20. pismo, Manca Marku: Pravega moškega ni brez kralja

Ponedeljek, 30. januar 2006

Dragi Marko,

ja, tole z Delom je precej žalostno. Najprej to, da potrebuje reklamo Sobotna priloga, ki smo jo brali zaradi kakovosti in ne zaradi samoreklamiranja. Poker kraljev – ta oglas je njen obraz. Njena glavna ambicija je zaporedno objavljanje »intervjujev z najpomembnejšimi politično gospodarskimi figurami v Sloveniji«.

Naj preverimo, »kdo bo naslednji«, priporoča oglas DELO – »Misli naprej«. Oglas je butast – mislimo zdaj, ne nazaj in ne naprej. Kaj bo v prihodnje z Delom, o tem pa bolje, da sploh ne mislimo! Če bo eno celo gromozansko veliko stran porabilo za samoreklamiranje, bo še manj vsebine, kot je je! In potem ta idiotski oglas ponovijo še na celi strani Sobotne priloge, v kateri je vse manj življenja bojda tudi zato, ker »ni prostora«! Primer: Intervju z zdravnico Urško Lunder, direktorico Zavoda za paliativno oskrbo (četrtina prebivalstva potencialno sodi v njen »resor«!), ki je za svoj učbenik biologije za 9. razred dobila prestižno nagrado na Frankfurtskem sejmu za najboljši evropski učbenik, s kolegico uvaja predmet Umetnost zdravljenja (ne zdravi samo ali predvsem stroka, zdravi sočutje, ki ga je potrebno skomunicirati!) na komunikacijskih znanj in veščin še kako potrebno medicinsko fakulteto, pomaga umirajočim in tako naprej, no, intervju z njo je bil napisan že oktobra lani, objavljen pa še ni bil. V njem je zagotovo več življenja in resničnega zanimanja za ljudi, za javno dobro, kot pri večini na Delovem oglasu poslikanih kraljev!

A vse je za kaj dobro! Ko je bilo objavljeno, da je Slivnik postal predsednik Delove uprave, sem prišla k našemu prijaznemu trafikantu na Viču in mi je rekel:«V tejle uri sem prodal že tri izvode Dnevnika. Kupci so rekli, da Slivnikovega Dela pač ne bodo kupovali!«

Sicer pa so kralji moj navdih. Kot veste, sem imela minuli četrtek v Trgovini s konceptom Vale-Novak pogovor z Matjažem Gantarjem o tem, kdo je pravi moški. Ljudi nabito polno, pogovor iskriv, živ. Tale Gantar je res zanimiv moški! No, in sem z njim obdelovala temo o figuri kralja v psihi ozaveščenega moškega. V sodobnih zahodnih družbah se namreč kaže, da nam ta figura najbolj manjka. Kralj – povzemam po knjigi Moški na duhovni poti — je arhetip gotovosti in osredotočenosti, simbol ustvarjalnosti za vse, ki pripadajo njegovemu kraljestvu. Kraljevi center v moškem je prepričan o sebi, ker ve, kdo je in kaj hoče, lahko prepoznava, potrjuje in blagoslavlja vse, kar je pozitivnega v drugih. Rast in zrelost drugih ga ne ogrožata, kajti zaveda, se, da je, kdor je, in ljubi to, kar je. Kralja ne moreš ogrožati, ker ne potrebuje tvojega občudovanja. Predstavlja zdravo neodvisnost in zelo jasno začrtane meje. Ko sem vprašala Gantarja, ali prepozna arhetip kralja v svoji duši, je mirno in suvereno odgovoril:«Da«. In zdaj sprašujem vas, dragi Marko – prepoznate vi kralja v sebi?

Nemška psihologinja Alice Miller (v imenitnem prevodu Rape Šuklje je pred kratkim izšla njena pretresljiva knjiga Upor telesa: telo terja resnico, vam jo toplo priporočam v branje!) je napisala študijo o moškem, ki je bil kot otrok zlorabljan. Njegov oče – in zato posledično tudi sin — v sebi ni razvil podobe kralja. Bil je brutalno nasilen in sina je pretepal za najmanjši prekršek, resničen ali umišljen. Sina ni niti klical po imenu. Kadar je hotel, da pride k njemu, mu je – požvižgal. Kot psu! V dečku se je kopičilo sovraštvo, a svoje jeze ni mogel izliti na očeta. Zadrževal in kuhal jo je globoko v sebi. Kasneje je odkril, da je bil očetov oče Jud, zato je postal prepričan, da je judovska kri razlog za očetovo nasilno vedenje. Temu dečku je bilo ime – Adolf Hitler.

Če otrok ni bil deležen svetlega zgleda močne očetovske figure, se pravi predvsem njegovega širokosrčnega in odločnega kralja, bo težko razvil pravo, globoko moškost. Očetov pa danes skorajda ni! Ali so vse dneve zaposleni in jih otroci komaj vidijo, ali pa jih ni. Mnoge matere samohranilke, umetno oplojene ali sovražne do svojih moških oploditeljev ali maščevalne po ločitvi, ko jih je mož zapustil zaradi druge, otroku odrekajo očeta, kar je usodno zlasti za sinove. Sin bo v življenju težko uresničil kaj zares velikega, bil povezan »’z ljubeznijo, ki poganja sonce in druge zvezde’, kot se je izrazil Dante.V tem smislu je njegovo življenje katastrofa (disaster) — to dobesedno pomeni, da je ‘ločen od zvezd’ (latinsko dis + astrum)« (R. Rohr).

Mislim, da je dr. Janez Rugelj najglasnejši prerok dobe brez očetov. Ker ima v svoji psihi močno razvito figuro odločnega bojevnika in z njo tudi njeno senco – vsak arhetip ima pozitivne in negativne, senčne strani – pogosto deluje militantno in zato odbijajoče. A mu velja kljub temu prisluhniti! Matjaž Gantar je rekel, da se z Rugljem v glavnem strinja. Zase moram reči – čim starejša sem, bolj slišim, razumem in se strinjam s tem, kar nas uči Železni Janez. Ali tisti iz znamenite pravljice, po kateri sta spisani obe že omenjeni knjigi Divji moški in Moški na duhovni poti ali pa ta naš rugljev, ki kot da ga pooseblja.

Edini kralj od tistih štirih namalanih na Delovem oglasu in edini, ki ga danes lahko množično prepoznamo na Slovenskem, je – kakopak, uganili ste! – Janez Drnovšek. Ljudje me ustavljajo v trgovinah, na cestu, v avtobusu, me stiskajo za roke in mi govorijo: «Tudi jaz sem ponosna, ponosen na Drnovška. Slovenija se spreminja, odkar se je spremenil on«. Kaj lahko naredi stik s svojo dušo, pogum za biti to, kar v resnici si, če se ta čudež spreobrnjenja v samega sebe zgodi državniškemu voditelju! Ne samo sleherni posameznik, tudi narodne skušnosti potrebujemo svoj svetilnik, zvezdo vodnico, ki nam s svojo svetlobo in zgledom daje upanje. Če pomislim, da se je še nekaj let nazaj Drnovšek dičil s svojimi nastopi v Davosu, danes pa ga tja sploh ni več! Mož je pogruntal, kje se dogajajo pomembne stvari in kje se le kadi dim pomembnosti. Končno zna ločiti bistveno od nebistvenega. In se požvižga na to, kaj si ljudje o njem mislijo. Kot sem vam napisala že v prejšnjem pismu: kraljevskim ljudem, ki vedo, kdo so, ne more nihče nič dodati pa tudi vzeti ne. Med mojim prijateljskim krogom ni človeka, ki ne bi rekel, da se bo vpisal v Drnovškovo gibanje za pravičnost in razvoj. GPR je res lahko optimistična slovenska prihodnost, ki zase ne bo potrebovala takega oglaševanja, kot ga očitno potrebuje »novo« Delo.

Pišete, da se veselite gledanja Eme. Ko ste vso zadevo videli z lastnimi očmi, ste se še veselili? Jaz sem Emo gledala nekaj minut pri vnučkih na začetku – bila sem zgrožena nad »duhovitostjo«, sceno, kostumi, petjem, glasbo … skratka, nad vsem. Konec sem ujela doma. In bila zadovoljna, da je uspelo mlademu Anžeju. Dečko je dal vse od sebe, predvsem pa – ogromno je vložil vase od takrat, ko so ga pri Mariu doma prepoznali kot talentiranega pevca. In jaz to cenim najbolj. Kaj človek naredi iz sebe.

Vas lepo, lepo pozdravljam

Manca

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 30. Januar, 2006 ob 15:57 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.