Arhiv za 18. Januar 2006

15. pismo, Manca Marku: Drnovšek – moški, ki zna nositi samoto

Sreda, 18. januar 2006

Dragi Marko,

zadnje pismo je akvarelsko rahlo zarisalo vaš portret. Hvala zanj!

Zadnje čase vsi mediji poročajo o predsedniku Janezu Drnovšku. Pa dajva še midva! Pred leti, kratek čas pred operacijo, sem ga sanjala. Trikrat. V majhni leseni koči, oblečenega v trenirko in spodnjo majico, belo, kot so jih moški nosili pred leti. Stal je ob pručki z lavorjem, z brisačo v roki, ravno je končal z umivanjem. Ko se je obrisal, me je pogledal s pogledom, kot da mi hoče nekaj pomembnega povedati. Sanje so vzbujale mir, sprijaznjenost, sprejemanje. Ampak kaj dela Drnovšek v moji glavi? Sanje sem zaupala prijateljici, ki je rekla: »Tudi meni se sanja o njem«. In potem sem našla še eno in še eno … vse smo sanjale Drnovška. Ena od teh mu je začela pošiljati knjige Dalajlame in drugih modrih piscev. Podpisovala se je z Občanka. Sanjajoče smo ugotovile, da se bo s tem človekom nekaj pomembnega zgodilo. Ko smo opravile obred dobrih želja, sem jaz nehala sanjati o njem.

Se zdaj dogaja, kar so napovedovale sanje? Se Drnovšek dviga na višjo raven zavesti, ne deluje več kot vloga, funkcija, temveč kot človek z lastno vestjo? Malo mu je mar, kaj si drugi o njem mislimo, ker je dovolj notranje trden, da je – končno! – sam svoj. Postal je pogumen moški, to je tak, ki zna nositi samoto. Sleherni človek, ki izstopi iz igranja vlog in poz, ki odloži maske in je to, kar je, je sam. In to samost je včasih prekleto težko nositi. Drnovšku dobro gre, kot v tistih naših sanjah. Kot tak vstopa v kolektivno nezavedno, postaja močan lik na spirali evolucije človeške zavesti, ki zmore spoznanje: Na koncu je vsak sam. Sam sem.

Znati nositi svojo samoto ne pomeni, da je človek osamljen, da mu ni do druženja z ljudmi in podobno. Pomeni le to, da je trdno njegovo notranje jedro, in da njegovo delovanje izvira iz njega samega in ne od drugih. Tak človek lahko – paradoksalno – največ naredi za druge. Ker ne igra z voljo do politične, vojaške ali druge ego moči, temveč deluje po vesti. To je opredelitev poguma, o katerem sem vam pisala. Tega poguma junak Jarmuschevega filma Strti cvetovi, o katerem ste pisali kot o »modelu današnjega moškega«, nima.

Ta teden sem umetniško navdahnjena. Po Strtih cvetovih sem šla na pregledno razstavo Janeza Bernika v Moderno galerijo. Onemela sem od veličastja. Kot da bi vstopila v svetišče časa, v katerem sta preteklost in sedanjost eno. Na isti ploskvi galerijskega zidu. Slika z leta 1964 ob sliki z leta 2004, denimo. In se mi je prikazala duhovna spirala Bernikovega prehojene poti, njegovega in mojega časa »od krsta do krste«, z magično močjo so me vlekle fascinantne zvočne barvne podobe, arhetipske skulpture, svečeniški obrazi, krogi življenja in trikotniki ljubezni, kvadrati časa, ja, tako bomo uzrli svoje bivanje pred obličjem »Pogleda, popolnega, v celoti brezmejnega« (Edelfeldt), ko bo odvrteni film pokazal jasen smisel vsega, kar smo počeli in kar smo bili. Bernik je slikar, je kipar samot iz samote. Nič, kar pleteničijo kritiki, ne more vzeti veličine tej umetniško izraženi samoti pred brezmejnim, večnostnim Pogledom!

In sem šla, trepetajoča od pričakovanja, na premiero Jovanovićeve Ane Karenine. Jo požirala z očmi in drhtela z ranjeno, na smrt prestrašeno Ano v imenitni kreaciji Polone Juh, se zamislila nad »moralo«, ki jo je nesramno genialno upodobil Igor Samobor, premišljevala, kaj je zlomilo to v začetku tako radoživo in materinsko srečno žensko. Odvisnost od odnosa z Vronskim, zasvojenost z njegovo ljubeznijo oziroma s svojo predstavo, kakšna naj bi ta »ljubezen« bila (saj nas vedno zafrkavajo samo lastni scenariji)? Ubilo jo je to, da ni znala nositi samote!

Včeraj pa smo imeli v klubu Cankarjevega doma, kjer se dobimo običajno vsak tretji torek v mesecu, Berite z Manco Košir o presunljivih knjigah: Vlaste Nussdorfer Naše deklice z vžigalicami, Marka Ješeta Kodrlajsasti piton in Zlatka Blažiča Zgodovina moje heroinske odvisnosti: Pot skozi Don Pierinovo Skupnost Srečanje. Vlasta je knjigo posvetila »Vsem otrokom: drobnim, nemočnim, žalostnim, ustrahovanim, potisnjenim v spolnost odraslih. Vsem deklicam, ki so morale prehitro odrasti. Vsem ženskam, ujetim v zanke groženj, nasilja in strahu pred jutrišnjim dnem«. Otroci in deklice še ne morejo biti sami. Obupno potrebujejo občutek ljubljenosti in varnosti, tako obupno, da v pričakovanju ljubezni prenašajo nad seboj strahotno nasilje in zlorabe. Trpinčene ženske potrebujejo isto: varnost, ljubezen, občutek, da je nekomu mar zanje. Ker ne zmorejo, ne znajo biti same. Kdo pa so, če ne bi imele moškega, pa naj bo ta pijanec, pretepač ali posiljevalec, vendarle je »njihov« moški. Daje jim družbeno etiketo vredne ženske. Za mentaliteto okolja, za uveljavljene vzorce bližnjih, za njihovo prestrašeno dušo pomeni biti poročena ženska največ, kar lahko dekle doseže. Od tod tudi pregovori: Niti sraka brez repa, niti dekle brez moža. Bolje je, da vprašajo, čigava nevesta je, kot čigavo je dekle. Bolje je biti najslabša žena kot najboljša ljubica. Fant se ženi, kadar hoče, dekle pa, kadar jo hočejo. Ali pa: Poročile bi se in mati in hči, samo da bi bilo kje in s kom. Saj: Ženo in ponošen klobuk je lahko najti.

Roman o narkomanskem življenju Kodrlajsasti piton z grozljivo slikovitostjo prikazuje beg v zasvojenost fantov in deklet, ki so realno življenje zamenjali za rolanje sanjskega filma. Potrebo po bližini in ljubezni uresničujejo s pomočjo morfija, heroina, kokaina … »Kosec pa ni in ni našel žile. Čez nekaj časa je vstal od mize in šel iz sobe. Vrata je pustil priprta. Tudi od kopalnice, ki je bila malo naprej po hodniku. Zaslišal sem rahle udarce, kot da ga kdo klofuta. Zaskrbelo me je za prijatelja in vstal sem in se odmajal do kopalnice. Kosec je stal pred umivalnikom, v rokah je držal svojo curo in z njo tolkel ob rob umivalnika. Da bi otrdela, kot mi je pojasnil pozneje. Ko cura otrdi, se na njej lepo pokaže žila.«

Džanki se sam ne bo nikoli očistil. Vsaj tri leta življenja v komuni so potrebna, da bodo možgani spet normalno delovali, sta prepričana Marko in Zlatko. Oba pravita: Brez poguma in dela na tem, trdnega dela, da upaš biti to, kar si, ni rojevanja samega sebe v resnično svobodo. To trenirajo v komunah. Da bi nekoč postali »zanesljiva gnezda ljubezni, magnet za ljudi, ki nas obdajajo«, je zapisal Zlatko. Ko smo po večeru še posedeli ob kozarcu soka, smo se takoj začeli pogovarjati o Drnovšku. »Frajer je prišel do tega, da je to, kar je. Vsaka mu čast!«

Še vsa pod vtisom tega pretresljivega večera vas lepo pozdravljam, dragi Marko!

Manca

PS: 18. 1. ima Vitomil Zupan rojstni dan. Po zemeljskem štetju bi danes imel 92 let.

  • Share/Bookmark

Ray-Ban špegli

Sreda, 18. januar 2006

Tole bi lahko bila reklamna fotka za ray-banke. Da sem odrezal večji del kvačkane bombažne Hugo Boss kravate, pa je seveda zgolj nesrečno naključje.

  • Share/Bookmark

Gilette Santa MC sporoča

Sreda, 18. januar 2006

Od danes naprej bom začel dajati na blog kolumne iz Dnevnika, ki jih pišem od decembra 2004. (Dobil sem namreč dovoljenje odgovornega urednika, da to storim.) Objavljene bodo kao dne, ko so dejansko izšle v Dnevniku – time stamp editing -, zato ne bodo vidne na vrhu kot najnovejši posti. Računam, da jih bom dal gor po nekaj na dan, torej bi moralo biti vseh 60 objavljenih v kakšnih dveh tednih.

Dobil sem tudi pristanek, da objavim arhiv korespondence z Manco Košir. Tudi to sledi v kratkem.

Vse druge kolumne, ki sem jih kdaj kje objavil, pa bom dal gor, ko se mi bo dalo. Morda nekakšen the best of.

Kapica tu ni pomembna, ker nastopa zgolj v vlogi krotilca pravkar opranih las (pa še rdeča ni). Bolj pomembna je pena za britje, brez katere ta fotografija ne bi imela smisla.

  • Share/Bookmark