16. pismo, Marko Manci: Klinično in cinično

Četrtek, 19. januar 2006

Draga Manca,

na premieri Ane Karenine se najbrž nisva videla, ker so naju z Lizo tokrat posadili na balkon, kjer je sedenje totalna grozljivka. Vrste tam zgoraj so očitno narejene za ljudi, visoke do meter in pol, in že stol sam po nekaj urah deluje kot čisti anestetik.

Moram priznati, da sem se malo naveličal Drame in njenih epohalnih, štiri- do šesturnih odrskih adaptacij velikih svetovnih romanov. Prva taka predstava, Dostojevskijev Idiot, me je še navdušila – nenazadnje tudi zaradi genialno odigrane vloge Braneta Šturbeja. No, to je bila predvsem Korunova mojstrovina, ki pa je z lanskimi Karamazovimi ni več dosegel. Niti se mi ni več zdela ne vem kaj Jovanovićeva adaptacija Proustovega Iskanja izgubljenega časa, niti Pipanova Jančarjeve Katarine, niti zdaj spet Jovanovićeva Ana Karenina ali pred meseci Jovanović-Horvatov Alamut v Salzburgu. To so seveda korektne predstave, ki jim kot gledališki laik – četudi se na literaturo še spoznam – nimam kaj očitati. Res pa je, da razen repertoarnih, kulturno-političnih, ne vidim razlogov za uprizarjanje romanov na odru. V tem smislu sem literarni purist: dober roman je najboljši, če ga bereš – kot knjigo, sam z neslišnimi besedami, na kavču. Glede na obseg teh romanov jih seveda ni mogoče postaviti na oder drugače kot dodobra sesekljanih. To je morda umetniški izziv za adaptatorja oziroma režiserja, ampak tako kot to delajo v Drami, v tem ni presežkov razen igralskih. Drama ima Samoborja, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Charlusa, Ivana, Seiduno ali Karenina; ima Šturbeja, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Miškina ali Simona Lovrenca; ima Bana, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Fjodorja Pavloviča ali škofa; ima Sveteta, ki naredi genialno vlogo, pa če igra Luckyja, Marcela ali tajnika; ima Pavčkovo, Čušinko, Gračnerco, Juhico, pa Emeršiča, Bakoviča, Nahtigala, Fürsta, ki vedno naredijo dobre vloge. In ne samo to: bolj kot posamezne like v Dostojevskem, Proustu, Tolstoju, Bartolu in Jančarju igralo Dramini igralci sami sebe! Ne hodimo več gledat avtorjev in tekstov, temveč Samoborja, Bana, Šturbeja, Sveteta in kompanijo in pri tem vedno znova ospunemo od navdušenja. A to je vse, kar je. Drama je igralski showcase, glumaška revija, holiday-on-stage, ki se šlepa na igralske kreacije, medtem ko česa večjega ni zmožna. Nočem zmanjševati prispevkov in truda igralcev ter zadovoljstva publike. A dejstvo je, da od njihovih vlog največ profitira teater, ki je repertoarno in umetniško na nižjem nivoju kot pa njegove največje zvezde v igralskem smislu. V Drami me spreletava srh od užitka samo še ob kakšnem monologu ali kvečjemu ob Ivanuševi ali Kumarjevi glasbi. Drugače pa je Drama čisti dolgčas, zaciklana v zakladnico svetovnega romanopisja in igralskih dosežkov. Zadnja res genialna predstava je bila zame Čakajoč na Godota v Jovanovićevi režiji. Poglejte samo scenografijo. Kar naprej Meta Hočevar. In če slučajno ni Meta Hočevar, potem zgleda kot – Meta Hočevar. Stilizirani interierji, stilizirane perspektive, nekakšne španske stene, psevdo high-tech materiali, vedno isto, kar nekaj. Pa tudi večina režijskih domislic so čisti neokonservativni klišeji.

Drama je v bistvu to, kar je povedal Pograjc na račun Jovanovića v intervjuju v prejšnji Sobotni: “Seveda so vsi kimali. Kdo bi si upal ugovarjati takšni orjaški pameti?”

Priznati moram, da sem na premiero šel z mešanimi občutki. Ane Karenine morda po krivici nisem nikoli preveč maral, saj sem bil velik fan Madame Bovary. Res je seveda, da je bil Tolstoj v primerjavi s Flaubertom velik moralist – še preden je na stara leta napisal Kreutzerjevo sonato –, in točno to se je v predstavi tudi pokazalo. Predstava bi se mi zdela zanimivejša, če bi bila postavljena tako, kot da je Ano Karenino napisal Flaubert. Če že. Klinično in cinično. Tako pa smo videli to, kar smo prebrali v romanu. Muhasto, egoistično, agresivno, labilno Ano kot tragično junakinjo, ki gre čez trupla – pa čeprav čez lastno – zaradi ljubezni, kot da drugo ne obstaja, in kot filozofinjo, ki prezira partnersko spoštovanje, ki da so si ga “izmislili, ko ni bilo več ljubezni”. Dolgočasnega strastneža Vronskega, ki si je svoje prešuštvo zadal kot alternativni cilj za doseganje časti in novih socialnih razmerij. Vronski se mi zdi večji moralist od Karenina, ki je bolj konsistenten v stališčih in tudi bolj tragičen. Kaj se lahko človeku zgodi hujšega, kot da po vsem tem, kar preživi, pade v kremplje bigotizma? Pravite, da je Samobor svojo vlogo odigral “nesramno genialno”. Domnevam, da ste hoteli s tem povedati, da je Karenin kot negativen moralist še predobro izpadel. Meni se je zdel edini normalni lik. Svojo nesrečo je prenašal pokončno, dokler jo je mogel, pa tudi največ argumentov je imel, da se je zlomil.

Ampak zdaj tudi jaz moraliziram – tako kot Tolstoj. Ana Karenina zato seveda ni nič manj velikanski roman, ne vidim pa prave aktualnosti v tem, da bi te genialne romantične epe dandanes uprizarjali na odru.

Te vaše kolektivne sanje o Drnovšku! Ali ni to največ, kar lahko človek doseže? Da ljudje o njem sanjajo! Sicer pa se glede njegove preobrazbe strinjam z vami. Tudi meni je postal všeč. Da zna nositi svojo samoto? Tudi prav. Sam bi raje rekel, da je postal človeški – četudi ni sestopil iz svojega slonokoščenega stolpa – in predvsem ranljiv. Toda biti ranljiv zame ni apriorna človeška kvaliteta. To ne pomeni nič, če zraven ne razviješ sposobnosti celjenja ran. Da imaš sposobnost mačka, ki se zna s pomočjo repa med padanjem tako zasukati, da pristane na vseh štirih. Seveda pa mora biti padec dovolj globok – ali dovolj počasen –, sicer ti to ekvilibriranje prav nič ne pomaga.

Kljub temu pa ne pozabite, da je Drnovšek star lisjak, ki vse to izkorišča tudi za svoj politični PR, ne samo za osebnostno rast. In če sva že pri rasti, potem si ne delajte iluzij, da s tem ne raste tudi njegov mačistični ego.

Sicer pa že bil čas, da začnete brati moje četrtkove kolumne v Dnevniku. Vedno se ne spomnim, da bi vam jo poslal po mailu, malo pa se mi to zdi tudi zamalo – mislim, preveč samovšečno, kljub vaši prošnji.

Toliko za tokrat. Za naslednje pismo pa že imam pripravljenih cel kup iztočnic!

Zdravstvujte, Manca

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 19. Januar, 2006 ob 10:53 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “16. pismo, Marko Manci: Klinično in cinično”

  1. Andraž pravi:

    Zadnje čase je veliko govora o predsedniku Drnovšku. Veliko je različnih interpretacij same preobrazbe nekdanjega premiera, govori se o raznih latentnih namenih po doseganju političnih ciljev, nekateri menijo, da je kriva bolezen, drugi pa resnično verjamejo, da je vse težave zbrisal iz glave in resnično zaživel življenje.

    Zelo zanimivo pa razmišlja Markova korespodenka Manca. Pravi, da se je naučil sprejemati samoto.

    Jaz temu ne bi rekel, sprejemanje samote, ampak bi rajši rekel, da je s sebe odvrgel ves politični, pragmatični pritisk kapitala. Prepričan sem, da se še kako razlikuje delo predsednika od vodenje vlade.

    Ko je postal predsednik, se je nekaj časa skrival in predvsem razmišljal o sebi. Prepričan sem, da je spoznal marsikaj o svojem obnašanju v preteklosti, in končno je spoznal, da bo moral marsikaj spremeniti.

    Ko je spustil iz sebe ves tisti pritisk lucidnega kapitala, se je končno lahko normalno, bolje rečeno bolj sentimentalno pogovoril z sočlovekom.

    V politiki je dosegel že marsikaj markantnega, in mislim, da v sebi ne čuti več tiste ambicije po lovljenju volivcev na vsak način – pa če je iskreno ali ne.

    Kakšen človek je bil včasih – sofisticiran ali ne – sedaj gleda skozi prave oči, in ne, skozi oči lačne pridobivanja tako volivcev kot kapitala.

    Še tole: Gledal sem današnje trenje o odhodu naših vojakov v Irak. Da ne bom preveč pisal bom rekel samo to: “Kako je uspelu priplezati na oči javnosti, sofisticiranemu risanemu junaku, ki je zame čisto nekompetenten, da ne rečem deplasiran – to je poslanec Jerovšek.” Na oddaji ni delal drugega kot dobesedno z zmerjanjem ekscesno diskvalificiral vse, ki so nasprotovali njegovemu mnenju.

    Dovolj bo =) LP

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.