10. pismo, Manca Marku: Vse, kar je rečeno, je rekel nekdo

Četrtek, 29. december 2005

Dragi Marko,

“Ljubek je, pravi srček smrček, tale Crni«, se je nasmehnila Tina, ki je prebrala vaše pismo pred menoj. Jaz moram najprej počistiti mizo, odgovoriti na mejle – kar je v teh prazničnih dneh še bolj naporno, saj dobivam vsak dan po trideset in več sporočil, da o kilogramih navadne pošte ne govorim –, nujna telefonska sporočila. Potem, ko sem s tem opravila, se spravim v stanje miru in odprtosti za drugega. V hrupu in šumih vsakdanjega življenja nočem pisati. Zato pišem v soboto in nedeljo, vi pa med tednom. In zato predlagam, da vrstni red spet obrneva, da vam bom jaz pisala v miru ob koncu tedna, vi pa potem odgovarjajte, kadar hočete.

Naj najprej odgovorim na vaš naslov: S kom bi si dopisovali, če ne z mano? Ker ste me vi povabili, je vprašanje umestno. Z vami, jasno, saj sva se tako zmenila med seboj in z Lesjakom. Besedo je treba držati! A zdaj, ko sem prišla na okus, bi si želela dopisovati še s kom drugim. In si že! Na tole korespondenco prihajajo izredno zanimiva pisma – ne le od ljubega O. K. –, ki se vsa po vrsti ukvarjajo s Crnkovičem. Nekaj citatov bom z dovoljenjem uporabila, vsega pa ne smem povedati. Zaradi etike javne besede.

Res sva si zelo, zelo različna. Tujca drug drugemu. Kot smo tujci pogosto sami sebi. Taka je človeška usoda. Sami se rodimo in sami umremo. A v času med tem imamo strahotno potrebo po biti z drugimi. Da bi bili sprejeti. Da bi nas ljubili. In da bi ljubili mi.

Pozor! Zdajle se je prebudil arhetip učiteljice. Bom malce popredavala. Dragi Marko, sama vem, kaj čutim. In pogosto tudi povem. Recimo svojemu ljubemu, ko me je hotel na silvestrovo odpeljati k stari teti. Sem se sesedla v kot in se mi je »utrgalo«. Vedno hoče, da je po njegovem, domišljavec me niti vprašal ni, če bi šla; namesto da bi imela čas samo za naju, da bi pila šampanjček in se ljubila, me vleče k neki zoprni teti, ki je še poznam ne. Ja, takšen je, tudi zadnjič … Še malo, pa bi se začela cmeriti. In kaj sem naredila namesto tega? »Hej, dragi,« sem rekla, »jaz se smilim sama sebi. Dobro poglej, kako to izgleda!« Profesor z ameriškim potnim listom, častni doktor mnogih univerz itd., slovit ekspert za komuniciranje, je odgovoril: »Draga Manca, to mi je pri tebi všeč. Da veš in poveš, pri čem si.« Nisva šla k teti, ampak sva se pocrkljala najprej kar tam na tleh, potem pa…

Temu v didaktiki rečemo konkretni primer. S takimi primeri si pomagamo, da bi učenci bolje razumeli, kaj hočemo povedati. Jaz vam zdajle hočem povedati, da vi, ko pišete o meni in opisujete svoje videnje, govorite o sebi. Kot pravita slovita Maturana in Varela: »Vse, kar je rečeno, je rekel nekdo.« M. C. pravi, da M. K. potrebuje občudovanje. Tak je zapis njegovih oči. Ergo – M. C. potrebuje občudovanje. M. C. tudi vidi, da M. K. živi v slonokoščenem stolpu. Torej – v slonokoščenem stolpu je on doma. Človek svoje sence projicira na druge, na njih jih vidi, na sebi težko. Eni jih sploh nočejo, ker jih nezavedno kao ne zanima.

Vsi zmoremo prebirati le svoja lastna besedila in gledati z merami, ki jih nosimo v očeh. Za ljudi, ki želimo polno bivati, je pomembno, da hočemo imeti čim bogatejše besedilo – se pravi dušo. In širok pogled. Pravkar sem dobila voščilnico od prijatelja Delfinčka, ki je bil z menoj na delavnici o intuiciji. Običajno ne hodim na »new age« delavnice, svojega pogleda ne želim usmerjati tja. Ker sem tam nekoč že bila. Pred četrt stoletja. In sem videla, koliko frustriranih, zakompleksanih, razbolenih in življenja boječih ljudi se je zatekalo v te delavnice. In so si potem domišljali, da so odrešeni. Ker znajo meditirati, ker poznajo delovanje čaker, ker se jih je dotaknilo božje… – skratka, ker vse vedo. V vsakdanjem življenju pa so ostali taki kot prej. Mene zanima človekova celovitost, ne pa mistifikacija »duhovnosti«. No, tisto delavnico je vodil doktor znanosti s podobnim življenjepisom, kot ga ima avtor Nege duše — redovnik, muzikolog, ipd, zato me je moja brezgrajna radovednost pognala tja. Ni mi žal, veliko sem izvedela o svojih sencah in strahovih. In o notranji moči, ki mi žari iz sončnega pleteža. Jeet me je poimenoval Frau Mut (Gospa Pogum), kar mi je Delfinček – kako lepo, da si se spomnil in da si me spomnil, Delfinček! – napisal na kuverto voščilnice. Voščilnica je fotografija človeka, ki stopa na most in se pred njim razprostira perspektiva, ki jo bo sam izbral, odvisno od tega, KDO je. Bo videl samo most pod svojimi nogami? Ali tudi oblačno nebo nad seboj, pa električno napeljavo nad glavo? Bo uzrl prelep otok pred seboj ali bo gledal le v svoja stopala, ki hodijo po mostu? Pod fotografijo citat Anaïs Nin (Vesna, tudi zate!): »Life shrinks or expands in proportion to one’s courage.« (Življenje se krči in širi skladno s človekovim pogumom.)

Kako gre vam ta življenjski pogum, dragi Marko? S pogumom mislim na soočenje s svojimi strahovi, sencami, ranami. Mislim na sposobnost žalovanja zaradi malih smrti (propadlo smučanje, slab nakup, pokvarjen avto ipd.) in večjih (propadli projekti – saj res, kako pa z vašim časopisom? Ničta številka se je zgodila, potem pa vse tiho je bilo. Bo kaj ali ne bo?) in velikih smrti (ločitev, smrt ljubih ljudi)? Mislim na to, kako zadovoljujete svoje osnovne potrebe (po Glasserjevi teoriji so to potreba po ljubezni, pripadnosti, uveljavljanju, svobodi in razvedrilu)? Kaj smatrate za svoje življenjske uspehe? Ko mi boste odgovorili na ta vprašanja, bom lažje razumela vaš svet. Saj pravite, da mi boste pri tem pomagali, kajne?

In naj vam jaz še malce pomagam lažje razumeti moj svet. Nikakor si ne dopisujete s »princesko na zrnu graha«. V Mehiko sem šla na potovanje s prijatelji in smo obiskali še hišo v modrem – dom »moje« Fride Kahlo. Za tri mesece pa sem se »zaprla« v samoto in tišino neke majhne angleške vasi zato, ker sem morala očistiti smeti, ki so se nabrale na mojem dnu. Koliko dela sem imela! In je še kaj malega ostalo. A glavnino sem zmetala iz tega predalnika (psihe) in od takrat bolj skrbno pazim, da se ne bi ponovno nagrmadile. Čistim sproti, kolikor se da. A ne zmorem vedno. Tudi zato želim biti prostovoljka hospica in delati z umirajočimi. Ko sem z odhajajočim, sem najbolj jaz. To je neprecenljivo darilo tistih, ki umirajo. Pred smrtjo so brez mask. In tako dajo priložnost tudi nam, ki smo ob njih, da si upamo biti to, kar smo.

V tem duhu vam/a želim pogumno novo leto!

Manca

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 29. December, 2005 ob 20:39 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “10. pismo, Manca Marku: Vse, kar je rečeno, je rekel nekdo”

  1. Ninočka Ninočka pravi:

    Slabo mi je… Še bolj slabo mi je postalo ob ‘moja Frida Khalo’… Bljek. Kako si lahkolastiš nekoga? Moj, moja… Samo sranje.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.