17. pismo, Marko Manci: Opravičila in izgovori

Ponedeljek, 23. januar 2006

Draga Manca,

Upam, da ne boste odgovarjali samo na to pismo, ampak tudi na prejšnje – zlasti v zvezi s Karenino. Ljudje so me zaradi njega klicarili in hvalili. Zgleda, da sem zadel nekaj, česar se veliko ljudi zaveda, vendar nihče ne pomisli, si ne prizna ali vsaj ne pove. (Ali pa gre za tiste, ki niso pri koritu, da bi kaj javno povedali, čeprav jih kar naprej kažejo na tabloidnih slikah?) Eden od njih se mi je celo zahvalil za mojo trditev – sicer svobodno interpretirano, a v bistvu točno –, da ljubezen ni vse na svetu. Pa tudi igralci so bili zadovoljni.

Že prejšnji teden sem se vam pozabil opravičiti, da kljub izrecnemu vabilu nisem prišel v Cankarjev dom na vašo bralno prireditev. Usode spolno zlorabljenih mladoletnic in ozdravljenih narkomanov niso ravno moja (literarna) tema, poleg tega pa mi ni gospa Nussdorfer prav nič simpatična.

Ampak, Marko, boste porekli, kakšno opravičilo je pa to? To še izgovor ni!

Človek, ki socialno, profesionalno ali intelektualno za moje pojme ni v položaju, da bi norca bril iz samega sebe, izgubi ves rešpekt, kar si ga je (ali bi si ga lahko) pri meni pridobil, če ga vidim na televiziji v butasti razvedrilni oddaji. Kaj je Nussdorferjeva delala v kao zabavni silvestrski kolobociji na TV Slovenija? Ah, nič takega: promovirala je svojo knjigo o spolno zlorabljenih mladoletnicah in s tem opravljala dobro delo! Ali pa bi moral vprašanje obrniti: zakaj hudiča so višjo državno tožilko – torej žensko, ki opravlja enega najbolj dolgočasnih poklicev na svetu – sploh povabili v razvedrilno oddajo? Zato, da bi lepše oblečenim gledalcem pokazali njeno grozno garderobo in frizuro? Ne, šlo je vendar za temo pedofilije, in s tem je tudi TV Slovenija opravljala dobro delo, ko je skozi gospo Vlasto opozarjala na problematiko.

V bistvu pa bi vprašanje moralo biti zastavljeno takole: ne Vlasta Nussdorfer – kaj so v silvestrski oddaji delale spolno zlorabljene mladoletnice? Je res treba pol milijona ljudem sredi veseljačenja dopovedovati, kak hud družbeni problem je to? Meni se zdi absurdno, da v razvedrilni oddaji opozarjajo na gnusobnost pedofilov in trpljenje deklic. Iz dejstva, da nam javna televizija ne zna ponuditi neokrnjenega razvedrila, ne da bi nas za dobro vago in lažjo vest pokroviteljsko morila z najskrajnejšo socialno patologijo – in da celo aktivisti sami sprejemajo to ponižno funkcijo novoletnih špil-ferderberjev –, si drznem potegniti sklep, da nihče ne zna glede tega ukreniti nič bolj pametnega, kot da se dela zaskrbljenega.

Pred enajstimi leti je v silvestrski oddaji nastopal Ivan Bizjak, takratni ombudsman. (Se spomnim, ker je bila to tema moje prve kolumne za Sobotno.) Štos oddaje je bil med drugim ta, da mu je v primeru ne vem kakšnega spodrsljaja grozilo politje z vedrom vode. Meni se je takrat to zdelo prvič malo čudno in sem to tudi napisal. Tako tudi zdaj ne vem, kaj je počel v letošnji oddaji Andrej Marušič, ki ga sicer cenim kot pametnega fanta. No, takrat se me je že začel prijemati šampanjec, ki smo jih dva moška in dve ženski čez noč spili šest plus vmes še dve buteljki vina, tako da je zaradi mene lahko govoril tudi o slovenski suicidalnosti. In ali ni pred meseci nastopil pri Hribarju tudi sedanji ombudsman in govoričil neslanosti? In ali ni od vseh ljudi na svetu protestiral proti Hanžkovemu nastopu ravno Jelinčič, ki bi moral biti od vseh najbolj tiho?

Domnevam, da ste v nedeljo zvečer gledali Denisa Latina v Ambrožičevem talkshowu. Tudi vi sami ste bili nedavno gostja v Latinici. Rad bi vas opozoril na njegovo izjavo – v zvezi s tem, da v oddajo ne vabi politikov –, da so nastopi politikov v razvedrilnih oddajah v večini držav prepovedani. To je to. Po eni strani bi morali politiki ohranjati digniteto svojega poklica, po drugi pa mediji svojo verodostojnost. Slovenski mediji pa si domišljajo, da nam morajo nekako dopovedati, da so tudi politiki ljudje – česar po drugi strani ne verjamemo radi –, in jih potem vabijo v oddaje, v katerih se ti kažejo kot simpatični ljudje iz sosednje ulice ali celo afne guncajo, če voditelji to od njih zahtevajo.

Nasploh mi ni jasno, zakaj moram politike vsak dan gledati na televiziji – četudi gre za politične zadeve. Rad od vas slišal, Manca, kaj kot medijska strokovnjakinja menite o tem, da TVS v Dnevnik in Odmeve skoraj vsak dan – v pogovorne oddaje pa še posebej – povabi kakšnega ministra. Meni se to zdi totalno sprevržena logika novinarskega gledanja politikom pod prste. Zakaj bi moral imeti politik tako rekoč vsak dan priložnost, da razlaga svoja stališča in z nekom polemizira – bodisi z javnostjo, bodisi z mediji, bodisi s političnimi nasprotniki? O delu ministrov je treba poročati, ne pa jih o tem toliko spraševati pred kamero. V taki meri to ne bi bilo dobro niti v primeru, če bi novinarji znali postavljati zoprna vprašanja. Dobro je napisal Nežmah v zadnji Mladini (v zvezi s televizijskimi debatami o napotitvi slovenskih vojakov v Irak): “Ali je posojanje studija politikom osrednja funkcija novinarstva?”

Še nekaj o narkomanih.

Smili se mi vsak, ki v to zapade, tako kot tudi občudujem vsakogar, ki jim pomaga nazaj v normalno življenje. Ne občudujem pa ozdravljenih narkomanov. Seveda mi je jasno, da se je neskončno težje rešiti zasvojenosti kot pa se ji vdati. Ampak glede dotičnega posameznika, ki je s pomočjo Don Pierina ali koga premagal samega sebe, si ne morem izbiti iz glave, da se je zasvojenosti najprej moral vdati – ergo zavrgel svoje življenje, ne da bi se mu v resnici odrekel. Koliko ljudi na svetu ima probleme, pa se zato še ne drogirajo! Kaj hudiča si je mislil norec, ko je začel jemati heroin?! Zmagovalec je lahko postal samo zato, ker je bil prej najbolj usmiljenja vreden luzer. Vesel sem zanj, da se je rešil, ampak zame to ni heroizem. Ne maram konvertitov – še posebej ne, če gre za odgovornost. Glorificiranje ozdravljenih narkomanov se mi zdi kaj slab način odvračanja potencialnih.

Navrgel sem vam še nekaj svojih osebnostnih potez. Se vam zdi, da sem prestrog, preveč principielen? Ali kratko-malo zatežen?

Razmišljam tudi, ali ni morda moje fizično počutje tisto, ki vpliva na mojo sitnobo ali dobrohotnost pri pisanju. Še danes sem namreč zgonjen od včerajšnje smuke v arktičnem mrazu in viharnem vetru v Bad Kleinkirchheimu. Jutri pa spet – najbrž kar na Krvavec!

In ja, končno sem se le odločil za nove smučke in zadel prave: Head, 155 cm, R = 10,5 m. Zakon! Ampak noge pa trpijo…

Manca, a vi smučate?

Vaš Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 23. Januar, 2006 ob 15:47 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “17. pismo, Marko Manci: Opravičila in izgovori”

  1. tilen pravi:

    Head so zakon. Tudi sam vozim Head ;) cca 170 cm, ker uzivam v malce vecji hitrosti! To je res noro. Je pa te dni najbrz za zmrznit ?

    P.s. imam se eno (nadlezno) vprasanje (premlevano ze pred leti, pa sem zamudil referate o pedigreju) in sicer od kod originalno izvirajo tvoji predniki oz. katera je tvoja pradomovina, ce nisem prevec firbcen ? Ste po rodu morda Hrvatje ? Bodi dovolj. Fajn rad berem tele bloge s kolumno.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.