21. pismo, Marko Manci: Vedno nepogrešljiv, nikoli koristen

Petek, 3. februar 2006

Draga Manca,

na vprašanje, ali v sebi prepoznavam arhetip kralja, bi vam tako kot Matjaž Gantar najraje “mirno in suvereno” odgovoril: DA.

Me veseli, da ste se z njim zaštekali. Tudi meni se zdi Gantar v redu. Všeč so mi ljudje, ki znajo nositi uspeh, pomembnost, popularnost – četudi je slednja zgolj medijski konstrukt –, kot da je to peresno lahko breme. Njemu pa res nisem zameril, da si je premislil (oz. dovolil, da so si drugi premislili namesto njega) glede investiranja v moj projekt. Še danes se mu vsake toliko pustim povabiti na kavo. Vedno ga čakam pol ure in več in kramljam s simpatično tajnico gospo Nevenko, potem pa v njegovi prostrani sobani šimfava medije in kadiva kot Turka – kar je najbrž tudi svetovna direktorska redkost.

Najprej moram reči, da ste me že skoraj potegnili v način razmišljanja, ki se mu poskušam izogibati. O arhetipih, skratka, raje ne razglabljam, ker se mi zdijo (zame) preveč spolzek teren. Raje se prizemljim s tem, da govorim o metaforah – ali v metaforah –, ki opisujejo moj karakter. To si še upam. Jaz vedno nekaj kompliciram, zato tudi ne znam tako kot Gantar odgovoriti “mirno in suvereno” in predvsem ne nedvoumno. V tem smislu jaz tipično nisem kralj – tako kot on, big boss –, ampak dvorni norec. Vedno imam prav, toda nikoli mi ne dajo prav. Vedno imam kaj povedati, toda nikoli me ne poslušajo. Vedno sem vsem všeč, toda nihče me ne jemlje resno. Vedno nepogrešljiv, nikoli koristen. Vedno nespoštljiv, svoboden, neodvisen, nepreračunljiv, a nikoli spoštovanja vreden, nikoli avtoritativen. Moj življenjski problem je v tem, da me okolje zatira, jaz pa mirno živim naprej, kot da svoboda leži na cesti. Če se mi je slučajno zahoče, se samo sklonim in jo poberem. Temu primeren je moj status: omniprezenten, a limitiran.

Veliko razmišljam zadnje čase o Cankarjevem domu in Razgledih, mojih dveh domnevnih življenjskih porazih. Kot nalašč sem srečal Jelko Stergel na otvoritvi Kinoteke. Povedala mi je – kar mi je v 14 letih ušlo iz spomina –, da je jokala, ko sem dal v Cankarju odpoved, in da sem potem celo rekel, češ, pa se ja ne boš cmerila zaradi mene! A vam povem, kako sem takrat dobil službo direktorja kulturno-umetniškega programa? Sklonil sem se in jo pobral! Bil sem star še ne 29, wunderkind kulturno-intelektualne tranzicije, nekakšen Žiga Debeljak zgodnjih 90. – seveda brez piflarskega imidža oglatih špeglov. Ženske so dol padale, mediji so se prijazno slinili, imel sem govor na Slovenki leta, impresioniral sem kulturnega ministra, svet mi je ležal na dlani. Meni pa se ni dalo uveljavljati avtoritete. Ni se mi dalo biti šef. Stvari niso same od sebe ratovale tako, kot sem si zamislil. Nisem bil diplomat. Nisem znal zjebat nikogar, sam se pa tudi nisem pustil – in tako sem pač šel. Za Cankarjev dom sem se zagrebel samo zato, ker sem vedel, da lahko dobim to službo, in po 14 mesecih sem odstopil samo zato, ker sem vedel, da mi je ni treba opravljati, če nočem. Tako je bilo tudi sedem let pozneje, ko je Apih ukinjal Razglede. Ni se mi zdelo vredno boriti za ta časopis, ker sem vedel, da tega ne bom mogel preprečiti – delati škandale in podpisovati kulturniške peticije pa se mi je zdelo brez veze.

Sicer pa bi rekel, da sem jaz bolj kraljevič kot kralj – pa ne zato, ker sem ravno Marko –, ampak bolj hamletovsko intelektualni prestolonaslednik, ki ne pride zraven, ker je pač tak whistleblower.

Ste gledali zadnjič tisto na Papriki? Zverova hči – misica ne vem koga ali česa – je spraševala nama obema simpatičnega Erazma B. Pintarja. Punca je sicer bolj lušna kot Jambrekovi tamali dve, ampak ta fora z lepotičkami, ki jih nastavijo za televizijske voditeljice, je pa že višek! Morali boste revidirati svoje stališče, da vedno rečete ja, če vas kdo prosi za intervju ali celo povabi pred kamero. Ste se potem odzvali Marlenninem vabilu v talkshow na Prvi TV o ljubezni, v katerega ste hoteli uvaliti tudi mene? To je bilo ravno enkrat takrat, ko ste mi napisali, da je vsako vprašanje v intervjuju kot poljub! Si predstavljate, kako bi se potem vi pa jaz pa židana Marlenna v tem smislu poljubljali pred kamero?

No, če že ne Zverova, pa je bil v formi vsaj Erazem. Razpredal je svojo razvpito promiskuitetno teorijo, da moška seksualna zvestoba ne obstaja. Emocionalna že-že, ampak nikar se ne slepimo glede seksualne. Moški se po njegovem pač fukljamo naokoli – in bodimo torej toliko pošteni do sebe in do svojih žensk, da sebi in njim to odkrito priznamo.

Pri vsem tem se mi je zdelo še najbolj inteligentno to, kar je razložil pri moških, ki se “spozabijo” le tu in tam, kar da jih zmede in si potem domišljajo, češ, zdaj sem se pa zaljubil ali kaj, ker sem eno “zunanjo sodelavko” dol dal, in je potem takoj hudič v zakonu ali zvezi. (Narekovaji so moji, niso citatni.) To je res. Če moški v svoji nezvestobi ni verziran, potem se mu res dogaja, da se zaljublja – še tem bolj, če se nezvestoba začne zgolj erotično, ne eksplicitno seksualno. Čeprav se z njim ne strinjam, mu dam prav v tem, da nezvestoba ni za amaterje brez koncepta.

Sicer pa ja, seveda, seksualna zvestoba je eden od temeljev vsakega resnega in trajnega odnosa – tudi za moškega. Vem, ker sem grešil. Da ne bi preveč moraliziral, pa naj še pripomnim, da je zvestoba racionalna odločitev, ki se je bo zrel in trden moški znal držati, saj bo sprevidel, da se mu ni treba pariti z drugimi, ker obstaja dovolj sprejemljivejših načinov samopotrjevanja. Da ne govorim o tem, da moški s tem izraža nespoštovanje do svoje partnerke, saj jo s tem sili v položaj – z njeno vednostjo ali brez –, da si ga z nekom intimno deli. Morda je res, kar uči evolucionistična teorija, da ženskam ni (toliko) do promiskuitetnega vedenja, ker se znajo sprijazniti z ekskluzivnim samcem, ko ga enkrat najdejo (in še posebej, ko jim enkrat zaplodi mladiče). Erazem zvito pripominja, da ob sebi ne rabi še ene take osebe, kakršna je on sam, ampak nekoga komplementarnega. Seveda pa zdravilo proti ljubosumju ni toleranca do partnerjevih seksualnih eskapad, temveč zvestoba. In zakaj bi sploh moralo obstajati zdravilo proti ljubosumju? Ljubosumje je varovalka, ki dokazuje smisel zvestobe.

Nisem bil najbolj zbran med pisanjem, a nič zato. Boste že vi napisali, kar mi je ušlo med vrsticami. Med pisanjem sem namreč skopiral s cedejev kakšnih sto skladb, ki jih nalagam v novega iPoda. Ma to bo še dva mesca dela!

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 3. Februar, 2006 ob 16:01 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.