Alternativa za moč in pamet

Četrtek, 26. januar 2006

V torek je Tanja Lesničar Pučko v kolumni v Dnevniku sesula predsednika zdravniškega društva, ki je predsednika države podučil, da ne dela prav, da se ne zdravi v skladu z zveličavnimi navodili etablirane medicine – četudi so akademsko misleči zdravniki od njega že dvignili roke in četudi se je predsednik zaenkrat uspešno zdravil po drugačnih metodah.

Alternativni pristop pa ni nezaželen samo v medicini oziroma na področju zdravja, temveč tudi na področju politike. Le nekaj dni za doktorjevo kritiko je Drnovška skritizirala še zunanjepolitična novinarka Dela. Posmehnila se je predsednikovi odkritosrčni in samozavestni izjavi – “Če kdo dvomi o mojem zdravju, naj pogleda moj program.” – in pripomnila: “In vendar njegov zunanjepolitični program samo poglablja javni dvom o zdravju.”

Strinjanje z Drnovškom seveda ni državljanska dolžnost, ampak ta je vendarle malo huda. Neverjetno, kako strogi in zateženi znajo biti Slovenci, ki hočejo nekaj povedati s pozicije moči in pameti! Kompetentnost in kredibilnost se zanje izključujeta s sproščenostjo, originalnostjo, duhovitostjo, drugačnostjo, celo z etiko. In potem se še zgražajo nad dejstvom, da v Sloveniji stvari razumemo drugače ali da kratko-malo izpadejo drugače. Tako Saša Vidmajer pripominja: “Slovenija ni Skandinavija in Janez Drnovšek ni Tarja Halonen. Kadar finska predsednica govori o ‘pravični globalizaciji’, altruizmu in samoumevnem ravnanju, da ‘dobro’, ki ga prakticira sama, pričakuje tudi od drugih, zveni racionalno. Ko kaj podobnega izreče slovenski predsednik, se sprašujemo zakaj.”

Prvo vprašanje je, KDO se to sprašuje, drugo pa, ZAKAJ se to nekdo sprašuje. Ad ena je seveda dejstvo, da gre za tipično slovensko medijsko patronažo, češ, novinarji nismo samo watchdogs politikov, temveč smo od njih tudi toliko bolj pametni, da bi v resnici morali opravljati njihovo delo – če bi bilo kaj pravice na svetu.

Ad dva pa smo kolektivno sprijaznjeni s tem, da iz nas kot naroda in kot države nikoli ne bo nič, ker smo za to preveč majhni, nepomembni, skregani, neumni, siromašni, neizobraženi, neprepoznavni. Da je to skoraj res, niti ni čudno, saj je to negativistično prepričanje – ki je v bistvu samouresničujoča se prerokba – ustoličeno kot veliki slovenski mit, proti kateremu praktično ni ugovora. Bolj čudno je to, da so pri javnem koritu – namreč v medijih, pa tudi v politiki (kar je še toliko bolj nenavadno) – vedno v večini tisti, ki to verjamejo in ki so to dogmo tudi pripravljeni čim bolj naglas razglašati. Ali mar še kdo misli, da je to razmišljanje prevladujoče? Prekletstvo Slovenije je negativna selekcija, s pomočjo katere vedno priplavajo na površje tisti, ki se jim optimizem in domoljubje zdita psovki, če nista ravno v funkciji predvolilnega nakladanja in medsebojnih prepirov.

Danica Simšič ima srečo, da sem naredil ta ovinek, saj sem danes hotel pisati o njej in o podpori, ki jo še uživa (ali pa se ji tako samo dozdeva) s strani svoje stranke, Socialnih demokratov. Včeraj sem se namreč zapletel v živahno politično debato, ko sem prebral, da je Borut Pahor rekel, da se mu “zdi, da je del ljubljanskega vodstva stranke res proti njej [Simšičevi]” – kar da je velik napredek, sem cinično ugotavljal, v primerjavi z brezrezervno podporo, ki jo je razglašal še dan prej.

Moja teorija je bila, da bi Pahor moral stopiti na govorniški oder in reči: “Danica Simšič je naredila veliko napako, pa tudi že prej se kot županja tako ali tako ni ravno izkazala. In čeprav je članica naše stranke, jo pozivam, naj odstopi. To bi bilo dobro za ohranitev tako njene časti kot dobrega imena stranke. Seveda ne pride v poštev, da bi jo Socialni demokrati še enkrat kandidirali za to funkcijo.”

Protiargument pa je bil, da se to ne dela, da bi neka stranka kar tako sestrelila svojega člana, in da Pahor kot spreten in vljuden diplomat itak ni tak človek, da bi nekomu zasadil nož v hrbet. In poleg tega: kdo pa sploh pravi, da je Danica res kaj zamočila, in zakaj da bi Pahor to moral verjeti.

SD seveda ni edina stranka, ki ščiti svoje ljudi, pa če storijo ne vem kakšen spodrsljaj. A ta logika, ki se je drži vsaka, še tako neformalna in nepomembna interesna skupina, v politiki ni tako preprosta in nagonska ali celo skoraj razumljiva – ali vsaj ne bi smela biti. Kadar stranke ščitijo svoje ljudi, si izmišljajo vse najbolj neverjetne argumente za spodbijanje očitkov njihovemu aparatčiku in so pri tem prepričane, da ravnajo pragmatično, namreč v svojem najboljšem interesu, zraven pa tudi v duhu tovarištva, češ, mi znamo poskrbeti za svoje. To je ultimativna strankarska morala, podkrepljena tudi z interno etiko, za katero celo domnevajo, da jo bodo ljudje znali ceniti.

Ampak koga to v resnici briga? In predvsem: ali strankam res ni jasno, da bi ravnale resnično pragmatično – da bi se jim rating ali vsaj zaupanje in simpatije javnosti, niti ne nujno volilcev –, če bi se svojim luzerjem javno in zaradi mene tudi pompozno odpovedale? Zakaj recimo Janša ne vrže iz vlade Marije Lukačič? Niti s koalicijskimi partnerji se mu ne bi bilo treba kregati. SDS sama bi lahko bila samo ponosna, če bi se je znala znebiti. To bi celo jaz cenil – in ne samo jaz! Verjeli bi jim, da resno mislijo in da se ne ozirajo na strankarsko pripadnost.

Še več! Tako kot strankam ne bi zameril več pragmatizma, jim ne bi zameril niti več oportunizma. Če vidijo, da nek njihov človek v očeh javnosti tako drastično propada kot naprimer ljubljanska županja, potem se pa na njihovem mestu res ne bi sekiral glede tega, ali je ta njena negativna podoba upravičena ali ne. Res ne vem, zakaj se tako potegujejo za človeka, ki ga nihče ne mara. Ali jim to nič ne pove? Menda ja ne mislijo, da se bodo javnosti – ali magari le svojim volilcem – prikupili, če bodo držali štango svojim članom na izpostavljenih funkcijah, ki ne le niso nič naredili ali kvečjemu napako, ampak so to celo vsi opazili?!

Na začetku omenjeni strogost in zateženost sta razlog tudi za fenomen strankarskega podpiranja politično nesposobnih. Etablirano je podpirati svoje in se prepirati z njihovimi. Tja v en dan – da smo ja močni in pametni. Alternative pa ni.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 26. Januar, 2006 ob 13:46 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.