Arhiv za 22. December 2005

8. pismo, Manca Marku: Marko skače po zeleni trati

Četrtek, 22. december 2005

Dragi Marko,

in kaj naj rečem jaz? »Če bi pisala naprej, bi bila kot človek, ki še naprej vrti telefonske številke, čeprav je priključek na oni strani začasno ali trajno odklopljen ali v okvari, je rekel prijatelj, ko sem mu pojamrala, kaj naj vam odpišem. Pojete si samohvalo, ki v meni sproža arhetipski pridigarski vzorec. Tega imamo pač vsi, ki nismo učitelji samo po poklicu, ampak tudi po duši. A kaj, ko v temle pismu Marko skače: »Duša? Pha! Duša je literarna metafora – nekoč metafora pesnikov, danes brezčutnih in nepismenih!« Tako je vaše stališče. Lahko dodam pač svoje mnenje, da bo na ogrlici dveh razpoznavna vsaka jagoda kot bistveno drugačna entiteta.

Naj spet citiram – to rada počnem, ker so na ta način z menoj tisti, ki jih navajam. Moji dobri prijatelji. Četudi so mrtvi in jih nisem v tem življenju nikoli srečala. Kot na primer prijateljico Frido Kahlo. Ko so mi pri Beletrini ponudili pisanje spremne besede v biografijo in njen dnevnik, me je oblila groza. Obmolknila sem od bolečine. Nisem mogla napisati niti stavka. Potem sem šla k Fridi na obisk v Mehiko. Čander me je priganjal, od mene pa še vedno nič. Nisem zmogla. Odšla sem v samoto, v trimesečno tišino, in ko je prišla iz Beletrine že obupana prošnja, sem sedla za računalnik, zajokala in prosila Milost, naj se mi napiše. Najprej se je zapisalo posvetilo, odlomek Tournierove pesmi: » … kajti so temačne ure, / ko meso ne prenaša samote, / ne da bi tvegalo, / da umre od bolečine.« Potem sem začela pisati – po nareku – in besedilo sem zares prebrala šele v knjigi. Prej ga nisem zmogla. Samo to sem videla, da sem napisala – PISMO. Pismo Fridi Kahlo, v katerem sem ji povedala, da z njo sočustvujem, jo razumem in sestrsko ljubim. Naslov pisma: Življenje, ki je praznik, življenje, ki je smrt.

Tisti citat, ki ga hočem povedati vam, dragi Marko, je o bolezni našega časa: »Velika bolezen, ki zajema vse naše težave in nas prizadeva kot posameznike in kot družbo, je ‘izgubljanje duše’. Zanemarjena duša se ne umakne, temveč se simptomatično pojavlja v obsedenostih, vdajanju razvadam, nasilju in izgubi smisla. Simptome skušamo osamiti ali izbrisati, a osnova težava je, da smo izgubili modrost o duši, pa tudi svoje zanimanje zanjo«. Navedek je iz meni ljube knjige Thomasa Moora (kakopak je avtor izjemen psihoterapevt, avtor številnih člankov o arhetipski in jungistični psihologiji, mitologiji in umetnosti. Dvanajst let je preživel kot menih katoliškega reda. Diplomiral je iz religiologije, iz teologije, iz muzikologije in iz glasbe in filozofije. Da ne boste mislili, da je to storil z levo roko na enem faksu. Vsako diplomo je pridobil na drugi univerzi, v drugi državi) s podnaslovom Vodnik v globine in svetost vsakdanjega življenja, in naslovom, značilnim za nas »brezčutne in nepismene«, kot se kažemo vam, Marko, NEGA DUŠE.

Zdaj veste, zakaj jaz toliko o duši. In kaj in koliko meni pomenijo pisma. Pa vam, Marko? Hoteli ste se dopisovati z menoj – a ne poveste, zakaj. »Vprašaj ga, ali te je povabil zato, ker je tako zadovoljen sam s sabo? Ali je ta prepiska sploh lahko kaj drugega kot dvakratna rubrika, namenjena bralstvu, da kaj zve? V bistvu dvojna psihokolumnistična rubrika? Če je proti njim, zakaj je šel v to? Saj te pozna, nisi mu neznanka, bral je tvoja prejšnja pisma (zakaj bi te sicer vabil) – torej ni mogel pričakovati, da bosta počela tisto, kar gre njemu najbolje od rok, se pravi, idiosinkratično opisovala »kar po spisku« reči, ki vama grejo na živce? Osebna – pa čeprav javna – korespondenca je nujno izmenjava psihičnih substanc. Temu se tu ni mogoče izogniti. Dopisovanje, v katerem ena stran samo izjavlja, da se ne gre, ni dopisovanje. Crnkovič naj se vrne k svojim vpeljanim oblikam komunikacije s svetom (kolumnistu paše to, da se zdi, kot da komunicira, pa ima samo megafon, medtem ko domačega telefona ne vzdiguje)«, piše prijatelj in zdaj jaz vam, ker me zanima prav to: ZAKAJ tele epistole? Kaj osebno imate vi od njih?

Jaz zase vem. Ko ste me povabili, sem bila najprej presenečena. Potem pa me je premamila oblika, ki je – kot sem skušala pojasniti na začetku – zame nekaj intimnega, globokega, iskrenega. Saj zato sem tudi predlagala takrat na Razgledih, da bi jo uvedli! In dopisovanje z Dušanom Jovanovičem (rekli ste mi, da najine epistolarne knjige »Moški : ženska« niste prebrali: vas ni zanimala?) me je do dna pretreslo. Ker sem zvedela marsikaj novega o sebi, in ker sem prepoznavala Dušanov obraz. Obraz, ki se mi je v mladosti včasih zdel celo odvraten, je v tej korespondenci zažarel z življenjem, ki me je očaralo prav zato, ker ni bilo potencialno popolno (kot mi vi brez vsakega smisla za empatijo podtikate, da delam reklamo za tako življenje), ampak raznobarvno, od zamaknjeno temnih tonov do strasti, ki je špricala z njegovih strani. Ja, za tako življenje sem, dragi Marko. Polno. Notranje bogato. Pogumno, ker si upa zaigrati na vse tipke svojega dušnega klavirja. Ker pritisne na vsako, ne glede na to, ali je bela ali črna. To je zame produktivno življenje, ki obrodi mnogotere sadove. Ene drugim v srečo, druge drugim v nesrečo. Ampak samo vse skupaj, od pekla do neba, tvori tisto celovitost, ki mene zanima. Me gane. Ji verjamem. In se ji strastno (in patetično, mati, bi dodala Tina) predajam.

In premamila me je vaša ponudba zato, ker sem strašansko radovedna. Nikoli ne vem, kaj boste pisali vi meni in kaj vam bom od-pisala. Nimam vnaprej pripravljenih tem, o katerih bi rada govorila, na kraj pameti mi ne pade, da bi si naredila kakšen spisek in da bi »morala do zadnjega detajla vedeti, kaj vse hočeva povedati v vseh pismih«, kot si želite vi, Marko. Mene zanima pretočnost, kar naj bi teklo od enega k drugemu in nazaj. Zato sem ostala po današnjem vašem pismu brez sape in besed. Pa mi je pomagal prijatelj, ki je ubesedil mojo stisko. Ker naju je resnično prebral. In tudi slišal. Ta stranski produkt najinega dopisovanja je za mojo dušo, ki po vašem pismu občuti samotnost in nemost, dragocen dar. Hvala ti zanj, ljubi O. K.!

Pa tudi vas toplo pozdravljam, dragi Marko, saj brez vašega pisma tega daru ne bi dobila. Imejte mile, prijazne božične praznike!

Vaša Manca

  • Share/Bookmark

Filigran, suvenirji in zakoni

Četrtek, 22. december 2005

Kmalu bo minilo štiri leta, odkar so se začele debate o ukinitvi nedeljskega dela oziroma o zaprtju trgovin ob nedeljah. Takrat sem v Financah zapisal, da bi se Janković in Rode, simbolična nasprotnika v tem sporu, morala povezati. Šele zdaj, ko nobeden od njiju ni več na položaju, vidimo, da bi morda samo onadva zmogla to spravljivo gesto.

Nobenega razloga ni, da v okviru celostne, sicer materialistične ponudbe v hipermarketih ne bi zagotavljali tudi verske oskrbe. Cerkev in trgovci niso naravni sovražniki. Religioznost in potrošništvo se ne izključujeta ne duhovno ne časovno. Za oboje rabiš potrebo, voljo, zbranost, čas in prostor. Da je verska oskrba neplačljiva, je ne postavlja v konflikt z eminentno komercialno dejavnostjo. Če je pred hipermarketi zastonj parkiranje, bi lahko bila zastonj tudi nedeljska maša – ali naprimer vstop v kapelo ali spovednico katerikoli dan v tednu ob katerikoli uri znotraj odpiralnega časa.

“Oče, grešil sem. Za sedem jurjev sem si kupil brezvezno bundo v Zari.” Oprostite, ne morem si kaj. Ampak vseeno mislim resno.

Kako to, da se tega še niso spomnili ne v Mercatorju, ne v Sparu, ne v Tušu, ne v Leclercu, ne v BTC? Cerkev bi s tem učinkovito pritegnila vernike in se simbolično modernizirala. Na urban način bi še vedno dostojanstveno, toda v stilu in “poslovno” učinkovito sestopila s piedestala. Trgovci pa bi svoji že tako ali tako široki ponudbi materialnih dobrin dodali tudi duhovno dimenzijo. To seveda ne bi bil edini način doseganja sprave ali vsaj odpravljanja nepotrebnih, načelnih, apriornih konfliktov med duhovno in laično sfero oziroma med obema načinoma življenja – bi pa vsekakor bil eden bolj učinkovitih. To namreč ne bi delovalo pomirjujoče samo na antagonistične socialne sloje, temveč tudi na posameznike, zdaj nemara razcepljene med duhovnost in potrošništvo. Resnično vam povem: minili so časi, ko je bilo treba izganjati krošnjarje iz templja!

Že v takratni kolumni sem zaman plediral, da bi moj predlog vzeli resno. Razloga, da so moje ekumenične ideje naletele na gluha ušesa, pa nista samo ta, da se je pozneje zgodil referendum, na katerem se večini volilcev ni ljubilo angažirati – zdaj pa si upajo še pritoževati! –, in da je bila sprememba zakona, uveljavljena na referendumu in popravljena v parlamentu, pravkar sprejeta. Kakorkoli, gre za velik udarec liberalizmu na Slovenskem, ki ga po mojem obžalujejo celo tisti konservativci, ki so to vprašanje sploh sprožili.

Opozarjam pa tudi na dejstvo, da je v zvezi z nedeljskim delom prišlo do nenačelne koalicije med Cerkvijo in sindikati, medtem ko si v zvezi z socialno-ekonomskimi reformami tabora nasprotujeta. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je Cerkev tista, ki tu ni dosledna. Če je racionalno še kolikor-toliko razumljivo, da se zavzema za družinsko idilo sedmega dne, obvarovano pred navadami, ki bi jih zlahka označili za materialistične in grabežljive – kar so moralni razlogi –, pa ima Cerkev v zvezi z reformami samo še politične razloge. Reforme bodo namreč prav tako, če ne še bolj, ogrozile družinsko idilo, kakršno si predstavljajo.

Toda poglejmo sindikate, navidez bolj dosledne v svojem nasprotovanju vsakršnim političnim in ekonomskim instancam. Prepoved nedeljskega dela so ob izbruhu dileme argumentirali s tem, da je družinska sreča prodajalk tako kot za Cerkev tudi zanje nedotakljiva, obenem pa so dajali jasno vedeti, da je za “pošteno” ceno lahko tudi naprodaj. Njihov argument proti reformam je nedotakljivost socialne države oziroma pridobljenih pravic. No, če se sindikati že takrat ne bi postavljali v vlogo družinskih psihoterapevtov, bi morda res še lahko iztržili kakšno dodatno delavsko pravico – naprimer večji nedeljski bonus –, ki jim je danes ne bi ne mogel ne hotel nihče vzeti.

Spremembe zakona o nedeljskem odpiralnem času pa so seveda čista slovenska in splošneje gledano tudi postsocialistična neumnost. Izjeme, ki so jih nametali v zakon, pričajo o več stvareh. Prva je, da se ljudje brez pretiranega razmišljanja množično vnamejo za neko idejo, ki je načelno morda res konsistentna ali celo sama po sebi sprejemljiva, nima pa veliko zveze z realnim življenjem. Dotični problem je, kot drugo, kot nalašč za razpis referenduma, te čarobne palčke za nesposobnost medčloveškega dogovarjanja nasploh in predvsem maziva za zarjavele politične mehanizme slovenske parlamentarne partitokracije.

Tretja stvar pa je indikacija, kako si slovenska politika s svojimi volilci vred predstavlja pravo in zakone, da ne rečem pravno državo nasploh. Abstraktni, specialni zakoni, da tako rečem, ne zanimajo nikogar razen ožjih krogov vpletenih. Na življenjske zakone, da tako rečem, ki lahko opazno vplivajo na vsakdanjost, pa se nenadoma vsi spoznajo – le da to svojo ekspertizo dokazujejo z iskanjem in izumljanjem izjem, seveda v skladu z lastnimi koristmi. Spomnite se samo cirkusa, ki je nastal okrog Kebrovega alkoholnega zakona, in dopolnil, ki so jih poskušali vanj vsiliti. Spomnite se cirkusa, ki je nastal ob nameravanem znižanju dovoljene vsebnosti alkohola v krvi. Celo iz tega, da zelene luči na semaforjih ne utripajo več, so mediji hoteli narediti cirkus, pa je bila tema očitno le preveč trivialna.

Najbolj smešna izjema, ki se je znašla v sprejeti verziji zakona, pa so seveda trgovine v turističnih krajih. Vsakdo, ki se je kdaj v nedeljo sprehodil po kateremkoli slovenskem turističnem kraju, je moral sprevideti, da je to nekaj najbolj groznega, kar lahko doživi kot potrošnik. Iz zadnjih debat na to temo sem razbral, da v Sloveniji še vedno obstajajo ljudje, ki resno razglašajo prodajo suvenirjev za pomembno trgovsko dejavnost! Prištejmo k temu še ponudbo trgovin z oblačili, pa bo postalo jasno, da bi trgovine v turističnih krajih lahko bile brez vsake škode zaprte tudi čez teden, ne pa da njim na ljubo uvajajo celo zakonske izjeme! Tako bomo lahko recimo v Portorožu ali Kranjski Gori kupili gnusno trenirko – ali recimo filigranske izdelke, ki grejo lepo skupaj s suvenirji! –, sredi Ljubljane pa ne bomo mogli kupiti vsega tistega za preživetje, česar nismo utegnili čez teden. Hvala vsem vpletenim za to katastrofo!

  • Share/Bookmark