Za narodov blogor

Dragi Marko,

ja, tole z Delom je precej žalostno. Najprej to, da potrebuje reklamo Sobotna priloga, ki smo jo brali zaradi kakovosti in ne zaradi samoreklamiranja. Poker kraljev – ta oglas je njen obraz. Njena glavna ambicija je zaporedno objavljanje »intervjujev z najpomembnejšimi politično gospodarskimi figurami v Sloveniji«.

Naj preverimo, »kdo bo naslednji«, priporoča oglas DELO – »Misli naprej«. Oglas je butast – mislimo zdaj, ne nazaj in ne naprej. Kaj bo v prihodnje z Delom, o tem pa bolje, da sploh ne mislimo! Če bo eno celo gromozansko veliko stran porabilo za samoreklamiranje, bo še manj vsebine, kot je je! In potem ta idiotski oglas ponovijo še na celi strani Sobotne priloge, v kateri je vse manj življenja bojda tudi zato, ker »ni prostora«! Primer: Intervju z zdravnico Urško Lunder, direktorico Zavoda za paliativno oskrbo (četrtina prebivalstva potencialno sodi v njen »resor«!), ki je za svoj učbenik biologije za 9. razred dobila prestižno nagrado na Frankfurtskem sejmu za najboljši evropski učbenik, s kolegico uvaja predmet Umetnost zdravljenja (ne zdravi samo ali predvsem stroka, zdravi sočutje, ki ga je potrebno skomunicirati!) na komunikacijskih znanj in veščin še kako potrebno medicinsko fakulteto, pomaga umirajočim in tako naprej, no, intervju z njo je bil napisan že oktobra lani, objavljen pa še ni bil. V njem je zagotovo več življenja in resničnega zanimanja za ljudi, za javno dobro, kot pri večini na Delovem oglasu poslikanih kraljev!

A vse je za kaj dobro! Ko je bilo objavljeno, da je Slivnik postal predsednik Delove uprave, sem prišla k našemu prijaznemu trafikantu na Viču in mi je rekel:«V tejle uri sem prodal že tri izvode Dnevnika. Kupci so rekli, da Slivnikovega Dela pač ne bodo kupovali!«

Sicer pa so kralji moj navdih. Kot veste, sem imela minuli četrtek v Trgovini s konceptom Vale-Novak pogovor z Matjažem Gantarjem o tem, kdo je pravi moški. Ljudi nabito polno, pogovor iskriv, živ. Tale Gantar je res zanimiv moški! No, in sem z njim obdelovala temo o figuri kralja v psihi ozaveščenega moškega. V sodobnih zahodnih družbah se namreč kaže, da nam ta figura najbolj manjka. Kralj – povzemam po knjigi Moški na duhovni poti — je arhetip gotovosti in osredotočenosti, simbol ustvarjalnosti za vse, ki pripadajo njegovemu kraljestvu. Kraljevi center v moškem je prepričan o sebi, ker ve, kdo je in kaj hoče, lahko prepoznava, potrjuje in blagoslavlja vse, kar je pozitivnega v drugih. Rast in zrelost drugih ga ne ogrožata, kajti zaveda, se, da je, kdor je, in ljubi to, kar je. Kralja ne moreš ogrožati, ker ne potrebuje tvojega občudovanja. Predstavlja zdravo neodvisnost in zelo jasno začrtane meje. Ko sem vprašala Gantarja, ali prepozna arhetip kralja v svoji duši, je mirno in suvereno odgovoril:«Da«. In zdaj sprašujem vas, dragi Marko – prepoznate vi kralja v sebi?

Nemška psihologinja Alice Miller (v imenitnem prevodu Rape Šuklje je pred kratkim izšla njena pretresljiva knjiga Upor telesa: telo terja resnico, vam jo toplo priporočam v branje!) je napisala študijo o moškem, ki je bil kot otrok zlorabljan. Njegov oče – in zato posledično tudi sin — v sebi ni razvil podobe kralja. Bil je brutalno nasilen in sina je pretepal za najmanjši prekršek, resničen ali umišljen. Sina ni niti klical po imenu. Kadar je hotel, da pride k njemu, mu je – požvižgal. Kot psu! V dečku se je kopičilo sovraštvo, a svoje jeze ni mogel izliti na očeta. Zadrževal in kuhal jo je globoko v sebi. Kasneje je odkril, da je bil očetov oče Jud, zato je postal prepričan, da je judovska kri razlog za očetovo nasilno vedenje. Temu dečku je bilo ime – Adolf Hitler.

Če otrok ni bil deležen svetlega zgleda močne očetovske figure, se pravi predvsem njegovega širokosrčnega in odločnega kralja, bo težko razvil pravo, globoko moškost. Očetov pa danes skorajda ni! Ali so vse dneve zaposleni in jih otroci komaj vidijo, ali pa jih ni. Mnoge matere samohranilke, umetno oplojene ali sovražne do svojih moških oploditeljev ali maščevalne po ločitvi, ko jih je mož zapustil zaradi druge, otroku odrekajo očeta, kar je usodno zlasti za sinove. Sin bo v življenju težko uresničil kaj zares velikega, bil povezan »’z ljubeznijo, ki poganja sonce in druge zvezde’, kot se je izrazil Dante.V tem smislu je njegovo življenje katastrofa (disaster) — to dobesedno pomeni, da je ‘ločen od zvezd’ (latinsko dis + astrum)« (R. Rohr).

Mislim, da je dr. Janez Rugelj najglasnejši prerok dobe brez očetov. Ker ima v svoji psihi močno razvito figuro odločnega bojevnika in z njo tudi njeno senco – vsak arhetip ima pozitivne in negativne, senčne strani – pogosto deluje militantno in zato odbijajoče. A mu velja kljub temu prisluhniti! Matjaž Gantar je rekel, da se z Rugljem v glavnem strinja. Zase moram reči – čim starejša sem, bolj slišim, razumem in se strinjam s tem, kar nas uči Železni Janez. Ali tisti iz znamenite pravljice, po kateri sta spisani obe že omenjeni knjigi Divji moški in Moški na duhovni poti ali pa ta naš rugljev, ki kot da ga pooseblja.

Edini kralj od tistih štirih namalanih na Delovem oglasu in edini, ki ga danes lahko množično prepoznamo na Slovenskem, je – kakopak, uganili ste! – Janez Drnovšek. Ljudje me ustavljajo v trgovinah, na cestu, v avtobusu, me stiskajo za roke in mi govorijo: «Tudi jaz sem ponosna, ponosen na Drnovška. Slovenija se spreminja, odkar se je spremenil on«. Kaj lahko naredi stik s svojo dušo, pogum za biti to, kar v resnici si, če se ta čudež spreobrnjenja v samega sebe zgodi državniškemu voditelju! Ne samo sleherni posameznik, tudi narodne skušnosti potrebujemo svoj svetilnik, zvezdo vodnico, ki nam s svojo svetlobo in zgledom daje upanje. Če pomislim, da se je še nekaj let nazaj Drnovšek dičil s svojimi nastopi v Davosu, danes pa ga tja sploh ni več! Mož je pogruntal, kje se dogajajo pomembne stvari in kje se le kadi dim pomembnosti. Končno zna ločiti bistveno od nebistvenega. In se požvižga na to, kaj si ljudje o njem mislijo. Kot sem vam napisala že v prejšnjem pismu: kraljevskim ljudem, ki vedo, kdo so, ne more nihče nič dodati pa tudi vzeti ne. Med mojim prijateljskim krogom ni človeka, ki ne bi rekel, da se bo vpisal v Drnovškovo gibanje za pravičnost in razvoj. GPR je res lahko optimistična slovenska prihodnost, ki zase ne bo potrebovala takega oglaševanja, kot ga očitno potrebuje »novo« Delo.

Pišete, da se veselite gledanja Eme. Ko ste vso zadevo videli z lastnimi očmi, ste se še veselili? Jaz sem Emo gledala nekaj minut pri vnučkih na začetku – bila sem zgrožena nad »duhovitostjo«, sceno, kostumi, petjem, glasbo … skratka, nad vsem. Konec sem ujela doma. In bila zadovoljna, da je uspelo mlademu Anžeju. Dečko je dal vse od sebe, predvsem pa – ogromno je vložil vase od takrat, ko so ga pri Mariu doma prepoznali kot talentiranega pevca. In jaz to cenim najbolj. Kaj človek naredi iz sebe.

Vas lepo, lepo pozdravljam

Manca

Draga Manca,

hvala, da ste me opozorili na Delov samopromocijski oglas. Seveda bi ga tudi sam težko spregledal, ampak ko ste me zjutraj v zvezi s tem klicali, sem ravno manevriral iz garaže in šibal v Maribor na kosilo in na zabavo za en rojstni dan in naslednji dan na smučanje, do takrat pa sem petkovo Delo prelistal le do polovice.

Če sva že pri Delovih oglasih, se mi zdijo še skoraj bolj absurdni tisti za Mag: “Delo je pluralna medijska hiša” – bla-bla-bla, itd. Ali ni komično, da so se s tem začeli hvalisati šele zdaj, ko je trojanski konj postal del črede?

Oba veva, da konflikti med mediji in politiko ne pomenijo, da med enimi in drugimi ne vlada tudi simbioza. Mediji rabijo politiko, politika pa rabi medije. Mediji rabijo vsak dan iste face v sejnih sobah vlade, parlamenta, magistrata. Vsak četrtek navalijo kamermani in fotografi na sejo vlade in snemajo te vedno iste mandeljce, ki odpirajo fajle na svojih IBM laptopih. (Ko bi vsaj delali na Applih. Si predstavljate Marijo Lukačič, kako molze Maca z Mighty Miško?!) Po petih minutah jih vržejo ven – in glejte, fotke in kadri v večernih poročilih in petkovih časopisih so objavljeni tako kot vsak teden, čeprav ministri morda niti kravat niso zamenjali od prejšnje seje! Ali še niste opazili vedno istih fotk na prvih straneh? In če rečem vedno istih, potem s tem mislim kravatarje v oblekah, po možnosti po dva naenkrat, ki se rokujeta. Ali je to grafična oprema časopisa? Ali to pomeni privlačno aranžirati izložbo časopisa tistega dne, kar prva stran nedvomno je?

Mediji rabijo politiko tudi v tem smislu, da jim prav pridejo škandali in afere, ki da razburjajo ljudi. In če nekaj ni škandalozno, potem je to treba napihniti, ker se ljudje sicer ne bodo razburili. Edina reklama za časopis, ki jo znajo delati, je vsebina, ki razburja – pa čeprav gre včasih tudi za lanski sneg. To je tako kot prispevek o Vzajemni v včerajšnjih poročilih – žal se ne spomnim, na kateri televiziji, ker vedno preklapljam med TVS in Pop TV –, v katerem sta se novinar in montažer očitno še sama naveličala enih in istih kravatarjev (Jelinčič, Peče, Bručan in Gorišek in sveta trojica vzajemnih jakličevskih japijev, ki so me spomnili na tiste tri modele z Matrica špegli v TLP) in sta uporabila posnetek vhoda v Vzajemno, ki ga je kamerman posnel tako, da je kamero vrtel v rokah, in je vse plesalo, da se je gledalcem moralo zdeti, da smo pijani. Bilo je zelo umetniško.

A naj se vrnem k medijskemu gamblingu.

Spornost oglasa ni le v tem, da se je Delu zdelo, da je njegova primerjalna prednost to, da enega za drugim objavi intervjuje s štirimi najpomembnejšimi politiki v državi – kar je vsaj pri dveh seveda stvar debate, eden od njiju pa je itak gospodarstvenik –, temveč tudi v tem, da vplivne ljudi imenujejo kralje. Sam moram priznati, da se mi je že zdavnaj začel obračati želodec od teh reklamarskih metafor. Od kod sploh ideja, da gre za kralje? Grem stavit, da nihče ne misli zares, da so kralji, ampak da se je ideja porodila samo zato, ker govorijo o štirih ljudeh – in kaj je bolj kreativnega, kot da neko četverico opišeš s prispodobo pokra in kot nalašč še s pokrom kraljev, ko pa gre ravno za štiri moške na pomembnih položajih. To je to: reklamarju se sprdne, da je serija štirih poker; potem pomisli, super, to bo poker asov; dizajner mu reče, ne poker asov, ampak kraljev, ker bom potem lahko vkopiral face na karte; po njihovi omejeni pameti se jim vse genialno ujema; nikogar od njih ne skrbi, da mediji ne bi smeli politikom posojati prostora, da si pošiljajo signale, ali da bralci potem izpadejo kot nekakšni podložniki ali v najboljšem primeru kibici partije, na katero nimajo vpliva.

Najbolj smešno pri vsem skupaj pa je, da sploh ne gre za to, da velepomembna četverica ne bi dajala intervjujev tudi ubogim drugim časopisom, ki bi nebogljeno stopicali za Delom, ali da bi bili štirje taki intervjuji v štirih sobotah nasploh nek neverjeten medijski dosežek. Ne! Stvar je samo v tem, da noben časopis razen Dela ne bi bil tako nor, da bi zaporedoma objavil štiri intervjuje najtežjega političnega kalibra. Sobotna priloga ni več za bralce kot take, ampak za politične mnenjske voditelje. Delo se bo zadušilo od velepomembnosti, in “poker kraljev” je samo sindrom tega novinarsko-uredniškega političnega fanatizma, ki ga je prav “osrednji” časopis razvil do popolnosti. Delo se je s tem oglasom pohvalilo s svojo slabostjo – kar je morda spet prefrigana domislica avtorjev oglasa –, da je ravno toliko kot časopis tudi politični player. In to ni dosežek Janše in politično nastavljenega Slivnika. Delo je že od nekdaj indoktrinirano s politično samopomembnostjo. Razlika je le v tem, da je v okvirih dosedanje kaotičnosti in brezkonceptualnosti še nekako funkcioniralo kot populistična fronta, iz katere so tolkli tako na levo kot na desno. Vedno so bili pokroviteljski do bralcev, vendar so vsaj vzdrževali minimalno iluzijo medijske svobode. Vsakdo na Delu je lahko poročal, komentiral in urejal, kot se mu je zahotelo. Že vse od časov, ko je Delo postalo “samostojen časnik za samostojno Slovenijo”, ta časopis namreč ni imel urednika, ki bi imel toliko jajc, da bi novinarjem in komentatorjem preprečil izražati svoja lastna politična stališča. Deregulacija je bila Delov edini pluralizem. Delo je bilo spontan vox populi. V današnjih časih je to postalo arhaično, patetično in neprofesionalno, in zato je Delo tudi v gerontološki krizi, v kakršni pač je.

Zdaj ne bo več tako. S Slivnikovim prihodom na čelo uprave se bo to spremenilo. Dejansko je Slivnik edini, ki bo znal nastaviti urednika, ki bo Delo znal mnenjsko glajhšaltati. Problem pa je seveda v tem, da ne bo nastavil urednika, ki bi znal to delati korektno in uravnoteženo, v korist bralcev, temveč bo to politično usmerjeno in predvsem namerno, kot še nikoli doslej ni bilo. Zato tudi ne verjamem, da bo pripeljal urednika “iz hiše”, saj tam ni nikogar, ki bi temu ustrezal – bodisi po njegovih ali mojih kriterijih. Ali pač. Zdaj, ko je del “hiše” tudi Mag, bo v nasprotju s svojimi izjavami pripeljal Markeša za urednika. “Markeša rabimo na Magu,” je rekel. Čez kak teden pa bo na lepem ugotovil, da ga na Delu rabijo še bolj. Šele takrat se bo začela prava veselica.

Končujem, vsak čas bo Ema. Ni bolj zabavnega kot valjati se na kavču in gledati te glasbene kmete!

Poduhovljen pozdrav,

Marko

Dragi Marko,

kaj naj vam odgovorim v zvezi s Karenino? Tudi jaz najraje berem knjige – kar pa ne pomeni, da tistim, ki jih ne, ne privoščim ogleda fascinatnih zgodb na filmu in v gledališču. Kot ob vseh velikih predstavah (in ta je velika, četudi predvsem ali, kot pravite, samo zaradi odličnih igralcev), sem tudi ob tej in po njej premišljevala. Gledala v globino svoje duše, v kateri Ane nisem našla. Sta se pa prepoznali dve prijateljici in sledila je zanimiva diskusija! Skratka – v gledališče ne hodim razmišljujoč o hišni politiki, režijskih konceptih, novih trendih ipd. Jaz grem tja nahranit svojo dušo. Uživat!

O Vlasti Nussdorfer. Vam pač ni simpatična. Jaz jo spoštujem in jo imam rada. Vidim jo kot žarečo osebnost. V njej se pretaka preobilje življenja, zato ji ga ni potrebno sebično stiskati vase, ampak ga radostno deli z drugimi. Vlasta je človek, ki, kot poje moj ljubljeni Rilke, »biva z žilami polnimi bivanja«. Zato zmore – ali je po svoji po-klicanosti celo dolžna? – biti za druge.

Taki ljudje, kot so Vlasta, zaporniški duhovnik Robert Friškovec (ki bo gost mojega večera v CD 21. februarja, morda pa to pot pridete?), »mati« Fakultete za socialno delo Gabi Čačinovič Vogrinčič, da naštejem samo tri, so posebne vrste ljudje. Zanje ne velja McLuhanov ‘zakon’, da je medij sporočilo. Taki ljudje so sami sporočilo. Oni so dogodek, ne glede na to, ali nastopajo v 24 ur, Odmevih, v verskem programu ali pa pri Mariotu in v drugih zabavnih formatih. Ko se pojavijo oni, zavibrira posebna energija, ki se dotakne slehernega odprtega srca. Sploh ni pomembno, kaj govorijo – ta vrsta ljudi itak vedno govori za dobro ljudi – pomembno je, da oni so. Sami po sebi so Luč.

Se morda spominjate dni, ko je bil v Ljubljani dalajlama? Meni je bilo takrat vse drugače – ljudje so bili prijaznejši, vzdušje je bilo milo, pričakovanje nečesa lepega je presvetlilo prestolnico. Na nagovoru v Tivoliju je lila ljubezen iz njega na vse ljudi: s srečanja z njim so odhajali – spremenjeni. Dalajalama je imel »predavanje« za najimenitnejše slovenske intelektualce, akademike, univerzitetne profesorje. Je prišel mednje, kot bi se sprehajal po travniku med rožami, pogledal tega, objel onega, se rokoval z njimi … Sredi govora je ugasnil eden izmed predenj postavljenih kasetofonov. Dalajlama ga je vzel v roke in si ga začel otroško radovedno ogledovati, smejal se je: »How interesting!«, pogledal je še druge, neženirano, sredi ogromne fakultetne predavalnice, nabite z intelektualno elito … Dalajlamo zanimajo tehnični predmeti, in ker on pač je, kakršen je, ne glede na čas, prostor in okoliščine, je mimogrede ustregel svoji radovednosti in potem govoril naprej. Če bi vi sedeli tam, dragi Marko, bi se vam vse skupaj najbrž zdelo butasto. A taka mnenja so za razsvetljene ljudi kot prhljaj, ki ga odpihnejo. In enako odpihnejo moje evforično navdušenje. Njim ne more nič ničesar dodati niti vzeti. Oni so, ki so.

In kaj mislim o na Slovenskem nesporno prepogostih nastopih politikov v množičnih občilih? Isto kot vi in Nežmah: da ni osrednja funkcija novinarstva posojanje medijskega prostora politikom. Tako mislim že trideset let, o tem sem pogosto pisala. Z eno besedo – gre za servilnost novinarjev in urednikov. Njim se zdi imenitno, če v njihovi oddaji, na radijskih valovih in časopisnih straneh nastopajo politiki. Višje kot so politiki na oblastni lestvici, bolj se novinarji/ke zdijo sami sebi pomembni. Taki novinarji sodijo v diametralno nasprotno vrsto ljudi od zgoraj opisanih. So brez trdnega notranjega jedra, brez duhovnega (etičnega, vrednostnega) središča in sidrišča, iz katerega bi avtonomno delovali. Potrebujejo druge, da jim podeljujejo pomen. Zato izbirajo take druge, ki v družbi nekaj pomenijo. V novinarskih vrstah je preveč nesamozavestnih, nesvobodnih in neustvarjalnih ljudi. Zato pa je pred desetletjema pogorela zamisel velike novinarke, pokojne Slave Partlič, Vinka Vasleta in mene o drugačnem (od obstoječega) društvu novinarjev. Poimenovali smo ga ZOA, kar pomeni znanje – odgovornost – avtonomija. Kadar novinarji diskutirajo o avtonomiji, govorijo o ogroženosti od zunaj, o političnih in gospodarskih pritiskih. In pozabljajo, da sta za pritiske vedno potrebna dva: eden, ki pritiska, in drugi, ki se pusti pritiskati. Ker je notranje negotov, ni prepričan, da bo dobil drugo službo (saj premalo zna!) – ja, taki ljudje so najboljši za manipuliranje oblasti. Mar se zato naši reformisti bolj ukvarjajo s prestrukturiranjem kapitala kot s temeljnim slovenskim družbenim problemom: z izobraževanjem in kulturo? Mar zato niso zagnali alarma in začeli urgentno ukrepati, ko so dobili rezultate o katastrofalno nizki funkcionalni pismenosti slovenskih državljanov in državljank?

Nobenega resnega vladnega načrta, ki bi dvigoval slovensko pismenost, ne poznam. S pomočjo za problematiko pismenosti in kritičnega državljanstva (drugega brez prvega ni!) občutljivega Andragoškega centra si že leta prizadevam za dvig bralne kulture s študijskimi krožki BMK. Okoli trideset jih deluje širom po Sloveniji. In kako nas podpira vlada? Ministrstvo za šolstvo nakloni nekaj malega sredstev, Ministrstvo za kulturo se požvižga na naše prošnje. V Angliji imajo inštitut Opening The Book, ki počne to, kar delamo mi. Njihova »Manca« ima svoje prostore in pet zaposlenih za to, kar mi večinoma opravimo z eno in pol osebe brezplačno! Že leta tudi pošiljam na JAVNO televizijo predloge za promocijo bralne kulture (temeljna naloga javne RTV!). Nič se ne zgodi.

In sva pri ključnem vprašanju demokracije, ki je na Slovenskem na psu. Razpravljajo kar naprej eni in isti, mediji ne podpirajo šibkih, slabo slišanih in utišanih glasov, naša izobrazba je na repu razvitih držav, kulturi se slabo piše. Novinarji niso niti mignili, ko je bil sprejet zakon o nujnosti 2-odstotne podpore nestrankarskim skupinam in kandidatom na volitvah, kar je dvakrat več, kot priporoča Evropska unija. Beneška komisija pa Kopenhagenska deklaracija terjajo neoviran dostop do medijev in javno sofinanciranje kampanj enakopravno za vse kandidate. Naši zakoni favorizirajo stranke, najbolj tiste, ki so že v parlamentu. Saj te so tudi sprejele novi zakon! Da bi si volilne glasove razdelile med seboj in onemogočile novim ljudem vstop v politični prostor.

Naj še odgovorim na vprašanje o smučanju. »No sports!« (Churchill). Zjutraj joga, peš hoja in kolesarjenje, samo to! Pozdrav z dolin!

Manca

V torek je Tanja Lesničar Pučko v kolumni v Dnevniku sesula predsednika zdravniškega društva, ki je predsednika države podučil, da ne dela prav, da se ne zdravi v skladu z zveličavnimi navodili etablirane medicine – četudi so akademsko misleči zdravniki od njega že dvignili roke in četudi se je predsednik zaenkrat uspešno zdravil po drugačnih metodah.

Alternativni pristop pa ni nezaželen samo v medicini oziroma na področju zdravja, temveč tudi na področju politike. Le nekaj dni za doktorjevo kritiko je Drnovška skritizirala še zunanjepolitična novinarka Dela. Posmehnila se je predsednikovi odkritosrčni in samozavestni izjavi – “Če kdo dvomi o mojem zdravju, naj pogleda moj program.” – in pripomnila: “In vendar njegov zunanjepolitični program samo poglablja javni dvom o zdravju.”

Strinjanje z Drnovškom seveda ni državljanska dolžnost, ampak ta je vendarle malo huda. Neverjetno, kako strogi in zateženi znajo biti Slovenci, ki hočejo nekaj povedati s pozicije moči in pameti! Kompetentnost in kredibilnost se zanje izključujeta s sproščenostjo, originalnostjo, duhovitostjo, drugačnostjo, celo z etiko. In potem se še zgražajo nad dejstvom, da v Sloveniji stvari razumemo drugače ali da kratko-malo izpadejo drugače. Tako Saša Vidmajer pripominja: “Slovenija ni Skandinavija in Janez Drnovšek ni Tarja Halonen. Kadar finska predsednica govori o ‘pravični globalizaciji’, altruizmu in samoumevnem ravnanju, da ‘dobro’, ki ga prakticira sama, pričakuje tudi od drugih, zveni racionalno. Ko kaj podobnega izreče slovenski predsednik, se sprašujemo zakaj.”

Prvo vprašanje je, KDO se to sprašuje, drugo pa, ZAKAJ se to nekdo sprašuje. Ad ena je seveda dejstvo, da gre za tipično slovensko medijsko patronažo, češ, novinarji nismo samo watchdogs politikov, temveč smo od njih tudi toliko bolj pametni, da bi v resnici morali opravljati njihovo delo – če bi bilo kaj pravice na svetu.

Ad dva pa smo kolektivno sprijaznjeni s tem, da iz nas kot naroda in kot države nikoli ne bo nič, ker smo za to preveč majhni, nepomembni, skregani, neumni, siromašni, neizobraženi, neprepoznavni. Da je to skoraj res, niti ni čudno, saj je to negativistično prepričanje – ki je v bistvu samouresničujoča se prerokba – ustoličeno kot veliki slovenski mit, proti kateremu praktično ni ugovora. Bolj čudno je to, da so pri javnem koritu – namreč v medijih, pa tudi v politiki (kar je še toliko bolj nenavadno) – vedno v večini tisti, ki to verjamejo in ki so to dogmo tudi pripravljeni čim bolj naglas razglašati. Ali mar še kdo misli, da je to razmišljanje prevladujoče? Prekletstvo Slovenije je negativna selekcija, s pomočjo katere vedno priplavajo na površje tisti, ki se jim optimizem in domoljubje zdita psovki, če nista ravno v funkciji predvolilnega nakladanja in medsebojnih prepirov.

Danica Simšič ima srečo, da sem naredil ta ovinek, saj sem danes hotel pisati o njej in o podpori, ki jo še uživa (ali pa se ji tako samo dozdeva) s strani svoje stranke, Socialnih demokratov. Včeraj sem se namreč zapletel v živahno politično debato, ko sem prebral, da je Borut Pahor rekel, da se mu “zdi, da je del ljubljanskega vodstva stranke res proti njej [Simšičevi]” – kar da je velik napredek, sem cinično ugotavljal, v primerjavi z brezrezervno podporo, ki jo je razglašal še dan prej.

Moja teorija je bila, da bi Pahor moral stopiti na govorniški oder in reči: “Danica Simšič je naredila veliko napako, pa tudi že prej se kot županja tako ali tako ni ravno izkazala. In čeprav je članica naše stranke, jo pozivam, naj odstopi. To bi bilo dobro za ohranitev tako njene časti kot dobrega imena stranke. Seveda ne pride v poštev, da bi jo Socialni demokrati še enkrat kandidirali za to funkcijo.”

Protiargument pa je bil, da se to ne dela, da bi neka stranka kar tako sestrelila svojega člana, in da Pahor kot spreten in vljuden diplomat itak ni tak človek, da bi nekomu zasadil nož v hrbet. In poleg tega: kdo pa sploh pravi, da je Danica res kaj zamočila, in zakaj da bi Pahor to moral verjeti.

SD seveda ni edina stranka, ki ščiti svoje ljudi, pa če storijo ne vem kakšen spodrsljaj. A ta logika, ki se je drži vsaka, še tako neformalna in nepomembna interesna skupina, v politiki ni tako preprosta in nagonska ali celo skoraj razumljiva – ali vsaj ne bi smela biti. Kadar stranke ščitijo svoje ljudi, si izmišljajo vse najbolj neverjetne argumente za spodbijanje očitkov njihovemu aparatčiku in so pri tem prepričane, da ravnajo pragmatično, namreč v svojem najboljšem interesu, zraven pa tudi v duhu tovarištva, češ, mi znamo poskrbeti za svoje. To je ultimativna strankarska morala, podkrepljena tudi z interno etiko, za katero celo domnevajo, da jo bodo ljudje znali ceniti.

Ampak koga to v resnici briga? In predvsem: ali strankam res ni jasno, da bi ravnale resnično pragmatično – da bi se jim rating ali vsaj zaupanje in simpatije javnosti, niti ne nujno volilcev –, če bi se svojim luzerjem javno in zaradi mene tudi pompozno odpovedale? Zakaj recimo Janša ne vrže iz vlade Marije Lukačič? Niti s koalicijskimi partnerji se mu ne bi bilo treba kregati. SDS sama bi lahko bila samo ponosna, če bi se je znala znebiti. To bi celo jaz cenil – in ne samo jaz! Verjeli bi jim, da resno mislijo in da se ne ozirajo na strankarsko pripadnost.

Še več! Tako kot strankam ne bi zameril več pragmatizma, jim ne bi zameril niti več oportunizma. Če vidijo, da nek njihov človek v očeh javnosti tako drastično propada kot naprimer ljubljanska županja, potem se pa na njihovem mestu res ne bi sekiral glede tega, ali je ta njena negativna podoba upravičena ali ne. Res ne vem, zakaj se tako potegujejo za človeka, ki ga nihče ne mara. Ali jim to nič ne pove? Menda ja ne mislijo, da se bodo javnosti – ali magari le svojim volilcem – prikupili, če bodo držali štango svojim članom na izpostavljenih funkcijah, ki ne le niso nič naredili ali kvečjemu napako, ampak so to celo vsi opazili?!

Na začetku omenjeni strogost in zateženost sta razlog tudi za fenomen strankarskega podpiranja politično nesposobnih. Etablirano je podpirati svoje in se prepirati z njihovimi. Tja v en dan – da smo ja močni in pametni. Alternative pa ni.

Draga Manca,

Upam, da ne boste odgovarjali samo na to pismo, ampak tudi na prejšnje – zlasti v zvezi s Karenino. Ljudje so me zaradi njega klicarili in hvalili. Zgleda, da sem zadel nekaj, česar se veliko ljudi zaveda, vendar nihče ne pomisli, si ne prizna ali vsaj ne pove. (Ali pa gre za tiste, ki niso pri koritu, da bi kaj javno povedali, čeprav jih kar naprej kažejo na tabloidnih slikah?) Eden od njih se mi je celo zahvalil za mojo trditev – sicer svobodno interpretirano, a v bistvu točno –, da ljubezen ni vse na svetu. Pa tudi igralci so bili zadovoljni.

Že prejšnji teden sem se vam pozabil opravičiti, da kljub izrecnemu vabilu nisem prišel v Cankarjev dom na vašo bralno prireditev. Usode spolno zlorabljenih mladoletnic in ozdravljenih narkomanov niso ravno moja (literarna) tema, poleg tega pa mi ni gospa Nussdorfer prav nič simpatična.

Ampak, Marko, boste porekli, kakšno opravičilo je pa to? To še izgovor ni!

Človek, ki socialno, profesionalno ali intelektualno za moje pojme ni v položaju, da bi norca bril iz samega sebe, izgubi ves rešpekt, kar si ga je (ali bi si ga lahko) pri meni pridobil, če ga vidim na televiziji v butasti razvedrilni oddaji. Kaj je Nussdorferjeva delala v kao zabavni silvestrski kolobociji na TV Slovenija? Ah, nič takega: promovirala je svojo knjigo o spolno zlorabljenih mladoletnicah in s tem opravljala dobro delo! Ali pa bi moral vprašanje obrniti: zakaj hudiča so višjo državno tožilko – torej žensko, ki opravlja enega najbolj dolgočasnih poklicev na svetu – sploh povabili v razvedrilno oddajo? Zato, da bi lepše oblečenim gledalcem pokazali njeno grozno garderobo in frizuro? Ne, šlo je vendar za temo pedofilije, in s tem je tudi TV Slovenija opravljala dobro delo, ko je skozi gospo Vlasto opozarjala na problematiko.

V bistvu pa bi vprašanje moralo biti zastavljeno takole: ne Vlasta Nussdorfer – kaj so v silvestrski oddaji delale spolno zlorabljene mladoletnice? Je res treba pol milijona ljudem sredi veseljačenja dopovedovati, kak hud družbeni problem je to? Meni se zdi absurdno, da v razvedrilni oddaji opozarjajo na gnusobnost pedofilov in trpljenje deklic. Iz dejstva, da nam javna televizija ne zna ponuditi neokrnjenega razvedrila, ne da bi nas za dobro vago in lažjo vest pokroviteljsko morila z najskrajnejšo socialno patologijo – in da celo aktivisti sami sprejemajo to ponižno funkcijo novoletnih špil-ferderberjev –, si drznem potegniti sklep, da nihče ne zna glede tega ukreniti nič bolj pametnega, kot da se dela zaskrbljenega.

Pred enajstimi leti je v silvestrski oddaji nastopal Ivan Bizjak, takratni ombudsman. (Se spomnim, ker je bila to tema moje prve kolumne za Sobotno.) Štos oddaje je bil med drugim ta, da mu je v primeru ne vem kakšnega spodrsljaja grozilo politje z vedrom vode. Meni se je takrat to zdelo prvič malo čudno in sem to tudi napisal. Tako tudi zdaj ne vem, kaj je počel v letošnji oddaji Andrej Marušič, ki ga sicer cenim kot pametnega fanta. No, takrat se me je že začel prijemati šampanjec, ki smo jih dva moška in dve ženski čez noč spili šest plus vmes še dve buteljki vina, tako da je zaradi mene lahko govoril tudi o slovenski suicidalnosti. In ali ni pred meseci nastopil pri Hribarju tudi sedanji ombudsman in govoričil neslanosti? In ali ni od vseh ljudi na svetu protestiral proti Hanžkovemu nastopu ravno Jelinčič, ki bi moral biti od vseh najbolj tiho?

Domnevam, da ste v nedeljo zvečer gledali Denisa Latina v Ambrožičevem talkshowu. Tudi vi sami ste bili nedavno gostja v Latinici. Rad bi vas opozoril na njegovo izjavo – v zvezi s tem, da v oddajo ne vabi politikov –, da so nastopi politikov v razvedrilnih oddajah v večini držav prepovedani. To je to. Po eni strani bi morali politiki ohranjati digniteto svojega poklica, po drugi pa mediji svojo verodostojnost. Slovenski mediji pa si domišljajo, da nam morajo nekako dopovedati, da so tudi politiki ljudje – česar po drugi strani ne verjamemo radi –, in jih potem vabijo v oddaje, v katerih se ti kažejo kot simpatični ljudje iz sosednje ulice ali celo afne guncajo, če voditelji to od njih zahtevajo.

Nasploh mi ni jasno, zakaj moram politike vsak dan gledati na televiziji – četudi gre za politične zadeve. Rad od vas slišal, Manca, kaj kot medijska strokovnjakinja menite o tem, da TVS v Dnevnik in Odmeve skoraj vsak dan – v pogovorne oddaje pa še posebej – povabi kakšnega ministra. Meni se to zdi totalno sprevržena logika novinarskega gledanja politikom pod prste. Zakaj bi moral imeti politik tako rekoč vsak dan priložnost, da razlaga svoja stališča in z nekom polemizira – bodisi z javnostjo, bodisi z mediji, bodisi s političnimi nasprotniki? O delu ministrov je treba poročati, ne pa jih o tem toliko spraševati pred kamero. V taki meri to ne bi bilo dobro niti v primeru, če bi novinarji znali postavljati zoprna vprašanja. Dobro je napisal Nežmah v zadnji Mladini (v zvezi s televizijskimi debatami o napotitvi slovenskih vojakov v Irak): “Ali je posojanje studija politikom osrednja funkcija novinarstva?”

Še nekaj o narkomanih.

Smili se mi vsak, ki v to zapade, tako kot tudi občudujem vsakogar, ki jim pomaga nazaj v normalno življenje. Ne občudujem pa ozdravljenih narkomanov. Seveda mi je jasno, da se je neskončno težje rešiti zasvojenosti kot pa se ji vdati. Ampak glede dotičnega posameznika, ki je s pomočjo Don Pierina ali koga premagal samega sebe, si ne morem izbiti iz glave, da se je zasvojenosti najprej moral vdati – ergo zavrgel svoje življenje, ne da bi se mu v resnici odrekel. Koliko ljudi na svetu ima probleme, pa se zato še ne drogirajo! Kaj hudiča si je mislil norec, ko je začel jemati heroin?! Zmagovalec je lahko postal samo zato, ker je bil prej najbolj usmiljenja vreden luzer. Vesel sem zanj, da se je rešil, ampak zame to ni heroizem. Ne maram konvertitov – še posebej ne, če gre za odgovornost. Glorificiranje ozdravljenih narkomanov se mi zdi kaj slab način odvračanja potencialnih.

Navrgel sem vam še nekaj svojih osebnostnih potez. Se vam zdi, da sem prestrog, preveč principielen? Ali kratko-malo zatežen?

Razmišljam tudi, ali ni morda moje fizično počutje tisto, ki vpliva na mojo sitnobo ali dobrohotnost pri pisanju. Še danes sem namreč zgonjen od včerajšnje smuke v arktičnem mrazu in viharnem vetru v Bad Kleinkirchheimu. Jutri pa spet – najbrž kar na Krvavec!

In ja, končno sem se le odločil za nove smučke in zadel prave: Head, 155 cm, R = 10,5 m. Zakon! Ampak noge pa trpijo…

Manca, a vi smučate?

Vaš Marko

Glede moje navedbe, da si je rubriko Epistole prvotno zamislila Manca Košir, jaz pa začel objavljati te korespondence v Razgledih, je protestiral Tadej Zupančič. Deloma seveda upravičeno. Dejstvo je namreč, da sva si s Tadejem Zupančičem dopisovala v Teleksu že konec osemdesetih, po spominu okrog leta ‘88 ali ‘89. Ni trajalo dolgo in je bilo malce zafnano in seveda hudo intelektualno. Pisma so nama bila tako všeč, da sva si jih brala po telefonu, kakor hitro sva jih napisala oz. še preden sva jih poslala na Teleks.

Toliko za zgodovino. Seveda pa to ne zmanjšuje zaslug Mance Košir za dobro branje v Razgledih in sedaj v Dnevniku ter na tem blogu.

Ljudje, ki se razglašajo za genije ali konkretno “velike ljudi” – kot naprimer psihiater Janez Rugelj v intervjuju v zadnji Mladini –, so mi načeloma simpatični. Dejstvo, da samohvala relativizira njihovo domnevno genialnost in veličino, me ne moti. Nasprotno. Četudi je domišljavost neutemeljena, je še vedno lepša čednost od skromnosti – še posebej, če je ta lažna.

Doktor Rugelj je original, ki je morda res veliko dobrega naredil, vendar je še toliko več neumnega povedal. Imeti Chiraca za “dedca” ali Prešerna in Cankarja za pijansko-inkontinenčna “pezdeta” ne pomeni samo, da vse meri s svojim vatlom, ampak predvsem to, da za druge vatle še ni slišal. Če bi Rugelj manj govoril v javnosti in se osredotočil na svoje delo, bi izpadel veliko pametnejši in tudi kompetentnejši – na svojem področju, seveda.

Osebnostna struktura človeka, ki se čuti dolžnega javno govoriti – torej govoriti vsem, če že ne za vse –, ni zrela takrat, ko ima o vsaki možni stvari močno mnenje, temveč ko zna presoditi, ali je to mnenje relevantno in predvsem produktivno (četudi je do nečesa odklonilno).

Tudi to, da belogardiste več kot šestdeset let po vojni zmerja z “brezmejnimi zarukanci”, se mi zdi zgolj prazno pirovo zmagoslavje starega partizana. Ljudi, ki so jih Rugelj sam in njegovi somišljeniki že enkrat ubili – bodisi v bitki ali kot ujetnike, brez sojenja –, mu pa res ni treba po toliko letih simbolno ubijati še enkrat, z besedami. Glede na to, da so stari Grki imeli za današnje pojme nenavaden lifestyle – tudi spolnega –, skoraj dvomim, da bi Ruglju pomagalo branje Sokoflove Antigone. Zato naj mu povem po kmečko: potomci “brezmejnih zarukancev” so še živi in jim ni prijetno poslušati njegovih stališč o svojih pokojnikih.

V kontekstu Rugljeve teorije prave moškosti deluje ta izjavljalna nezrelost še tem bolj neverjetna. Pravi moški – karkoli že to je, ampak zaradi mene lahko tudi moški po njegovi meri – ne bo nikoli deloval razdiralno, temveč spravljivo, kohezivno, stimulativno, ekumenično. Če Rugelj misli, da je edina pot k samouresničenju brezobzirno uveljavljanje pravice do lastnega mnenja in da so naslovniki dolžni goltati žalitve samo zato, ker so po njegovi teoriji degeneriranci ali že kar “drkadžije”, potem mu pač marsikaj ni jasno. Če karikiram: morda gre svet zaradi krize moškosti res k hudiču. Toda edina razlika med tem scenarijem in terapijo, kakršno propagira Rugelj, je v tem, da bi ljudje v prvem primeru kvečjemu počasi izumrli, v drugem pa bi se že prej pobili.

Sicer pa že vemo: problem terapevtov je, da normalni, zdravi ljudje po njihovem ne obstajajo. Obstajajo samo bolniki. No, po Ruglju jih je samo 99 odstotkov.

Zelo zgovorno je tudi sámo dejstvo, da je intervju z Rugljem po dolgem času objavila ravno Mladina – in kako ga je objavila.

Mladinine vrednote so bile vedno daleč od Rugljevih. Mladina je zagovarjala pravice homoseksualcev in toleranco in druge liberalne, bodisi socialne ali psihološke fenomene, ki se Ruglju niso mogli zdeti drugačni kot ekscesni. Pa jih poglejte zdaj: novinar se pogovarja z Rugljem kot s simpatičnim in fascinantnim, četudi rahlo steklim in prismojenim starim očakom. Še več! V uvodu ni pozabil pripomniti, da ga je “večina meščanske inteligence že zdavnaj odpisala, čeprav ga vedno znova rada prelista in se nad njim vehementno zgraža”. Aha!? Stari levičarji (neglede na leta) se po eni strani še niso odrekli starim etiketam, kakršna je “meščanska inteligenca”, po drugi pa se pustijo fascinirati človeku, ki zagovarja ideje ekstremističnega, desničarskega sociopsihološkega inženiringa.

Kako naj to razumem? “Meščanska inteligenca” je marksistično-leninističen, če ne celo stalinističen konstrukt, ki je označeval izobražence, ki niso razmišljali v skladu s partijsko linijo – ergo nek neprimeren, negativističen, reakcionaren družbeni sloj. Ali je avtor mislil urbane intelektualce ali vsaj kolikor-toliko razsvetljen srednji sloj, ki ne vidi konca sveta v dejstvu, da na svetu živijo tudi geji? Zakaj zmerja ljudi, ki se z Rugljem ne strinjajo, z “meščansko inteligenco”? Je to namig – četudi se je prikradel kot lapsus –, da je treba v duhu neokonservativizma nehati obsojati modele a la Rugelj?

Za odgovore na ta vprašanja se je treba najprej vprašati, kaj pa je dandanes sploh partijska linija, od katere bi lahko nekdo odstopal?

Današnja partijska linija seveda ni več ideološki konstrukt – ne levi ne desni ne sredinski –, temveč medijski. Gre za indoktrinacijo s človeškimi, življenjskimi, osebnimi temami, vendar ne z zgodbami, temveč s temami samorazkrivanja, samorealizacije, samopomoči, samoizpolnjevanja, z družinskimi, ljubezenskimi, intimnimi, celo seksualnimi temami, temami doseganja sreče, orgazmov, spoznanj, temami parčkanja in ločevanja, partnerstva, prijateljstva. Vsakdo, ki ima na razpolago eno uro, pove karkoli komurkoli – če se le zdi medijem primeren, in primeren se jim zdi, če pove karkoli zelo osebnega, kar je navidez tudi vedno zelo pametno.

Ta manija razlaganja življenjskih resnic in skrivnosti, ki se je tako razpasla, je v bistvu druga plat tabloidizacije medijev. Na eni strani imamo seveda tisto pravo, direktno, plehko tabloidizacijo, ki bazira na ceneni človeški nesreči in umazaniji. Na drugi strani pa imamo plemenito, vredno, neprecenljivo tabloidizacijo, ki štanca psevdofilozofijo znanih Slovencev in njihovo kriptotrivialnost. Kar je dandanes v medijih še intelektualnega, je to to, kar je preoblečeno v poljudno filozofiranje o življenju. Tako recimo Arne Hodalič razlaga, zakaj nima smisla imeti otrok. Ja, in? Tako recimo Jože P. Damijan razlaga, da mu je žena dovolila postati minister šele potem, ko ji je obljubil, da bosta še naprej seksala trikrat na teden. Tudi prav.

In tako tudi Rugelj ni nič ekstra škandalozen, če razlaga, zakaj je bilo treba pobijati belogardiste. Vsakdo ima v medijih – poudarjam: v medijih, ne o medijih – svoje nazore, do katerih ga je pripeljalo življenje, nazadnje pa tudi mediji do tega, da jih mora deliti z drugimi. Nam pa ne preostane drugega, kot da vzhičeno ugotavljamo, kako zanimivo razmišljajo ti ljudje in kakšno bogastvo se v njih skriva.

V dogovoru s soavtorico in odgovornim urednikom Dnevnika Miranom Lesjakom objavljam korespondenco - tako imenovane Epistole - med Manco Košir in menoj. To dopisovanje, ki ga objavlja Dnevnik vsako soboto v prilogi Zelena pika, traja že od začetka decembra 2005 in se bo predvidoma končalo po dveh ali treh mesecih. Namreč končalo v Dnevniku, ne pa tudi sicer: eventualno si bova z Manco dopisovala še naprej zasebno, ne da bi pisma kjerkoli objavljala, ali morda kje drugje, nemara tudi na tem blogu.

Ideja datira iz leta 1997, ko je Manca kot članica uredniškega odbora Razgledov predlagala epistolarno rubriko, v kateri bi si dva človeka, ki sta si tako ali drugače blizu - blizu duhovno, intelektualno, poklicno, intimno -, mesec dni dopisovala in pisma objavljala v Razgledih. Kot glavni in odgovorni urednik sem idejo z veseljem sprejel, prva korespondenta pa sta bila prav Manca sama in Dušan Jovanović. V nadaljevanju sta si dopisovala še naprej, iz celotne korespondence pa je potem nastala knjiga Moški, ženske.

Nekaj takega sva si zamislila zdaj z Manco in za idejo navdušila urednika Dnevnika.

Sodeč po burnih, če že ne vedno navdušenih reakcijah na pisma, objavljena v Dnevniku, lahko rečem, da to dajem na svoj blog - ki bo zdaj malo tudi Mančin - “by popular demand”.

You never know whatcha gonna get!

PS: Na Jonasov predlog objavljam pisma v kategoriji Draga Manca / Dragi Marko in z datumi, ko so bila dejansko napisana.

Draga Manca,

na premieri Ane Karenine se najbrž nisva videla, ker so naju z Lizo tokrat posadili na balkon, kjer je sedenje totalna grozljivka. Vrste tam zgoraj so očitno narejene za ljudi, visoke do meter in pol, in že stol sam po nekaj urah deluje kot čisti anestetik.

Moram priznati, da sem se malo naveličal Drame in njenih epohalnih, štiri- do šesturnih odrskih adaptacij velikih svetovnih romanov. Prva taka predstava, Dostojevskijev Idiot, me je še navdušila – nenazadnje tudi zaradi genialno odigrane vloge Braneta Šturbeja. No, to je bila predvsem Korunova mojstrovina, ki pa je z lanskimi Karamazovimi ni več dosegel. Niti se mi ni več zdela ne vem kaj Jovanovićeva adaptacija Proustovega Iskanja izgubljenega časa, niti Pipanova Jančarjeve Katarine, niti zdaj spet Jovanovićeva Ana Karenina ali pred meseci Jovanović-Horvatov Alamut v Salzburgu. To so seveda korektne predstave, ki jim kot gledališki laik – četudi se na literaturo še spoznam – nimam kaj očitati. Res pa je, da razen repertoarnih, kulturno-političnih, ne vidim razlogov za uprizarjanje romanov na odru. V tem smislu sem literarni purist: dober roman je najboljši, če ga bereš – kot knjigo, sam z neslišnimi besedami, na kavču. Glede na obseg teh romanov jih seveda ni mogoče postaviti na oder drugače kot dodobra sesekljanih. To je morda umetniški izziv za adaptatorja oziroma režiserja, ampak tako kot to delajo v Drami, v tem ni presežkov razen igralskih. Drama ima Samoborja, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Charlusa, Ivana, Seiduno ali Karenina; ima Šturbeja, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Miškina ali Simona Lovrenca; ima Bana, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Fjodorja Pavloviča ali škofa; ima Sveteta, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Luckyja, Marcela ali tajnika; ima Pavčkovo, Čušinko, Gračnerco, Juhico, pa Emeršiča, Bakoviča, Nahtigala, Fürsta, ki vedno naredijo dobre vloge. In ne samo to: bolj kot posamezne like v Dostojevskem, Proustu, Tolstoju, Bartolu in Jančarju igralo Dramini igralci sami sebe! Ne hodimo več gledat avtorjev in tekstov, temveč Samoborja, Bana, Šturbeja, Sveteta in kompanijo in pri tem vedno znova ospunemo od navdušenja. A to je vse, kar je. Drama je igralski showcase, glumaška revija, holiday-on-stage, ki se šlepa na igralske kreacije, medtem ko česa večjega ni zmožna. Nočem zmanjševati prispevkov in truda igralcev ter zadovoljstva publike. A dejstvo je, da od njihovih vlog največ profitira teater, ki je repertoarno in umetniško na nižjem nivoju kot pa njegove največje zvezde v igralskem smislu. V Drami me spreletava srh od užitka samo še ob kakšnem monologu ali kvečjemu ob Ivanuševi ali Kumarjevi glasbi. Drugače pa je Drama čisti dolgčas, zaciklana v zakladnico svetovnega romanopisja in igralskih dosežkov. Zadnja res genialna predstava je bila zame Čakajoč na Godota v Jovanovićevi režiji. Poglejte samo scenografijo. Kar naprej Meta Hočevar. In če slučajno ni Meta Hočevar, potem zgleda kot – Meta Hočevar. Stilizirani interierji, stilizirane perspektive, nekakšne španske stene, psevdo high-tech materiali, vedno isto, kar nekaj. Pa tudi večina režijskih domislic so čisti neokonservativni klišeji.

Drama je v bistvu to, kar je povedal Pograjc na račun Jovanovića v intervjuju v prejšnji Sobotni: “Seveda so vsi kimali. Kdo bi si upal ugovarjati takšni orjaški pameti?”

Priznati moram, da sem na premiero šel z mešanimi občutki. Ane Karenine morda po krivici nisem nikoli preveč maral, saj sem bil velik fan Madame Bovary. Res je seveda, da je bil Tolstoj v primerjavi s Flaubertom velik moralist – še preden je na stara leta napisal Kreutzerjevo sonato –, in točno to se je v predstavi tudi pokazalo. Predstava bi se mi zdela zanimivejša, če bi bila postavljena tako, kot da je Ano Karenino napisal Flaubert. Če že. Klinično in cinično. Tako pa smo videli to, kar smo prebrali v romanu. Muhasto, egoistično, agresivno, labilno Ano kot tragično junakinjo, ki gre čez trupla – pa čeprav čez lastno – zaradi ljubezni, kot da drugo ne obstaja, in kot filozofinjo, ki prezira partnersko spoštovanje, ki da so si ga “izmislili, ko ni bilo več ljubezni”. Dolgočasnega strastneža Vronskega, ki si je svoje prešuštvo zadal kot alternativni cilj za doseganje časti in novih socialnih razmerij. Vronski se mi zdi večji moralist od Karenina, ki je bolj konsistenten v stališčih in tudi bolj tragičen. Kaj se lahko človeku zgodi hujšega, kot da po vsem tem, kar preživi, pade v kremplje bigotizma? Pravite, da je Samobor svojo vlogo odigral “nesramno genialno”. Domnevam, da ste hoteli s tem povedati, da je Karenin kot negativen moralist še predobro izpadel. Meni se je zdel edini normalni lik. Svojo nesrečo je prenašal pokončno, dokler jo je mogel, pa tudi največ argumentov je imel, da se je zlomil.

Ampak zdaj tudi jaz moraliziram – tako kot Tolstoj. Ana Karenina zato seveda ni nič manj velikanski roman, ne vidim pa prave aktualnosti v tem, da bi te genialne romantične epe dandanes uprizarjali na odru.

Te vaše kolektivne sanje o Drnovšku! Ali ni to največ, kar lahko človek doseže? Da ljudje o njem sanjajo! Sicer pa se glede njegove preobrazbe strinjam z vami. Tudi meni je postal všeč. Da zna nositi svojo samoto? Tudi prav. Sam bi raje rekel, da je postal človeški – četudi ni sestopil iz svojega slonokoščenega stolpa – in predvsem ranljiv. Toda biti ranljiv zame ni apriorna človeška kvaliteta. To ne pomeni nič, če zraven ne razviješ sposobnosti celjenja ran. Da imaš sposobnost mačka, ki se zna s pomočjo repa med padanjem tako zasukati, da pristane na vseh štirih. Seveda pa mora biti padec dovolj globok – ali dovolj počasen –, sicer ti to ekvilibriranje prav nič ne pomaga.

Kljub temu pa ne pozabite, da je Drnovšek star lisjak, ki vse to izkorišča tudi za svoj politični PR, ne samo za osebnostno rast. In če sva že pri rasti, potem si ne delajte iluzij, da s tem ne raste tudi njegov mačistični ego.

Sicer pa že bil čas, da začnete brati moje četrtkove kolumne v Dnevniku. Vedno se ne spomnim, da bi vam jo poslal po mailu, malo pa se mi to zdi tudi zamalo – mislim, preveč samovšečno, kljub vaši prošnji.

Toliko za tokrat. Za naslednje pismo pa že imam pripravljenih cel kup iztočnic!

Zdravstvujte, Manca

Marko

Dragi Marko,

zadnje pismo je akvarelsko rahlo zarisalo vaš portret. Hvala zanj!

Zadnje čase vsi mediji poročajo o predsedniku Janezu Drnovšku. Pa dajva še midva! Pred leti, kratek čas pred operacijo, sem ga sanjala. Trikrat. V majhni leseni koči, oblečenega v trenirko in spodnjo majico, belo, kot so jih moški nosili pred leti. Stal je ob pručki z lavorjem, z brisačo v roki, ravno je končal z umivanjem. Ko se je obrisal, me je pogledal s pogledom, kot da mi hoče nekaj pomembnega povedati. Sanje so vzbujale mir, sprijaznjenost, sprejemanje. Ampak kaj dela Drnovšek v moji glavi? Sanje sem zaupala prijateljici, ki je rekla: »Tudi meni se sanja o njem«. In potem sem našla še eno in še eno … vse smo sanjale Drnovška. Ena od teh mu je začela pošiljati knjige Dalajlame in drugih modrih piscev. Podpisovala se je z Občanka. Sanjajoče smo ugotovile, da se bo s tem človekom nekaj pomembnega zgodilo. Ko smo opravile obred dobrih želja, sem jaz nehala sanjati o njem.

Se zdaj dogaja, kar so napovedovale sanje? Se Drnovšek dviga na višjo raven zavesti, ne deluje več kot vloga, funkcija, temveč kot človek z lastno vestjo? Malo mu je mar, kaj si drugi o njem mislimo, ker je dovolj notranje trden, da je – končno! – sam svoj. Postal je pogumen moški, to je tak, ki zna nositi samoto. Sleherni človek, ki izstopi iz igranja vlog in poz, ki odloži maske in je to, kar je, je sam. In to samost je včasih prekleto težko nositi. Drnovšku dobro gre, kot v tistih naših sanjah. Kot tak vstopa v kolektivno nezavedno, postaja močan lik na spirali evolucije človeške zavesti, ki zmore spoznanje: Na koncu je vsak sam. Sam sem.

Znati nositi svojo samoto ne pomeni, da je človek osamljen, da mu ni do druženja z ljudmi in podobno. Pomeni le to, da je trdno njegovo notranje jedro, in da njegovo delovanje izvira iz njega samega in ne od drugih. Tak človek lahko – paradoksalno – največ naredi za druge. Ker ne igra z voljo do politične, vojaške ali druge ego moči, temveč deluje po vesti. To je opredelitev poguma, o katerem sem vam pisala. Tega poguma junak Jarmuschevega filma Strti cvetovi, o katerem ste pisali kot o »modelu današnjega moškega«, nima.

Ta teden sem umetniško navdahnjena. Po Strtih cvetovih sem šla na pregledno razstavo Janeza Bernika v Moderno galerijo. Onemela sem od veličastja. Kot da bi vstopila v svetišče časa, v katerem sta preteklost in sedanjost eno. Na isti ploskvi galerijskega zidu. Slika z leta 1964 ob sliki z leta 2004, denimo. In se mi je prikazala duhovna spirala Bernikovega prehojene poti, njegovega in mojega časa »od krsta do krste«, z magično močjo so me vlekle fascinantne zvočne barvne podobe, arhetipske skulpture, svečeniški obrazi, krogi življenja in trikotniki ljubezni, kvadrati časa, ja, tako bomo uzrli svoje bivanje pred obličjem »Pogleda, popolnega, v celoti brezmejnega« (Edelfeldt), ko bo odvrteni film pokazal jasen smisel vsega, kar smo počeli in kar smo bili. Bernik je slikar, je kipar samot iz samote. Nič, kar pleteničijo kritiki, ne more vzeti veličine tej umetniško izraženi samoti pred brezmejnim, večnostnim Pogledom!

In sem šla, trepetajoča od pričakovanja, na premiero Jovanovićeve Ane Karenine. Jo požirala z očmi in drhtela z ranjeno, na smrt prestrašeno Ano v imenitni kreaciji Polone Juh, se zamislila nad »moralo«, ki jo je nesramno genialno upodobil Igor Samobor, premišljevala, kaj je zlomilo to v začetku tako radoživo in materinsko srečno žensko. Odvisnost od odnosa z Vronskim, zasvojenost z njegovo ljubeznijo oziroma s svojo predstavo, kakšna naj bi ta »ljubezen« bila (saj nas vedno zafrkavajo samo lastni scenariji)? Ubilo jo je to, da ni znala nositi samote!

Včeraj pa smo imeli v klubu Cankarjevega doma, kjer se dobimo običajno vsak tretji torek v mesecu, Berite z Manco Košir o presunljivih knjigah: Vlaste Nussdorfer Naše deklice z vžigalicami, Marka Ješeta Kodrlajsasti piton in Zlatka Blažiča Zgodovina moje heroinske odvisnosti: Pot skozi Don Pierinovo Skupnost Srečanje. Vlasta je knjigo posvetila »Vsem otrokom: drobnim, nemočnim, žalostnim, ustrahovanim, potisnjenim v spolnost odraslih. Vsem deklicam, ki so morale prehitro odrasti. Vsem ženskam, ujetim v zanke groženj, nasilja in strahu pred jutrišnjim dnem«. Otroci in deklice še ne morejo biti sami. Obupno potrebujejo občutek ljubljenosti in varnosti, tako obupno, da v pričakovanju ljubezni prenašajo nad seboj strahotno nasilje in zlorabe. Trpinčene ženske potrebujejo isto: varnost, ljubezen, občutek, da je nekomu mar zanje. Ker ne zmorejo, ne znajo biti same. Kdo pa so, če ne bi imele moškega, pa naj bo ta pijanec, pretepač ali posiljevalec, vendarle je »njihov« moški. Daje jim družbeno etiketo vredne ženske. Za mentaliteto okolja, za uveljavljene vzorce bližnjih, za njihovo prestrašeno dušo pomeni biti poročena ženska največ, kar lahko dekle doseže. Od tod tudi pregovori: Niti sraka brez repa, niti dekle brez moža. Bolje je, da vprašajo, čigava nevesta je, kot čigavo je dekle. Bolje je biti najslabša žena kot najboljša ljubica. Fant se ženi, kadar hoče, dekle pa, kadar jo hočejo. Ali pa: Poročile bi se in mati in hči, samo da bi bilo kje in s kom. Saj: Ženo in ponošen klobuk je lahko najti.

Roman o narkomanskem življenju Kodrlajsasti piton z grozljivo slikovitostjo prikazuje beg v zasvojenost fantov in deklet, ki so realno življenje zamenjali za rolanje sanjskega filma. Potrebo po bližini in ljubezni uresničujejo s pomočjo morfija, heroina, kokaina … »Kosec pa ni in ni našel žile. Čez nekaj časa je vstal od mize in šel iz sobe. Vrata je pustil priprta. Tudi od kopalnice, ki je bila malo naprej po hodniku. Zaslišal sem rahle udarce, kot da ga kdo klofuta. Zaskrbelo me je za prijatelja in vstal sem in se odmajal do kopalnice. Kosec je stal pred umivalnikom, v rokah je držal svojo curo in z njo tolkel ob rob umivalnika. Da bi otrdela, kot mi je pojasnil pozneje. Ko cura otrdi, se na njej lepo pokaže žila.«

Džanki se sam ne bo nikoli očistil. Vsaj tri leta življenja v komuni so potrebna, da bodo možgani spet normalno delovali, sta prepričana Marko in Zlatko. Oba pravita: Brez poguma in dela na tem, trdnega dela, da upaš biti to, kar si, ni rojevanja samega sebe v resnično svobodo. To trenirajo v komunah. Da bi nekoč postali »zanesljiva gnezda ljubezni, magnet za ljudi, ki nas obdajajo«, je zapisal Zlatko. Ko smo po večeru še posedeli ob kozarcu soka, smo se takoj začeli pogovarjati o Drnovšku. »Frajer je prišel do tega, da je to, kar je. Vsaka mu čast!«

Še vsa pod vtisom tega pretresljivega večera vas lepo pozdravljam, dragi Marko!

Manca

PS: 18. 1. ima Vitomil Zupan rojstni dan. Po zemeljskem štetju bi danes imel 92 let.