Meščanska inteligenca in partijska linija

Četrtek, 19. januar 2006

Ljudje, ki se razglašajo za genije ali konkretno “velike ljudi” – kot naprimer psihiater Janez Rugelj v intervjuju v zadnji Mladini –, so mi načeloma simpatični. Dejstvo, da samohvala relativizira njihovo domnevno genialnost in veličino, me ne moti. Nasprotno. Četudi je domišljavost neutemeljena, je še vedno lepša čednost od skromnosti – še posebej, če je ta lažna.

Doktor Rugelj je original, ki je morda res veliko dobrega naredil, vendar je še toliko več neumnega povedal. Imeti Chiraca za “dedca” ali Prešerna in Cankarja za pijansko-inkontinenčna “pezdeta” ne pomeni samo, da vse meri s svojim vatlom, ampak predvsem to, da za druge vatle še ni slišal. Če bi Rugelj manj govoril v javnosti in se osredotočil na svoje delo, bi izpadel veliko pametnejši in tudi kompetentnejši – na svojem področju, seveda.

Osebnostna struktura človeka, ki se čuti dolžnega javno govoriti – torej govoriti vsem, če že ne za vse –, ni zrela takrat, ko ima o vsaki možni stvari močno mnenje, temveč ko zna presoditi, ali je to mnenje relevantno in predvsem produktivno (četudi je do nečesa odklonilno).

Tudi to, da belogardiste več kot šestdeset let po vojni zmerja z “brezmejnimi zarukanci”, se mi zdi zgolj prazno pirovo zmagoslavje starega partizana. Ljudi, ki so jih Rugelj sam in njegovi somišljeniki že enkrat ubili – bodisi v bitki ali kot ujetnike, brez sojenja –, mu pa res ni treba po toliko letih simbolno ubijati še enkrat, z besedami. Glede na to, da so stari Grki imeli za današnje pojme nenavaden lifestyle – tudi spolnega –, skoraj dvomim, da bi Ruglju pomagalo branje Sokoflove Antigone. Zato naj mu povem po kmečko: potomci “brezmejnih zarukancev” so še živi in jim ni prijetno poslušati njegovih stališč o svojih pokojnikih.

V kontekstu Rugljeve teorije prave moškosti deluje ta izjavljalna nezrelost še tem bolj neverjetna. Pravi moški – karkoli že to je, ampak zaradi mene lahko tudi moški po njegovi meri – ne bo nikoli deloval razdiralno, temveč spravljivo, kohezivno, stimulativno, ekumenično. Če Rugelj misli, da je edina pot k samouresničenju brezobzirno uveljavljanje pravice do lastnega mnenja in da so naslovniki dolžni goltati žalitve samo zato, ker so po njegovi teoriji degeneriranci ali že kar “drkadžije”, potem mu pač marsikaj ni jasno. Če karikiram: morda gre svet zaradi krize moškosti res k hudiču. Toda edina razlika med tem scenarijem in terapijo, kakršno propagira Rugelj, je v tem, da bi ljudje v prvem primeru kvečjemu počasi izumrli, v drugem pa bi se že prej pobili.

Sicer pa že vemo: problem terapevtov je, da normalni, zdravi ljudje po njihovem ne obstajajo. Obstajajo samo bolniki. No, po Ruglju jih je samo 99 odstotkov.

Zelo zgovorno je tudi sámo dejstvo, da je intervju z Rugljem po dolgem času objavila ravno Mladina – in kako ga je objavila.

Mladinine vrednote so bile vedno daleč od Rugljevih. Mladina je zagovarjala pravice homoseksualcev in toleranco in druge liberalne, bodisi socialne ali psihološke fenomene, ki se Ruglju niso mogli zdeti drugačni kot ekscesni. Pa jih poglejte zdaj: novinar se pogovarja z Rugljem kot s simpatičnim in fascinantnim, četudi rahlo steklim in prismojenim starim očakom. Še več! V uvodu ni pozabil pripomniti, da ga je “večina meščanske inteligence že zdavnaj odpisala, čeprav ga vedno znova rada prelista in se nad njim vehementno zgraža”. Aha!? Stari levičarji (neglede na leta) se po eni strani še niso odrekli starim etiketam, kakršna je “meščanska inteligenca”, po drugi pa se pustijo fascinirati človeku, ki zagovarja ideje ekstremističnega, desničarskega sociopsihološkega inženiringa.

Kako naj to razumem? “Meščanska inteligenca” je marksistično-leninističen, če ne celo stalinističen konstrukt, ki je označeval izobražence, ki niso razmišljali v skladu s partijsko linijo – ergo nek neprimeren, negativističen, reakcionaren družbeni sloj. Ali je avtor mislil urbane intelektualce ali vsaj kolikor-toliko razsvetljen srednji sloj, ki ne vidi konca sveta v dejstvu, da na svetu živijo tudi geji? Zakaj zmerja ljudi, ki se z Rugljem ne strinjajo, z “meščansko inteligenco”? Je to namig – četudi se je prikradel kot lapsus –, da je treba v duhu neokonservativizma nehati obsojati modele a la Rugelj?

Za odgovore na ta vprašanja se je treba najprej vprašati, kaj pa je dandanes sploh partijska linija, od katere bi lahko nekdo odstopal?

Današnja partijska linija seveda ni več ideološki konstrukt – ne levi ne desni ne sredinski –, temveč medijski. Gre za indoktrinacijo s človeškimi, življenjskimi, osebnimi temami, vendar ne z zgodbami, temveč s temami samorazkrivanja, samorealizacije, samopomoči, samoizpolnjevanja, z družinskimi, ljubezenskimi, intimnimi, celo seksualnimi temami, temami doseganja sreče, orgazmov, spoznanj, temami parčkanja in ločevanja, partnerstva, prijateljstva. Vsakdo, ki ima na razpolago eno uro, pove karkoli komurkoli – če se le zdi medijem primeren, in primeren se jim zdi, če pove karkoli zelo osebnega, kar je navidez tudi vedno zelo pametno.

Ta manija razlaganja življenjskih resnic in skrivnosti, ki se je tako razpasla, je v bistvu druga plat tabloidizacije medijev. Na eni strani imamo seveda tisto pravo, direktno, plehko tabloidizacijo, ki bazira na ceneni človeški nesreči in umazaniji. Na drugi strani pa imamo plemenito, vredno, neprecenljivo tabloidizacijo, ki štanca psevdofilozofijo znanih Slovencev in njihovo kriptotrivialnost. Kar je dandanes v medijih še intelektualnega, je to to, kar je preoblečeno v poljudno filozofiranje o življenju. Tako recimo Arne Hodalič razlaga, zakaj nima smisla imeti otrok. Ja, in? Tako recimo Jože P. Damijan razlaga, da mu je žena dovolila postati minister šele potem, ko ji je obljubil, da bosta še naprej seksala trikrat na teden. Tudi prav.

In tako tudi Rugelj ni nič ekstra škandalozen, če razlaga, zakaj je bilo treba pobijati belogardiste. Vsakdo ima v medijih – poudarjam: v medijih, ne o medijih – svoje nazore, do katerih ga je pripeljalo življenje, nazadnje pa tudi mediji do tega, da jih mora deliti z drugimi. Nam pa ne preostane drugega, kot da vzhičeno ugotavljamo, kako zanimivo razmišljajo ti ljudje in kakšno bogastvo se v njih skriva.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 19. Januar, 2006 ob 13:44 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.