Arhiv za 26. Januar 2006

18. pismo, Manca Marku: Biti za druge

Četrtek, 26. januar 2006

Dragi Marko,

kaj naj vam odgovorim v zvezi s Karenino? Tudi jaz najraje berem knjige – kar pa ne pomeni, da tistim, ki jih ne, ne privoščim ogleda fascinatnih zgodb na filmu in v gledališču. Kot ob vseh velikih predstavah (in ta je velika, četudi predvsem ali, kot pravite, samo zaradi odličnih igralcev), sem tudi ob tej in po njej premišljevala. Gledala v globino svoje duše, v kateri Ane nisem našla. Sta se pa prepoznali dve prijateljici in sledila je zanimiva diskusija! Skratka – v gledališče ne hodim razmišljujoč o hišni politiki, režijskih konceptih, novih trendih ipd. Jaz grem tja nahranit svojo dušo. Uživat!

O Vlasti Nussdorfer. Vam pač ni simpatična. Jaz jo spoštujem in jo imam rada. Vidim jo kot žarečo osebnost. V njej se pretaka preobilje življenja, zato ji ga ni potrebno sebično stiskati vase, ampak ga radostno deli z drugimi. Vlasta je človek, ki, kot poje moj ljubljeni Rilke, »biva z žilami polnimi bivanja«. Zato zmore – ali je po svoji po-klicanosti celo dolžna? – biti za druge.

Taki ljudje, kot so Vlasta, zaporniški duhovnik Robert Friškovec (ki bo gost mojega večera v CD 21. februarja, morda pa to pot pridete?), »mati« Fakultete za socialno delo Gabi Čačinovič Vogrinčič, da naštejem samo tri, so posebne vrste ljudje. Zanje ne velja McLuhanov ‘zakon’, da je medij sporočilo. Taki ljudje so sami sporočilo. Oni so dogodek, ne glede na to, ali nastopajo v 24 ur, Odmevih, v verskem programu ali pa pri Mariotu in v drugih zabavnih formatih. Ko se pojavijo oni, zavibrira posebna energija, ki se dotakne slehernega odprtega srca. Sploh ni pomembno, kaj govorijo – ta vrsta ljudi itak vedno govori za dobro ljudi – pomembno je, da oni so. Sami po sebi so Luč.

Se morda spominjate dni, ko je bil v Ljubljani dalajlama? Meni je bilo takrat vse drugače – ljudje so bili prijaznejši, vzdušje je bilo milo, pričakovanje nečesa lepega je presvetlilo prestolnico. Na nagovoru v Tivoliju je lila ljubezen iz njega na vse ljudi: s srečanja z njim so odhajali – spremenjeni. Dalajalama je imel »predavanje« za najimenitnejše slovenske intelektualce, akademike, univerzitetne profesorje. Je prišel mednje, kot bi se sprehajal po travniku med rožami, pogledal tega, objel onega, se rokoval z njimi … Sredi govora je ugasnil eden izmed predenj postavljenih kasetofonov. Dalajlama ga je vzel v roke in si ga začel otroško radovedno ogledovati, smejal se je: »How interesting!«, pogledal je še druge, neženirano, sredi ogromne fakultetne predavalnice, nabite z intelektualno elito … Dalajlamo zanimajo tehnični predmeti, in ker on pač je, kakršen je, ne glede na čas, prostor in okoliščine, je mimogrede ustregel svoji radovednosti in potem govoril naprej. Če bi vi sedeli tam, dragi Marko, bi se vam vse skupaj najbrž zdelo butasto. A taka mnenja so za razsvetljene ljudi kot prhljaj, ki ga odpihnejo. In enako odpihnejo moje evforično navdušenje. Njim ne more nič ničesar dodati niti vzeti. Oni so, ki so.

In kaj mislim o na Slovenskem nesporno prepogostih nastopih politikov v množičnih občilih? Isto kot vi in Nežmah: da ni osrednja funkcija novinarstva posojanje medijskega prostora politikom. Tako mislim že trideset let, o tem sem pogosto pisala. Z eno besedo – gre za servilnost novinarjev in urednikov. Njim se zdi imenitno, če v njihovi oddaji, na radijskih valovih in časopisnih straneh nastopajo politiki. Višje kot so politiki na oblastni lestvici, bolj se novinarji/ke zdijo sami sebi pomembni. Taki novinarji sodijo v diametralno nasprotno vrsto ljudi od zgoraj opisanih. So brez trdnega notranjega jedra, brez duhovnega (etičnega, vrednostnega) središča in sidrišča, iz katerega bi avtonomno delovali. Potrebujejo druge, da jim podeljujejo pomen. Zato izbirajo take druge, ki v družbi nekaj pomenijo. V novinarskih vrstah je preveč nesamozavestnih, nesvobodnih in neustvarjalnih ljudi. Zato pa je pred desetletjema pogorela zamisel velike novinarke, pokojne Slave Partlič, Vinka Vasleta in mene o drugačnem (od obstoječega) društvu novinarjev. Poimenovali smo ga ZOA, kar pomeni znanje – odgovornost – avtonomija. Kadar novinarji diskutirajo o avtonomiji, govorijo o ogroženosti od zunaj, o političnih in gospodarskih pritiskih. In pozabljajo, da sta za pritiske vedno potrebna dva: eden, ki pritiska, in drugi, ki se pusti pritiskati. Ker je notranje negotov, ni prepričan, da bo dobil drugo službo (saj premalo zna!) – ja, taki ljudje so najboljši za manipuliranje oblasti. Mar se zato naši reformisti bolj ukvarjajo s prestrukturiranjem kapitala kot s temeljnim slovenskim družbenim problemom: z izobraževanjem in kulturo? Mar zato niso zagnali alarma in začeli urgentno ukrepati, ko so dobili rezultate o katastrofalno nizki funkcionalni pismenosti slovenskih državljanov in državljank?

Nobenega resnega vladnega načrta, ki bi dvigoval slovensko pismenost, ne poznam. S pomočjo za problematiko pismenosti in kritičnega državljanstva (drugega brez prvega ni!) občutljivega Andragoškega centra si že leta prizadevam za dvig bralne kulture s študijskimi krožki BMK. Okoli trideset jih deluje širom po Sloveniji. In kako nas podpira vlada? Ministrstvo za šolstvo nakloni nekaj malega sredstev, Ministrstvo za kulturo se požvižga na naše prošnje. V Angliji imajo inštitut Opening The Book, ki počne to, kar delamo mi. Njihova »Manca« ima svoje prostore in pet zaposlenih za to, kar mi večinoma opravimo z eno in pol osebe brezplačno! Že leta tudi pošiljam na JAVNO televizijo predloge za promocijo bralne kulture (temeljna naloga javne RTV!). Nič se ne zgodi.

In sva pri ključnem vprašanju demokracije, ki je na Slovenskem na psu. Razpravljajo kar naprej eni in isti, mediji ne podpirajo šibkih, slabo slišanih in utišanih glasov, naša izobrazba je na repu razvitih držav, kulturi se slabo piše. Novinarji niso niti mignili, ko je bil sprejet zakon o nujnosti 2-odstotne podpore nestrankarskim skupinam in kandidatom na volitvah, kar je dvakrat več, kot priporoča Evropska unija. Beneška komisija pa Kopenhagenska deklaracija terjajo neoviran dostop do medijev in javno sofinanciranje kampanj enakopravno za vse kandidate. Naši zakoni favorizirajo stranke, najbolj tiste, ki so že v parlamentu. Saj te so tudi sprejele novi zakon! Da bi si volilne glasove razdelile med seboj in onemogočile novim ljudem vstop v politični prostor.

Naj še odgovorim na vprašanje o smučanju. »No sports!« (Churchill). Zjutraj joga, peš hoja in kolesarjenje, samo to! Pozdrav z dolin!

Manca

  • Share/Bookmark

Alternativa za moč in pamet

Četrtek, 26. januar 2006

V torek je Tanja Lesničar Pučko v kolumni v Dnevniku sesula predsednika zdravniškega društva, ki je predsednika države podučil, da ne dela prav, da se ne zdravi v skladu z zveličavnimi navodili etablirane medicine – četudi so akademsko misleči zdravniki od njega že dvignili roke in četudi se je predsednik zaenkrat uspešno zdravil po drugačnih metodah.

Alternativni pristop pa ni nezaželen samo v medicini oziroma na področju zdravja, temveč tudi na področju politike. Le nekaj dni za doktorjevo kritiko je Drnovška skritizirala še zunanjepolitična novinarka Dela. Posmehnila se je predsednikovi odkritosrčni in samozavestni izjavi – “Če kdo dvomi o mojem zdravju, naj pogleda moj program.” – in pripomnila: “In vendar njegov zunanjepolitični program samo poglablja javni dvom o zdravju.”

Strinjanje z Drnovškom seveda ni državljanska dolžnost, ampak ta je vendarle malo huda. Neverjetno, kako strogi in zateženi znajo biti Slovenci, ki hočejo nekaj povedati s pozicije moči in pameti! Kompetentnost in kredibilnost se zanje izključujeta s sproščenostjo, originalnostjo, duhovitostjo, drugačnostjo, celo z etiko. In potem se še zgražajo nad dejstvom, da v Sloveniji stvari razumemo drugače ali da kratko-malo izpadejo drugače. Tako Saša Vidmajer pripominja: “Slovenija ni Skandinavija in Janez Drnovšek ni Tarja Halonen. Kadar finska predsednica govori o ‘pravični globalizaciji’, altruizmu in samoumevnem ravnanju, da ‘dobro’, ki ga prakticira sama, pričakuje tudi od drugih, zveni racionalno. Ko kaj podobnega izreče slovenski predsednik, se sprašujemo zakaj.”

Prvo vprašanje je, KDO se to sprašuje, drugo pa, ZAKAJ se to nekdo sprašuje. Ad ena je seveda dejstvo, da gre za tipično slovensko medijsko patronažo, češ, novinarji nismo samo watchdogs politikov, temveč smo od njih tudi toliko bolj pametni, da bi v resnici morali opravljati njihovo delo – če bi bilo kaj pravice na svetu.

Ad dva pa smo kolektivno sprijaznjeni s tem, da iz nas kot naroda in kot države nikoli ne bo nič, ker smo za to preveč majhni, nepomembni, skregani, neumni, siromašni, neizobraženi, neprepoznavni. Da je to skoraj res, niti ni čudno, saj je to negativistično prepričanje – ki je v bistvu samouresničujoča se prerokba – ustoličeno kot veliki slovenski mit, proti kateremu praktično ni ugovora. Bolj čudno je to, da so pri javnem koritu – namreč v medijih, pa tudi v politiki (kar je še toliko bolj nenavadno) – vedno v večini tisti, ki to verjamejo in ki so to dogmo tudi pripravljeni čim bolj naglas razglašati. Ali mar še kdo misli, da je to razmišljanje prevladujoče? Prekletstvo Slovenije je negativna selekcija, s pomočjo katere vedno priplavajo na površje tisti, ki se jim optimizem in domoljubje zdita psovki, če nista ravno v funkciji predvolilnega nakladanja in medsebojnih prepirov.

Danica Simšič ima srečo, da sem naredil ta ovinek, saj sem danes hotel pisati o njej in o podpori, ki jo še uživa (ali pa se ji tako samo dozdeva) s strani svoje stranke, Socialnih demokratov. Včeraj sem se namreč zapletel v živahno politično debato, ko sem prebral, da je Borut Pahor rekel, da se mu “zdi, da je del ljubljanskega vodstva stranke res proti njej [Simšičevi]” – kar da je velik napredek, sem cinično ugotavljal, v primerjavi z brezrezervno podporo, ki jo je razglašal še dan prej.

Moja teorija je bila, da bi Pahor moral stopiti na govorniški oder in reči: “Danica Simšič je naredila veliko napako, pa tudi že prej se kot županja tako ali tako ni ravno izkazala. In čeprav je članica naše stranke, jo pozivam, naj odstopi. To bi bilo dobro za ohranitev tako njene časti kot dobrega imena stranke. Seveda ne pride v poštev, da bi jo Socialni demokrati še enkrat kandidirali za to funkcijo.”

Protiargument pa je bil, da se to ne dela, da bi neka stranka kar tako sestrelila svojega člana, in da Pahor kot spreten in vljuden diplomat itak ni tak človek, da bi nekomu zasadil nož v hrbet. In poleg tega: kdo pa sploh pravi, da je Danica res kaj zamočila, in zakaj da bi Pahor to moral verjeti.

SD seveda ni edina stranka, ki ščiti svoje ljudi, pa če storijo ne vem kakšen spodrsljaj. A ta logika, ki se je drži vsaka, še tako neformalna in nepomembna interesna skupina, v politiki ni tako preprosta in nagonska ali celo skoraj razumljiva – ali vsaj ne bi smela biti. Kadar stranke ščitijo svoje ljudi, si izmišljajo vse najbolj neverjetne argumente za spodbijanje očitkov njihovemu aparatčiku in so pri tem prepričane, da ravnajo pragmatično, namreč v svojem najboljšem interesu, zraven pa tudi v duhu tovarištva, češ, mi znamo poskrbeti za svoje. To je ultimativna strankarska morala, podkrepljena tudi z interno etiko, za katero celo domnevajo, da jo bodo ljudje znali ceniti.

Ampak koga to v resnici briga? In predvsem: ali strankam res ni jasno, da bi ravnale resnično pragmatično – da bi se jim rating ali vsaj zaupanje in simpatije javnosti, niti ne nujno volilcev –, če bi se svojim luzerjem javno in zaradi mene tudi pompozno odpovedale? Zakaj recimo Janša ne vrže iz vlade Marije Lukačič? Niti s koalicijskimi partnerji se mu ne bi bilo treba kregati. SDS sama bi lahko bila samo ponosna, če bi se je znala znebiti. To bi celo jaz cenil – in ne samo jaz! Verjeli bi jim, da resno mislijo in da se ne ozirajo na strankarsko pripadnost.

Še več! Tako kot strankam ne bi zameril več pragmatizma, jim ne bi zameril niti več oportunizma. Če vidijo, da nek njihov človek v očeh javnosti tako drastično propada kot naprimer ljubljanska županja, potem se pa na njihovem mestu res ne bi sekiral glede tega, ali je ta njena negativna podoba upravičena ali ne. Res ne vem, zakaj se tako potegujejo za človeka, ki ga nihče ne mara. Ali jim to nič ne pove? Menda ja ne mislijo, da se bodo javnosti – ali magari le svojim volilcem – prikupili, če bodo držali štango svojim članom na izpostavljenih funkcijah, ki ne le niso nič naredili ali kvečjemu napako, ampak so to celo vsi opazili?!

Na začetku omenjeni strogost in zateženost sta razlog tudi za fenomen strankarskega podpiranja politično nesposobnih. Etablirano je podpirati svoje in se prepirati z njihovimi. Tja v en dan – da smo ja močni in pametni. Alternative pa ni.

  • Share/Bookmark