Arhiv za 5. Januar 2006

Pater semper incertus est

Četrtek, 5. januar 2006

Razkritje, da ima Drnovšek odraslo hčerko, je še tem večje, ker do pred letom dni niti sam zanjo ni vedel. Dobiti otroka, ki ni novorojenček, je velika novica tudi za druge, ne le za očeta. Po drugi strani pa je tudi res, da razkritje ni pravo, ker je hčerko razkril Drnovšek sam v kontekstu osupljive PR akrobacije, ki ji ni para v zgodovini slovenske politike in medijev.

S spoštovanjem do vpletenih in njihove zasebnosti – zlasti do predsednika, seveda pa tudi do njegove “nove” hčerke, njene “anonimne” matere, predsednikovega “legitimnega” sina in sinove “pozabljene” matere – pa je treba vendarle pripomniti, da narava tega (samo)razkritja ne vliva stoprocentnega zaupanja v verodostojnost obelodanjenih informacij in nasploh do okoliščin, ki so do njega pripeljale.

Dejstvo je, da ta ganljiva, skoraj solzava ali celo limonadna zgodba ni neverjetna. Toda verjetna je kvečjemu zato, ker je človeška, ergo možna. Res pa je, da je naša emocionalna ganjenost odvisna od racionalnega – afirmativnega ali negativnega – mnenja, ki ga imamo o predsedniku samem in njegovih recentnejših PR potezah.

Drnovšek se v zadnjem letu dni dejansko obnaša popolnoma odštekano – odštekano seveda za nekoga, ki je predsednik države, in to države, ki ni ravno etično liberalna in socialno permisivna in ki nasploh ni brezbrižna do javnih in zasebnih odklonov od dominantnih norm kot kakšna Skandinavija. Pripisovati to odštekanost dejstvu, da mu je lanski božiček prinesel odraslo hčerko, ni neutemeljeno, je pa seveda tipičen primer tračarskega psihologiziranja in kot tak morda naklepen del PR strategije razkritja.

A kakorkoli: tako kot je Drnovšek z navidez nepremišljenimi in neprimernimi izjavami o neodvisnosti Kosova, globalizaciji in skupni kmetijski politiki EU redefiniral predsedniško pravico do političnega mnenja, je tudi s selitvijo na Zaplano, samostojno peko kruha, ne manj kislimi, toda prepričljivejšimi nasmeški, simpatično okornimi duhovitostmi in – kot krona vsega – z “repatriacijo” izgubljene hčerke redefiniral predsedniško pravico do zasebnosti.

Še več! V Sloveniji smo imeli in še imamo javne osebnosti, ki so veliko bolj ljudske, kot bo Drnovšek kdajkoli. Toda še nikomur – niti Kučanu v njegovih najboljših časih – ni uspelo, da bi iz sebe naredil pop ikono vsem sprejemljivega formata. In ko človek enkrat to doseže, je že precej vseeno, ali osnovni podatki iz njegovega življenja res držijo ali pa so le konstrukt, zvarjen iz dejstev in domnev.

Četudi so Novice časopis z najvišjo naklado v Sloveniji, pa je kljub temu neverjetno, da se je Drnovšek odločil, da za komunikacijski kanal izbere ravno pritlehen in nekredibilen tabloid. To vzbuja sum, da razkritje ni bilo tako prostovoljno, kot je nazadnje izpadlo. Že nekaj časa so se namreč pojavljale govorice, da ima predsednik novo spremljevalko, ki pa jih je nazadnje demantiral s še bolj šokantnim in odkritosrčnim priznanjem, da je to v resnici hči. Zato je možno domnevati, da razkritje ni bilo njegova lastna izbira ali vsaj ne prva opcija, temveč poteza, s katero je odtekanje in novinarsko zbiranje informacij kolikor-toliko spravil pod kontrolo in jim dal tak spin, kakršnega je sam hotel.

Slovenske medije zaznamuje marsikatera anomalija, da ne rečem bizarnost. Toda ena največjih je nedvomno ta, da se rumeni tisk ne zmeni za privatna življenja politikov. Sam si ne bi upal z gotovostjo diagnosticirati razlogov za ta nenavadni fenomen. Kljub temu pa ne vidim nobenega smisla, da bi verjel, da gre za spoštovanje zasebnosti ljudi na javnih funkcijah. Vsi namreč še predobro vidimo – ali celo čutimo na lastni koži –, da je za ustavno zagotovljeno zasebnost drugih ljudi, ki tudi nastopajo v javnosti (četudi ne na javnih ali celo izvoljenih funkcijah), tabloidom mar natanko toliko kot za lanski sneg. Zakaj so politiki izvzeti iz tega naraščajočega, nikoli potešenega tračarskega stampeda? Zakaj jim je to prišparano?

To je še tem bolj neverjetno zato, ker je kronski argument, ki ga tabloidni uredniki ob vsaki priložnosti – pa če je utemeljena ali ne – potegnejo na dan, ta famozni javni interes. No, javni interes ima dva pomena, konkretnega in populističnega: prvi je merilo pomembnosti osebne in profesionalne primernosti ljudi na javnih funkcijah (strogo vzeto), drugi pa merilo zanimivosti za občečloveško radovednost (v mejah pravice do zasebnosti ali onstran). Poljubna izmenljivost ene in druge definicije je seveda temelj funkcioniranja tabloidov – in zaradi mene naj bo. Ob to se niti ne bi obregoval, če mi ne bi šlo na živce, da so glede pravice do zasebnosti privilegirani prav tisti, ki se nanjo smejo sklicevati manj upravičeno kot mi ostali.

Čeprav permisivno sodstvo prizadetim v tem ne gre na roko, ni nihče čisto brez moči pred vsiljivostjo rumenega tiska. Toda najbolj zavarovani so politiki – in njihov glavni obrambni mehanizem je seveda pozicija moči, s katero lahko medijem škodijo. Njihovo delo, ki je nesporno v javnem interesu, je resda predmet glodanja vseh medijev. Njihovo zasebnost pa mediji iz previdnosti pustijo pri miru – čeprav grem stavit, da bi javnost bolj zanimala kot pa zasebnost estradnih zvezd in ljudi, ki so hočeš-nočeš javni inventar.

V tem smislu je bilo simptomatično tudi razkritje Drnovškove hčerke. Objava na silvestrovo, zadnji dan pred dvodnevnim mirom pred časopisi, je bila zelo premetena – bodisi po Drnovškovi ali po Bauerjevi zaslugi. Obe televiziji sta Drnovška pograbili šele v ponedeljek, 2. januarja: TVS mirno in dostojanstveno, a medijsko zateženo, Pop TV pa precej zmedeno. Popraznično torkovo Delo je v “Na kratko” povzelo newsfeed od STA – z gdč. Forte ustrezno skrito v tretji odstavek (in pod državotvorni naslov) –, za dobro vago pa je v svoji internetni izdaji objavilo direktno iz Novic prekopiran tekst! Večer je nekako rešil situacijo, čeprav z dodano gloso ali čem niso mogli skriti, da ne vedo dobro, kaj naj si o vsem skupaj mislijo. Dnevnik do danes ni reagiral, Finance tudi ne, Direkt pa je izvedel odličen follow-up in po dveh dneh pelje zgodbo naprej bolje kot same Novice, ki so jo lansirale.

Pater semper incertus est, ne pa tudi reakcije botrov.

  • Share/Bookmark