18. pismo, Manca Marku: Biti za druge

Četrtek, 26. januar 2006

Dragi Marko,

kaj naj vam odgovorim v zvezi s Karenino? Tudi jaz najraje berem knjige – kar pa ne pomeni, da tistim, ki jih ne, ne privoščim ogleda fascinatnih zgodb na filmu in v gledališču. Kot ob vseh velikih predstavah (in ta je velika, četudi predvsem ali, kot pravite, samo zaradi odličnih igralcev), sem tudi ob tej in po njej premišljevala. Gledala v globino svoje duše, v kateri Ane nisem našla. Sta se pa prepoznali dve prijateljici in sledila je zanimiva diskusija! Skratka – v gledališče ne hodim razmišljujoč o hišni politiki, režijskih konceptih, novih trendih ipd. Jaz grem tja nahranit svojo dušo. Uživat!

O Vlasti Nussdorfer. Vam pač ni simpatična. Jaz jo spoštujem in jo imam rada. Vidim jo kot žarečo osebnost. V njej se pretaka preobilje življenja, zato ji ga ni potrebno sebično stiskati vase, ampak ga radostno deli z drugimi. Vlasta je človek, ki, kot poje moj ljubljeni Rilke, »biva z žilami polnimi bivanja«. Zato zmore – ali je po svoji po-klicanosti celo dolžna? – biti za druge.

Taki ljudje, kot so Vlasta, zaporniški duhovnik Robert Friškovec (ki bo gost mojega večera v CD 21. februarja, morda pa to pot pridete?), »mati« Fakultete za socialno delo Gabi Čačinovič Vogrinčič, da naštejem samo tri, so posebne vrste ljudje. Zanje ne velja McLuhanov ‘zakon’, da je medij sporočilo. Taki ljudje so sami sporočilo. Oni so dogodek, ne glede na to, ali nastopajo v 24 ur, Odmevih, v verskem programu ali pa pri Mariotu in v drugih zabavnih formatih. Ko se pojavijo oni, zavibrira posebna energija, ki se dotakne slehernega odprtega srca. Sploh ni pomembno, kaj govorijo – ta vrsta ljudi itak vedno govori za dobro ljudi – pomembno je, da oni so. Sami po sebi so Luč.

Se morda spominjate dni, ko je bil v Ljubljani dalajlama? Meni je bilo takrat vse drugače – ljudje so bili prijaznejši, vzdušje je bilo milo, pričakovanje nečesa lepega je presvetlilo prestolnico. Na nagovoru v Tivoliju je lila ljubezen iz njega na vse ljudi: s srečanja z njim so odhajali – spremenjeni. Dalajalama je imel »predavanje« za najimenitnejše slovenske intelektualce, akademike, univerzitetne profesorje. Je prišel mednje, kot bi se sprehajal po travniku med rožami, pogledal tega, objel onega, se rokoval z njimi … Sredi govora je ugasnil eden izmed predenj postavljenih kasetofonov. Dalajlama ga je vzel v roke in si ga začel otroško radovedno ogledovati, smejal se je: »How interesting!«, pogledal je še druge, neženirano, sredi ogromne fakultetne predavalnice, nabite z intelektualno elito … Dalajlamo zanimajo tehnični predmeti, in ker on pač je, kakršen je, ne glede na čas, prostor in okoliščine, je mimogrede ustregel svoji radovednosti in potem govoril naprej. Če bi vi sedeli tam, dragi Marko, bi se vam vse skupaj najbrž zdelo butasto. A taka mnenja so za razsvetljene ljudi kot prhljaj, ki ga odpihnejo. In enako odpihnejo moje evforično navdušenje. Njim ne more nič ničesar dodati niti vzeti. Oni so, ki so.

In kaj mislim o na Slovenskem nesporno prepogostih nastopih politikov v množičnih občilih? Isto kot vi in Nežmah: da ni osrednja funkcija novinarstva posojanje medijskega prostora politikom. Tako mislim že trideset let, o tem sem pogosto pisala. Z eno besedo – gre za servilnost novinarjev in urednikov. Njim se zdi imenitno, če v njihovi oddaji, na radijskih valovih in časopisnih straneh nastopajo politiki. Višje kot so politiki na oblastni lestvici, bolj se novinarji/ke zdijo sami sebi pomembni. Taki novinarji sodijo v diametralno nasprotno vrsto ljudi od zgoraj opisanih. So brez trdnega notranjega jedra, brez duhovnega (etičnega, vrednostnega) središča in sidrišča, iz katerega bi avtonomno delovali. Potrebujejo druge, da jim podeljujejo pomen. Zato izbirajo take druge, ki v družbi nekaj pomenijo. V novinarskih vrstah je preveč nesamozavestnih, nesvobodnih in neustvarjalnih ljudi. Zato pa je pred desetletjema pogorela zamisel velike novinarke, pokojne Slave Partlič, Vinka Vasleta in mene o drugačnem (od obstoječega) društvu novinarjev. Poimenovali smo ga ZOA, kar pomeni znanje – odgovornost – avtonomija. Kadar novinarji diskutirajo o avtonomiji, govorijo o ogroženosti od zunaj, o političnih in gospodarskih pritiskih. In pozabljajo, da sta za pritiske vedno potrebna dva: eden, ki pritiska, in drugi, ki se pusti pritiskati. Ker je notranje negotov, ni prepričan, da bo dobil drugo službo (saj premalo zna!) – ja, taki ljudje so najboljši za manipuliranje oblasti. Mar se zato naši reformisti bolj ukvarjajo s prestrukturiranjem kapitala kot s temeljnim slovenskim družbenim problemom: z izobraževanjem in kulturo? Mar zato niso zagnali alarma in začeli urgentno ukrepati, ko so dobili rezultate o katastrofalno nizki funkcionalni pismenosti slovenskih državljanov in državljank?

Nobenega resnega vladnega načrta, ki bi dvigoval slovensko pismenost, ne poznam. S pomočjo za problematiko pismenosti in kritičnega državljanstva (drugega brez prvega ni!) občutljivega Andragoškega centra si že leta prizadevam za dvig bralne kulture s študijskimi krožki BMK. Okoli trideset jih deluje širom po Sloveniji. In kako nas podpira vlada? Ministrstvo za šolstvo nakloni nekaj malega sredstev, Ministrstvo za kulturo se požvižga na naše prošnje. V Angliji imajo inštitut Opening The Book, ki počne to, kar delamo mi. Njihova »Manca« ima svoje prostore in pet zaposlenih za to, kar mi večinoma opravimo z eno in pol osebe brezplačno! Že leta tudi pošiljam na JAVNO televizijo predloge za promocijo bralne kulture (temeljna naloga javne RTV!). Nič se ne zgodi.

In sva pri ključnem vprašanju demokracije, ki je na Slovenskem na psu. Razpravljajo kar naprej eni in isti, mediji ne podpirajo šibkih, slabo slišanih in utišanih glasov, naša izobrazba je na repu razvitih držav, kulturi se slabo piše. Novinarji niso niti mignili, ko je bil sprejet zakon o nujnosti 2-odstotne podpore nestrankarskim skupinam in kandidatom na volitvah, kar je dvakrat več, kot priporoča Evropska unija. Beneška komisija pa Kopenhagenska deklaracija terjajo neoviran dostop do medijev in javno sofinanciranje kampanj enakopravno za vse kandidate. Naši zakoni favorizirajo stranke, najbolj tiste, ki so že v parlamentu. Saj te so tudi sprejele novi zakon! Da bi si volilne glasove razdelile med seboj in onemogočile novim ljudem vstop v politični prostor.

Naj še odgovorim na vprašanje o smučanju. »No sports!« (Churchill). Zjutraj joga, peš hoja in kolesarjenje, samo to! Pozdrav z dolin!

Manca

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 26. Januar, 2006 ob 15:53 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “18. pismo, Manca Marku: Biti za druge”

  1. moi pravi:

    a mogoče kdo ve, če so teli čevlji tukaj nepremočljivi: http://www.rozina.si/crni/2006/uncategorized/armani-gumarce/

    hvala.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.