Paraziti oblasti, paraziti opozicije

Četrtek, 12. januar 2006

Televizijska poročila to nedeljo sem si zapomnil po dveh modno in simbolno smešnih čepicah, ki sta – kot pove že izraz – čepeli na glavah dveh politikov, obeh nekje globoko v slovenskem sredogorju. Pri prvem prizoru sem se še nasmejal do solz, pri drugem pa sem že pomislil, da se vsem totalno trga ali kaj.

Hvalevredno pobudo predsednika Drnovška za pomoč Darfurju je relativiziralo dejstvo, da je to razlagal sredi snežne idile mile mu Zaplane in da mu je pri tem grela plešo rjavo-drap špricana volnena čepica s cofkom. Vse skupaj pa je bilo v pasent kombinaciji s šalom.

In če pravim, da sem tulil od smeha, to še ne pomeni, da ne cenim predsednikovega smisla za subverzivnost tudi pri fashion accessories.

Drugi prizor pa je bil iz Dražgoš. Na postpartizanskem zborovanju ob obletnici bitke je bil slavnostni govornik Jelko Kacin hvala bogu razoglav, zato pa se je dičil s titovko njegov strankarski kolega. In to ne katerikoli, temveč ravno ta stari hipuzelj Aleš Gulič, na čigar dolgi sivi grivi je triglavka – če sem natančen, a vendar s komunistično zvezdo – delovala še posebej smešno.

Vsekakor je Gulič dovolj dobrodušen, da mu te maškarade ne morem tako zameriti, kot bi jo zameril Kacinu. Po drugi strani pa se Kacinu itak ni bilo treba našemiti, da je izpadel pravi prvoborec tudi v goretex bundi.

Če se Kacin naknadno ne bi zgražal nad dejstvom, da je Televizija Slovenija raje prenašala posvetitev naslovnega škofa kot pa dražgoško slovesnost, sploh ne bi zaznal problema. Sam naj povem, da mi je oziroma bi mi bilo prav malo mar za vse tri dogodke – kaj šele, da bi jih v nedeljo spremljal po televiziji. Kdo hudiča gleda v nedeljo televizijo? Ali ni to za nedeljo še bolj abnormalno prostočasno početje kot pa inkriminirano nakupovanje v hipermarketih?

Po drugi strani pa je gotovo res, da je prenos posvetitve zgovoren in tipičen primer uredniškega prilizovanja oblastnikom. Osebno ne verjamem, da je prenos posvetitve dosegla vlada ali kdorkoli z grozilno ali celo zgolj sugestivno intervencijo. Kolikor poznam urednike nasploh in predvsem trenutno garnituro na TVS, se mi zdi bolj verjetna razlaga ta, da vladarjem ni treba izrecno razlagati svojim adjutantom, kaj konkretno od njih pričakujejo, ker ti to znajo sami uganiti.

Glede imenovanja novih članov v nadzorne organe RTV Slovenija seveda ni naključje, da je najboljši komentar na to temo napisal Peter Frankl, saj je v Financah edini zavzel neideološko, pragmatično, menedžersko, tako rekoč tehnokratsko ali če hočete liberalistično stališče, da je to bajto treba najprej in predvsem spraviti v red. In ne samo to: Frankl je (bil) tudi edini, ki ni že vnaprej malal vraga za zid, češ, “janševci [so z zakonom o RTVS in z izbiranjem kandidatov] izvedli slepilni manever”.

Zgornji citat je prav tako iz včerajšnjih Financ, vendar ni Franklov, temveč Šetinčev. “Eldeesovec v rumenem” – kot se glasi bedasti, četudi primerni nadnaslov kolumne – pravi tudi naslednje: “Stavim, da za polovico bodočih članov programskega sveta RTV Slovenija – po zatrjevanju očetov novega zakona odslej pravcate krone slovenskega stvarstva – drugače od dosedanje domnevno korporativne, kriptokomunistične sestave – niste še nikoli slišali”.

Mile Šetinc se podpisuje kot “strokovnjak za odnose z javnostmi”. Tem njegovim referencam ne oporekam. Upam le, da si ne domišlja, da se spozna na ne vem koliko javnosti, saj je strokovnjak kvečjemu za LDS-ovsko javnost. Za to partikularno javnost – ki je za nameček tudi frustrirana, zmedena, panična in najbolj hudobna ta hip – je namreč značilno prepričanje, da so ljudje, za katere nismo še nikoli slišali, za (javne) funkcije povsem neprimerni. In obratno: primerni so tisti, za katere smo ne le že slišali, temveč o njih (ali jih) poslušamo in poslušamo in poslušamo že desetletje ali več.

Značilno za LDS-ovsko javnost je dvoje. Njeni člani, prišepetovalci in simpatizerji za začetek praviloma enačijo vse javnosti z LDS-ovsko javnostjo. Misel, da lahko kdorkoli razmišlja drugače – ali da bi jih lahko celo imel poln kufer –, se jim zdi popolnoma nepojmljiva. Druga stvar pa je, da se jim njihov nekdanji angažma zdi tako prekleto samoumeven, da se popolnoma neženirano usajajo nad domnevno krivico, ki da se jim dogaja, če se nova vlada ali katerakoli druga institucija – vključno z mediji – nočejo več zmeniti za njihove usluge in zasluge.

Kako lahko Šetinc pričakuje kredibilnost, če pod naslovom “Hudič na nacionalki” šimfa nove svetnike, ko pa je tudi sam bil član Sveta, pri tem pa je s svojo marketinško agencijo poslovno sodeloval z RTV Slovenija?! A zdaj ne (bo) več? Bogi! Ne more si predstavljati, kako zelo se nam smili.

In da bi bila komedija še popolnejša, si dva teksta pod Šetinčevo kolumno pere roke tudi Nikola Damjanić. Ta se seveda ne bi smel pritoževati, ker je pri medijskem koritu kontinuitete – “korporativne, kriptokomunistične sestave”, kot nehote, ironično zadene žebljico na glavico Šetinc – že od časov Republike. Bil je predsednik nadzornega odbora RTVS že prej, zdaj pa je ponovno predlagan za člana. Kaj še hoče? Da nihče ne bi dvigal obrvi nad dejstvom, da je bila njegova Ninamedia dolga leta kljub temu podizvajalec raziskav ratingov za RTVS? “Ali to pomeni, da bi moral v času mojega [sic] sicer breplačnega dela v nadzornem odboru RTVS zapreti svoje podjetje, od katerega živim?” se sprašuje Damjanić v svojem odgovoru v Financah. Pa saj to je neverjetno! Je res tako nesramen ali pa je samo neumen?

Ne delam si utvar, da bo sedanja vlada poskrbela za kaj boljšo kadrovsko zasedbo Sveta kot prejšnja. Morda bo res manj parazitska, a zato bolj ideološka. Sam ne bi rad prejudiciral, dokler ne bodo potegnili prvih konkretnih potez – pa čeprav za marsikaterega člana res še nisem slišal.

Za konec pa samo še vprašanje: bi TV Slovenija, če bi bila LDS še vedno na oblasti, to nedeljo prenašala partizanski dogodek namesto cerkvenega? Sodeč po govoru predsednika LDS je to upravičeno domnevati – razen če se seveda ne bi Kacin sam v tem primeru raje križal v stolnici kot pa prezebal v Dražgošah. Ustroj javne televizije ostaja enak, četudi postaja morda malo bolj higieničen.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 12. Januar, 2006 ob 13:43 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.