Arhiv za 4. Januar 2006

12. pismo, Marko Manci: Kako slabo poznate moške!

Sreda, 4. januar 2006

Draga Manca,

danes sem malo siten, zato se opravičujem, če mi bo ušla kakšna pikra. Želodec me boli, vzel sem rutacid, ni mi ne do hrane ne do čikov, morda sem na robu trebušne gripe.

Tekste na deadline sem začel pisati pred dvajsetimi leti in sem jih ves čas pisal skoraj non-stop. Niti enega nisem zamudil. Kolumno ali dve sem napisal z vročino, to je bilo vse. Je to v duhu vaše teorije o komuniciranju kot zdravljenju?

Decembra smo bili Novak, Štefančič, Pelko, Debeljak in Crnkovič na redni letni teleksovski večerji in izračunali, da bo aprila minilo dvajset let, odkar smo štartali s kolumnami v Uri kulturne anatomije! Odločili smo se, da bomo ob jubileju priredili velik, odmeven žur, na katerega bomo povabili ne samo samoizobčenega kolega Zadnikarja in urednika Trbovca, ampak tudi vse kolumniste vseh časov. Zaradi mene celo Vesno V. Godina!

Pred nekaj tedni, ko sem pisal o svojih naslednikih v Sobotni, sem pozabil omeniti Alojza Ihana, ki ga zelo cenim. Včeraj pa sem prebral kolumno v Oni – ki jo je nasledil po Nejci in Šternu – in nisem razumel niti enega stavka. Kaj takega se mi še ni zgodilo!

Razložite mi, kako si predstavljate komunikacijo, v kateri nagovorjeni vrne bumerang z argumentom, da je vse, kar drugi o njem reče, v bistvu samo projekcija njegovih lastnih “senc”. Ali nimate drugega protiargumenta za mojo trditev, da iščete samoobčudovanje v komunikaciji in da živite v slonokoščenem stolpu? Ne trdim tega na slepo, temveč na podlagi opažanj in sklepanja. Nimam se za nezmotljivega, lahko me prepričate v nasprotno. Toda spomnite se česa boljšega od tega, da sem jaz nerealen in narcisoiden, če vam to očitam! Sem jaz vam očital, da je to vaša samohvala, ko ste mi naprej metali velik ego?

Kako mi kaj gre z življenjskim pogumom? Kateri so moji življenjski uspehi? Manca? Nekaj pisem ste porabili, da bi mi dopovedali, naj se že neham hvaliti, zdaj pa hočete vedeti, ali se imam za pogumnega in uspešnega? No, mogoče vam bom zdaj končno dokazal, da nisem tako samovšečen, kot si mislite.

Kar zadeva življenjski pogum, ga je po mojem zelo težko ločiti od lahkomiselnosti. Zase bi rekel, da premorem oboje: za težke odločitve pogum, za lahke lahkomiselnost. Za manj pomembne stvari se ne splača zapravljati poguma. Pogum ni vse. Včasih je treba biti dovolj pameten, da odločitve ne sprejmeš samo zato, ker zahteva pogum. Sprejemati pogumne odločitve samo zaradi poguma je nespametno samopotrjevanje, ki meji na samovšečnost. Če je lažja odločitev včasih pametnejša, je ni treba zavreči samo zato, ker je lažja!

Ko sva si začela dopisovati, sem upal, da ne bova nikoli napisala nič takega, iz česar bi najini bralci v Dnevniku lahko sklepali, da se zavedava, da tudi oni berejo najino korespondenco. Meni to ne bi bilo težko. Vendar sem kmalu opazil, da ste preveč ekshibicionistični, da bi se lahko “pretvarjali”, da tega pisanja ne bere nihče drug razen naju. Zdaj mi seveda ne preostane drugega, kot da v epistole tudi sam vključim beročo javnost. Gre pa za naslednje:

Glede “velikih smrti (ločitev, smrt ljubih ljudi)” vam moram povedati, da mi ne pride na misel, da bi o teh zadeval pisal v javnem mediju. (Vaš zlohotni prišepetovalec O. K. vam bo odvrnil: “Saj se vam rekel, da se M. C. ne gre!”) Da ne bo pomote: vam osebno bi to mogoče še napisal, ali se z vami pogovarjal o tem na štiri oči. Ne bom pa teh zadev razlagal pred javnostjo. Recimo smrt mojega očeta. Podrobnosti razlagam le ljudem, ki so mi blizu. Vi ste mi blizu, ne pa tudi pavšalna javnost. Če bi to objavil v Dnevniku, bi imel občutek, da sem spomin na očeta degradiral. Seveda se delam, da pišem za prijatelje – ampak meje intimnosti pa vendarle obstajajo!

Ali ločitev. Da bi celi Sloveniji razlagal, zakaj sem se ločil in kako to doživljam?! Prosim vas lepo! Celo poletje mi je šlo na kozlanje, ko sem v tabloidih bral nadaljevanko o ločevanju Borisa Cavazze in Orianne Girotto. Ne vem, kaj vse je Kavac moral goltati in me niti ne zanima, ker spoštujem njegovo zasebnost. Ampak najbolj gnusno je bilo, ko je ta gos v neki reviji razlagala, zakaj in kako se je to zgodilo. Bljak! Ali mar mislite, da bi bilo manj gnusno, če bi jaz razlagal svoj primer? Manj gnusno zato, ker sam pišem, kar hočem, in ker se znam artikulirano izražati v spodobnem mediju, medtem ko ona naivno ali namerno sprejema kolaboracijo s tabloidnim krmiščem?

Vsak par se loči zaradi svojih razlogov, nobena ločitev ni sama po sebi tabloidna, pa tudi nobena ni izključno stvar zakoncev. A ko ločitev pride v medije, je vsaka tabloidna in trivialna. Mediji povozijo razlike. Tega nočem. Toliko spoštovanja pa le imam do sebe, da se na ta način ne bi dajal v zobe nikomur. Kaj šele s komerkoli obračunaval.

Seveda dopuščam možnost, da bi morali nekaj vedeti o moji ločitvi ali očetovi smrti, če bi hoteli spoznati moj svet. A v tej vaši priljudnosti, prijaznosti, toplini, altruizmu je tudi vsiljivost ali vsaj prebrisanost. Se vam ne zdi, da lahko marsikaj izveste o mojem svetu tudi v primeru, če vam o tem ne črhnem ničesar? Tako samoumevno se vam zdi, da vam bom povedal vse to, kar vas zanima, kajneda? In če vam nočem povedati, boste potem porekli, da sem introvertiranec s “strahovi, sencami in ranami”, s katerimi si ne upam soočiti? Zelo zvito! Kaj naj rečem? Da ne morem verjeti, da me medijska strokovnjakinja, ki ne najde lepe besede za tabloide in tabloidne teme, poskuša pripraviti do tega, da v tisku – in to v resnem! – s svojimi besedami opišem lastno ločitev! Zakaj bi bilo to opravičljivo, Manca? Ali celo zaželeno? Ker bi se s tem znebil kakšne travme? Ker je trače o sebi bolje dozirati sam kot pa jih prepuščati tabloidni stihiji? Ker bi mi vi nudili terapevtske usluge? Ker bi vam dal srce na dlani, vi pa bi meni pomagali preboleti tesnobo? Ker ste vi tako pametni in ste na daljavo zmožni uganiti, da sem tega zdaj potreben?

Se opravičujem, Manca, ampak res si veliko domišljate in povsem napačno sklepate. In kako slabo poznate moške! Ali pa spet jaz nič ne štekam?

PS: O časopisu kdaj drugič. Pa ne mi spet nagrmadit toliko vprašanj, prosim!

A bientôt,

Marko

  • Share/Bookmark