Arhiv za 19. Januar 2006

Meščanska inteligenca in partijska linija

Četrtek, 19. januar 2006

Ljudje, ki se razglašajo za genije ali konkretno “velike ljudi” – kot naprimer psihiater Janez Rugelj v intervjuju v zadnji Mladini –, so mi načeloma simpatični. Dejstvo, da samohvala relativizira njihovo domnevno genialnost in veličino, me ne moti. Nasprotno. Četudi je domišljavost neutemeljena, je še vedno lepša čednost od skromnosti – še posebej, če je ta lažna.

Doktor Rugelj je original, ki je morda res veliko dobrega naredil, vendar je še toliko več neumnega povedal. Imeti Chiraca za “dedca” ali Prešerna in Cankarja za pijansko-inkontinenčna “pezdeta” ne pomeni samo, da vse meri s svojim vatlom, ampak predvsem to, da za druge vatle še ni slišal. Če bi Rugelj manj govoril v javnosti in se osredotočil na svoje delo, bi izpadel veliko pametnejši in tudi kompetentnejši – na svojem področju, seveda.

Osebnostna struktura človeka, ki se čuti dolžnega javno govoriti – torej govoriti vsem, če že ne za vse –, ni zrela takrat, ko ima o vsaki možni stvari močno mnenje, temveč ko zna presoditi, ali je to mnenje relevantno in predvsem produktivno (četudi je do nečesa odklonilno).

Tudi to, da belogardiste več kot šestdeset let po vojni zmerja z “brezmejnimi zarukanci”, se mi zdi zgolj prazno pirovo zmagoslavje starega partizana. Ljudi, ki so jih Rugelj sam in njegovi somišljeniki že enkrat ubili – bodisi v bitki ali kot ujetnike, brez sojenja –, mu pa res ni treba po toliko letih simbolno ubijati še enkrat, z besedami. Glede na to, da so stari Grki imeli za današnje pojme nenavaden lifestyle – tudi spolnega –, skoraj dvomim, da bi Ruglju pomagalo branje Sokoflove Antigone. Zato naj mu povem po kmečko: potomci “brezmejnih zarukancev” so še živi in jim ni prijetno poslušati njegovih stališč o svojih pokojnikih.

V kontekstu Rugljeve teorije prave moškosti deluje ta izjavljalna nezrelost še tem bolj neverjetna. Pravi moški – karkoli že to je, ampak zaradi mene lahko tudi moški po njegovi meri – ne bo nikoli deloval razdiralno, temveč spravljivo, kohezivno, stimulativno, ekumenično. Če Rugelj misli, da je edina pot k samouresničenju brezobzirno uveljavljanje pravice do lastnega mnenja in da so naslovniki dolžni goltati žalitve samo zato, ker so po njegovi teoriji degeneriranci ali že kar “drkadžije”, potem mu pač marsikaj ni jasno. Če karikiram: morda gre svet zaradi krize moškosti res k hudiču. Toda edina razlika med tem scenarijem in terapijo, kakršno propagira Rugelj, je v tem, da bi ljudje v prvem primeru kvečjemu počasi izumrli, v drugem pa bi se že prej pobili.

Sicer pa že vemo: problem terapevtov je, da normalni, zdravi ljudje po njihovem ne obstajajo. Obstajajo samo bolniki. No, po Ruglju jih je samo 99 odstotkov.

Zelo zgovorno je tudi sámo dejstvo, da je intervju z Rugljem po dolgem času objavila ravno Mladina – in kako ga je objavila.

Mladinine vrednote so bile vedno daleč od Rugljevih. Mladina je zagovarjala pravice homoseksualcev in toleranco in druge liberalne, bodisi socialne ali psihološke fenomene, ki se Ruglju niso mogli zdeti drugačni kot ekscesni. Pa jih poglejte zdaj: novinar se pogovarja z Rugljem kot s simpatičnim in fascinantnim, četudi rahlo steklim in prismojenim starim očakom. Še več! V uvodu ni pozabil pripomniti, da ga je “večina meščanske inteligence že zdavnaj odpisala, čeprav ga vedno znova rada prelista in se nad njim vehementno zgraža”. Aha!? Stari levičarji (neglede na leta) se po eni strani še niso odrekli starim etiketam, kakršna je “meščanska inteligenca”, po drugi pa se pustijo fascinirati človeku, ki zagovarja ideje ekstremističnega, desničarskega sociopsihološkega inženiringa.

Kako naj to razumem? “Meščanska inteligenca” je marksistično-leninističen, če ne celo stalinističen konstrukt, ki je označeval izobražence, ki niso razmišljali v skladu s partijsko linijo – ergo nek neprimeren, negativističen, reakcionaren družbeni sloj. Ali je avtor mislil urbane intelektualce ali vsaj kolikor-toliko razsvetljen srednji sloj, ki ne vidi konca sveta v dejstvu, da na svetu živijo tudi geji? Zakaj zmerja ljudi, ki se z Rugljem ne strinjajo, z “meščansko inteligenco”? Je to namig – četudi se je prikradel kot lapsus –, da je treba v duhu neokonservativizma nehati obsojati modele a la Rugelj?

Za odgovore na ta vprašanja se je treba najprej vprašati, kaj pa je dandanes sploh partijska linija, od katere bi lahko nekdo odstopal?

Današnja partijska linija seveda ni več ideološki konstrukt – ne levi ne desni ne sredinski –, temveč medijski. Gre za indoktrinacijo s človeškimi, življenjskimi, osebnimi temami, vendar ne z zgodbami, temveč s temami samorazkrivanja, samorealizacije, samopomoči, samoizpolnjevanja, z družinskimi, ljubezenskimi, intimnimi, celo seksualnimi temami, temami doseganja sreče, orgazmov, spoznanj, temami parčkanja in ločevanja, partnerstva, prijateljstva. Vsakdo, ki ima na razpolago eno uro, pove karkoli komurkoli – če se le zdi medijem primeren, in primeren se jim zdi, če pove karkoli zelo osebnega, kar je navidez tudi vedno zelo pametno.

Ta manija razlaganja življenjskih resnic in skrivnosti, ki se je tako razpasla, je v bistvu druga plat tabloidizacije medijev. Na eni strani imamo seveda tisto pravo, direktno, plehko tabloidizacijo, ki bazira na ceneni človeški nesreči in umazaniji. Na drugi strani pa imamo plemenito, vredno, neprecenljivo tabloidizacijo, ki štanca psevdofilozofijo znanih Slovencev in njihovo kriptotrivialnost. Kar je dandanes v medijih še intelektualnega, je to to, kar je preoblečeno v poljudno filozofiranje o življenju. Tako recimo Arne Hodalič razlaga, zakaj nima smisla imeti otrok. Ja, in? Tako recimo Jože P. Damijan razlaga, da mu je žena dovolila postati minister šele potem, ko ji je obljubil, da bosta še naprej seksala trikrat na teden. Tudi prav.

In tako tudi Rugelj ni nič ekstra škandalozen, če razlaga, zakaj je bilo treba pobijati belogardiste. Vsakdo ima v medijih – poudarjam: v medijih, ne o medijih – svoje nazore, do katerih ga je pripeljalo življenje, nazadnje pa tudi mediji do tega, da jih mora deliti z drugimi. Nam pa ne preostane drugega, kot da vzhičeno ugotavljamo, kako zanimivo razmišljajo ti ljudje in kakšno bogastvo se v njih skriva.

  • Share/Bookmark

Draga Manca, Dragi Marko

Četrtek, 19. januar 2006

V dogovoru s soavtorico in odgovornim urednikom Dnevnika Miranom Lesjakom objavljam korespondenco – tako imenovane Epistole – med Manco Košir in menoj. To dopisovanje, ki ga objavlja Dnevnik vsako soboto v prilogi Zelena pika, traja že od začetka decembra 2005 in se bo predvidoma končalo po dveh ali treh mesecih. Namreč končalo v Dnevniku, ne pa tudi sicer: eventualno si bova z Manco dopisovala še naprej zasebno, ne da bi pisma kjerkoli objavljala, ali morda kje drugje, nemara tudi na tem blogu.

Ideja datira iz leta 1997, ko je Manca kot članica uredniškega odbora Razgledov predlagala epistolarno rubriko, v kateri bi si dva človeka, ki sta si tako ali drugače blizu – blizu duhovno, intelektualno, poklicno, intimno -, mesec dni dopisovala in pisma objavljala v Razgledih. Kot glavni in odgovorni urednik sem idejo z veseljem sprejel, prva korespondenta pa sta bila prav Manca sama in Dušan Jovanović. V nadaljevanju sta si dopisovala še naprej, iz celotne korespondence pa je potem nastala knjiga Moški, ženske.

Nekaj takega sva si zamislila zdaj z Manco in za idejo navdušila urednika Dnevnika.

Sodeč po burnih, če že ne vedno navdušenih reakcijah na pisma, objavljena v Dnevniku, lahko rečem, da to dajem na svoj blog – ki bo zdaj malo tudi Mančin – “by popular demand”.

You never know whatcha gonna get!

PS: Na Jonasov predlog objavljam pisma v kategoriji Draga Manca / Dragi Marko in z datumi, ko so bila dejansko napisana.

  • Share/Bookmark

16. pismo, Marko Manci: Klinično in cinično

Četrtek, 19. januar 2006

Draga Manca,

na premieri Ane Karenine se najbrž nisva videla, ker so naju z Lizo tokrat posadili na balkon, kjer je sedenje totalna grozljivka. Vrste tam zgoraj so očitno narejene za ljudi, visoke do meter in pol, in že stol sam po nekaj urah deluje kot čisti anestetik.

Moram priznati, da sem se malo naveličal Drame in njenih epohalnih, štiri- do šesturnih odrskih adaptacij velikih svetovnih romanov. Prva taka predstava, Dostojevskijev Idiot, me je še navdušila – nenazadnje tudi zaradi genialno odigrane vloge Braneta Šturbeja. No, to je bila predvsem Korunova mojstrovina, ki pa je z lanskimi Karamazovimi ni več dosegel. Niti se mi ni več zdela ne vem kaj Jovanovićeva adaptacija Proustovega Iskanja izgubljenega časa, niti Pipanova Jančarjeve Katarine, niti zdaj spet Jovanovićeva Ana Karenina ali pred meseci Jovanović-Horvatov Alamut v Salzburgu. To so seveda korektne predstave, ki jim kot gledališki laik – četudi se na literaturo še spoznam – nimam kaj očitati. Res pa je, da razen repertoarnih, kulturno-političnih, ne vidim razlogov za uprizarjanje romanov na odru. V tem smislu sem literarni purist: dober roman je najboljši, če ga bereš – kot knjigo, sam z neslišnimi besedami, na kavču. Glede na obseg teh romanov jih seveda ni mogoče postaviti na oder drugače kot dodobra sesekljanih. To je morda umetniški izziv za adaptatorja oziroma režiserja, ampak tako kot to delajo v Drami, v tem ni presežkov razen igralskih. Drama ima Samoborja, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Charlusa, Ivana, Seiduno ali Karenina; ima Šturbeja, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Miškina ali Simona Lovrenca; ima Bana, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Fjodorja Pavloviča ali škofa; ima Sveteta, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Luckyja, Marcela ali tajnika; ima Pavčkovo, Čušinko, Gračnerco, Juhico, pa Emeršiča, Bakoviča, Nahtigala, Fürsta, ki vedno naredijo dobre vloge. In ne samo to: bolj kot posamezne like v Dostojevskem, Proustu, Tolstoju, Bartolu in Jančarju igralo Dramini igralci sami sebe! Ne hodimo več gledat avtorjev in tekstov, temveč Samoborja, Bana, Šturbeja, Sveteta in kompanijo in pri tem vedno znova ospunemo od navdušenja. A to je vse, kar je. Drama je igralski showcase, glumaška revija, holiday-on-stage, ki se šlepa na igralske kreacije, medtem ko česa večjega ni zmožna. Nočem zmanjševati prispevkov in truda igralcev ter zadovoljstva publike. A dejstvo je, da od njihovih vlog največ profitira teater, ki je repertoarno in umetniško na nižjem nivoju kot pa njegove največje zvezde v igralskem smislu. V Drami me spreletava srh od užitka samo še ob kakšnem monologu ali kvečjemu ob Ivanuševi ali Kumarjevi glasbi. Drugače pa je Drama čisti dolgčas, zaciklana v zakladnico svetovnega romanopisja in igralskih dosežkov. Zadnja res genialna predstava je bila zame Čakajoč na Godota v Jovanovićevi režiji. Poglejte samo scenografijo. Kar naprej Meta Hočevar. In če slučajno ni Meta Hočevar, potem zgleda kot – Meta Hočevar. Stilizirani interierji, stilizirane perspektive, nekakšne španske stene, psevdo high-tech materiali, vedno isto, kar nekaj. Pa tudi večina režijskih domislic so čisti neokonservativni klišeji.

Drama je v bistvu to, kar je povedal Pograjc na račun Jovanovića v intervjuju v prejšnji Sobotni: “Seveda so vsi kimali. Kdo bi si upal ugovarjati takšni orjaški pameti?”

Priznati moram, da sem na premiero šel z mešanimi občutki. Ane Karenine morda po krivici nisem nikoli preveč maral, saj sem bil velik fan Madame Bovary. Res je seveda, da je bil Tolstoj v primerjavi s Flaubertom velik moralist – še preden je na stara leta napisal Kreutzerjevo sonato –, in točno to se je v predstavi tudi pokazalo. Predstava bi se mi zdela zanimivejša, če bi bila postavljena tako, kot da je Ano Karenino napisal Flaubert. Če že. Klinično in cinično. Tako pa smo videli to, kar smo prebrali v romanu. Muhasto, egoistično, agresivno, labilno Ano kot tragično junakinjo, ki gre čez trupla – pa čeprav čez lastno – zaradi ljubezni, kot da drugo ne obstaja, in kot filozofinjo, ki prezira partnersko spoštovanje, ki da so si ga “izmislili, ko ni bilo več ljubezni”. Dolgočasnega strastneža Vronskega, ki si je svoje prešuštvo zadal kot alternativni cilj za doseganje časti in novih socialnih razmerij. Vronski se mi zdi večji moralist od Karenina, ki je bolj konsistenten v stališčih in tudi bolj tragičen. Kaj se lahko človeku zgodi hujšega, kot da po vsem tem, kar preživi, pade v kremplje bigotizma? Pravite, da je Samobor svojo vlogo odigral “nesramno genialno”. Domnevam, da ste hoteli s tem povedati, da je Karenin kot negativen moralist še predobro izpadel. Meni se je zdel edini normalni lik. Svojo nesrečo je prenašal pokončno, dokler jo je mogel, pa tudi največ argumentov je imel, da se je zlomil.

Ampak zdaj tudi jaz moraliziram – tako kot Tolstoj. Ana Karenina zato seveda ni nič manj velikanski roman, ne vidim pa prave aktualnosti v tem, da bi te genialne romantične epe dandanes uprizarjali na odru.

Te vaše kolektivne sanje o Drnovšku! Ali ni to največ, kar lahko človek doseže? Da ljudje o njem sanjajo! Sicer pa se glede njegove preobrazbe strinjam z vami. Tudi meni je postal všeč. Da zna nositi svojo samoto? Tudi prav. Sam bi raje rekel, da je postal človeški – četudi ni sestopil iz svojega slonokoščenega stolpa – in predvsem ranljiv. Toda biti ranljiv zame ni apriorna človeška kvaliteta. To ne pomeni nič, če zraven ne razviješ sposobnosti celjenja ran. Da imaš sposobnost mačka, ki se zna s pomočjo repa med padanjem tako zasukati, da pristane na vseh štirih. Seveda pa mora biti padec dovolj globok – ali dovolj počasen –, sicer ti to ekvilibriranje prav nič ne pomaga.

Kljub temu pa ne pozabite, da je Drnovšek star lisjak, ki vse to izkorišča tudi za svoj politični PR, ne samo za osebnostno rast. In če sva že pri rasti, potem si ne delajte iluzij, da s tem ne raste tudi njegov mačistični ego.

Sicer pa že bil čas, da začnete brati moje četrtkove kolumne v Dnevniku. Vedno se ne spomnim, da bi vam jo poslal po mailu, malo pa se mi to zdi tudi zamalo – mislim, preveč samovšečno, kljub vaši prošnji.

Toliko za tokrat. Za naslednje pismo pa že imam pripravljenih cel kup iztočnic!

Zdravstvujte, Manca

Marko

  • Share/Bookmark