Arhiv za 12. Januar 2006

14. pismo, Marko Manci: Čas je na moji strani

Četrtek, 12. januar 2006

Draga Manca,

naj vam vržem kost: po mojem je težje biti ženska kot moški. Če sodim po sebi, mi je biti moški težko samo včasih. Po drugi strani pa si predstavljam, da bi se mi biti ženska zdelo permanentno naporno. Da bi morala preživljati dneve, mesece in leta s takim tipom, kakršen sem jaz?!

Mogoče to mislim zato, ker ne premorem empatije? (Niti do moških, da ne bo pomote.) Ženska, ki me ljubi, me totalno fascinira, in ta fascinacija izvira ne toliko iz samozadovoljstva kot bolj iz čudenja. Kako je to možno? Pa kaj je tej ženski? Kaj vidi v meni in na meni? Se res ne bo nikoli odljubila?

Če spet sodim po sebi, moram tudi reči, da niti zase ne vem, zakaj ljubim žensko. Ali natančneje: globoko v sebi verjamem, da imam vse razloge za to, da jo ljubim, vendar mi niso racionalno prezentni.

Vi sami kot raziskovalna novinarka in svečenica poduhovljenosti hočete priti zadevi do dna in poskušate razumeti moške. (Čeprav potem ne vem, kaj si obetate od empiričnih izkušenj.) Jaz se žensk ne trudim razumeti bolj, kot se mi zdi potrebno za normalno medčloveško komunikacijo. Ljubezen je edina skrivnost, ki nam je še preostala, in naj tako tudi ostane. Prav zato pa tudi jaz vidim žensko kot Boginjo. Žensko je treba oboževati in častiti. In če slučajno ugotovim, da ni Boginja, potem res nima nobenega smisla, da sva še skupaj.

Pojdite si pogledat Broken Flowers od Jarmuscha – že zaradi Billa Murraya! Bill Murray kot pojava, se pravi kot tip moškega, ki ga igra v tem filmu in v Lost In Translation, se mi zdi model današnjega moškega, ki mi je blizu. Ne idealnega, ampak boljšega ni. Ne, Murray ni prosto po Goetheju “das ewig Männliche”. Ampak s svojo simpatično redkobesednostjo in mimiko deske simbolizira duha moškosti: o ženskah ne imej preveč povedati, čeprav ni lepšega kot z njimi konverzirati; čustev ne kaži, a daj vedeti, da jih imaš obilo; ne delaj se neumnega, a ne postavljaj se z izkušnjami; molči, če hočeš biti filozof; bodi duhovit in galanten, pa ti nihče ne bo zameril, da si štorast; pusti ženski govoriti, tako bo še največ izvedela o tebi.

Še ena digresija. S fizično podobo sem še kar zadovoljen, ampak kot faci sta moja vzornika ekstrema: po eni strani bi bil rad podoben Hughu Grantu, feminilnemu in zmedenemu, toda charming modelu populističnega aristokrata, po drugi pa mačističnemu, kamionarskemu, nabildanemu in okovanemu Jamesu Hetfieldu iz Metallice – s tatuji, globokimi zalizci in najboljšim glasom po Johnnyju Cashu.

Sicer pa je še več modelov, ki bi jim rad bil podoben. Naj jim dam imena.

Rad bi bil Jonas Žnidaršič. Uspevalo bi mi vse, česar bi se lotil, pa če bi to bil oder, TV, film, poker ali pool. Jonas mi je zadnjič zaupal genialno modrost, ki jo je možno posplošiti z gamblinga na life v celoti: “Ni važno, kako dober si,” je rekel. “Če hočeš v partiji zmagati, je važno samo to, da najdeš tri slabše od sebe.” Tako kot on bi tudi jaz online skubil prepotentneže, ki hočejo biti najboljši, si z izkupičkom kupoval 30-inčne Mac monitorje in vse generacije iPodov, in bil neodgovoren. Neodgovornost se mi ne zdi vrednota, je pa vrhunska veščina, če jo znaš nositi tako, da zaradi nje nihče – niti ti sam – ne trpi.

Rad bi bil Magnifico in Marko Letonja. Rad bi bil karizmatičen na odru. Rad bi bil frontman. Rad bi videl maso, ki pleše tako, kot jaz hočem, ali igra po mojih avtoritarnih navodilih. Rad bi doživljal aplavze. Nekoč se mi je sanjalo, da z Magnificom skupaj pojeva Bobbyja Browna od Zappe v prepolnih Križankah in da se je folku totalno utrgalo – meni pa tudi. Rad bi bil vzvišen nad tistimi, ki me častijo. Rad bi bil domišljav z razlogom namesto skromen brez razloga.

Rad bi bil Ivo Pogorelić. Rad bi bil marsikdo in marsikaj. Samo nekaj ne bi: ne bi bil rad moški, ki tuli v hosti!

Rad bi bil tudi odgovorni urednik ali uredniški direktor časopisa, ki sem si ga sam izmislil, ne pa da bi mi kratko-malo padla z neba služba. Že ko sem bil pred dvajsetimi leti mulc na Teleksu, sem sanjal, da bom imel svoj časopis, ko bom velik. Dnevni časopis. Tako sem se pred tremi leti in pol odločil, da je prišel čas, da začnem na tem delati. Bil sem star štirideset let in v življenju mi je postalo dolgčas. Kaj sem v življenju dosegel? Ne ravno nič, a spet nič takega. Morda sem zapadel v krizo srednjih let? Najprej nisem resno mislil, da bi mi uspelo, ampak moral sem razčistiti, ali je to sploh izvedljivo ali pa sem le sanjač. Izkazalo se je, da nisem. Še več! Po manj kot letu dni sem prišel dlje, kot sem si kdaj upal pomisliti: nekega dne sem sedel za obloženo mizo z desetimi kravatarji, ki so se resno pogovarjali o tem, kako speljati ta projekt, da bo lastniški volk sit in uredniška koza cela.

No, zaupljiv, kakršen pač sem, nisem upošteval dejstva, da se pogovarjam s slovenskimi medijskimi lastniki, ki govorijo eno, delajo pa drugo. Minilo je nekaj mesecev, da sem se jih otresel – pri čemer je najbolj zabavno to, da so oni sami mislili, da so se me otresli –, dokler nisem brez njih prišel do točke (zdaj že po dveh letih), ki jo omenjate: 12. maja 2005 je “izšla” nulta številka Časa, ki je njim in meni dokazala, da sem pravi za ta job. Od takrat se ne dogaja nič takega, kar bi bilo vredno omenjati v medijih – kar je z medijskega stališča seveda nevzdržno. Tako zdaj čakam, ker niti nimam druge izbire. Klaus pravi: “Merry Christmas, please be patient!” In sem patient. Da Časa še ni, ni medijski problem, ampak v bistvu slab PR: bilo je videti preveč obetavno – in temu primerno smo bili glasni –, da bi kdorkoli razen vpletenih danes sploh dojemal, da obstajajo kakršnikoli razlogi za to, da časopis že ni štartal. In vendar obstajajo – in ne v tem smislu, da bi jaz bil luzer in debil. Tri leta ni dolga doba. Časopis ne nastane čez noč. In sploh, jaz nisem ne Požar ne Slivnik, da bi se sprdnil in lansiral cajteng. Seveda sem se pred časom dal v isti koš z omenjenima, češ, iste sorte manijaki. A dejstvo je, da jaz ne grem čez trupla. Imam druge, manj invazivne metode. In nekega dne se mi bo to obrestovalo. Ko bo Čas za to.

A sploh kaj štekate? Danes sem tako poetičen, da še samega sebe ne razumem.

Pozen sem. Letim smučat na Krvavc!

Vaš,

Marko

  • Share/Bookmark

Paraziti oblasti, paraziti opozicije

Četrtek, 12. januar 2006

Televizijska poročila to nedeljo sem si zapomnil po dveh modno in simbolno smešnih čepicah, ki sta – kot pove že izraz – čepeli na glavah dveh politikov, obeh nekje globoko v slovenskem sredogorju. Pri prvem prizoru sem se še nasmejal do solz, pri drugem pa sem že pomislil, da se vsem totalno trga ali kaj.

Hvalevredno pobudo predsednika Drnovška za pomoč Darfurju je relativiziralo dejstvo, da je to razlagal sredi snežne idile mile mu Zaplane in da mu je pri tem grela plešo rjavo-drap špricana volnena čepica s cofkom. Vse skupaj pa je bilo v pasent kombinaciji s šalom.

In če pravim, da sem tulil od smeha, to še ne pomeni, da ne cenim predsednikovega smisla za subverzivnost tudi pri fashion accessories.

Drugi prizor pa je bil iz Dražgoš. Na postpartizanskem zborovanju ob obletnici bitke je bil slavnostni govornik Jelko Kacin hvala bogu razoglav, zato pa se je dičil s titovko njegov strankarski kolega. In to ne katerikoli, temveč ravno ta stari hipuzelj Aleš Gulič, na čigar dolgi sivi grivi je triglavka – če sem natančen, a vendar s komunistično zvezdo – delovala še posebej smešno.

Vsekakor je Gulič dovolj dobrodušen, da mu te maškarade ne morem tako zameriti, kot bi jo zameril Kacinu. Po drugi strani pa se Kacinu itak ni bilo treba našemiti, da je izpadel pravi prvoborec tudi v goretex bundi.

Če se Kacin naknadno ne bi zgražal nad dejstvom, da je Televizija Slovenija raje prenašala posvetitev naslovnega škofa kot pa dražgoško slovesnost, sploh ne bi zaznal problema. Sam naj povem, da mi je oziroma bi mi bilo prav malo mar za vse tri dogodke – kaj šele, da bi jih v nedeljo spremljal po televiziji. Kdo hudiča gleda v nedeljo televizijo? Ali ni to za nedeljo še bolj abnormalno prostočasno početje kot pa inkriminirano nakupovanje v hipermarketih?

Po drugi strani pa je gotovo res, da je prenos posvetitve zgovoren in tipičen primer uredniškega prilizovanja oblastnikom. Osebno ne verjamem, da je prenos posvetitve dosegla vlada ali kdorkoli z grozilno ali celo zgolj sugestivno intervencijo. Kolikor poznam urednike nasploh in predvsem trenutno garnituro na TVS, se mi zdi bolj verjetna razlaga ta, da vladarjem ni treba izrecno razlagati svojim adjutantom, kaj konkretno od njih pričakujejo, ker ti to znajo sami uganiti.

Glede imenovanja novih članov v nadzorne organe RTV Slovenija seveda ni naključje, da je najboljši komentar na to temo napisal Peter Frankl, saj je v Financah edini zavzel neideološko, pragmatično, menedžersko, tako rekoč tehnokratsko ali če hočete liberalistično stališče, da je to bajto treba najprej in predvsem spraviti v red. In ne samo to: Frankl je (bil) tudi edini, ki ni že vnaprej malal vraga za zid, češ, “janševci [so z zakonom o RTVS in z izbiranjem kandidatov] izvedli slepilni manever”.

Zgornji citat je prav tako iz včerajšnjih Financ, vendar ni Franklov, temveč Šetinčev. “Eldeesovec v rumenem” – kot se glasi bedasti, četudi primerni nadnaslov kolumne – pravi tudi naslednje: “Stavim, da za polovico bodočih članov programskega sveta RTV Slovenija – po zatrjevanju očetov novega zakona odslej pravcate krone slovenskega stvarstva – drugače od dosedanje domnevno korporativne, kriptokomunistične sestave – niste še nikoli slišali”.

Mile Šetinc se podpisuje kot “strokovnjak za odnose z javnostmi”. Tem njegovim referencam ne oporekam. Upam le, da si ne domišlja, da se spozna na ne vem koliko javnosti, saj je strokovnjak kvečjemu za LDS-ovsko javnost. Za to partikularno javnost – ki je za nameček tudi frustrirana, zmedena, panična in najbolj hudobna ta hip – je namreč značilno prepričanje, da so ljudje, za katere nismo še nikoli slišali, za (javne) funkcije povsem neprimerni. In obratno: primerni so tisti, za katere smo ne le že slišali, temveč o njih (ali jih) poslušamo in poslušamo in poslušamo že desetletje ali več.

Značilno za LDS-ovsko javnost je dvoje. Njeni člani, prišepetovalci in simpatizerji za začetek praviloma enačijo vse javnosti z LDS-ovsko javnostjo. Misel, da lahko kdorkoli razmišlja drugače – ali da bi jih lahko celo imel poln kufer –, se jim zdi popolnoma nepojmljiva. Druga stvar pa je, da se jim njihov nekdanji angažma zdi tako prekleto samoumeven, da se popolnoma neženirano usajajo nad domnevno krivico, ki da se jim dogaja, če se nova vlada ali katerakoli druga institucija – vključno z mediji – nočejo več zmeniti za njihove usluge in zasluge.

Kako lahko Šetinc pričakuje kredibilnost, če pod naslovom “Hudič na nacionalki” šimfa nove svetnike, ko pa je tudi sam bil član Sveta, pri tem pa je s svojo marketinško agencijo poslovno sodeloval z RTV Slovenija?! A zdaj ne (bo) več? Bogi! Ne more si predstavljati, kako zelo se nam smili.

In da bi bila komedija še popolnejša, si dva teksta pod Šetinčevo kolumno pere roke tudi Nikola Damjanić. Ta se seveda ne bi smel pritoževati, ker je pri medijskem koritu kontinuitete – “korporativne, kriptokomunistične sestave”, kot nehote, ironično zadene žebljico na glavico Šetinc – že od časov Republike. Bil je predsednik nadzornega odbora RTVS že prej, zdaj pa je ponovno predlagan za člana. Kaj še hoče? Da nihče ne bi dvigal obrvi nad dejstvom, da je bila njegova Ninamedia dolga leta kljub temu podizvajalec raziskav ratingov za RTVS? “Ali to pomeni, da bi moral v času mojega [sic] sicer breplačnega dela v nadzornem odboru RTVS zapreti svoje podjetje, od katerega živim?” se sprašuje Damjanić v svojem odgovoru v Financah. Pa saj to je neverjetno! Je res tako nesramen ali pa je samo neumen?

Ne delam si utvar, da bo sedanja vlada poskrbela za kaj boljšo kadrovsko zasedbo Sveta kot prejšnja. Morda bo res manj parazitska, a zato bolj ideološka. Sam ne bi rad prejudiciral, dokler ne bodo potegnili prvih konkretnih potez – pa čeprav za marsikaterega člana res še nisem slišal.

Za konec pa samo še vprašanje: bi TV Slovenija, če bi bila LDS še vedno na oblasti, to nedeljo prenašala partizanski dogodek namesto cerkvenega? Sodeč po govoru predsednika LDS je to upravičeno domnevati – razen če se seveda ne bi Kacin sam v tem primeru raje križal v stolnici kot pa prezebal v Dražgošah. Ustroj javne televizije ostaja enak, četudi postaja morda malo bolj higieničen.

  • Share/Bookmark