19. pismo, Marko Manci: Pokeraški časnik za pokeraško Slovenijo

Nedelja, 29. januar 2006

Draga Manca,

hvala, da ste me opozorili na Delov samopromocijski oglas. Seveda bi ga tudi sam težko spregledal, ampak ko ste me zjutraj v zvezi s tem klicali, sem ravno manevriral iz garaže in šibal v Maribor na kosilo in na zabavo za en rojstni dan in naslednji dan na smučanje, do takrat pa sem petkovo Delo prelistal le do polovice.

Če sva že pri Delovih oglasih, se mi zdijo še skoraj bolj absurdni tisti za Mag: “Delo je pluralna medijska hiša” – bla-bla-bla, itd. Ali ni komično, da so se s tem začeli hvalisati šele zdaj, ko je trojanski konj postal del črede?

Oba veva, da konflikti med mediji in politiko ne pomenijo, da med enimi in drugimi ne vlada tudi simbioza. Mediji rabijo politiko, politika pa rabi medije. Mediji rabijo vsak dan iste face v sejnih sobah vlade, parlamenta, magistrata. Vsak četrtek navalijo kamermani in fotografi na sejo vlade in snemajo te vedno iste mandeljce, ki odpirajo fajle na svojih IBM laptopih. (Ko bi vsaj delali na Applih. Si predstavljate Marijo Lukačič, kako molze Maca z Mighty Miško?!) Po petih minutah jih vržejo ven – in glejte, fotke in kadri v večernih poročilih in petkovih časopisih so objavljeni tako kot vsak teden, čeprav ministri morda niti kravat niso zamenjali od prejšnje seje! Ali še niste opazili vedno istih fotk na prvih straneh? In če rečem vedno istih, potem s tem mislim kravatarje v oblekah, po možnosti po dva naenkrat, ki se rokujeta. Ali je to grafična oprema časopisa? Ali to pomeni privlačno aranžirati izložbo časopisa tistega dne, kar prva stran nedvomno je?

Mediji rabijo politiko tudi v tem smislu, da jim prav pridejo škandali in afere, ki da razburjajo ljudi. In če nekaj ni škandalozno, potem je to treba napihniti, ker se ljudje sicer ne bodo razburili. Edina reklama za časopis, ki jo znajo delati, je vsebina, ki razburja – pa čeprav gre včasih tudi za lanski sneg. To je tako kot prispevek o Vzajemni v včerajšnjih poročilih – žal se ne spomnim, na kateri televiziji, ker vedno preklapljam med TVS in Pop TV –, v katerem sta se novinar in montažer očitno še sama naveličala enih in istih kravatarjev (Jelinčič, Peče, Bručan in Gorišek in sveta trojica vzajemnih jakličevskih japijev, ki so me spomnili na tiste tri modele z Matrica špegli v TLP) in sta uporabila posnetek vhoda v Vzajemno, ki ga je kamerman posnel tako, da je kamero vrtel v rokah, in je vse plesalo, da se je gledalcem moralo zdeti, da smo pijani. Bilo je zelo umetniško.

A naj se vrnem k medijskemu gamblingu.

Spornost oglasa ni le v tem, da se je Delu zdelo, da je njegova primerjalna prednost to, da enega za drugim objavi intervjuje s štirimi najpomembnejšimi politiki v državi – kar je vsaj pri dveh seveda stvar debate, eden od njiju pa je itak gospodarstvenik –, temveč tudi v tem, da vplivne ljudi imenujejo kralje. Sam moram priznati, da se mi je že zdavnaj začel obračati želodec od teh reklamarskih metafor. Od kod sploh ideja, da gre za kralje? Grem stavit, da nihče ne misli zares, da so kralji, ampak da se je ideja porodila samo zato, ker govorijo o štirih ljudeh – in kaj je bolj kreativnega, kot da neko četverico opišeš s prispodobo pokra in kot nalašč še s pokrom kraljev, ko pa gre ravno za štiri moške na pomembnih položajih. To je to: reklamarju se sprdne, da je serija štirih poker; potem pomisli, super, to bo poker asov; dizajner mu reče, ne poker asov, ampak kraljev, ker bom potem lahko vkopiral face na karte; po njihovi omejeni pameti se jim vse genialno ujema; nikogar od njih ne skrbi, da mediji ne bi smeli politikom posojati prostora, da si pošiljajo signale, ali da bralci potem izpadejo kot nekakšni podložniki ali v najboljšem primeru kibici partije, na katero nimajo vpliva.

Najbolj smešno pri vsem skupaj pa je, da sploh ne gre za to, da velepomembna četverica ne bi dajala intervjujev tudi ubogim drugim časopisom, ki bi nebogljeno stopicali za Delom, ali da bi bili štirje taki intervjuji v štirih sobotah nasploh nek neverjeten medijski dosežek. Ne! Stvar je samo v tem, da noben časopis razen Dela ne bi bil tako nor, da bi zaporedoma objavil štiri intervjuje najtežjega političnega kalibra. Sobotna priloga ni več za bralce kot take, ampak za politične mnenjske voditelje. Delo se bo zadušilo od velepomembnosti, in “poker kraljev” je samo sindrom tega novinarsko-uredniškega političnega fanatizma, ki ga je prav “osrednji” časopis razvil do popolnosti. Delo se je s tem oglasom pohvalilo s svojo slabostjo – kar je morda spet prefrigana domislica avtorjev oglasa –, da je ravno toliko kot časopis tudi politični player. In to ni dosežek Janše in politično nastavljenega Slivnika. Delo je že od nekdaj indoktrinirano s politično samopomembnostjo. Razlika je le v tem, da je v okvirih dosedanje kaotičnosti in brezkonceptualnosti še nekako funkcioniralo kot populistična fronta, iz katere so tolkli tako na levo kot na desno. Vedno so bili pokroviteljski do bralcev, vendar so vsaj vzdrževali minimalno iluzijo medijske svobode. Vsakdo na Delu je lahko poročal, komentiral in urejal, kot se mu je zahotelo. Že vse od časov, ko je Delo postalo “samostojen časnik za samostojno Slovenijo”, ta časopis namreč ni imel urednika, ki bi imel toliko jajc, da bi novinarjem in komentatorjem preprečil izražati svoja lastna politična stališča. Deregulacija je bila Delov edini pluralizem. Delo je bilo spontan vox populi. V današnjih časih je to postalo arhaično, patetično in neprofesionalno, in zato je Delo tudi v gerontološki krizi, v kakršni pač je.

Zdaj ne bo več tako. S Slivnikovim prihodom na čelo uprave se bo to spremenilo. Dejansko je Slivnik edini, ki bo znal nastaviti urednika, ki bo Delo znal mnenjsko glajhšaltati. Problem pa je seveda v tem, da ne bo nastavil urednika, ki bi znal to delati korektno in uravnoteženo, v korist bralcev, temveč bo to politično usmerjeno in predvsem namerno, kot še nikoli doslej ni bilo. Zato tudi ne verjamem, da bo pripeljal urednika “iz hiše”, saj tam ni nikogar, ki bi temu ustrezal – bodisi po njegovih ali mojih kriterijih. Ali pač. Zdaj, ko je del “hiše” tudi Mag, bo v nasprotju s svojimi izjavami pripeljal Markeša za urednika. “Markeša rabimo na Magu,” je rekel. Čez kak teden pa bo na lepem ugotovil, da ga na Delu rabijo še bolj. Šele takrat se bo začela prava veselica.

Končujem, vsak čas bo Ema. Ni bolj zabavnega kot valjati se na kavču in gledati te glasbene kmete!

Poduhovljen pozdrav,

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 29. Januar, 2006 ob 15:54 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.