslarija. Ljudi ne moreš imeti rad kar tako, nasplošno. Ne moreš se posvečati vsakomur, ki pride mimo, da bi v njem našel sočloveka. Skakljati po svetu in govoričiti, kako je vse super in da lahko vse dosežeš, če se le malo potrudiš, je samo narobna plat tiste negativistične zgodbe, ki je ljudi res pripehala v nesrečo in neumnost. Od tisočih boste morda rešili enega – toda sto drugih boste z ustvarjanjem psihoze sreče in modrosti pahnili v brezno nesreče in neumnosti. Vsakdo ima pravico biti srečen. Vsakdo ima pravico biti zanimiv. Vsakdo ima pravico biti moder. Vsakdo ima pravico biti sposoben. Prosim vas lepo! Vi delate reklamo za življenje, v kateri je vse potencialno popolno. Samo nekaj manjka: čustva. Mašinerija medčloveške sreče in odprtosti do soljudi, katere kolešček ste tudi vi sami, Manca, temelji na ideologiji, ki prepoveduje vsako kompleksno in kontroverzno čustvo, ki ni v funkciji optimizma, sreče in samoizpolnitve. Ta vaša sreča je španska stena, ki prikriva odsotnost pristnejših čustev, ne nujno prijaznih, a prav tako nepogrešljivih za človeško ravnotežje. Ljudje se moramo tudi kregati in sovražiti, moramo si pridigati, soliti pamet, tekmovati med sabo, se ne tolerirati kar tja v en dan, se posmehovati drug drugemu, če hočemo kaj produktivnega doseči. Po vaši teoriji je ravno ta negativizem pripeljal družbo v stanje, v kakršnem je. Morda res. Ampak prepričan sem, da bi bilo vse drugače, če bi svetu vladali ljudje, ki imajo v glavi urejene zadeve – ne pa na eni strani psihopati, ki jim ego zrase šele na funkciji, ki jo opravljajo, in na drugi hipiji, ki ljubijo vsakogar, ki pride mimo.

Manca! Težko mi je to šlo izpod tipkovnice. Najbrž sem preveč razmišljal, kako bi ja izpadel čim manj zoprn. Pa še teme so tako obsežne, da mi vedno zmanjka prostora. V bistvu spoznavam, da bi pri takem podvigu, kakršnega sva se lahkomiselno lotila, morala do zadnjega detajla vedeti, kaj vse hočeva povedati v vseh pismih, ki si jih bova do kdo ve kdaj še napisala – kar pa najbrž presega najine publicistične sposobnosti.

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 21. December, 2005 ob 20:26 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.