Arhiv za 29. December 2005

10. pismo, Manca Marku: Vse, kar je rečeno, je rekel nekdo

Četrtek, 29. december 2005

Dragi Marko,

“Ljubek je, pravi srček smrček, tale Crni«, se je nasmehnila Tina, ki je prebrala vaše pismo pred menoj. Jaz moram najprej počistiti mizo, odgovoriti na mejle – kar je v teh prazničnih dneh še bolj naporno, saj dobivam vsak dan po trideset in več sporočil, da o kilogramih navadne pošte ne govorim –, nujna telefonska sporočila. Potem, ko sem s tem opravila, se spravim v stanje miru in odprtosti za drugega. V hrupu in šumih vsakdanjega življenja nočem pisati. Zato pišem v soboto in nedeljo, vi pa med tednom. In zato predlagam, da vrstni red spet obrneva, da vam bom jaz pisala v miru ob koncu tedna, vi pa potem odgovarjajte, kadar hočete.

Naj najprej odgovorim na vaš naslov: S kom bi si dopisovali, če ne z mano? Ker ste me vi povabili, je vprašanje umestno. Z vami, jasno, saj sva se tako zmenila med seboj in z Lesjakom. Besedo je treba držati! A zdaj, ko sem prišla na okus, bi si želela dopisovati še s kom drugim. In si že! Na tole korespondenco prihajajo izredno zanimiva pisma – ne le od ljubega O. K. –, ki se vsa po vrsti ukvarjajo s Crnkovičem. Nekaj citatov bom z dovoljenjem uporabila, vsega pa ne smem povedati. Zaradi etike javne besede.

Res sva si zelo, zelo različna. Tujca drug drugemu. Kot smo tujci pogosto sami sebi. Taka je človeška usoda. Sami se rodimo in sami umremo. A v času med tem imamo strahotno potrebo po biti z drugimi. Da bi bili sprejeti. Da bi nas ljubili. In da bi ljubili mi.

Pozor! Zdajle se je prebudil arhetip učiteljice. Bom malce popredavala. Dragi Marko, sama vem, kaj čutim. In pogosto tudi povem. Recimo svojemu ljubemu, ko me je hotel na silvestrovo odpeljati k stari teti. Sem se sesedla v kot in se mi je »utrgalo«. Vedno hoče, da je po njegovem, domišljavec me niti vprašal ni, če bi šla; namesto da bi imela čas samo za naju, da bi pila šampanjček in se ljubila, me vleče k neki zoprni teti, ki je še poznam ne. Ja, takšen je, tudi zadnjič … Še malo, pa bi se začela cmeriti. In kaj sem naredila namesto tega? »Hej, dragi,« sem rekla, »jaz se smilim sama sebi. Dobro poglej, kako to izgleda!« Profesor z ameriškim potnim listom, častni doktor mnogih univerz itd., slovit ekspert za komuniciranje, je odgovoril: »Draga Manca, to mi je pri tebi všeč. Da veš in poveš, pri čem si.« Nisva šla k teti, ampak sva se pocrkljala najprej kar tam na tleh, potem pa…

Temu v didaktiki rečemo konkretni primer. S takimi primeri si pomagamo, da bi učenci bolje razumeli, kaj hočemo povedati. Jaz vam zdajle hočem povedati, da vi, ko pišete o meni in opisujete svoje videnje, govorite o sebi. Kot pravita slovita Maturana in Varela: »Vse, kar je rečeno, je rekel nekdo.« M. C. pravi, da M. K. potrebuje občudovanje. Tak je zapis njegovih oči. Ergo – M. C. potrebuje občudovanje. M. C. tudi vidi, da M. K. živi v slonokoščenem stolpu. Torej – v slonokoščenem stolpu je on doma. Človek svoje sence projicira na druge, na njih jih vidi, na sebi težko. Eni jih sploh nočejo, ker jih nezavedno kao ne zanima.

Vsi zmoremo prebirati le svoja lastna besedila in gledati z merami, ki jih nosimo v očeh. Za ljudi, ki želimo polno bivati, je pomembno, da hočemo imeti čim bogatejše besedilo – se pravi dušo. In širok pogled. Pravkar sem dobila voščilnico od prijatelja Delfinčka, ki je bil z menoj na delavnici o intuiciji. Običajno ne hodim na »new age« delavnice, svojega pogleda ne želim usmerjati tja. Ker sem tam nekoč že bila. Pred četrt stoletja. In sem videla, koliko frustriranih, zakompleksanih, razbolenih in življenja boječih ljudi se je zatekalo v te delavnice. In so si potem domišljali, da so odrešeni. Ker znajo meditirati, ker poznajo delovanje čaker, ker se jih je dotaknilo božje… – skratka, ker vse vedo. V vsakdanjem življenju pa so ostali taki kot prej. Mene zanima človekova celovitost, ne pa mistifikacija »duhovnosti«. No, tisto delavnico je vodil doktor znanosti s podobnim življenjepisom, kot ga ima avtor Nege duše — redovnik, muzikolog, ipd, zato me je moja brezgrajna radovednost pognala tja. Ni mi žal, veliko sem izvedela o svojih sencah in strahovih. In o notranji moči, ki mi žari iz sončnega pleteža. Jeet me je poimenoval Frau Mut (Gospa Pogum), kar mi je Delfinček – kako lepo, da si se spomnil in da si me spomnil, Delfinček! – napisal na kuverto voščilnice. Voščilnica je fotografija človeka, ki stopa na most in se pred njim razprostira perspektiva, ki jo bo sam izbral, odvisno od tega, KDO je. Bo videl samo most pod svojimi nogami? Ali tudi oblačno nebo nad seboj, pa električno napeljavo nad glavo? Bo uzrl prelep otok pred seboj ali bo gledal le v svoja stopala, ki hodijo po mostu? Pod fotografijo citat Anaïs Nin (Vesna, tudi zate!): »Life shrinks or expands in proportion to one’s courage.« (Življenje se krči in širi skladno s človekovim pogumom.)

Kako gre vam ta življenjski pogum, dragi Marko? S pogumom mislim na soočenje s svojimi strahovi, sencami, ranami. Mislim na sposobnost žalovanja zaradi malih smrti (propadlo smučanje, slab nakup, pokvarjen avto ipd.) in večjih (propadli projekti – saj res, kako pa z vašim časopisom? Ničta številka se je zgodila, potem pa vse tiho je bilo. Bo kaj ali ne bo?) in velikih smrti (ločitev, smrt ljubih ljudi)? Mislim na to, kako zadovoljujete svoje osnovne potrebe (po Glasserjevi teoriji so to potreba po ljubezni, pripadnosti, uveljavljanju, svobodi in razvedrilu)? Kaj smatrate za svoje življenjske uspehe? Ko mi boste odgovorili na ta vprašanja, bom lažje razumela vaš svet. Saj pravite, da mi boste pri tem pomagali, kajne?

In naj vam jaz še malce pomagam lažje razumeti moj svet. Nikakor si ne dopisujete s »princesko na zrnu graha«. V Mehiko sem šla na potovanje s prijatelji in smo obiskali še hišo v modrem – dom »moje« Fride Kahlo. Za tri mesece pa sem se »zaprla« v samoto in tišino neke majhne angleške vasi zato, ker sem morala očistiti smeti, ki so se nabrale na mojem dnu. Koliko dela sem imela! In je še kaj malega ostalo. A glavnino sem zmetala iz tega predalnika (psihe) in od takrat bolj skrbno pazim, da se ne bi ponovno nagrmadile. Čistim sproti, kolikor se da. A ne zmorem vedno. Tudi zato želim biti prostovoljka hospica in delati z umirajočimi. Ko sem z odhajajočim, sem najbolj jaz. To je neprecenljivo darilo tistih, ki umirajo. Pred smrtjo so brez mask. In tako dajo priložnost tudi nam, ki smo ob njih, da si upamo biti to, kar smo.

V tem duhu vam/a želim pogumno novo leto!

Manca

  • Share/Bookmark

Ljudje ne ubijajo za jurja

Četrtek, 29. december 2005

Nenavadna in nesmiselna smrt dveh, treh deklet, stisnjenih in poteptanih v množici pred vhodom v disko, že skoraj teden dni odmeva med ljudmi in v medijih. Tudi mene je groza tega, kar se je zgodilo, ker imam hči v teh letih in s podobnimi družabnimi navadami.

Obenem pa je tudi res, da veliko več mladih umre v prometnih nesrečah, ne da bi pritegnili toliko pozornosti, sočustvovanja in vsesplošne dušebrižnosti. Iz tega je mogoče potegniti naslednje sklepe:

Umreti v rosnih letih in sredi noči v razbitinah objestno šofiranega avta ni za nikogar manjša tragedija od tega, kar se je zgodilo v Spodnjih Pirničah. In vendar so prometne nesreče tragedija, ki jo žalujoči ostali pripisujejo nesrečni usodi, ki jo je bilo nemogoče odvrniti. Pa še zdaleč ni tako. Prometne nesreče ni težje preprečiti kot stampedo pred lokalom. Razlog za sprijaznjenost je v tem, da je povzročitelj prometne nesreče pogosto tudi sam žrtev ali pa vsaj anonimen neprevidnež, ki ga bo kolesje pravosodja kaznovalo v skladu s pričakovanji ljudskega glasu. Ta glas pa povzročiteljem pripisuje tudi vest, ki naj bi jih pekla v sorazmerju s povzročeno tragedijo. Zato se ne dogaja, da bi bili v teh primerih priče pozivom k linču kot v primeru lastnika usodne Lipe.

Nesreča v Pirničah tako zelo odmeva iz več razlogov. Eden od njih je napredujoča tabloidizacija medijev in temu primerna senzibilizacija javnosti. Naprimer Delo se ni hotelo odreči svoji rezini alarmantnosti, hočeš-nočeš zamujeni zaradi praznikov, in je še v torek – štiri dni po dogodku! – izšlo z novico na prvi strani, kot da je še vedno breaking news.

Pozornost medijev oziroma njihova zgroženost je fokusirana na več problemskih točk: prva je obnašanje mladih, ki so z “divjanjem” prispevali k tragediji; druga je “brezobzirnost” lastnika lokala, ki zaradi domnevnega pehanja za dobičkom lokala ni poskrbel za varnost; tretja pa je “neučinkovitost” organov, ki so proti lokalu že ukrepali, a brez konkretnih posledic. Vse to so hvaležno pavšalne in za šimfanje primerne teme, v zvezi s katerimi lahko govoričimo karkoli in imamo vedno prav, ne da bi nam bilo treba karkoli dokazati.

Moralna panika, ki jo ob takih dogodkih zažene etablirano družbeno okolje, je seveda ironično podobna tisti, ki je čakajoče v zadnjih vrstah pred vhodom v disko gnala, da so lahkomiselno pritiskali naprej – ne vedoč, da se vsak pritisk na človeka pred teboj, sam zase zanemarljiv, sešteje v smrtonosen pritisk na tiste v prvi vrsti.

Tragedija v Pirničah malo spominja na nedavne otvoritve Hoferjevih trgovin. Sam se se zavestno izogibal te teme, saj se mi je za razliko od splošnega medijskega prepričanja zdela ne preveč zanimiva, imel pa sem tudi etične pomisleke. Ljudem, ki so se pripravljeni sredi noči postaviti v vrsto, da bi prihranili nekaj drobiža – ali ga magari zaslužili, če so kupili več robe z namenom preprodaje –, se ni lepo posmehovati, niti se nad njimi zgražati. V to jih je prisilila nuja, ne pa objestnost ali kaj šele potrošniška razvajenost.

Zgrožene reakcije nad gnečo in grabežljivostjo pred vhodi v Hoferje so bile bolj posledica slovenske nesamozavestnosti oziroma neprebolene socialistične prikrajšanosti v puberteti potrošništva. Misel, ki je po mojem šla po glavi tistim, ki so se čudili navalu, je bila ta, češ, kako smo “mi” bedni, da se pustimo tako poniževati za prgišče tolarjev.

Nikomur, ki mu ne gre tako slabo ali tega iz principa ne bi delal, ni bilo treba (prvi dan in prvo uro) v Hofer. A ljudski glas še ni ponotranjil povečevanja družbene distance, vedno večje razslojenosti. Še vedno smo “mi” tisti, ki se prerivamo, da bi nekaj prišparali – čeprav so med nami že za cele svetove potrošniških, premoženjskih in drugih razlik. Ne, v Sloveniji se to ne bi smelo dogajati: tu namreč živimo tudi “mi”, ki tega ne počnemo, ker nam tudi ni treba – pa tudi če nam bi bilo, bi morali imeti dovolj dostojanstva, da tega ne bi počeli.

Razlika med množico pred Hoferji in množico pred Lipo pa ni samo v posledicah. Razlika je tudi v tem, da gre v prvem primeru za ljudi, na katere je močno deloval občutek nelagodja, da počnejo nekaj neprijetnega, četudi nujnega. V drugem primeru pa so pritiskali popolnoma sproščeni, četudi nervozni, že tako ali tako dokaj dezinihibirani ljudje, v konkretni situaciji pa še posebej. Toda ta masa folka ni bila agresivna, niti ne podpovprečno vzgojena. Ljudem je šlo za jurja, in po mojem tudi nihče od njih ni naredil nič več, kot je človek pri polni zavesti in neglede na premoženjsko stanje pripravljen narediti za jurja.

Tisti, ki so s svojimi telesnimi pritiski nehote prispevali k smrti treh punc, ki so imele prost vstop v disko navidez najbolj na dosegu roke, si ne bi smeli očitati krivde. Krivdo naj nosi tisti, ki je ustvaril in/ali dovolil ustvariti takšno arhitekturo pred vhodom, ki je po spletu naključij pripeljala do tragedije. To je jasno predvsem lastnik, najemnik, upravitelj lokala.

Toda pri tem ne pozabimo, da pri vseh dosedanjih inšpektorskih in policijskih ukrepih proti njem ni bilo niti enega, ki bi se nanašal na konfiguracijo terena pred vhodom. Nihče ni umrl in ne bo, če lokal prekoračuje odpiralni čas ali če ne prijavi prireditve. Birokracija ne ubija. Tudi ljudje ne ubijajo za jurja. Ubija lahko neprimerno postavljena ograja, preozek vhod, dopuščanje spontanega grozdenja čakajočih namesto obveznega oblikovanja vrste. Nesrečni Zavašnik ni bil dovolj pameten in previden, da bi o tem razmišljal. Toda nihče ni bil dovolj pameten in previden, da bi po službeni dolžnosti o tem razmišljal namesto njega ter uzakonil in uveljavil določen, varen tip konfiguracije in arhitekture terena pred vhodom ter način nadzora množice.

Problem pa je tudi v tem, da so načini zabave v Sloveniji precej abnormalni že v socialnem smislu. Mladi se zabavajo tako, kot da jim gre za življenje in smrt ali kot da jutri ne obstaja. In kako bi sploh razmišljali drugače, ko pa vidijo starše, ki so s prakso obiskovanja lokalov prenehali v tistem trenutku, ko so se oni rodili. Staršem danes to seveda ne prihaja več na misel, saj niti ni lokalov, v katerih bi lahko srečali koga drugega razen svojih otrok.

  • Share/Bookmark