14. pismo, Marko Manci: Čas je na moji strani

Četrtek, 12. januar 2006

Draga Manca,

naj vam vržem kost: po mojem je težje biti ženska kot moški. Če sodim po sebi, mi je biti moški težko samo včasih. Po drugi strani pa si predstavljam, da bi se mi biti ženska zdelo permanentno naporno. Da bi morala preživljati dneve, mesece in leta s takim tipom, kakršen sem jaz?!

Mogoče to mislim zato, ker ne premorem empatije? (Niti do moških, da ne bo pomote.) Ženska, ki me ljubi, me totalno fascinira, in ta fascinacija izvira ne toliko iz samozadovoljstva kot bolj iz čudenja. Kako je to možno? Pa kaj je tej ženski? Kaj vidi v meni in na meni? Se res ne bo nikoli odljubila?

Če spet sodim po sebi, moram tudi reči, da niti zase ne vem, zakaj ljubim žensko. Ali natančneje: globoko v sebi verjamem, da imam vse razloge za to, da jo ljubim, vendar mi niso racionalno prezentni.

Vi sami kot raziskovalna novinarka in svečenica poduhovljenosti hočete priti zadevi do dna in poskušate razumeti moške. (Čeprav potem ne vem, kaj si obetate od empiričnih izkušenj.) Jaz se žensk ne trudim razumeti bolj, kot se mi zdi potrebno za normalno medčloveško komunikacijo. Ljubezen je edina skrivnost, ki nam je še preostala, in naj tako tudi ostane. Prav zato pa tudi jaz vidim žensko kot Boginjo. Žensko je treba oboževati in častiti. In če slučajno ugotovim, da ni Boginja, potem res nima nobenega smisla, da sva še skupaj.

Pojdite si pogledat Broken Flowers od Jarmuscha – že zaradi Billa Murraya! Bill Murray kot pojava, se pravi kot tip moškega, ki ga igra v tem filmu in v Lost In Translation, se mi zdi model današnjega moškega, ki mi je blizu. Ne idealnega, ampak boljšega ni. Ne, Murray ni prosto po Goetheju “das ewig Männliche”. Ampak s svojo simpatično redkobesednostjo in mimiko deske simbolizira duha moškosti: o ženskah ne imej preveč povedati, čeprav ni lepšega kot z njimi konverzirati; čustev ne kaži, a daj vedeti, da jih imaš obilo; ne delaj se neumnega, a ne postavljaj se z izkušnjami; molči, če hočeš biti filozof; bodi duhovit in galanten, pa ti nihče ne bo zameril, da si štorast; pusti ženski govoriti, tako bo še največ izvedela o tebi.

Še ena digresija. S fizično podobo sem še kar zadovoljen, ampak kot faci sta moja vzornika ekstrema: po eni strani bi bil rad podoben Hughu Grantu, feminilnemu in zmedenemu, toda charming modelu populističnega aristokrata, po drugi pa mačističnemu, kamionarskemu, nabildanemu in okovanemu Jamesu Hetfieldu iz Metallice – s tatuji, globokimi zalizci in najboljšim glasom po Johnnyju Cashu.

Sicer pa je še več modelov, ki bi jim rad bil podoben. Naj jim dam imena.

Rad bi bil Jonas Žnidaršič. Uspevalo bi mi vse, česar bi se lotil, pa če bi to bil oder, TV, film, poker ali pool. Jonas mi je zadnjič zaupal genialno modrost, ki jo je možno posplošiti z gamblinga na life v celoti: “Ni važno, kako dober si,” je rekel. “Če hočeš v partiji zmagati, je važno samo to, da najdeš tri slabše od sebe.” Tako kot on bi tudi jaz online skubil prepotentneže, ki hočejo biti najboljši, si z izkupičkom kupoval 30-inčne Mac monitorje in vse generacije iPodov, in bil neodgovoren. Neodgovornost se mi ne zdi vrednota, je pa vrhunska veščina, če jo znaš nositi tako, da zaradi nje nihče – niti ti sam – ne trpi.

Rad bi bil Magnifico in Marko Letonja. Rad bi bil karizmatičen na odru. Rad bi bil frontman. Rad bi videl maso, ki pleše tako, kot jaz hočem, ali igra po mojih avtoritarnih navodilih. Rad bi doživljal aplavze. Nekoč se mi je sanjalo, da z Magnificom skupaj pojeva Bobbyja Browna od Zappe v prepolnih Križankah in da se je folku totalno utrgalo – meni pa tudi. Rad bi bil vzvišen nad tistimi, ki me častijo. Rad bi bil domišljav z razlogom namesto skromen brez razloga.

Rad bi bil Ivo Pogorelić. Rad bi bil marsikdo in marsikaj. Samo nekaj ne bi: ne bi bil rad moški, ki tuli v hosti!

Rad bi bil tudi odgovorni urednik ali uredniški direktor časopisa, ki sem si ga sam izmislil, ne pa da bi mi kratko-malo padla z neba služba. Že ko sem bil pred dvajsetimi leti mulc na Teleksu, sem sanjal, da bom imel svoj časopis, ko bom velik. Dnevni časopis. Tako sem se pred tremi leti in pol odločil, da je prišel čas, da začnem na tem delati. Bil sem star štirideset let in v življenju mi je postalo dolgčas. Kaj sem v življenju dosegel? Ne ravno nič, a spet nič takega. Morda sem zapadel v krizo srednjih let? Najprej nisem resno mislil, da bi mi uspelo, ampak moral sem razčistiti, ali je to sploh izvedljivo ali pa sem le sanjač. Izkazalo se je, da nisem. Še več! Po manj kot letu dni sem prišel dlje, kot sem si kdaj upal pomisliti: nekega dne sem sedel za obloženo mizo z desetimi kravatarji, ki so se resno pogovarjali o tem, kako speljati ta projekt, da bo lastniški volk sit in uredniška koza cela.

No, zaupljiv, kakršen pač sem, nisem upošteval dejstva, da se pogovarjam s slovenskimi medijskimi lastniki, ki govorijo eno, delajo pa drugo. Minilo je nekaj mesecev, da sem se jih otresel – pri čemer je najbolj zabavno to, da so oni sami mislili, da so se me otresli –, dokler nisem brez njih prišel do točke (zdaj že po dveh letih), ki jo omenjate: 12. maja 2005 je “izšla” nulta številka Časa, ki je njim in meni dokazala, da sem pravi za ta job. Od takrat se ne dogaja nič takega, kar bi bilo vredno omenjati v medijih – kar je z medijskega stališča seveda nevzdržno. Tako zdaj čakam, ker niti nimam druge izbire. Klaus pravi: “Merry Christmas, please be patient!” In sem patient. Da Časa še ni, ni medijski problem, ampak v bistvu slab PR: bilo je videti preveč obetavno – in temu primerno smo bili glasni –, da bi kdorkoli razen vpletenih danes sploh dojemal, da obstajajo kakršnikoli razlogi za to, da časopis že ni štartal. In vendar obstajajo – in ne v tem smislu, da bi jaz bil luzer in debil. Tri leta ni dolga doba. Časopis ne nastane čez noč. In sploh, jaz nisem ne Požar ne Slivnik, da bi se sprdnil in lansiral cajteng. Seveda sem se pred časom dal v isti koš z omenjenima, češ, iste sorte manijaki. A dejstvo je, da jaz ne grem čez trupla. Imam druge, manj invazivne metode. In nekega dne se mi bo to obrestovalo. Ko bo Čas za to.

A sploh kaj štekate? Danes sem tako poetičen, da še samega sebe ne razumem.

Pozen sem. Letim smučat na Krvavc!

Vaš,

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 12. Januar, 2006 ob 20:48 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.