11. pismo, Manca Marku: Počasi, čisto počasi naj bo

Nedelja, 1. januar 2006

Dragi Marko,

naj bo počasi, počasi naj rišem ta čas, ki hočem, da še ostaja v počasnem ritmu prazničnih dni,

čisto počasi, kot so bili počasni kadri v Cvitkovičevem filmu Odgrobadogroba – se spominjate, da ste mi rekli, naj ga grem gledat, sem ga pred Silvestrom res šla – režiser je dovolil igralcem ritem njihovega telesa in govora, dovolil naravi, da je počasi risala kraško panoramo, počasi se je zgodba gostila in počasi je zdrknil tisti fičo v grob, ki je postal spomenik ljubezni, močnejše od smrti, počasi se je spreminjala svetloba in stavki so bili izrečeni s premori, glasba ni hitela, tako počasi so se premikali sončni žarki po obrazu gluhoneme in sence drevesnih krošenj po travniku našega pogleda,

hvaležna sem za to počasnost, ki me je spomnila na neke dni v Berlinu – več kot dvajset let je od takrat, nemška vlada je povabila nekaj »opinion makerjev« iz različnih evropskih držav, da smo užili vrhunske kulturne dosežke, berlinske filharmonike pod Abadovimi valujočimi lasmi in strastnimi rokami, gledališko predstavo, v kateri sem zaradi Bruna Ganza vzljubila nemščino – kako lep, božanski je Goethejev jezik, sem končno dojela – šli smo v parlament in govorili vsak s politikom, ki si ga je izbral, jaz s predstavnikom zelenih, in potem smo gledali posebno predstavo Wendersovega Neba nad Berlinom, sedel je poleg mene, belgijski univerzitetni profesor, ki vsako leto odhaja v Afriko učit nepismene prvih pisanih besed in dialoških povedi, rahlo sta se dotaknili najini rameni, angela na platnu sta pletla zgodbe in midva usklajevala najin dih, čisto počasi, in ko sem se zjutraj zbudila, je bila pod vrati kuverta in na njej: »An einen Engel«, od takrat naprej, že več kot dvajset let prihajajo ogromni šopki rož za prvi dan novega leta,

čisto počasi, čeprav hrupno smejoč se iz trebuha in šampanjaste glave sva s Tino včeraj plesali na polko in valček ob spodbudi Alfija Nipiča in Avsenikov in se režali kot nori, potem obsedeli in poslušali berlinski koncert Robbieja Williamsa – tako pobalinsko seksi je lezel pod kožo, počasi – in je šel refren »I’m loving angels« v smer tega počasnega časa dol, dol, o Bog, kaj se lahko zgodi na takih hipnotičnih koncertih?,

naj bo počasi, čisto počasi, ker je prijatelj Ende – belgijski profesor mi je poslal njegovo čarobno knjigo Nedokončana zgodba, zaljubila sem se vanjo na prvo branje, mu pisala, da obožujem Endeja, in on, ki mi je hotel toliko dati, mu je pisal v tisto samotno vas kaj vem kam že pod gorami, mu je pisal, da ženska iz Slovenije ljubi njegovo Nedokončano zgodbo in mu je povedal tisto o angelu, Michael Ende mu je ganjen odpisal, dobila sem to pismo, lepo lepo in v počasnem ritmu, kot se za tak ritem bori njegov Momo, bori proti tatovom časa, in se moramo danes boriti proti tatovom pozornosti, je rekel norveški filozof Jostein Gaarder – avtor kultnega Zofijinega sveta, zgodbe o spominu na čas – v uvodnem referatu na 28. mednarodnem kongresu IBBY (International Board on Books for Young People) v Baslu,

tudi jaz hočem, da gre čas bolj počasi, zato sem bila te praznične dni doma in sem brala navdihujočo knjigo krhke prijateljice Rachel Naomi Remen, zdravnice, ki s poslušanjem zgodb zdravi najbolj bolne, tiste, ki jim rak odšteva čas, ona z njimi počasi skozi njihova življenja, v otroštvo, da pride do rane, ki jo potem celi, jo objame v celovitost človeka, počasi, počasi, ona to zna, ker ima kronovo bolezen, brez črevesja je po desetinah operacij, morala bi biti – po napovedih zdravnikov – že davno mrtva, ona pa polno živi in počasi zida zdravilne skupnosti in uči zdravnike prebuditi človeka v sebi, jih uči tako, da ima vedno mikrofon tik pred ustnicami, ker zmore samo še šepetati, ekonomično mora ravnati s svojo šibko energijo, ki jo potem podeseteri s seminaristi v čudež zacelitve, berem njeno navdihujočo knjigo Blagoslovi starega očeta, v kateri snuje zgodbe bolnikov in zdravnikov in svoje zgodbe na biserno ogrlico modrosti in življenjskega poguma, zavedanja, da si moramo vzeti čas, imeti čas, zase, zase,

ona dela vsak dan obred, ki ga je prevzela od stare tibetanske nune, takoj zjutraj vzame prazno sveto skodelico, in jo počasi napolni s tekočo vodo, medtem ko se posoda polni, Rachel razmišlja o podrobnostih svojega življenja, o ljudeh, s katerimi je, in medtem ko se skleda polni iskreno in brezpogojno kot vodo sprejema tudi svoje življenje, potem odnese skodelo v poseben kotiček svojega doma, postavi jo tja in pokloni vse, kar vsebuje, služenju življenja. Pusti jo tam in začne dan. Vsak večer je zadnje, kar naredi, preden leže, to, da odnese skodelico na vrt in zahvaljujoče izlije vodo iz nje, nato jo obrnjeno položi na njeno mesto, pogasi luči in leže k počitku, že leta in leta tako, počasi, zbrano, obredno,

tudi jaz hočem, dragi Marko, v tem pismu vse tako počasi, da bi naredila prostor za vaše odgovore, da ne bi dodala nobenega novega vprašanja, da bi se odprla za to, kar naj pride spod vašega peresa na vprašanja iz prejšnjega pisma, bistvena življenjska vprašanja o smislu vašega bivanja, saj drugače se ne morem dotakniti vašega sveta, kako naj bi potem sploh odprla vratca – »Za velikimi vrati so še ena vrata. / Za še enimi vrati so še ena vrata. Manjša. / Za manjšimi vrati so še ena vrata. Še manjša. / Za še manjšimi vrati so najmanjša vrata. Najmanjša. // Za najmanjšimi vrati so še ena vrata. / Ta vrata so vratca. // Za vratci je vrt./ V vrtu je manjši vrt. / V manjšem vrtu je še manjši vrt. / V še manjšem vrtu je najmanjši vrt. / V najmanjšem vrtu je vrtec. // V vrtcu je roža. Ena sama dišeča. / Ta roža je zate. Najlepša in največja.« (Dane Zajc) – drug drugemu, da bi srebrna nitka počasi polzela iz enega prostora v drugega in naredila polžjo sled s slino izrekanja o teh rečeh, ki jih moramo misliti, saj takrat, ko bomo zaprli veke, ne bomo vprašani, kaj smo naredili ali česa nismo, ampak samo to, ali smo postali to, za kar smo bili namenjeni,

zato ponavljam tista vprašanja iz prejšnjega pisma o pogumu, žalovanju in tem, kaj smatrate za svoje življenjske uspehe (bo kaj z vašim časopisom?)

in vas blagoslavljam v novem letu,

Vaša Manca

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 1. Januar, 2006 ob 20:42 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.