Casino de Bergerac

Četrtek, 2. februar 2006

Ta teden sem na televiziji zgroženo gledal poročilo o javni razpravi, ki so jo na temo nevarnosti iger na srečo pripravili v Novi Gorici. Pripeljali so tudi psihologa, ki je opisoval trpljenje zasvojencev s hazardom, in to podkrepili tudi s pričevanjem človeka, ki je skozi ta pekel že šel in čudežno ozdravel – čeprav da hazarder tako kot alkoholik ni nikoli popolnoma ozdravljen.

Iz skopega povzetka nesrečnikove izjave ni bilo razvidno, ali je trpel zato, ker se je kot tipičen adikt pač psihološko zlomil, ali pa zato, ker je kratko-malo tonil v minus.

Da ne bo pomote: sam nimam do hazarda niti nagnjenja, kaj šele razumevanja. V kazinu sem bil enkrat samkrat in sem zapravil 100 mark, kar me niti približno ni tako psihološko zlomilo, kot če izgubim pri tenisu in moram zmagovalcu plačati pivo z oro. Nekoč pozneje sem hotel še enkrat poskusiti, a me niso spustili not, ker nisem imel pri sebi potnega lista. Noben drug dokument ni zadoščal. To se mi je zdelo policijsko represivno in škandalozno, saj je bilo na suverenem teritoriju Republike Slovenije. Sicer pa se mi ljudje v igralnicah zdijo preveč kul na način, ki mi ni všeč. Prej bi začel igrati golf kot pa hazardirati.

No, v Novi Gorici je šlo za civilnodružbeno akcijo, s katero so prizadeti “krajani” – ali ni neverjetno, kako trdovratno se drži v rabi ta socialistična beseda?! – poskušali opozoriti, da bi prihod ameriškega igralniškega kapitala v Hit moralno-sanitarno situacijo v mestu še poslabšal. Ampak zakaj čutijo do hazarda tak odpor, kot da gre za distribuiranje trdih drog ali orjaški kupleraj, ki bi mesto domnevno spremenil v Novo Sodomo? Razmislimo.

Igralnice so prostori, kjer se ljudje zabavajo, čeprav se zavedajo, da bodo na koncu ostali z dolgim nosom.

Da so igralnice obstajale že v bivšem režimu, vendar so vanje smeli le tuji turisti, je bil tipičen primer socialističnega svetohlinstva. Dejstvo, da je igralništvo že takrat veljalo za pomembno in dobičkonosno dejavnost, očitno ni bilo v navzkrižju z dušebrižniško prepovedjo igranja na srečo delovnim ljudem in občanom.

Prvi del predpostavke je bil že takrat in je še danes nesporen. Kaj pa drugi del? Splača se razmisliti o argumentih, s katerimi je bil gambling kot oblika družabnosti v SRS in SFRJ za domačine prepovedan.

Če bi hoteli priti zadevi do dna, bi bilo treba študirati zapisnike sej centralnih komitejev in nižjih nivojev partije – zato mi naj bo odpuščeno, če tega iz čistega veselja do življenja ne bom znanstveno raziskoval. Zadošča vedeti, da je igranje na srečo veljalo za nekaj slabega v ideološkem, natančneje sociološkem smislu. Hazard je bil sporen v vsakem primeru, bodisi kot dobiček ali izguba, saj naj bi bilo oboje nezasluženo, v nasprotju s teorijo domnevno poštene, dirigirane distribucije ekonomskih sredstev. Naključje, ki odloča o dobitku ali izgubi, ni moglo biti priznano kot legitimen argument. Če si dobil, je bilo videti, kot da si storil krivico tistemu, ki je izgubil (ali sploh ni igral); če si izgubil, pa si storil krivico samemu sebi; oboje je bilo treba sankcionirati.

Kardeljanstvu v obrambo je treba priznati, da je bila huda nasprotnica iger na srečo tudi Margaret Thatcher. Marala ni niti najnavadnejše državne loterije. Očitno je tudi v ultraliberalizmu neka logika — v tem primeru morda bolj prostestantska —, ki temelji na predpostavki, da se do denarja ni mogoče legitimno dokopati drugače kot s trdim delom ali četudi s špekulacijami, samo da se vse dogaja v okvirih delujoče in konsenzualno priznane tržne ekonomije.

V luči tranzicije pa se hazardiranje zdi prvovrstna kapitalistična igra, ki se povsem prilega psihološki logiki svobodnega podjetništva kot prostega razpolaganja z lastnim denarjem.

Igralništvo je nekak iracionalni ventil za sicer resno in strogo racionalno početje. Za razliko od drugih oblik družabnega vedenja je obiskovanje igralnic kljub vsemu takšno, pri katerem ne gre za to, da bi ljudje, željni zabave ali sprostitve, poslali možgane na pašo. Hazardiranje je resna ali celo resnobna aktivnost, pri kateri se ljudje — kljub temu, da gre za igro — obnašajo zelo resno. In res: tu gre zares. Bolj ko je svet poslovnosti, ekonomije, menedžmenta, tveganj, urgentnih in usodnih odločitev, (so)odvisnosti in uspehov v bistvu svet minimiziranja naključij in nevtraliziranja njihovih učinkov, bolj je po drugi strani fascinantno to prepuščanje golemu, slepemu naključju kot odločujočemu faktorju (osebnega) uspeha.

Igralništvo je zapeljivo tudi za tiste, ki takega iracionalnega ventila ne rabijo kot protiuteži za delo, ki ga dnevno opravljajo. Igralništvo je že sámo po sebi kultivirana, a vendarle adrenalinska družabnost, ki lahko tudi neveščega praktikanta hitro posrka in prevzame. Psihologi in samozvani varuhi javne morale s tem v zvezi radi govorijo o odvisnosti ali celo zasvojenosti. Seveda, to so eventualni stranski učinki hazardiranja, toda v večini primerov so ta opozorila podobna političnim argumentom v bivšem režimu — s to razliko, da nimajo več te moči, da bi hazardiranje prepovedala.

Kar moralnim neizprijencem dandanes še preostane, je to, da govoričijo o nevarnostih početja, ki se njim zdi sporno. Res, prav vsaka stvar, četudi ni sporna, ima lahko negativne stranske posledice. Ali si kdo na svetu – razen Huberta Požarnika – upa trditi, da je sporno, da najstniki hodijo zvečer (in ponoči) ven in se zabavajo v disko-klubih? Seveda ne, dokler se ne zgodi nekaj tako tragičnega kot v Pirničah. Toda ali je tak dogodek že tudi argument, da bi mladini s horo legalis omejili nočno gibanje? Je to že argument, da inšpektorji in policija zdaj harajo po lokalih, da se kaj takega kao ne bi ponovilo? Neumnost.

Vse, kar lahko nasprotniki hazarda naredijo proti hazardu, je to, da povabijo psihologe in bivše zasvojence in da vsi skupaj zastavijo svoje prepričanje. Morda so njihovi argumenti celo trdnejši od argumentov kmetov v Trebnjem, ki se ne strinjajo s predvideno traso avtoceste. Kljub temu pa je družbeno nesprejemljivo v resnici to, da se ljudje zavzemajo za prepoved ali omejevanje skušnjav, namesto da bi se zavzemali za večjo trdnost tistih, ki jim utegnejo podleči.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 2. Februar, 2006 ob 13:47 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.