Arhiv za 28. December 2005

9. pismo, Marko Manci: S kom bi si dopisovali, če ne z mano?!

Sreda, 28. december 2005

Draga Manca,

danes zjutraj sem se zbudil v Mariboru in ugotovil, da čez noč nisem postal spet otrok – čeprav mi gre vedno na otročje, kadar sneži. Že štirideset let hodim med sneženjem vsakih deset minut na okno gledat, ali še sneži in kako močno. Vedno navijam za čim daljše in obilnejše sneženje. Tokrat pa nisem, ker se je križalo s smučarskimi plani. V Hervisu sem si že v soboto izposodil testne rossignolke in se včeraj odpravil v Maribor. Že zvečer, ko smo v metežu odhajali iz Tildosa, mi je bilo jasno, da s smučanjem najbrž ne bo nič. In res. Tako sem se potem tri ure knajpal v Habakuku.

Sicer pa me veseli, da ste do mene tolerantni in da ste še pripravljeni nadaljevati. Če bi poslušali vašega prijatelja – jaz sam bi mu raje rekel zlohotni prišepetovalec –, ki me ima za domišljavega primitivca, s katerim se v dušo verujoči intelektualci nimajo kaj pogovarjati, potem bi bilo najbrž vsega tega konec.

Najprej razčistiva, zakaj si hočem dopisovati.

Prvi razlog je, da raje pišem, kot mislim. Še pomnite, tovarišica? Zakaj bi bile najine epistole izjema? Kolikor vem, moj stari oksimoron cenite kot malo mojstrovino paradoksa. Obenem pa vas imam na sumu, da si niste predstavljali, kaj pomeni moje pisanje in mišljenje izkusiti na lastni koži.

Kadar pišem kolumne, nimam konkretnega naslovnika, vendar se vedno postavim v položaj človeka, ki želi nekaj povedati abstraktnim, imaginarnim prijateljem. Kdor piše za javnost, se mora dosledno delati, da piše prijateljem, četudi gre za brezoblično množico. Samo če verjameš, da pišeš za prijatelje, izpade dovolj dobro.

Tokrat pa imam pred seboj pen-frendico z imenom, obrazom in možgani – in lahko mi verjamete, da uživam še veliko bolj kot pri običajni kolumni! Še več! Tega veselja mi niti najmanj ne jemlje dejstvo, da si dopisujem s princesko na zrnu graha, ki si privošči izlet v Mehiko in tri mesece samote, če ji ne znese napisati preprostega teksta.

Pisanje je tako kot tenis: boljši ko je partner, boljši si tudi sam. Tenis igram precej povprečno, in temu primerno so tudi moji dvoboji s povprečnimi partnerji dolgočasno pimplanje, ki ga le tu in tam presekajo naključno eksplozivni udarci. Kadar igram z boljšim od sebe, pa je partija dramatičen grand slam. Večkrat izgubim kot ne, vendar sem vedno srečen, ker sem dal vse od sebe in se za nameček še zdravo fizično izpraznil.

Da mi ne boste očitali samohvale, naj pohvalim oba skupaj: midva sva ravno pravi par za pisma, ker si lahko parirava kot pisca, obenem pa sva interesantno različna. Med nama je napetost, morda celo suspenz, gotovo tudi kontroverznost. Pa še moški pa ženska sva. Poskusite si predstavljati, s kom bi si dopisovali, če ne z mano?!

Ah, ne, kaj sanjam! Vi bi si lahko dopisovali z mnogimi, ker se vam ljudje nasplošno zdijo zanimivi in se vam ljubi ukvarjati z njimi, tudi če vam ni treba. Predvsem pa ste tak egocentrik – mislim tak tip egocentrika (kar zame ni očitek) –, ki mu sogovornik služi za zrcalo. Razumem vašo trditev, da je komunikacija terapija, in se lahko z njo nemara celo strinjam. Vendar je slaba stran tega v tem, da za to rabite večje število ljudi, kot bi jih bilo racionalno, emocionalno ali intelektualno vrednih vašega zanimanja. Vi se otročje navdušujete (tudi) nad ljudmi, ki so morda res zanimivi – ker zanimiv je navsezadnje lahko vsakdo, če premoremo le malo empatije –, pri tem pa vaš za čudenje in odkrivanje verzirani jaz potencira njihove kvalitete do te mere, da se lahko vzajemno občudujete.

Naj vam povem, zakaj to delate. Če človeka povzdignete na vaš nivo, mu lahko pridigate, ne da bi opazil.

Vam ni nikoli dovolj ljudi okrog vas za resno komunikacijo, medtem ko sem jaz zadovoljen, če jih je čim manj. Tudi jaz se rad družim z ljudmi, vendar pri večini načrtno vzdržujem nivo formalnosti, neobveznosti, celo plehkosti, zgolj družabnosti in seveda tudi poslovnosti komunikacije. Kaj bolj resnega pa naklonim le redkim izbrancem.

Kakorkoli: v tisti obliki terapevtike, ki sem jo obsodil že v prejšnjem pismu, je vedno nekaj narcisoidnosti. Zato tega ne maram, čeprav sam nisem imun na te zadeve. Ampak če se človek že hoče občudovati, potem naj bo sam, ne med ljudmi. Pravi terapevt je tisti, ki trpi s subjektom.

Jaz pa odkrito priznam, da razen vas ne vidim drugega človeka, s katerim bi si dopisoval s takim veseljem – in to kljub temu, da niste čisto prvi na lestvici ljudi, ki mi v življenju nekaj pomenijo.

Ko sem bil pri vojakih, sem v desetih mesecih napisal petsto pisem: pol punci, po četrt pa staršem in prijateljem. Kot devetnajstletnik sem s tem nekako racionaliziral nesmiselno situacijo, v kateri sem se znašel. Pisma so mi pomagala preživeti. Danes tega ne rabim, ker živim bolje kot v Beogradu in Smederevski Palanki leta 1981/82. Kljub temu pa mi ta najina pisma pomagajo, saj skoznje bolje spoznavam ne le vas, temveč tudi sebe. Saj veste: šele ko pišem, res dobro razmišljam; šele ko berem, res prisluhnem.

Vaš zlohotni prišepetovalec piše, da je “korespondenca nujno izmenjava psihičnih substanc” in da “dopisovanje, v katerem ena stran samo izjavlja, da se ne gre, ni dopisovanje”. Manca! Kaj je to? Pisma bralcev? Razložite mi prosim, zakaj v mojih pismih ni “psihičnih vsebin”! Ali zato, ker je duša po mojem samo literarna metafora? In kje točno sem izustil izjavo, “da se ne grem”? Pišem vam že peto pismo, in četudi v njih ne “špricajo strasti” kot v tistih od Dušana Jovanovića – ker to pač ni moj stil ali kaj šele namen –, pa menda ja ne boste trdili, da ne premorejo vsaj kančka intelektualnega fanatizma, ki vas ne bi smel pustiti hladne?

Manca, vi živite v slonokoščenem stolpu. Tam ni prostora za tiste, ki si z življenjem ne delajo preveč problemov, četudi jim ne gre čisto idealno. Tam ni prostora za tiste, ki so zadovoljni z malim – na primer sami s seboj. Tam ni prostora za tiste, ki se ničemur ne čudijo in jih ljudje ne zanimajo brez razloga. Vaš svet je poln ljudi, ki živijo od metafor in psihičnih vsebin – vsebin drugih, mnogih, premnogih – in ki vsaj čutijo, če že ne mislijo enako. Pomagajte mi razumeti vaš svet, in jaz vam bom pomagal razumeti mojega.

Želim vse dobro vam in vsem, ki jim želite dobro sami.

Marko

  • Share/Bookmark