Arhiv za Februar, 2006

Kolumne iz Sobotne

Torek, 28. februar 2006

Kar zadeva kolumne iz Sobotne – ki so seveda že bile (od 1995 do 2000) napisane na računalnik -, jih imam spravljenih vseh tristo (v skupni dolžini 1.417.489 znakov). Prenašam jih iz računalnika v računalnik. Seveda sem že razmišljal, da bi jih dal na blog, in si v ta namen že celo odprl kategorijo. Ampak sem si premislil. Ni mi všeč skelet tega bloga, ki striktno sledi časovni premici, neglede na eventualne tematske kategorije. Na takem blogu nima smisla objavljat starih tekstov. Pač ni narejen za nič drugega kot za aktualne zadeve.

Principe iz Sobotne bom objavil nekega dne, ko bom imel svoj page – kao res moj -, hočem reči tak page, ki bo organiziran po mojem, se pravi dvotirno: en del bojo obsegale zadeve, ki jih bom ažuriral sproti, drugi pa bo nekakšen arhiv vsega, kar sem kdaj napisal – oziroma tistega, kar se mi bo ljubilo dajat gor -, ki pa bo moral biti organiziran natanko tako kot Macov Finder v kolonskem pogledu. Bolj pregledne organizacije fileov ni, in če ta page ne bo tak, potem ga pač ne bo.

Sicer pa si lahko mislite, koliko dela bi imel s postanjem tristotih Principov! Petkrat več kot z Dnevnikovimi kolumnami! Jih vse razbit na odstavke oz. nabit dvovrstičen presledek med odstavki! Editirat timestamp! Da ne govorim o tem, da bi moral vnesti ČŠŽ-je, ker so bile napisane v NextStepovem TextEditorju, ki ni bil kompatibilen s svetom! (No, tega res ne bi šel delat.)

V skriptoriju je mraz in palec me boli – če smem porabiti zadnji stavek iz Ecovega Imena rože.

screen.jpg

  • Share/Bookmark

Kolumne za Dnevnik

Nedelja, 26. februar 2006

20022006(002).jpg

Cenjene bralke in bralce bloga obveščam, da sem končno uploadal kolumne, ki jih pišem za Dnevnik vsak četrtek od decembra 2004. To sem napovedal – ali, mea culpa, celo obljubil – že sredi januarja, pa nisem realiziral.

Ene od kolumen bog ve zakaj ne najdem. To se mi zdi čisto neverjetno, ampak tako pač je.

Kolumne so dosegljive tudi na [Dnevnikovi spletni strani](http://www.dnevnik.si/si/default.asp) oz. v njihovem web arhivu – vendar proti plačilu, če so starejše od tedna dni in če niste naročnik tiskane izdaje. Sicer pa tudi ne morem garantirati, da so tam spravljene prav vse.

V dogovoru z Miranom Lesjakom, odgovornim urednikom Dnevnika, ne bom objavljal kolumen na blogu prej, kot bodo objavljene v tiskani izdaji. (Tako ali tako bi to lahko bilo kvečjemu že v sredo popoldan, ko jih pošljem v redakcijo.) Kot ozaveščen in uvideven človek pa si samoiniciativno postavljam še dodatno omejitev, da kolumen ne bom dajal na blog, dokler bo tiskana izdaja Dnevnika še v prodaji na kioskih – torej še ves četrtek.

Zaradi deževnega vremena sem bil ves ta teden zelo siten.

  • Share/Bookmark

MC Fonoteka

Sobota, 25. februar 2006

Kaj je v mojem iPodu?

Tri tedne. Pa še na polovici nisem.

  • Share/Bookmark

26. pismo, Manca Marku: Imeti ali biti

Sobota, 25. februar 2006

Dragi Marko,

v nedeljo se je na Ciuhovi razstavi trlo ljudi, pretakale so se lepe energije. Veliko ljudi je bilo zato, ker so v najini korespondenci prebrali obvestilo. Tako sem izvedela, kako priljubljeno je najino dopisovanje. Ljudstvo ga tako rekoč zahteva! In tudi knjigo. Mogoče pa tole pismo, ki je zadnje v tej rundi – sledilo mu bo moje dopisovanje z Matjažem Gantarjem, potem pa naj bi si vi izbrali novo dopisovalko – sploh ni poslednje?

Zakaj da časopisom pripovedujem osebne štorije, ki so po vašem mnenju za knjigo, ne pa za popularne medije? Kaj da me žene k temu? Vprašanje je naslovljeno z vašega zornega kota, saj z drugega itak biti ne more. Vi si očitno postavljate cilje, se ženete za njimi, »s kontrolo in z doziranjem informacij« ustvarjate hierarhijo odnosov z ljudmi… Tak je nam vsem dragi Marko C. Jaz sem vaše nasprotje. Že vsaj dve desetletji nimam vnaprej postavljenih ciljev, za ničemer se ne ženem, ne želim kontrolirati, nasprotno, učim se izpuščati, ne nadzorovati (ni boljšega učenja za to, kot je seminar društva hospic za prostovoljce, ki bodo delali z umirajočimi, kajti ko prihaja smrt, je treba izpustiti in zapustiti vse!), živeti pretočno… Prepevam: «Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo, in ne če ti ga spremeniš«. Poklical me je pač moj »najljubši sovražnik« Vašči (Vasle) z Jane, s katerim sva v življenju že marsikaj zakuhala, med drugim prvi volilni štab za podporo predsedniškemu kandidatu. To je bil takrat za člana jugoslovanskega predsedstva on osebno – bi se mu moral Drnovšek lepo zahvaliti, saj je zmagal tudi po njegovi zaslugi! –, volilni štab pa smo sestavljali: pokojna gospa novinarka in Človek z veliko začetnico Slava Partlič, Mojca Drčar Murko, Slavoj Žižek in jaz. Slava in Vašči smo tudi predlagali mene za predsednico društva novinarjev Slovenije, pa je Danilo Slivnik argumentirano pojasnil, zakaj moj za profesionalnost in avtonomijo novinarjev napisani program ni ustrezen času in razmeram. Smo potem hoteli novo društvo ZOA (»znanje, odgovornost, avtonomija«), iz česar je nastal novinarski sindikat… Torej, da skrajšam Vaščijeve zasluge za razvoj domovine in mene same, kako naj bi njemu rekla NE, ko me je povabil, naj napišem kaj o svojih moških? Sem mu rekla ja, kot vedno, kadar me k čemu ščuva.

Čustvene biografije se mi pa ne ljubi pisat. Je po delčkih že napisana. Doslej sem dala gotovo že petsto ali več intervjujev, v katerih sem prostodušno odgovarjala tudi na osebna vprašanja. Potem je tu uspešnica – knjiga Ženska pisma, ki je bila ob prvem izidu leta 1991 hitro razprodana in za Svet knjige kmalu ponatisnjena, pa Moški : Ženska z Jovanovičem … Če me kdo kaj vpraša, odgovorim, da bi pisala spomine, mi na kraj pameti ne pade.

Občutek imam, dragi Marko, da se bojite, da bi vam splahnela intelektualna verodostojnost, če bi se pojavljali v popularnih medijih in kaj osebnega povedali. Mene tak strah ne preganja. Včeraj zgodba o »mojih moških«, danes predavanje na zelo simpatični – in koristni! – šoli, imenovani Izobraževalno središče RTVS, kjer sem bila gospa profesor. Ne le, da zgodbe iz popularnega tiska niso ogrozile moje strokovne avtoritete, še dotaknile se je niso. Sklep slušateljev je namreč bil: dr. Koširjevo moramo vključiti v izobraževalni proces.

Z veseljem sem nastopila včeraj ponoči na TV Paprika v oddaji Vroče. Ker me je povabil Erazem. Tudi njemu ne morem reči ne – kar se tiče medijske komunikacije, po drugem zreloletne dame itak ne sprašuje –, pa sem prišla. Pogovor je bil zanimiv in živ: o Bogu, mistiki, morfogenetskih poljih, vesolju, fiziki… Sem uživala, joj, kako sem uživala! Predvidevam, da vi na tako oddajo niti v snu ne bi prišli. Kako to, da jih potem gledate, česar jaz ne počnem? Niti Lady ne berem, da bi vedela za objavo vaših tukaj omenjenih smuči, da o hard rumenem tisku, ki mu vi sledite, niti ne govorim. Me ne zanima in ne privlači, pojavim pa se kdaj pa kdaj, kar me ohranja enako ravnodušno. Se mi zdi, Marko, da ste v očitanju moji prisotnosti v popularnih medijih podobni staremu menihu iz znane zenovske zgodbe. Takole gre: dva meniha se odpravita na dolgo pot, ki ju pelje čez reko. Na bregu srečata jokajoče dekle, ki sama ne zmore čeznjo. Pa jo oprta mlajši menih na rame, in jo s starejšim mahnejo čez reko. Dolgo pot do samostana meniha molčita, ko se pred vrati oglasi starejši: «Mar ne veš, da se ne smeš dotakniti ženske, ti pa si jo nosil?« Mlajši mu odgovori: «Nesel sem jo čez reko in jo pustil na bregu, ti pa jo še zdaj nosiš s seboj«.

Sploh se mi večkrat zazdi, da ste vi starejši po duši, jaz pa mlajša, mislim na nekatera politična stališča in socialni angažma. Gre za tipiko, ki jo omenja Bolenova v tudi na Slovenskem že znameniti knjigi Babe ne tarnajo: »Ženske postanejo radikalne, ker se zmorejo vživljati. Zlahka si predstavljajo in čutijo, kaj pomeni biti nemočen in zlorabljen, nato pa še občutiti ravnodušnost ljudi, ki bi lahko kaj spremenili.« Kajti baba – se pravi starejša radostna sočna ženska, je oseba, ki je našla svoj glas. Gloria Steinem je pogosto pripominjala, da se ženske bolj nagibajo h konzervativizmu, ko so mlade, s staranjem pa postajajo uporne in radikalne, medtem ko za moške velja prav nasprotno.

In še v nečem sva si različna kot dan in noč (saj zato pa tako lepo paševa skupaj v dopisovanju, ha!): Meni na kraj pameti ne pade, da bi objavljala fotke svojih puloverjev in druge šare. Nisem zbirateljica blagovnih znamk in mi je reprezentacija tega, kar imamo, smešna. Zame je pomembno biti. Za biti pa so najpomembnejši – odnosi. In čustva. Vaš IQ je nesporno visok, dragi Marko, a kaj, ko nam v življenju – tako osebnem kot službenem in javnem – največ preglavic povzroča EI, se pravi čustvena inteligenca. Se mi zdi, da ste tu šibkejši člen. Če se spomnim samo vašega nastopa na knjiženem sejmu, kjer ste »vodili« doslej najkrajšo debatno kavarno… Kako je že pela Irena Kohont: »Bil je tako prikupno zmeden…«

Bodite to, kar ste, dragi Marko, intelektualec, kolumnist in verodostojen dajalec mnenj in stališč. Jaz pa bom poleg te vloge, ki mi je zanimiva, še marsikaj, od »svečenice spovedniškega sentimentalizma« do igrive babice in skrbnice psov, kar je moja trenutna vloga. To si želim: bivati polno, celovito. Sprejela sem namreč Božansko povabilo (Hafiz): »K Bogu lahko pridemo / oblečeni za Ples // ali pa nas v njegovo bolniško sobo / prinesejo na nosilih.« Naj potemtakem plešem ta čarobni, skrivnostni življenjski Ples!

Vse dobro, dragi Marko!

Manca

  • Share/Bookmark

Grizenje limon in zobanje češenj

Četrtek, 23. februar 2006

Zgodba, ki jo opisujem v tokratni kolumni, je na prvi pogled dolgočasna peripetija iz sveta, v katerem se srečujejo oglaševalci in mediji. A če ni videti dramatična, to še ne pomeni, da ni pomembna. Govori namreč o (ne)avtonomnosti medijev v Sloveniji, o dolgi roki politike, nenazadnje pa tudi o tem, da Slovenija ni zelo pravna država.

Da mi ne bi kdo očital pristranskost, naj najprej navedem nekaj očitnih dejstev.

Od 1. 12. 2004 naprej sem kot zunanji sodelavec (s statusom samostojnega novinarja) kolumnist Dnevnika. Od 1. 1. 1995 do 30. 11. 2000 sem bil kolumnist Dela oz. Sobotne priloge. Na Delu sem bil v rednem delovnem razmerju na treh različnih delovnih mestih od 1. 11. 1987 do 31. 12. 1990 in od 1. 3. 1992 do 30. 11. 2000. Ob odhodu se nisem skregal, vendar priznam, da sem šel z olajšanjem. Res je tudi, da sem po odhodu redko našel lepo besedo za časopis in urednike in novinarje in tudi za lastnike. Imel sem izrazito odklonilna stališča do Delovih stavk, kaj šele do Pivovarne Laško. Bivšim kolegom sem se spet prikupil, ko sem se zgražal nad politično dirigiranim prihodom Danila Slivnika v upravo. Slivnika bi že od nekdaj najraje utopil v žlici vode. Tudi o Janezu Markešu, odgovornem uredniku Maga, si ne mislim nič lepšega. Da je Markeš v prejšnji številki Maga ozmerjal Manco Košir in mene, ki sva si v Dnevniku kritično dopisovala o Delu, me niti ne moti. Mi smo pač vsak na svoji strani prepada, zato se včasih ozmerjamo.

Povedati moram tudi, da je Miran Lesjak, odgovorni urednik Dnevnika, Manci in meni dal vedeti, da ni navdušen nad najino zoprnostjo do Dela. Kritična mnenja o konkurenčnih časopisih namreč nerad objavlja, saj je prepričan, da po eni strani ne delujejo kredibilno, po drugi pa tudi noče kršiti tihega sporazuma med uredniki, da se ne bodo spuščali v medsebojno vojno.

S kolumnisti je pač tako, da (lahko) pišejo po vesti, četudi je to v nasprotju s stališči urednika ali uradne politike časopisa. Z mano pa je še posebej tako, da očitka nekredibilnosti nikoli ne sprejemam. Če sem v nekaj prepričan, potem ne dovolim, da bi mi kdorkoli pripisal, da je moje prepričanje odvisno od mojih interesov. Če sem kolumnist Dnevnika, je seveda v mojem interesu, da je ta časopis čim boljši vsebinsko in da mu gre dobro tudi poslovno. Zato si mi ni treba želeti, da bi bilo Delo čim slabše in da bi mu šlo čim slabše. Poteze, ki jih vlečejo Delovi lastniki, uprave, uredniki, novinarji, sindikalisti in nenazadnje tudi sedanja vlada, seveda vodijo na slabše. Vendar se tega ne veselim, ker nisem privoščljiv. Če bi bil, bi bil lepo tiho in si mel roke. Pa si jih ne. Kot človek iz časopisov sem prepričan, da bo vsem časopisom skupaj šlo bolje, če bo šlo bolje vsakemu od njih posebej.

Predvsem pa sem prepričan, da je zdrava konkurenca resda vojna, vendar s profesionalnimi orožji in strategijami, ne pa z nizkimi udarci – in predvsem ne vojna pod arbitražo politike, ki favorizira eno od vojska.

Skratka:

Pred časom je avstrijsko-nemško podjetje Hofer, ki je v Sloveniji že odprlo nekaj diskontnih prodajaln, še veliko več pa jih namerava, razdrlo pogodbo z Dnevnikom, po kateri naj bi do konca 2006 oglaševali v časopisu v vrednosti 100 milijonov SIT. Po besedah ljudi z Dnevnika so jim Hoferjevci to povedali z nelagodjem, saj je prekinitev pogodbe nenavadna poteza, in jih prosili za razumevanje, saj da morajo upoštevati lastne poslovne interese.

S Hoferjem naj bi kontaktiral nekdo iz vlade in jim rekel nekako v tem smislu: mi vemo, da nameravate v Sloveniji postaviti še veliko diskontnih trgovin in da boste za to morali najti in kupiti veliko parcel in pridobiti vsa dovoljenja in soglasja in se ukvarjati še s kopico drugih birokratskih zadev; vi pa veste, da se lahko vse skupaj zelo zavleče, če vam pri tem ne bomo šli na roko, ali tudi skrajša, če vam bomo šli – odvisno od naše dobrohotnosti; zato vam svetujemo, da razmislite o svoji oglaševalski strategiji; ni nam prav, da oglašujete v Dnevniku, pa tudi ne na Pop TV.

Ravno Slivnik je bil tisti, ki je perfekcioniral ta slikoviti stilni prijem, ki bi mu lahko rekli “magovski citat”. Pri tem napol literarnem specialnem efektu gre za povzemanje izjav, ki jim pisec ni mogel biti priča, zato so evidentno rekonstruirane, če že ne povsem fiktivne – ali so vsaj lahko fiktivne. Knjiga Kučanov klan je recimo polna cvetk, kako so ljudje na samem hodili gor in dol po kabinetih in kuloarjih in si to in to mrmrali v brado.

Zato poudarjam: ne morem dokazati, da je srečanje na omenjeno temo med nekom iz vlade in nekom iz Hoferja v resnici bilo. Dvomim tudi, da bo to dokazal kdorkoli drug. Morda srečanja sploh ni bilo. Morda je Hofer sam uganil, kaj bi bilo všeč aktualni oblasti, in hočeš-nočeš ugriznil v limone, ki jih prodaja po 79 SIT za kilo. Toda v vsakem primeru nas posledice sestanka, ki ga ne moremo dokazati, silijo v to, da se vsi delamo, kot da ga res ni bilo. Kar pa je z novinarskega stališča popolnoma nevzdržna situacija.

Aktualna vlada je na Dnevnik že pritiskala, ker ji ideološko ni po volji. Lastniška struktura pa je na srečo taka, da država oz. vlada ne more vsiliti podobnega trojanskega slivnika v upravo kot na Delo in si posledično podrediti uredništva. Ker tega ne more, poskuša drugače.

V zvezi s tem se je treba zamisliti nad več stvarmi.

Zamislite se nad svobodo podjetništva. Recimo, da ima neko podjetje – in to tuje, kar je načeloma vseeno, a še tem večja blamaga – vse, kar rabi za svoje poslovanje, pa mu država vendarle meče polena pod noge iz razlogov, ki so perverzni že sami po sebi in ki z njihovo dejavnostjo še posebej nimajo nobene zveze.

Zamislite se nad pravno državo, v kateri neko podjetje predloži pristojnim birokratom vse, kar rabi za svoje poslovanje, ti pa mu ne izdajo dovoljenja, ker ga po navodilih od zgoraj ne smejo.

Zamislite pa se tudi nad signali, ki jih vlada pošilja tujim, konkretno medijskim podjetjem, ki poslujejo v Sloveniji. Dnevnik je v avstrijskem solastništvu, že kmalu pa bo (tudi) v nemškem. Hofer je zato idealen naslovnik, da obstoječim in potencialnim medijskim lastnikom indirektno pošljejo zgovoren signal o zobanju češenj z njimi.

  • Share/Bookmark

25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma

Torek, 21. februar 2006

Draga Manca,

vaše zadnje pismo bo moralo biti zelo zgoščeno in eksplicitno, če mi boste hoteli odgovoriti na vse iztočnice, ki se nabirajo že od prejšnjič in od tokrat, ko vam pišem zadnjič. Nenazadnje pa bi se po mojem tudi spodobilo, da pod vsem skupaj potegneva črto.

Tako kot sem pred dvema mesecema napovedal, da grem v Maribor, pa potem nisem šel, tudi tokrat ni bilo nič s Parizom. To je seveda hujši šok. V zadnjih treh mesecih sem imel že trikrat – brez Maribora – zelo trden namen na potovanje, pa se mi je zadeva vedno izjalovila. Prvič v London, drugič v Chamonix, tretjič v Pariz. Razlogi so bili vedno trivialni – četudi tehtni –, vendar mi je tokrat še posebej hudo, ker sem za razliko od prvih dveh primerov tudi res sam kriv za odpoved. Bolje, da vam ne razlagam, za kaj gre, ampak počutim se kot totalni luzer – in to še najmanj zaradi 200 evrov, ki sem jih izgubil nepovratno predplačilo za apartma, ki sem ga moral skenslati le dan pred odhodom!

Za konec še beseda ali dve o medijih.

Prejšnji teden sem kupil Modno Jano. Hotel sem prebrati intervju z Drnovškom, na katerega se tudi sam pripravljam. Bil sem prijetno presenečen, ko sem videl, da ga je naredila Mojca Mavec – sem namreč njen zvesti fan. No, ta intervju ni izpadel ne vem kaj, ampak hvala bogu se tega zaveda tudi Mojca, ki sem jo potem poklical. Malo mi je razložila, kako zgleda pri očaku na Zaplani.

Bistveno bolj pa me je razočaral novi dizajn in layout Modne Jane. V Sloveniji še nisem opazil, da bi neka publikacija šla v tem smislu na slabše – kar je logično, saj je stanje v povprečju takšno, da so edine možne spremembe spremembe na bolje, in ker je bila Modna Jana doslej najbolje zdizajnirana glossy revija pri nas (po svoje še bolje kot Elle in Cosmo). Dizajner jih je očitno nategnil, da bi jim pasal redizajn v stilu sedemdesetih, za nameček pa jim je vrgel v smeti tudi prej odličen logo. Res mi ni jasno, kako ta Stojanović dobiva nove in nove jobe, ne da bi kadarkoli ustvaril nekaj res dobrega. Ampak kaj hočemo: kako bi bilo mogoče, da bi obstajala merila v grafičnem dizajnu, če pa jih tudi na skoraj nobenem drugem področju ni?

Zelo sem se zamislil tudi nad vašim tekstom “Moji moški”. Seveda, napisali ste ga dobro – tako kot pač znate. Ampak za konec teh epistol naj vam vendarle zastavim vprašanje, ki ni nerelevantno tudi v najinem kontekstu.

Zakaj se tako eksplicitno razgaljate, Manca? Kaj vas žene, da opisujete svoja ljubezenska razmerja, svojo osebno emocionalno zgodovino? Je to ekshibicionizem? Tudi sam nisem imun na te zadeve. Marsikaj sem že napisal o sebi, tako pomembnega kot trivialnega. Toda po moji teoriji je samo razgaljanje legitimno le v primeru, če te zadeve opisuješ kot intelektualne, kulturne, socialne, trendovske, lifestyle, urbane, magari politične fenomene – ne pa psihološke. Zadnjič sem vam recimo napisal, da sem si kupil smučke, in jih tudi opisal, pa so se v Lady iz mene hitro ponorčevali. Tudi prav. Poleg bolj “pametnih” zadev objavljam na blogu tudi fotke svojih fancy puloverjev, kravat in podobne šare. Marsikdo to opazuje z dvignjenimi obrvmi – včasih celo jaz sam. Toda nikoli mi ne bi prišlo na misel, da bi napisal članek z naslovom “Moje ženske”, v katerem bi javnosti (relativno podrobno) razlagal, koga sem ljubil, kako sem ljubil, zakaj sem nehal ljubiti, se zaljubil na novo, itd. Manca, kako (to z)morete? Več kot očitno je, da ste živeli in živite osebnostno polno življenje, ki se vam ga ni treba sramovati. To je lepo in to je treba ceniti. Ampak čeprav se tudi sam ne sramujem svoje emocionalne zgodovine, bi mi bilo kljub temu nerodno, če bi jo javno opisoval. Ja, nerodno je prava beseda – seveda pa tega ne mislim v dobesednem smislu zadrege in zardevanja. (Nikoli nisem razumel ljudi, ki jim nikoli ni nerodno.) Gre za nekakšno nelagodje, ki bi me obhajalo, če bi to javno razlagal: po eni strani v tem smislu, da bi te izkušnje in ti spomini z objavo prenehali biti moja last, po drugi pa zato, ker bi imel občutek, da prodajam ali celo vnovčujem svoje ljubezni in čustva. To ni fajn. Tudi ne maram živeti z občutkom, da vsi vse vejo o meni. Moja identiteta je v tem, da določeni ljudje vejo določene stvari o meni. Eni več, drugi manj. Eni to, drugi ono. S kontrolo in z doziranjem informacij ustvarjam hierarhijo odnosov z ljudmi okrog sebe, pa tudi hierarhijo znotraj moje osebne zgodovine. Povedati vse vsem bi se mi zdel preveč nestrukturiran, dolgočasen, ploščat svet okoli mene. V čem je sploh razlika med vašo prijateljico in naključno bralko? Ali ta slednja kaj manj ve o vas od prve – razen da vas ne pozna osebno, temveč le kot pop svečenico spovedniškega sentimentalizma?!

Vaše zveze so bile očitno lepe, pozitivne, produktivne. Ali to opravičuje dejstvo, da o njih javno govorite? In če ja, ali to potem pomeni, da bi pa o travmatičnih zvezah molčali? Pa še to: ali želite ljudem pomagati, da z njimi delite izkušnje?

In kaj pravijo na to “vaši moški”? Meni že ne bi godilo, če bi nastopal v takih tekstih, pa če bi me dotična ljubezenska memoaristka hranila v še tako lepem spominu.

Manca, vi bi morali pisati knjige o tem, ne pa se udinjati po čaasopisih in revijah. Kar vi pišete o svojih emocionalnih zadevah, ne bi smelo biti objavljeno kot publicistika, ker s tem postaja trivialno. Napišite knjigo, nekak avtobiografski esej, in vaše ljubezni bodo naenkrat dobile smisel, ki ga imajo – in to ne samo za vas! Tako pa s sicer dobrim tekstom niste izpadli nič boljši kot Tadej Zupančič, ki se je lotil epohalne teme “nošenja hlač nizko pod pasom”. Še huje! Niti nič bolje je niste odnesli kot jaz sam, ki sem v članku o tipologiji današnjih moških skupaj s Schollmayerjem pristal v kategoriji “tehnoseksualcev”. Glede na druge kategorije in druge soborce v njih sem še imel srečo! Kot da ne bi bilo že dovolj, da po avtoričinem bujnem mnenju obstajajo še überseksualci, retroseksualci, vitalseksualci, metroseksualci in nanoseksualci, je v metro-sekcijo vtaknila naprimer Sašota Pečeta! Šit, socialna teorija briljantine! In Drnovšek, nanoseksualec! Pa saj to ni več normalno!

Lepo si je bilo dopisovati z vami, ne pa tudi lahko! Škoda, mislil sem, da bova to počela veliko dlje kot tri mesece. Pa ravno zdaj morava nehati, ko sem končno not padel. Kakorkoli: hvala za lepe misli in veliko veselja s prihodnjimi epistolami.

Adieu!

Marko

  • Share/Bookmark

Stil ni človek, stil je dieta

Četrtek, 16. februar 2006

Ko sem prebral, da Vesna Vuk Godina vsak dan popije pol litra korenčkove spremute, sem najprej pomislil: pa saj ni čudno, da tvori dvobesedne povedi in začenja stavke s “ki”. Le style, ce n’est pas l’homme, c’est la diete!

Gospe seveda brez nadaljnega želim ves dober tek, kar ga premore – tako kot tudi Lojzetu Peterletu in Janezu Dolinarju in predvsem Janezu Drnovšku, ki z njo vred v zadnji številki Jane opisujejo režime prehrane, s katerimi so domnevno premagali raka. Domnevno pravim ne zato, ker bi mislil, da raka niso premagali, ampak zato, ker razen njihovega prepričanja ni nobenega dokaza, da so ga premagali ravno z režimom prehrane.

Mnogi ljudje, ki enkrat doživijo near-death experience, postanejo poduhovljeni ali celo religiozni in za nameček itak nagnjeni k filozofiranju. Prav. To ni ne moja stvar ne stvar polemike. Pa vendar me v tem smislu čudi, da še nisem slišal za človeka, ki bi po taki bolezni preprosto rekel, da se ga je “nekdo” usmilil.

Morda pa tako mislijo tisti, ki za javnost niso dovolj zanimivi, da bi njihovo izkušnjo in spoznanja mediji na dolgo in široko prenašali v sliki in besedi? Zelo možno. Dejstvo je namreč, da so bolniki popularni. Še bolj popularni so ozdravljeni bolniki. Najbolj popularni pa so tisti, ki so se ozdravili sami. To so pravi zmagovalci.

Premagati smrt mora biti lep občutek, ki ga sam – hvala bogu – ne poznam. Zato se tudi nočem spotikati ob ta intimni triumfalizem, ki ga pri dotičnem posamezniku nedvomno navdihuje. Moti me le ta medijsko skonstruirana in marketinško izpiljena družbena obsedenost z zdravjem in zdravo prehrano, zgodbami o premagovanju smrti, življenjskim optimizmom, kultom mladosti, pozitivno energijo, psevdoreligioznimi spoznanji, na novo odkrito duhovnostjo, nenadno samorealizacijo, prerojenim jazom, analiziranjem osebnih odnosov. Na živce mi gre to new-age nakladanje, ki pod krinko odkrivanja večnih resnic v bistvu zgolj lansira in vsiljuje efemerne trende obnašanja in načinov razmišljanja, zmiksane s praktičnimi nasveti za vsakdanjo rabo.

Komercialna ezoterika ni zgolj medijski fenomen in seveda tudi ni slovenska posebnost. Kljub temu pa ni dvoma, da je v slovenskih medijih nadpovprečno izpostavljena. Eden od razlogov je nedvomno ta, da so new-age vsebine eden zadnjih preostankov resnih, da ne rečem intelektualnih tem, ki še zaidejo v časopise in revije. Naj preciziram: new-age ni niti povsem resna tema ali kaj šele intelektualna, je pa najmanj trivialna med popularnimi in populističnimi. Od vsega cenenega pofla je to najbolj zapakirano in servirano tako, da ne izpade poceni.

New-age pa je v Sloveniji v vzponu – ali nemara na vrhuncu – tudi zaradi Drnovška, ki ni le predsednik države, temveč tudi glavni lifestyle trendsetter v državi.

Slovenka leta 2004 – ali bolje pacientka leta – je bila Irena Grafenauer. Ta čast ji ni pripadla že takrat, ko je v svoji vrhunski in svetovni glasbeni karieri nizala uspeh za uspehom, temveč šele potem, ko je zbolela za levkemijo in z Drnovškovo pomočjo izvedla akcijo za darovanje kostnega mozga. Tudi Drnovška samega tako rekoč noben pes ni povohal – razen Arturja in Brodija –, dokler se ni iz bolnika spreobrnil v samokurativnega zmagovalca in v infrapečko pozitivne duhovne energije (brez termostata).

Slavoj Žižek mi je pred leti v intervjuju povedal, da so idealne osebne ideologije globalnega kapitalizma religije kot naprimer budizem, taoizem in podobno. Po njegovem živimo v kaotičnem svetu, v katerem se ni več mogoče spoznavno orientirati. Te religije pa človeku ničesar ne predpisujejo, ničesar ne zahtevajo, temveč dajejo hitro razsvetlitev, ki omogoča neke vrste distanco, otopelost, nirvano, da tržno bolje funkcionira. Nove duhovnosti – namreč nove za zahodnjake, ta laično popreproščeni new-age konglomerat filozofiranja za vsakdanjo rabo – se globalnemu kapitalizmu prilegajo kot rokavica roki. To pa ni samo posledica multikulturalizma, temveč tudi današnjega načina funkcioniranja kapitalizma. Protestantska delovna etika ne deluje več. Rabimo neko prazno duhovnost kot táko, ki nam omogoča preživetje in distanco. New-age je antistres religija.

Žižek se mi je tedaj deklariral kot “ateistični kristjan” in razložil, da mu je kot psihoanalitiku pri krščanstvu najbolj všeč to, da je religija “zunanjega travmatičnega srečanja”. Vzhodnjaške religije in njihove zahodne new-age izpeljave usmerjajo v poglabljanje vase in v iskanje spoznanj v sebi, medtem ko gre pri krščanstvu vedno za srečanje z drugim in za travmo drugega; pri tem je treba fizično ali duhovno proč od sebe, ven iz sebe. Krščanstvo ima čisto drugo logiko, ki pa je po Žižkovem v resnici edina, znotraj katere so demokracija, človekove pravice in svoboda sploh mogoče.

To je zame tudi argument, zakaj predsednik države, ki civilizacijsko temelji na zahodnoevropski duhovni zgodovini – s krščanstvom vred –, ne bi smel opletati z eksotičnim, četudi podomačenim new-age spiritualizmom. V teh razmerah in zlasti na njegovem položaju je to egocentrizem, ki še dodatno načenja že tako ali tako razkrajajoče se družbeno tkivo. New-age je instanten alternativni odgovor na zahodnjaški egoizem – kar pa še ne pomeni, da je v njem količkaj res altruističnega.

Nasplošno pa so new-age kulti prehranjevanja, zdravja, fitnesa, lepote, mladosti, poduhovljenosti in filozofiranja še tem bolj absurdni, če pomislimo, da se pri vsej njihovi popularnosti družbe še vedno starajo (le da so po zaslugi plastičnih kirurgov in zdravilcev videti na pogled mlajše); otroci se še vedno rojevajo slučajno in z zadržki; ljudje so še vedno depresivni in masovno umirajo v nesrečah ali od svoje roke; ljudje še nikoli niso toliko razmišljali o vprašanju, kdo smo in kam gremo – in ta razmišljanja tudi tako javno delili z drugimi –, a še nikoli niso bili tako daleč od odgovora.

Vse to se dogaja samo zato, ker sta tako fizična kondicija kot duhovno počutje postala tržno blago. Slovenski trg je s tem popolnoma zasičen. In čeprav branjevci duše in telesa – od samega predsednika pa do zadnje kolumnistke – trdijo, da ponujajo robo, ki da v resnici nima cene, bo ta trg od silnega dumpinga kmalu skrahiral.

  • Share/Bookmark

A propos paparacov

Četrtek, 16. februar 2006

[Jonas](http://www.jonas.si/zapisi/2006/vsakdanjik/prste-stran-od-mojega-otroka/), enkrat sem bil tudi jaz paparaco. Lani junija sem sedel pred Petit Caféjem in za sabo opazil Oliverja Dragojevića. Tisti večer je imel koncert v Križankah. Pa sem naju slikal. Takoj sem poslal MMS frendu, ki ga je žena vlekla na koncert. How about that?

MCF-(207).jpg

  • Share/Bookmark

Lisice pred Križankami

Sreda, 15. februar 2006

  • Share/Bookmark

24. pismo, Marko Manci: Trma je strošek

Torek, 14. februar 2006

Draga Manca,

zelo vam zavidam potovanje v tople kraje. Bili ste v Dominikani, kajne? No, saj tudi meni ni hudega, čeprav ostajam na mrazu in nimam v planu nič eksotičnega. V nedeljo sva z Lukatom smučala v Mallnitzu. Najbolj noro smučišče daleč naokoli in morda najlepše vreme to zimo! V soboto pa šibam v Pariz. Skoraj sedem let že nisem bil v Parizu in sem ga ful zapogrešal! Lizi sem že zdavnaj obljubil, da jo peljem za zimske počitnice. Nazadnje si je zaželela, da bi šla zraven še njena Maxime, moj pristanek pa si je zagotovila s predlogom, naj gre tudi moja Nina. Rečeno, storjeno! Najel sem ugoden apartma blizu Place de Clichy. Me prav zanima, kakšen bo ta ménage a quatre! Samo še urnik ogledov sestavim in ugotovim, ali ni med Torinom in Fréjusom slučajno kaos zaradi olimpijskih iger. V Pariz se raje vozim po južni varianti, čez Italijo in mimo Lyona pa čez Burgundijo, kot pa po severni, čez Nemčijo in mimo Strasbourga. Je pa res, da je severna varianta malo krajša in tudi cenejša.

Sicer pa se bomo tokrat delali Japonce: kako v čim krajšem času – neto štirje dnevi – videti the best of. Nimam nič proti, ker sem bil v Parizu že tolikokrat, da glavnih turističnih atrakcij nisem videl že zelo dolgo. Malo neverjetno se mi pa le zdi, da punce hočejo v Disneyland! Nisem si mislil, da si pubertetnice to še vedno želijo, če jim ta šara v primernejših letih pač ni bila naklonjena. Tam sem bil s svojo pastorko Nike pred desetimi leti, ko je bila stara deset let, in se še dobro spomnim, da je precej grozno. Sicer pa poskušam glede tega biti toleranten in se tolažim z mislijo, da jih kič, ki ga otroci tako radi vsrkavajo, ne bo pokvaril – pa če je to Disneyland ali španske nadaljevanke. In navsezadnje, kaj je vse to v primerjavi s kičem, ki ga vsrkavajo, ne da bi odrasli to sploh opazili – pa če gre samo za reklame, modo, ovitke šolskih zvezkov ali glasbo, ki se razlega na vsakem koraku.

Kultura kiča je bolj dominantna, kot si intelektualci predstavljamo. Z njo smo se sprijaznili, saj ne bi bilo mogoče živeti v permanentni opoziciji do kiča. Če bi bili dosledni – se pravi zvesti svoji kulturi, izobrazbi, vrednotam, okusu –, bi lahko samo še hodili naokrog obupani in se z gnusom zgražali nad skoraj vsem, kar nam pride na pot. To ne bi bilo samo življenje v slonokoščenem stolpu. Bili bi tako rekoč izključeni iz družbe. Ne bi prižigali televizije, ker je 99% najavnih špic oddaj gnusen glasbeni in vizualni kič. Ne bi kupovali niti osnovnih življenjskih potrebščin, ker je 99% reklam zanje debilnih. Ne bi hodili v kino, ker nam smrdijo kokice. Ne bi hodili v lokale, ker imajo idiotska imena, grozne napise in obupen inventar. Še več! Niti volitev se ne bi udeleževali, če bi resno oponirali nakladanju, ki je kot politični kič njihov sestavni del. Kje bi recimo objavljal tekste, če bi pričakoval, da bodo postavljeni v skladu z zadovoljivimi standardi časopisnega dizajna? In tako naprej. Upor proti vsemu temu je nesmiseln, in kolikor si ga še lahko privoščimo – in privoščiti si ga moramo vsaj malo, da ne znorimo! –, nas ta upor drago stane. Trma je strošek. Koliko me je že stalo v življenju, da sem se branil tehnološkega kiča, ki ga svet pozna pod blagovno znamko Windows! Koliko so me v življenju že stali avtomobili – bodisi časa, ko raje nisem imel avta, ali denarja, ko mi je uspelo imeti tistega, ki sem ga res hotel. (Pa da ne boste mislili, da sem jih imel ne vem koliko.) In koliko me je stala glasba! Še dobro, da nisem mahnjen na slikarstvo. No, ne da nisem mahnjen: če bi že obešal kaj na svoje stene, ne bi obešal – z dolžnim spoštovanjem – vašega Ciuhe, temveč Davida Hockneyja, Luciana Freuda in Francisa Bacona. In potem pač raje nimam nič. Slišal sem že pripombe, da sem megalomanski. Sam bi temu rekel skromnost. Če ne morem imeti nečesa velikega, se ne bom zadovoljil z ničemer manjšim.

Kič je posvetna religija, ki nas prizemljuje in pomirja. Lepe stvari so naš osebni, notranji, skoraj intimni svet, brez katerega ne moremo. Vse drugo pa so stvari, ki jih pri vsej nevzdržnosti potrebujemo kot koordinate znotraj infokaosa, ki nas zaliva. Včasih je prijetno pozabiti na principe in se temu prepustiti. Tako recimo danes peljem svojo punco na večerjo, ker je ravno valentinovo. Valentinovo sem vedno ignoriral. Ampak zakaj bi ga, če se lahko imam fajn?

Se spomnite najinih prvih dveh pisem? O demonstracijah proti reformam? Vi ste se socialno raznežili ob pogledu na delavsko ljudstvo s transparenti, jaz pa sem s pomočjo Vidmarja filozofsko utemeljil, zakaj ne morem podpirati “Muradifa Hasanovića” in sesul demagogijo sindikalistov. Že naslednjič pa ste omenjali Tineta Hribarja. V toplih krajih ste zamudili intervju z njim v Sobotni. Pa poglejva, kaj pravi o odporu do reform: “Ti ljudje so bili organizirani, predvsem s strani glavnega sindikata z orwellovskim naslovom Zveza svobodnih sindikatov. To še zmerom vodijo kadri, ki jim jo je ob sestopu z oblasti v nekakšen trajni fevd izročila Partija. Sindikati so šli na cesto, preden se je karkoli zgodilo.”

Če zanemariva dejstvo, da spraševalci ne znajo spraviti v slovnični red navadnega magnetograma, potem moram reči, da je z drugimi besedami in z večjo avtoriteto povedal to, kar mislim tudi sam. Kaj pravite na to, draga Manca, glede na spoštovanje, ki ga čutite do Hribarja? (In on do vas, saj pripominja, da bi vas in Milosavljeviča vlada morala angažirati, ko je pripravljala zakon o RTVS.)

Še bolj pa se mi dopade tale Hribarjeva puščica: “Prej ali slej bo Pahor ugotovil, da to [SD] ni njegova stranka. Ob dejstvu, da [LDS] razpada, tudi on ne bo dolgo zdržal. Če si zamislimo prihodnost, spadata skupaj Kacin, zlasti z govorom v Dražgošah, in Potrč, ne pa Potrč in Pahor.” Seveda! LDS si je s Kacinom zabila zadnji žebelj v krsto. Iz Pahorja pa tudi ne bo nič, dokler bo toleranten do starih bizgecev, ki jim kao načeluje in zaradi katerih promovira to luzerko Danico. Kdaj sem že napisal, da bi on moral postati predsednik LDS!

Žal mi je, da ne moreva debatirati o slikarstvu, ampak to res ni moje področje. A če sva že pri umetnosti, naj stresem vsaj par filmskih iztočnic: pojdite gledat München, Prevzetnost in pristranost, Brokeback Mountain. Sam sem gledal le München in ne vem, ali mi bo do konca tedna zneslo videti še druga dva. O tem bi lahko kakšno rekla!

Obljubljal sem razglednico s Pohorja, pa ni bilo nič iz tega. Iz Pariza pa 100%!

A bientôt,

Marko

  • Share/Bookmark

Zakaj je Drnovšek postal predsednik

Četrtek, 9. februar 2006

Predsednik v prismuknjenem TV šovu? To še ni nič! Te dni mi je v nekem lokalu prišel v roke izvod revije z neverjetnim naslovom Osvoboditev živali. Gre za ekstremistično publikacijo, ki militantno nasprotuje lovu in propagira ne le vegetarijanstvo, temveč celo vegetarijanstvo psov in mačk. Tristo kosmatih! No, zadnja številka Osvoboditve prinaša intervju z Janezom Drnovškom. Že napovednik na naslovki – ki sta jo seveda krasila predsednikov obvezni smile z limono in njegov namrgodeni pes – je obetal noro temo: “Vegetarijanstvo bi povečalo možnosti za dolgoročno preživetje človeštva”. In res, imel sem kaj prebrati. Toda naj se najprej vrnem v Hri-Bar.

Da predsedniki nastopajo v razvedrilnih oddajah, je slovenska medijska bizarnost, ki bi jo bilo treba v interesu dostojanstva najvišjih političnih funkcij prepovedati. (Toda če bi javni televiziji to prepovedal njen programski svet, kdo bi potem to prepovedal komercialnim televizijam? Menda ja ne bi bilo treba zaradi tega dopolniti Ustavo?)

Drnovškov nastop v razvedrilni oddaji je bil šokanten, vendar ni bil precedens. Že dolgo pred njim je v oddaji Res je! namreč nastopil tedanji predsednik Kučan.

Kakorkoli, razlika je zgovorna. Mišina oddaja je bila za razliko od Hribarjeve zastavljena kot afirmacija udeležencev, ne provokacija, zato je znal Kučan v velikem stilu sprejeti njen prispevek k izgradnji njegovega imidža. Drnovšek je bil takrat tako dolgočasen, da ga ni nihče vabil v take oddaje, najbrž pa tudi sam ne bi sprejel vabila.

Hri-Bar pa je tipična novodobna oslarija, v katero ne paše nihče, ki se ne spusti na njen nivo – da torej sprejme vlogo v groteskni godlji provokativnega, sicer simpatičnega voditelja, impersonatorjev Don Corleoneja in Georgea Busha, računalniških animacij slovenskih politikov in minikviza na temo splošne razgledanosti. Gostje se morajo pretvarjati, da gre zares; če se ne “pogovarjaš” z Bushem ali generirano figuro Janše, izpadeš zateženec; toda ko gosta nazadnje neizogibno (četudi benigno) osmešijo, mu rečejo, češ, saj je bila samo šala. Hri-Bar je politično nekorektna oddaja, a le redko duhovita. V njej se lahko znajde le tisti, ki se zna smejati vicem, ki niso niti malo smešni.

Drnovšek se ne bi smel odzvati vabilu. Očitno si ni mogel kaj. Kljub temu, da se je v zadnjem času dodobra učlovečil, je moral presoditi, da bi se lahko še malo spustil na zemljo in si nabral nekaj točk tudi pri tistih, ki ga še ne razumejo najbolje.

Sicer je priznal, da ne gleda televizije, zato ni mogel vedeti, v kaj se spušča. Toda ali mu njegova pribočnica, ki ga zna fotografirati s frulico na Titikaki, našemljenega v Inka – in fotko distribuirati medijem –, ni znala povedati, v kaj se spušča?

Drnovšek je po mojem improviziral. Odločil se je, da bo kontriral Hribarjevim sicer vljudnim provokacijam, prepričan, da bo naredil oddajo in utrdil svoj novi imidž. Zdaj najbrž misli, da je z lesenimi, za lase privlečenimi domislicami prijazno osmešil Hribarja, v resnici pa se je osmešil sam. Tako je Hribarja zafrkaval zaradi velikega ega. Pazite! To si upa človek, ki pridiga o preporodu v preprostost, čistost, skoraj svetost življenja, in ki po drugi strani razlaga, da bo rastlinska prehrana rešila človeštvo.

Drnovškova bolezen in prerojenje imata tudi politične implikacije. Ne pozabimo, da je zbolel že pred najmanj petimi leti, ko je bil še predsednik vlade. Potem je konec leta 2001 napovedal, da bo naslednje leto “morda” kandidiral za predsednika – “odvisno od razvoja bolezni”. Kako se je razvijala bolezen, ve samo on, ker ga medtem skoraj nihče ni vprašal po zdravju, sam pa tudi ni razlagal.

In ne samo to! Drnovškova preračunljivost, da bo “morda” kandidiral, se zdaj kaže v drugačni luči. Takrat smo to razumeli, kot da bo opustil premiersko funkcijo in kandidiral za predsednika, če mu bo šlo na bolje. Zdaj pa lahko sklepamo, da se je v bistvu odločil za kandidaturo – in skoraj samoumevno zmago – ravno zato, ker mu ni šlo na bolje in ker se je odločil, da vzame zdravljenje v svoje roke.

Tega si kot premier ne bi mogel privoščiti, ker fizično in psihično – pa tudi časovno – ne bi zmogel tako naporne službe ob tako zahtevni samoterapiji s puščavniškim načinom življenja, duhovnimi vajami, skrbjo za zdravo prehrano, itd. Si predstavljate predsednika vlade, ki ima toliko časa, da živi sam na gori, daleč od ponorelega sveta, si sam cepi drva, peče kruh, kuha psu in kupuje ekološke pridelke? Seveda ne!

Drnovšek je imel v rokavu zvit in resda tvegan načrt, s pomočjo katerega je morda res preživel terminalno bolezen, vendar je z njim tudi opetnajstil državo, ki jo zdaj vodi. Preporod mu je lahko uspel le na predsedniškem položaju, ki je že po Ustavi manj pomemben in zahteven, zdaj pa ga še sam trivializira.

Po treh letih tračev o njegovem zdravju – in občutku, da predsednika sploh nimamo – se je pojavil na Zaplani. Potem je oznanil, da ima odraslo hčerko. Potem smo s pomočjo hrvaških medijev – le zakaj ne slovenskih?! – izvedeli “vse podrobnosti” o bolezni. Medtem je začel s solističnimi akcijami jeziti domače in tuje politike. Super.

A to mu očitno ni dovolj. Drnovšek se zdaj pojavlja kot odštekan modrec le zato, ker je okrog prinesel smrt in doživel razsvetljenje. Tako zdaj napeljuje k bojkotiranju mesne prehrane in uradne medicine; farmacevtska industrija in pivovarništvo po njegovem nista v nacionalnem interesu, ker sam teh izdelkov ne konzumira; če mu še večji odštekanci položijo v usta vprašanje, zakaj ljudje ubijajo (beri: jedo) živali, sami pa zahtevajo zase vse pravice, se posmehne pravnikom in zakonodajalcem; bluzi; filozofira; maha z rokami; stresa slabe šale; itd.

Drnovšek je postal popularen, ker redefinira lik politika. V tem je veliko pozitivnega, žal pa tudi slabega. Politik ne more biti čudak in se s tem še postavljati. Za predsednika države pa je še posebej pomembno, da izžareva etičnost, ne da bi pri tem silila v ospredje sicer pozitivna, a preveč originalna osebnost. Zato ni dobro, da Drnovšek pretirava z osebnimi, magari dobronamernimi eskapadami. Ni prijetno imeti predsednika, ki se dela klovna – pa čeprav samo zato, da bi spremenil svet.

  • Share/Bookmark

23. pismo, Manca Marku: Človeška komedija

Nedelja, 5. februar 2006

Dragi Marko,

ker odpotujem v daljne tople kraje, kjer ne bom ob računalniku, ampak ob morju z vetrom v laseh in s knjigo v roki, vam kar danes pišem za vnaprej. Nekam čudne volje sem, o človeških komedijah premišljujoč, zunaj pa žareče sonce in razpihan zrak brez disonančnih tonov, ki mi barvajo nedeljski dan.

Pravkar sem se vrnila z razstave Jožeta Ciuhe v MGLC – kako veličastno lego ima in kako lep je tivolski grad! –, kamor sem šla, da bi videla, kaj je vodstvo po razstavi, in da bi slišala dr. Miklavža Komelja, ki je genij. Zadnji dan razstave, 19. februarja, bom vodila ogled jaz – prvič v življenju. Veselim se že, saj se o slikah redko pogovarjam, čeprav je slikarstvo moja ljubezen. Ko sem opremljala svoje sobe, sem vedno najprej kupila središčno sliko. In potem se je vse uskladilo z njo. Nazadnje sem kupila žarečo rdečo podobo Andraža Šalamuna, čez celo steno lega, naslikal je sončni zahod na jugu njemu/meni ljube Mehike, in zdaj je v tej sobi rumen kavč, oranžni in rdeči stoli, je velika natisnjena fotografija Mateja Andraža Vogrinčiča – njegove kanglice v avstralski puščavi, tudi te barva zahajajoče sonce, in vsak, ki vstopi v to sijočo sobo, je ogret od sončne energije prostora, ki ga je definirala Šalamunova slika. V tej sobi sem srečna.

Šla sem na razstavo, da bi slišala Miklavža. Spoznala sem ga na Silbi, imel je 12, 13 let in hodil je po otoku zamaknjeno s knjigo v roki. Danes mi je povedal, da je prebiral Dostojevskega. V morje ni maral. Če je šel, je šel samo do kolen. S knjigo v roki. Kmalu je sam napisal knjigo. Prelepo, da mi je vzelo dih, ko sem prebirala njegove pesmi v zdaj že znameniti zbirki Delfin. Šestnajst let je imel, ko je napisal tiste pesmi. Ko so izšle, sem bila povabljena, naj naredim za nemško literarno revijo izbor sodobne slovenske lirike. Če me spomin ne vara, je takrat Uroš Zupan prvič dočakal svoje pesmi v nemščini. V izbor sem uvrstila tudi Miklavževe. Te je prevedel sam. Niso bile objavljene. Urednik, ki me je čez čas obiskal v Ljubljani, je želel pesnika srečati. Zdelo se mu je, da je že zelo, zelo star in čudil se je, da sem tako starega človeka hotela med sodobno poezijo. »Zakaj pa mislite, da je star,« sem bila začudena. »Ja, kdo pa še piše v taki nemščini! Saj to je Goethejeva nemščina, ne pa sodoben jezik!«. Ko sem mu povedala, da je Miklavž star 19 let, je bil ob sapo.

»Res sem se takrat nemščine šele učil, in vsak jezik se učim tako, da začnem pri zelo starem jeziku, potem grem proti sodobni govorici,« mi Miklavž pojasni na razstavi. Koliko jezikov govori? Eh, je skromen, angleško, nemško, francosko, italijansko, špansko, portugalsko … Portugalščine se je naučil zaradi pesnika, v katerega sem zaljubljena od dne, ko sem prebrala prvo njegovo pesem v slovenščini: Fernando Pessoa. Miklavž je prevedel pesnitev Mornar. Ko sva bili jeseni lanskega leta z Ifi na Portugalskem, sva šli po njegovih sledeh: v njegovo najljubšo kavarno, kjer sva jedli v enakem ambientu tudi midve, pa v hišo, kjer je stanoval in je zdaj javna knjižnica. Prebirala sem naslove Fernandovih knjig in – onemela: Kabala, grški stari očetje, življenjepisi svetnikov, različni mistiki, indijske Vede, razprave o izvoru krščanstva, Tibetanska knjiga mrtvih, egiptovska mitologija, knjige o vesolju, Shakespeare … Ko sem gledala te knjige, sem se spremenila v dva: z menoj je bil še Miklavž, ki se je enako čudil, užival … Milo sem prosila knjižničarko, če lahko dobim spisek Pessojevih bibliografskih enot. Je videla strast v mojih očeh, željo po še globlje stopiti v pesnikov svet, in podarila mi je debelo kuverto s fotokopijami popisa vseh knjig F. P. Kuverto sem v Ljubljani vložila v drugo kuverto in jo poslala Miklavžu Komelju.

Miklavž je govoril o Ciuhovih slikah z zaledjem fascinatnega znanja, fotografskega spomina, asociacij in metafor, da se je Ciuhova Človeška komedija, kot je slikar poimenoval razstavo, razprla v mnoga razsežja in prelila iz tega časa in prostora v kozmične dimenzije univerzalnih zgodb. Malo ljudi zmore videti Ciuhove slike, grafike in akvarele v tako širokem kontekstu. Ker ima malo ljudi take oči, kot so Miklavževe. Ciuha je umetnik, ki tako zelo presega slovenske okvire, da doma kljub izjemni ustvarjalnosti in – nenazadnje – osemdesetim letom bogatega svetovljanskega življenja, ni sprejet. Da je preveč dekorativen, slišimo iz ozko stisnjenih ustnic slovenske kritiške »elite«. Mar Velásquez, recimo, ni dekorativen, a zdaj je pa narobe, če so barve pisane in jih svetli še zlata, če so oblike razkošne, če ima človek kaj povedati in so njegove zgodbe tako žive, da silijo čez robove takih in drugačnih mer? Ciuha je zakladnica znanja (prebiral je take knjige kot Pessoa: kabaliste, alikimiste, rozenkrojcarje, mistike, fizike, itd.) tako z vzhodnih kulturnih tradicij kot z vrhov zahodnega mišljenja. In je mojster besede, kakršni so redki. Lani – pred tem je izdal tri odlične knjige potopisov – je izšlo obsežno delo Kronika sedmih pozab, ki ga moramo uvrstiti v vrh sodobne slovenske književnosti. O Ciuhovi razstavi še nisem prebrala nobene kritike. O njegovi knjigi je vzhičeno pisala prof. Glušičeva, v »razumniških« krogih pa ni prebrana in mnogi še slišali niso zanjo. Tako je to v deželi žuželk in insektov, kjer si ljudje pijejo kri, razbijajo kozarce opojnosti ob čaščenju svojih vaških okrožij in polnijo puške za napad na svet, ki v njihovih glavah ni, kar bi moral biti.

»Neučinkoviti zaposleni vas stane preveč denarja in potrpljenja!« berem letak založbe Forum Media iz Maribora. »Zaradi neučinkovitih sodelavcev vam ob denarju lahko hitro zmanjka tudi potrpljenja, ogrožen pa je celoten delovni proces in s tem obstoj vašega podjetja! Ne odlašajte z reševanjem problematičnih situacij … Raje ukrepajte hitro in pravno pravilno!« vabi letak k branju strokovnega priročnika z zgoščenko »Opomini in prekinitve zaposlitev«: postopki, povezani z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ja, taka znanja dandanes najbolj potrebujemo, kako se znebiti neučinkovitih sodelavcev, na primer mam, ki so odsotne zaradi bolezni otrok, pa slabotnejših, ki ne zmorejo nadur do pozne noči, in kakšnih preveč ambicioznih, ki hitro vidijo, da je naše znanje pičlo, napihnjenost pa enormna … V tej človeški komediji pač ni knjig in zgoščenk o tem, kako sočustvovati, pomagati, sodelovati s tistimi, ki ne zmorejo norega tempa in ne prispevajo dovolj v požrešno kapitalistično malho.

Vidim še fotografijo grafitov, ki se pojavljajo na hudinjskih blokih. Takole pozivajo k reševanju težav z narkomani: »Rešitev: NARKOMANE POBIJMO! P.S. krematorij«.

Marko, na svidenje v drugačnem, sončnem razpoloženju!

Manca

  • Share/Bookmark

22. pismo, Manca Marku: Ljubezen – moja odločitev

Sobota, 4. februar 2006

Dragi Marko,

joj, a me bosta zdaj z Gantarjem – Turka kadilska – skenslala, ker smo šli z Junijsko listo v akcijo za tobačni evro? Glavni argument: biološka zdravila, ki tarčno zdravijo raka na pljučih, znesejo na enega bolnika od 10 do 17 milijonov tolarjev. Si lahko mislita, da tako dragih zdravil ne dobijo vsi ki bi jih bili potrebni. Lahko pa bi jih, če bi obstajal poseben finanči fond. Prav to predlagamo! Vzemimo ceno Marlboro cigaret v Evropi v evrih (januar 2004): v Sloveniji škatlica 2,25, vzhodno od nas še manj, tudi samo 1,04, zato pa v Angliji 6,60, v skandinavskih državah pa kar 7,64! Če bi pri nas dvignili ceno vsaj za en evro in to namenili za zdravljenje bolnikov z rakom na pljučih pa za preventivo – med mularijo število kadilcev narašča, vsak tretji petnajstletnik kadi! – bi rešili pereč slovenski problem.

Sem se zabavala, ko sem brala popis lastnosti dvornega norca (zelo pomembna arhetipska figura, brez nje ni celovitega moškega) M.C. »Vedno imam prav, toda nikoli mi ne dajo prav. Vedno imam kaj povedati, toda nikoli me ne poslušajo. Vedno … « In sem brž pogledala v eno svojih najljubših knjig: André Comte-Sponville: Mala razprava o velikih vrlinah, v kateri veliki francoski filozof razglablja med drugim o ponižnosti in omeni pomembnega moža, ki ga vi včasih citirate: »Kar zadeva Nietzscheja, ga ne bi mogli dohiteti ali povzeti: prav ima v vsem in glede vsega se moti«. Zdi se mi, da bi lahko tako označili marsikaj, kar izreče v tujini priznani in čaščeni slovenski filozof Slavoj Žižek. Ko hodim po knjigarnah v Angliji, Ameriki, Evropi, se zakadim med knjižne polici pod »filozofija« in iščem pri črki Z. Zizka lahko merimo že v metrih, tako po tujejezičnih izdajah kot po številu referenc v znanstvenih člankih z vseh strani sveta. Če hočem povedati preprostim ljudem, od kod prihajam, rečem, saj se spominjate Tita. Če želim to povedati intelektualcem, pa: od tam sem doma, od koder je Zizek. Če to ne prime, kar je redko, potem nadaljujem s Plečnikom. Da ga kdo od tistih, pri katerih se kitim z njim, ne bi poznal, se še ni zgodilo. Žal mi je, da Mrkaić tega ne ve. Najbrž zato, ker on sam ni oseba, s katero bi prebujali prepoznavnost Slovenije. Zato ne razume, v čem je kultura za Slovence tako pomembna in niso kulturniki enaki čevljarjem in frizerjem. Kaj hočemo, pač ubožec na duhu, tale MM.

»Meni se ni dalo uveljavljati avtoritete«, pišete naprej. Je niste mogli uveljaviti, dragi Marko, ker je nimate! To šibkost presneto dobro poznam, saj sem sama na istem. Poslušajte, kako sem dajala spat malo Tino: »Tinčica, a ne bi šla mogoče zdaj pančkat, tako si utrujena.« Tina: »Ne, ne grem!«. Pa čez nekaj minut spet: »Tinči, zdaj bi bilo pa res pametno, da greš pančkat.« Ona: »Ne, ne grem!« Enkrat je moja prijateljica, s katero sva skupaj čuvali kmetijo Marka Pogačnika, ko je bil z družino na morju, znorela. In me je pošteno nadrla, kakšna vzgoja je to, da kar naprej moledujem, naj gre otrok spat, da sem ji to gotovo rekla že sedemkrat, ona pa še kar trmari, je že popolnoma izčrpana od tega, ubogi otrok. Enkrat reci in konec, me je podučila. Še danes sem ji hvaležna! S kakšnim občudovanjem opazujem Ladejo, ki vnukoma samo enkrat pove, koliko je ura in jo onadva že mahneta v kopalnico in kmalu v pižamicah prideta po ljubčka in obljubljeno pravljico. Teoretično tudi zase vem, kdaj bi morala nastopiti avtoritarno, a ne, ker ne znam. Tega v sebi nisem razvila in moram še vaditi. Na primer z našim kužkom, mešančkom Čombetom (saj poznate legendarnega Mačka Murija in veste, kako strašen je tisti Čombe, ki meče pasje bombe) iz azila. Takole sva šla prvikrat na dolg sprehod okoli zasneženega bajerja v Kosezah. Odpela sem ga, on pa, z geni jazbečarja v krvi, brž na travnik, od koder ga nisem mogla spraviti. Sem ponovila stari vzorec: «Čombi, zdaj pa res morava iti, ker sva že zelo pozna.« On me gleda, premakne se pa ne niti za centimeter. Jaz spet: »Ljubi Čombi, res morava iti, pridi.« Tako nekajkrat. Brez uspeha. In je prekipelo mimoidoči pasjeljubki, ki mi je rekla: «Veste kaj, gospa, takole pa s psom ne bo šlo. Povelje je povelje: kratko in jedrnato in odločno«. Sem vložila vso razpoložljivo energijo v odločen klic. In je ljubljeni Čombe nemudoma pritekel, si mirno pustil zapeti ovratnico okoli vratu in jo z vzdignjenim repkom odmahal domov. S ponosno Manco ob sebi, ki sem premišljevala o svoji neskončno potrebi, da bi vsako stvar prediskutirala, jo utemeljila, da bi jo oni drugi razumel, pa čeprav je to pes. Taki tipi ljudi pač nismo sposobni za direktorje, še najmanj v ustanovah, kakršen je Cankarjev dom.

Nisem vedela, da je Zverova Manca krenila po voditeljski poti Jambrekovih dveh. Pred časom smo o tem govorili z Latinom tri ure v njegovi Latinici, ki jo je strnil v naslov Što gljuplje, to bolje. Je pač tako na tem svetu – vsakomur po njegovih merah. Najine so očitno drugačne, a ne da bi zato mislila, da sva božja izbranca, če se takih reči ne udeležujeva. Medijski svet dobro poznam že petinštirideset let, sodelujem v najrazličnejših vlogah. Ne samo vi, še marsikdo mi svetuje, naj se ne odzivam vabilom raznih Marlenn. Pa se pogosto. Iz firbca, kako danes stvari stojijo. In ker se rada igram. »Grem spet na en afengunc«, zakličem doma, kadar se odpravljam na kakšen »talkshow«. Od Marlenne, denimo, sem se vrnila prav dobre volje, ker sem spoznala iskrivo, zanimivo voditelja/co, pa še super sogovornika, s katerim sva prišla v studio v enakih barvah in z enako uro na roki. In sem se ob njem počutila, kot da ga poznam že stoletja. Se zgodi, čeprav redko, a se, da človek naredi oddajo in ne oddaja človeka.

Nezvestoba ni za amaterje brez koncepta, duhovito komentirate nama simpatičnega Erazma. In potem zapišete, kar zmorejo živeti samo odrasli, čustveno zreli ljudje: «Seksualna zvestoba je eden od temeljev vsakega resnega in trajnega odnosa – tudi za moške«. V primeru te izjave pač ne boste ugotavljali, da vam nihče ne da prav. Ker vam bo velika večina žensk aplavdirala. Moški se bodo pa sprenevedali. Ne vsi. Tisti, ki so se odločili za ljubezen, se bodo globoko strinjali.

Pred leti sva govorila o teh rečeh s Kreslinom in sva rekla, da bova predlagala zakon o prepovedi poroke oziroma starševstva moškim, mlajšim od trideset let. Ko sem o tem pobarala Aleša Debeljaka, je rekel: »Takoj bi podprl vajin predlog iz lastne izkušnje. Šle po tridesetem sem začel meditirati o možnosti za dolgoročno zvezo. Zdaj sem jo vzpostavil in rečem ti, da je to svojevrstna osvoboditev«. Osvobajujoče je, ko ni več treba vključiti »donhuanskega avtomatičnega pilota«. Hura za take moške!

Bodite!

Manca

  • Share/Bookmark

21. pismo, Marko Manci: Vedno nepogrešljiv, nikoli koristen

Petek, 3. februar 2006

Draga Manca,

na vprašanje, ali v sebi prepoznavam arhetip kralja, bi vam tako kot Matjaž Gantar najraje “mirno in suvereno” odgovoril: DA.

Me veseli, da ste se z njim zaštekali. Tudi meni se zdi Gantar v redu. Všeč so mi ljudje, ki znajo nositi uspeh, pomembnost, popularnost – četudi je slednja zgolj medijski konstrukt –, kot da je to peresno lahko breme. Njemu pa res nisem zameril, da si je premislil (oz. dovolil, da so si drugi premislili namesto njega) glede investiranja v moj projekt. Še danes se mu vsake toliko pustim povabiti na kavo. Vedno ga čakam pol ure in več in kramljam s simpatično tajnico gospo Nevenko, potem pa v njegovi prostrani sobani šimfava medije in kadiva kot Turka – kar je najbrž tudi svetovna direktorska redkost.

Najprej moram reči, da ste me že skoraj potegnili v način razmišljanja, ki se mu poskušam izogibati. O arhetipih, skratka, raje ne razglabljam, ker se mi zdijo (zame) preveč spolzek teren. Raje se prizemljim s tem, da govorim o metaforah – ali v metaforah –, ki opisujejo moj karakter. To si še upam. Jaz vedno nekaj kompliciram, zato tudi ne znam tako kot Gantar odgovoriti “mirno in suvereno” in predvsem ne nedvoumno. V tem smislu jaz tipično nisem kralj – tako kot on, big boss –, ampak dvorni norec. Vedno imam prav, toda nikoli mi ne dajo prav. Vedno imam kaj povedati, toda nikoli me ne poslušajo. Vedno sem vsem všeč, toda nihče me ne jemlje resno. Vedno nepogrešljiv, nikoli koristen. Vedno nespoštljiv, svoboden, neodvisen, nepreračunljiv, a nikoli spoštovanja vreden, nikoli avtoritativen. Moj življenjski problem je v tem, da me okolje zatira, jaz pa mirno živim naprej, kot da svoboda leži na cesti. Če se mi je slučajno zahoče, se samo sklonim in jo poberem. Temu primeren je moj status: omniprezenten, a limitiran.

Veliko razmišljam zadnje čase o Cankarjevem domu in Razgledih, mojih dveh domnevnih življenjskih porazih. Kot nalašč sem srečal Jelko Stergel na otvoritvi Kinoteke. Povedala mi je – kar mi je v 14 letih ušlo iz spomina –, da je jokala, ko sem dal v Cankarju odpoved, in da sem potem celo rekel, češ, pa se ja ne boš cmerila zaradi mene! A vam povem, kako sem takrat dobil službo direktorja kulturno-umetniškega programa? Sklonil sem se in jo pobral! Bil sem star še ne 29, wunderkind kulturno-intelektualne tranzicije, nekakšen Žiga Debeljak zgodnjih 90. – seveda brez piflarskega imidža oglatih špeglov. Ženske so dol padale, mediji so se prijazno slinili, imel sem govor na Slovenki leta, impresioniral sem kulturnega ministra, svet mi je ležal na dlani. Meni pa se ni dalo uveljavljati avtoritete. Ni se mi dalo biti šef. Stvari niso same od sebe ratovale tako, kot sem si zamislil. Nisem bil diplomat. Nisem znal zjebat nikogar, sam se pa tudi nisem pustil – in tako sem pač šel. Za Cankarjev dom sem se zagrebel samo zato, ker sem vedel, da lahko dobim to službo, in po 14 mesecih sem odstopil samo zato, ker sem vedel, da mi je ni treba opravljati, če nočem. Tako je bilo tudi sedem let pozneje, ko je Apih ukinjal Razglede. Ni se mi zdelo vredno boriti za ta časopis, ker sem vedel, da tega ne bom mogel preprečiti – delati škandale in podpisovati kulturniške peticije pa se mi je zdelo brez veze.

Sicer pa bi rekel, da sem jaz bolj kraljevič kot kralj – pa ne zato, ker sem ravno Marko –, ampak bolj hamletovsko intelektualni prestolonaslednik, ki ne pride zraven, ker je pač tak whistleblower.

Ste gledali zadnjič tisto na Papriki? Zverova hči – misica ne vem koga ali česa – je spraševala nama obema simpatičnega Erazma B. Pintarja. Punca je sicer bolj lušna kot Jambrekovi tamali dve, ampak ta fora z lepotičkami, ki jih nastavijo za televizijske voditeljice, je pa že višek! Morali boste revidirati svoje stališče, da vedno rečete ja, če vas kdo prosi za intervju ali celo povabi pred kamero. Ste se potem odzvali Marlenninem vabilu v talkshow na Prvi TV o ljubezni, v katerega ste hoteli uvaliti tudi mene? To je bilo ravno enkrat takrat, ko ste mi napisali, da je vsako vprašanje v intervjuju kot poljub! Si predstavljate, kako bi se potem vi pa jaz pa židana Marlenna v tem smislu poljubljali pred kamero?

No, če že ne Zverova, pa je bil v formi vsaj Erazem. Razpredal je svojo razvpito promiskuitetno teorijo, da moška seksualna zvestoba ne obstaja. Emocionalna že-že, ampak nikar se ne slepimo glede seksualne. Moški se po njegovem pač fukljamo naokoli – in bodimo torej toliko pošteni do sebe in do svojih žensk, da sebi in njim to odkrito priznamo.

Pri vsem tem se mi je zdelo še najbolj inteligentno to, kar je razložil pri moških, ki se “spozabijo” le tu in tam, kar da jih zmede in si potem domišljajo, češ, zdaj sem se pa zaljubil ali kaj, ker sem eno “zunanjo sodelavko” dol dal, in je potem takoj hudič v zakonu ali zvezi. (Narekovaji so moji, niso citatni.) To je res. Če moški v svoji nezvestobi ni verziran, potem se mu res dogaja, da se zaljublja – še tem bolj, če se nezvestoba začne zgolj erotično, ne eksplicitno seksualno. Čeprav se z njim ne strinjam, mu dam prav v tem, da nezvestoba ni za amaterje brez koncepta.

Sicer pa ja, seveda, seksualna zvestoba je eden od temeljev vsakega resnega in trajnega odnosa – tudi za moškega. Vem, ker sem grešil. Da ne bi preveč moraliziral, pa naj še pripomnim, da je zvestoba racionalna odločitev, ki se je bo zrel in trden moški znal držati, saj bo sprevidel, da se mu ni treba pariti z drugimi, ker obstaja dovolj sprejemljivejših načinov samopotrjevanja. Da ne govorim o tem, da moški s tem izraža nespoštovanje do svoje partnerke, saj jo s tem sili v položaj – z njeno vednostjo ali brez –, da si ga z nekom intimno deli. Morda je res, kar uči evolucionistična teorija, da ženskam ni (toliko) do promiskuitetnega vedenja, ker se znajo sprijazniti z ekskluzivnim samcem, ko ga enkrat najdejo (in še posebej, ko jim enkrat zaplodi mladiče). Erazem zvito pripominja, da ob sebi ne rabi še ene take osebe, kakršna je on sam, ampak nekoga komplementarnega. Seveda pa zdravilo proti ljubosumju ni toleranca do partnerjevih seksualnih eskapad, temveč zvestoba. In zakaj bi sploh moralo obstajati zdravilo proti ljubosumju? Ljubosumje je varovalka, ki dokazuje smisel zvestobe.

Nisem bil najbolj zbran med pisanjem, a nič zato. Boste že vi napisali, kar mi je ušlo med vrsticami. Med pisanjem sem namreč skopiral s cedejev kakšnih sto skladb, ki jih nalagam v novega iPoda. Ma to bo še dva mesca dela!

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark

Casino de Bergerac

Četrtek, 2. februar 2006

Ta teden sem na televiziji zgroženo gledal poročilo o javni razpravi, ki so jo na temo nevarnosti iger na srečo pripravili v Novi Gorici. Pripeljali so tudi psihologa, ki je opisoval trpljenje zasvojencev s hazardom, in to podkrepili tudi s pričevanjem človeka, ki je skozi ta pekel že šel in čudežno ozdravel – čeprav da hazarder tako kot alkoholik ni nikoli popolnoma ozdravljen.

Iz skopega povzetka nesrečnikove izjave ni bilo razvidno, ali je trpel zato, ker se je kot tipičen adikt pač psihološko zlomil, ali pa zato, ker je kratko-malo tonil v minus.

Da ne bo pomote: sam nimam do hazarda niti nagnjenja, kaj šele razumevanja. V kazinu sem bil enkrat samkrat in sem zapravil 100 mark, kar me niti približno ni tako psihološko zlomilo, kot če izgubim pri tenisu in moram zmagovalcu plačati pivo z oro. Nekoč pozneje sem hotel še enkrat poskusiti, a me niso spustili not, ker nisem imel pri sebi potnega lista. Noben drug dokument ni zadoščal. To se mi je zdelo policijsko represivno in škandalozno, saj je bilo na suverenem teritoriju Republike Slovenije. Sicer pa se mi ljudje v igralnicah zdijo preveč kul na način, ki mi ni všeč. Prej bi začel igrati golf kot pa hazardirati.

No, v Novi Gorici je šlo za civilnodružbeno akcijo, s katero so prizadeti “krajani” – ali ni neverjetno, kako trdovratno se drži v rabi ta socialistična beseda?! – poskušali opozoriti, da bi prihod ameriškega igralniškega kapitala v Hit moralno-sanitarno situacijo v mestu še poslabšal. Ampak zakaj čutijo do hazarda tak odpor, kot da gre za distribuiranje trdih drog ali orjaški kupleraj, ki bi mesto domnevno spremenil v Novo Sodomo? Razmislimo.

Igralnice so prostori, kjer se ljudje zabavajo, čeprav se zavedajo, da bodo na koncu ostali z dolgim nosom.

Da so igralnice obstajale že v bivšem režimu, vendar so vanje smeli le tuji turisti, je bil tipičen primer socialističnega svetohlinstva. Dejstvo, da je igralništvo že takrat veljalo za pomembno in dobičkonosno dejavnost, očitno ni bilo v navzkrižju z dušebrižniško prepovedjo igranja na srečo delovnim ljudem in občanom.

Prvi del predpostavke je bil že takrat in je še danes nesporen. Kaj pa drugi del? Splača se razmisliti o argumentih, s katerimi je bil gambling kot oblika družabnosti v SRS in SFRJ za domačine prepovedan.

Če bi hoteli priti zadevi do dna, bi bilo treba študirati zapisnike sej centralnih komitejev in nižjih nivojev partije – zato mi naj bo odpuščeno, če tega iz čistega veselja do življenja ne bom znanstveno raziskoval. Zadošča vedeti, da je igranje na srečo veljalo za nekaj slabega v ideološkem, natančneje sociološkem smislu. Hazard je bil sporen v vsakem primeru, bodisi kot dobiček ali izguba, saj naj bi bilo oboje nezasluženo, v nasprotju s teorijo domnevno poštene, dirigirane distribucije ekonomskih sredstev. Naključje, ki odloča o dobitku ali izgubi, ni moglo biti priznano kot legitimen argument. Če si dobil, je bilo videti, kot da si storil krivico tistemu, ki je izgubil (ali sploh ni igral); če si izgubil, pa si storil krivico samemu sebi; oboje je bilo treba sankcionirati.

Kardeljanstvu v obrambo je treba priznati, da je bila huda nasprotnica iger na srečo tudi Margaret Thatcher. Marala ni niti najnavadnejše državne loterije. Očitno je tudi v ultraliberalizmu neka logika — v tem primeru morda bolj prostestantska —, ki temelji na predpostavki, da se do denarja ni mogoče legitimno dokopati drugače kot s trdim delom ali četudi s špekulacijami, samo da se vse dogaja v okvirih delujoče in konsenzualno priznane tržne ekonomije.

V luči tranzicije pa se hazardiranje zdi prvovrstna kapitalistična igra, ki se povsem prilega psihološki logiki svobodnega podjetništva kot prostega razpolaganja z lastnim denarjem.

Igralništvo je nekak iracionalni ventil za sicer resno in strogo racionalno početje. Za razliko od drugih oblik družabnega vedenja je obiskovanje igralnic kljub vsemu takšno, pri katerem ne gre za to, da bi ljudje, željni zabave ali sprostitve, poslali možgane na pašo. Hazardiranje je resna ali celo resnobna aktivnost, pri kateri se ljudje — kljub temu, da gre za igro — obnašajo zelo resno. In res: tu gre zares. Bolj ko je svet poslovnosti, ekonomije, menedžmenta, tveganj, urgentnih in usodnih odločitev, (so)odvisnosti in uspehov v bistvu svet minimiziranja naključij in nevtraliziranja njihovih učinkov, bolj je po drugi strani fascinantno to prepuščanje golemu, slepemu naključju kot odločujočemu faktorju (osebnega) uspeha.

Igralništvo je zapeljivo tudi za tiste, ki takega iracionalnega ventila ne rabijo kot protiuteži za delo, ki ga dnevno opravljajo. Igralništvo je že sámo po sebi kultivirana, a vendarle adrenalinska družabnost, ki lahko tudi neveščega praktikanta hitro posrka in prevzame. Psihologi in samozvani varuhi javne morale s tem v zvezi radi govorijo o odvisnosti ali celo zasvojenosti. Seveda, to so eventualni stranski učinki hazardiranja, toda v večini primerov so ta opozorila podobna političnim argumentom v bivšem režimu — s to razliko, da nimajo več te moči, da bi hazardiranje prepovedala.

Kar moralnim neizprijencem dandanes še preostane, je to, da govoričijo o nevarnostih početja, ki se njim zdi sporno. Res, prav vsaka stvar, četudi ni sporna, ima lahko negativne stranske posledice. Ali si kdo na svetu – razen Huberta Požarnika – upa trditi, da je sporno, da najstniki hodijo zvečer (in ponoči) ven in se zabavajo v disko-klubih? Seveda ne, dokler se ne zgodi nekaj tako tragičnega kot v Pirničah. Toda ali je tak dogodek že tudi argument, da bi mladini s horo legalis omejili nočno gibanje? Je to že argument, da inšpektorji in policija zdaj harajo po lokalih, da se kaj takega kao ne bi ponovilo? Neumnost.

Vse, kar lahko nasprotniki hazarda naredijo proti hazardu, je to, da povabijo psihologe in bivše zasvojence in da vsi skupaj zastavijo svoje prepričanje. Morda so njihovi argumenti celo trdnejši od argumentov kmetov v Trebnjem, ki se ne strinjajo s predvideno traso avtoceste. Kljub temu pa je družbeno nesprejemljivo v resnici to, da se ljudje zavzemajo za prepoved ali omejevanje skušnjav, namesto da bi se zavzemali za večjo trdnost tistih, ki jim utegnejo podleči.

  • Share/Bookmark