8. pismo, Manca Marku: Marko skače po zeleni trati

Četrtek, 22. december 2005

Dragi Marko,

in kaj naj rečem jaz? »Če bi pisala naprej, bi bila kot človek, ki še naprej vrti telefonske številke, čeprav je priključek na oni strani začasno ali trajno odklopljen ali v okvari, je rekel prijatelj, ko sem mu pojamrala, kaj naj vam odpišem. Pojete si samohvalo, ki v meni sproža arhetipski pridigarski vzorec. Tega imamo pač vsi, ki nismo učitelji samo po poklicu, ampak tudi po duši. A kaj, ko v temle pismu Marko skače: »Duša? Pha! Duša je literarna metafora – nekoč metafora pesnikov, danes brezčutnih in nepismenih!« Tako je vaše stališče. Lahko dodam pač svoje mnenje, da bo na ogrlici dveh razpoznavna vsaka jagoda kot bistveno drugačna entiteta.

Naj spet citiram – to rada počnem, ker so na ta način z menoj tisti, ki jih navajam. Moji dobri prijatelji. Četudi so mrtvi in jih nisem v tem življenju nikoli srečala. Kot na primer prijateljico Frido Kahlo. Ko so mi pri Beletrini ponudili pisanje spremne besede v biografijo in njen dnevnik, me je oblila groza. Obmolknila sem od bolečine. Nisem mogla napisati niti stavka. Potem sem šla k Fridi na obisk v Mehiko. Čander me je priganjal, od mene pa še vedno nič. Nisem zmogla. Odšla sem v samoto, v trimesečno tišino, in ko je prišla iz Beletrine že obupana prošnja, sem sedla za računalnik, zajokala in prosila Milost, naj se mi napiše. Najprej se je zapisalo posvetilo, odlomek Tournierove pesmi: » … kajti so temačne ure, / ko meso ne prenaša samote, / ne da bi tvegalo, / da umre od bolečine.« Potem sem začela pisati – po nareku – in besedilo sem zares prebrala šele v knjigi. Prej ga nisem zmogla. Samo to sem videla, da sem napisala – PISMO. Pismo Fridi Kahlo, v katerem sem ji povedala, da z njo sočustvujem, jo razumem in sestrsko ljubim. Naslov pisma: Življenje, ki je praznik, življenje, ki je smrt.

Tisti citat, ki ga hočem povedati vam, dragi Marko, je o bolezni našega časa: »Velika bolezen, ki zajema vse naše težave in nas prizadeva kot posameznike in kot družbo, je ‘izgubljanje duše’. Zanemarjena duša se ne umakne, temveč se simptomatično pojavlja v obsedenostih, vdajanju razvadam, nasilju in izgubi smisla. Simptome skušamo osamiti ali izbrisati, a osnova težava je, da smo izgubili modrost o duši, pa tudi svoje zanimanje zanjo«. Navedek je iz meni ljube knjige Thomasa Moora (kakopak je avtor izjemen psihoterapevt, avtor številnih člankov o arhetipski in jungistični psihologiji, mitologiji in umetnosti. Dvanajst let je preživel kot menih katoliškega reda. Diplomiral je iz religiologije, iz teologije, iz muzikologije in iz glasbe in filozofije. Da ne boste mislili, da je to storil z levo roko na enem faksu. Vsako diplomo je pridobil na drugi univerzi, v drugi državi) s podnaslovom Vodnik v globine in svetost vsakdanjega življenja, in naslovom, značilnim za nas »brezčutne in nepismene«, kot se kažemo vam, Marko, NEGA DUŠE.

Zdaj veste, zakaj jaz toliko o duši. In kaj in koliko meni pomenijo pisma. Pa vam, Marko? Hoteli ste se dopisovati z menoj – a ne poveste, zakaj. »Vprašaj ga, ali te je povabil zato, ker je tako zadovoljen sam s sabo? Ali je ta prepiska sploh lahko kaj drugega kot dvakratna rubrika, namenjena bralstvu, da kaj zve? V bistvu dvojna psihokolumnistična rubrika? Če je proti njim, zakaj je šel v to? Saj te pozna, nisi mu neznanka, bral je tvoja prejšnja pisma (zakaj bi te sicer vabil) – torej ni mogel pričakovati, da bosta počela tisto, kar gre njemu najbolje od rok, se pravi, idiosinkratično opisovala »kar po spisku« reči, ki vama grejo na živce? Osebna – pa čeprav javna – korespondenca je nujno izmenjava psihičnih substanc. Temu se tu ni mogoče izogniti. Dopisovanje, v katerem ena stran samo izjavlja, da se ne gre, ni dopisovanje. Crnkovič naj se vrne k svojim vpeljanim oblikam komunikacije s svetom (kolumnistu paše to, da se zdi, kot da komunicira, pa ima samo megafon, medtem ko domačega telefona ne vzdiguje)«, piše prijatelj in zdaj jaz vam, ker me zanima prav to: ZAKAJ tele epistole? Kaj osebno imate vi od njih?

Jaz zase vem. Ko ste me povabili, sem bila najprej presenečena. Potem pa me je premamila oblika, ki je – kot sem skušala pojasniti na začetku – zame nekaj intimnega, globokega, iskrenega. Saj zato sem tudi predlagala takrat na Razgledih, da bi jo uvedli! In dopisovanje z Dušanom Jovanovičem (rekli ste mi, da najine epistolarne knjige »Moški : ženska« niste prebrali: vas ni zanimala?) me je do dna pretreslo. Ker sem zvedela marsikaj novega o sebi, in ker sem prepoznavala Dušanov obraz. Obraz, ki se mi je v mladosti včasih zdel celo odvraten, je v tej korespondenci zažarel z življenjem, ki me je očaralo prav zato, ker ni bilo potencialno popolno (kot mi vi brez vsakega smisla za empatijo podtikate, da delam reklamo za tako življenje), ampak raznobarvno, od zamaknjeno temnih tonov do strasti, ki je špricala z njegovih strani. Ja, za tako življenje sem, dragi Marko. Polno. Notranje bogato. Pogumno, ker si upa zaigrati na vse tipke svojega dušnega klavirja. Ker pritisne na vsako, ne glede na to, ali je bela ali črna. To je zame produktivno življenje, ki obrodi mnogotere sadove. Ene drugim v srečo, druge drugim v nesrečo. Ampak samo vse skupaj, od pekla do neba, tvori tisto celovitost, ki mene zanima. Me gane. Ji verjamem. In se ji strastno (in patetično, mati, bi dodala Tina) predajam.

In premamila me je vaša ponudba zato, ker sem strašansko radovedna. Nikoli ne vem, kaj boste pisali vi meni in kaj vam bom od-pisala. Nimam vnaprej pripravljenih tem, o katerih bi rada govorila, na kraj pameti mi ne pade, da bi si naredila kakšen spisek in da bi »morala do zadnjega detajla vedeti, kaj vse hočeva povedati v vseh pismih«, kot si želite vi, Marko. Mene zanima pretočnost, kar naj bi teklo od enega k drugemu in nazaj. Zato sem ostala po današnjem vašem pismu brez sape in besed. Pa mi je pomagal prijatelj, ki je ubesedil mojo stisko. Ker naju je resnično prebral. In tudi slišal. Ta stranski produkt najinega dopisovanja je za mojo dušo, ki po vašem pismu občuti samotnost in nemost, dragocen dar. Hvala ti zanj, ljubi O. K.!

Pa tudi vas toplo pozdravljam, dragi Marko, saj brez vašega pisma tega daru ne bi dobila. Imejte mile, prijazne božične praznike!

Vaša Manca

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 22. December, 2005 ob 20:31 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “8. pismo, Manca Marku: Marko skače po zeleni trati”

  1. anita pravi:

    joj, draga manca, jaz čutim vaše besede po celem telesu. ko berem vaša pisanja, me odnese v en tako krasno bogati svet,da iz njega ne želim izstopiti in vedno počasneje berem, ko se bliža konec, da bi podaljšala užitek pitja vaše duše, če smem tako reči (in Tini se gotovo zdim neokusno patetična). nihče ne komentira vajinih pisem, ker je vsak komentar v bistvu odveč. a kar ne morem biti tiho. tipke se same spuščajo pod hitrimi gibi mojih prstov.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.