Arhiv za 7. Januar 2006

13. pismo, Manca Marku: Nepoznavanje moških – moj življenjski navdih!

Sobota, 7. januar 2006

Dragi Marko,

vaše pismo z vzklikalnim naslovom »Kako slabo poznate moške!« je zadelo žebljíco na mojo glavíco. Kar ste ugotovili na svojem primeru in potem megalomansko razširili na vse moške sveta, je namreč čisto res. Slabo poznam moške.

Slabo poznam moške in Bogu se zahvaljujem za to! Prav to, da jih poznam slabo in da sem si jih vedno želela (s)poznati bolje, je moj največji življenjski navdih. Imela sem dva brata in moja družba je bila fantovska. Bila sem navdušena tabornica, ki se je v glavnem družila s fanti. Šla sem študirat matematiko in fiziko, nezavedno gotovo tudi zaradi moške družbe. V časopisnih redakcijah, za katere sem delala – večinoma moški. V uredništvu Nove revije na začetku – sami moški. Ko sem bila sprejeta v PEN, okoli mene moški. Ah, krasna stanja, ki so mi zelo – v teh primerih velja govoriti o moji samovšečnosti! – godila.

Ker nisem poznala moških, sem se zaljubila v Njega, misleč, da je Bog. Se pri devetnajstih poročila, bila pri dvajsetih mama hčerke, za katero se zahvaljujem vsak dan, pa za njenega očeta tudi. Ko sem ugotovila, da ni Bog, sem se ločila. Če bi takrat poznala vsaj tega moškega, se ne bi poročila z njim. Če bi se že – saj sem si to želela najbolj na svetu! –, se potem ne bi ločila. Dobro, da sem se! Ker sem radoznalo spoznavala druge moške. Med očetom druge hčerke in menoj je šibala ognjena energija, oplazila me je od pasu navzdol in švigala v srce, do glave ni prišla. Tako sem zapravila šanso, da bi ga spoznala. Sem pa namesto tega rodila super Tino. In dobivala pesniški navdih. Ko je on odšel od mene – niti pet minut vožnje stran – sem ga klicala, brž ko je stopil skozi vrata. Mu prebrala pesem, ki se mi je med tem napisala. Ena, ki je uglasbljena in jo čudovito poje Melita Osojnik, ima naslov – kakšen pa, če ne ta! – »Razumevanje«. Takole gre: »Iskala sva se v babilonskem stolpu, / kjer stvarnik mešal je jezik, / gluha jaz, ti, vsi brez upa, / jezikov sto, nobeden pravi. / Da rekla bi, in ti povedal meni: ujemi. / Odgriznila sem jezik, / utrgala ušesa, / pustila le oči, ah, vzemi. // Dotik, vroč dih / v ritmu sva se ujela, glej, saj sva se razumela, / ti mene, tebe jaz, gluha, nema. // Jezikov sto odzvanja v babilonskem stolpu greha, / in vendar čista izstopila, ko sva isti jezik govorila, / nema, gluha, brez ušes, z odgriznjenim jezikom / in s tem dotikom. // Si rekel mi, / sem rekla ti – si v meni.«

Sem upala, da bom moške spoznala prek literature. Zato sem postala obredna bralka opusa dveh pisateljev, za katera se mi je zdelo, da sta 1. prava moška in 2. da pišeta o pravih moških. Vitomil Zupan in Marjan Rožanc sta mi rada odprla vrata in vratca svojega sveta. A kaj, ko se je izkazalo, da se isto – kdo ali kaj je moški – ne sprašujem samo jaz, temveč tudi onadva. In kdo jima je v življenju in literaturi pomagal odgovarjati? Ženske! Za Interpretacije sem o Zupanovih delih napisala esej z naslovom Ženska, pokaži, kdo sem, o Rožančevih pa Ženska ali iskanje Boga. Oba sta občudovala Henryja Millerja. Rožanc v Romanu o knjigah celo pravi, da je z njegovo pomočjo postal pisatelj. Piše, kako ga je pretresel intervju, na koncu katerega je novinar njegovega »usodovca« prosil, naj strne svojo življenjsko skušnjo v dve besedi. Miller se je zarežal in rekel: »Sprejemanje in skrivnost.« Zakaj? »Zato, ker lahko človeku samo tak odnos do življenja in sveta omogoči dejavno ljubezen«.

Branje njune literature ni bilo zaman, še manj prijateljevanje z njima. Vitomil me je naučil: (Mnogi) moški imajo dve glavi, spodnja je gospodar. Marjan pa: V dejavni ljubezni se te dotakne Bog in se ti dotikaš Boga in slehernega človeka. Torej tudi moškega.

Želja po razumevanju moških je navdihnila vrsto predavanj, člankov, tri knjige, televizijsko oddajo Moški, ženske (ki jo je največkrat sesuval prav Marko Crnkovič!), zdaj bo še kolumno Moški – ženske v novi reviji Obrazi. Hura, tako se bom kvalificirala na vaš kolumnistični žur ob dvajseti obletnici Ure kulturne anatomije!

Odkar študiram – ne mislim nehati, ker prisegam na vseživljenjsko izobraževanje –, prebiram knjige, ki bi mi razjasnile to enigmo, imenovano moški. V ZDA obstajajo številna gibanja, ki iščejo odgovore na vprašanja o podobi pravega moškega. Nekdanji nogometni trener Bill McCartney je ustanovil gibanje »promise keepers«. Dobivajo se na množičnih srečanjih, kjer molijo, pojejo, razpravljajo o svojih problemih ter prisegajo zvestobo Bogu. Tudi druge skupine za samopomoč obstajajo, ki s prebiranjem svetega pisma prepoznavajo arhetipsko podobo moškega. Pa psihoterapevtske skupine, s katerimi moški odhajajo v gozd in tulijo, tulijo kot živali, da bi iztulili zatajena čustva, bolečine in strahove. Imamo že slovenski prevod knjig Moški na duhovni poti in Divji moški. Njen avtor prave moške poimenuje odrasli moški. V vsakem moškem soobstaja skupnost bitij. To so: kralj, bojevnik, ljubimec, vražiček, mitolog ali kuhar in žalovalec. Dvoje ali troje bitij je dar, ostale mora vsak moški razviti sam. Bly piše: »Nekatera stara izročila trdijo, da noben moški ni odrasel, dokler se ne odpre dušnemu in duhovnemu svetu, in pravijo, da tako odprtino prikliče rana, ki duši in duhu omogoči vstop«. Ljudje, ki se preveč ukvarjajo s treniranjem telesa ali možganov (ubogi intelektualni fanatiki!), so po njegovem taki nemara zato, da bi duši preprečili vstop. Ne dopuščajo nobenih vrat. Ta vrata, skozi katera vstopa duša, namreč niso zmage, temveč – porazi.

Prav to, o duši in ranah, govorijo mistiki, modreci vseh verstev in z vseh koncev sveta, in veliki umetniki. Kot je François Emmanuel, katerega roman Partija indijskega šaha smo zdaj dobili tudi Slovenci. Stavek, ki sem si ga izpisala na prvo stran knjige z avtorjevim posvetilom (kako me je očaral ta globok človek, kako zelo!), pravi: »Je zapisano, da lahko skozi svojo dušo napredujemo le s pomočjo tistega, kar je vzrok našega padca.«

Zdaj veste, odkod vprašanja o pogumu, žalovanju, uspehih in porazih. Navzela sem se jih od prijateljstev z iskalci duše in duha, iz takih knjig, o katerih vam pišem. Ta svet zagotovo ni skupen množicam. Morda zato mislite, Marko, da živim v slonokoščenem stolpu?

Ko je lucidni Mazzini komentiral najino dopisovanje, je stresel citat iz country glasbe. Njega dni sta bila Tammy Wynette in George Jones poročena in ona je posnela svojo največjo uspešnico, ki se začne takole: »Sometimes it’s hard to be a woman.« No, George pa je zamudil idealno priložnost, meni Miha, da bi s svojim globokim glasom zapel: »But it’s always hard to be a man.«

Ženski pozdrav,

Manca

  • Share/Bookmark