22. pismo, Manca Marku: Ljubezen – moja odločitev

Sobota, 4. februar 2006

Dragi Marko,

joj, a me bosta zdaj z Gantarjem – Turka kadilska – skenslala, ker smo šli z Junijsko listo v akcijo za tobačni evro? Glavni argument: biološka zdravila, ki tarčno zdravijo raka na pljučih, znesejo na enega bolnika od 10 do 17 milijonov tolarjev. Si lahko mislita, da tako dragih zdravil ne dobijo vsi ki bi jih bili potrebni. Lahko pa bi jih, če bi obstajal poseben finanči fond. Prav to predlagamo! Vzemimo ceno Marlboro cigaret v Evropi v evrih (januar 2004): v Sloveniji škatlica 2,25, vzhodno od nas še manj, tudi samo 1,04, zato pa v Angliji 6,60, v skandinavskih državah pa kar 7,64! Če bi pri nas dvignili ceno vsaj za en evro in to namenili za zdravljenje bolnikov z rakom na pljučih pa za preventivo – med mularijo število kadilcev narašča, vsak tretji petnajstletnik kadi! – bi rešili pereč slovenski problem.

Sem se zabavala, ko sem brala popis lastnosti dvornega norca (zelo pomembna arhetipska figura, brez nje ni celovitega moškega) M.C. »Vedno imam prav, toda nikoli mi ne dajo prav. Vedno imam kaj povedati, toda nikoli me ne poslušajo. Vedno … « In sem brž pogledala v eno svojih najljubših knjig: André Comte-Sponville: Mala razprava o velikih vrlinah, v kateri veliki francoski filozof razglablja med drugim o ponižnosti in omeni pomembnega moža, ki ga vi včasih citirate: »Kar zadeva Nietzscheja, ga ne bi mogli dohiteti ali povzeti: prav ima v vsem in glede vsega se moti«. Zdi se mi, da bi lahko tako označili marsikaj, kar izreče v tujini priznani in čaščeni slovenski filozof Slavoj Žižek. Ko hodim po knjigarnah v Angliji, Ameriki, Evropi, se zakadim med knjižne polici pod »filozofija« in iščem pri črki Z. Zizka lahko merimo že v metrih, tako po tujejezičnih izdajah kot po številu referenc v znanstvenih člankih z vseh strani sveta. Če hočem povedati preprostim ljudem, od kod prihajam, rečem, saj se spominjate Tita. Če želim to povedati intelektualcem, pa: od tam sem doma, od koder je Zizek. Če to ne prime, kar je redko, potem nadaljujem s Plečnikom. Da ga kdo od tistih, pri katerih se kitim z njim, ne bi poznal, se še ni zgodilo. Žal mi je, da Mrkaić tega ne ve. Najbrž zato, ker on sam ni oseba, s katero bi prebujali prepoznavnost Slovenije. Zato ne razume, v čem je kultura za Slovence tako pomembna in niso kulturniki enaki čevljarjem in frizerjem. Kaj hočemo, pač ubožec na duhu, tale MM.

»Meni se ni dalo uveljavljati avtoritete«, pišete naprej. Je niste mogli uveljaviti, dragi Marko, ker je nimate! To šibkost presneto dobro poznam, saj sem sama na istem. Poslušajte, kako sem dajala spat malo Tino: »Tinčica, a ne bi šla mogoče zdaj pančkat, tako si utrujena.« Tina: »Ne, ne grem!«. Pa čez nekaj minut spet: »Tinči, zdaj bi bilo pa res pametno, da greš pančkat.« Ona: »Ne, ne grem!« Enkrat je moja prijateljica, s katero sva skupaj čuvali kmetijo Marka Pogačnika, ko je bil z družino na morju, znorela. In me je pošteno nadrla, kakšna vzgoja je to, da kar naprej moledujem, naj gre otrok spat, da sem ji to gotovo rekla že sedemkrat, ona pa še kar trmari, je že popolnoma izčrpana od tega, ubogi otrok. Enkrat reci in konec, me je podučila. Še danes sem ji hvaležna! S kakšnim občudovanjem opazujem Ladejo, ki vnukoma samo enkrat pove, koliko je ura in jo onadva že mahneta v kopalnico in kmalu v pižamicah prideta po ljubčka in obljubljeno pravljico. Teoretično tudi zase vem, kdaj bi morala nastopiti avtoritarno, a ne, ker ne znam. Tega v sebi nisem razvila in moram še vaditi. Na primer z našim kužkom, mešančkom Čombetom (saj poznate legendarnega Mačka Murija in veste, kako strašen je tisti Čombe, ki meče pasje bombe) iz azila. Takole sva šla prvikrat na dolg sprehod okoli zasneženega bajerja v Kosezah. Odpela sem ga, on pa, z geni jazbečarja v krvi, brž na travnik, od koder ga nisem mogla spraviti. Sem ponovila stari vzorec: «Čombi, zdaj pa res morava iti, ker sva že zelo pozna.« On me gleda, premakne se pa ne niti za centimeter. Jaz spet: »Ljubi Čombi, res morava iti, pridi.« Tako nekajkrat. Brez uspeha. In je prekipelo mimoidoči pasjeljubki, ki mi je rekla: «Veste kaj, gospa, takole pa s psom ne bo šlo. Povelje je povelje: kratko in jedrnato in odločno«. Sem vložila vso razpoložljivo energijo v odločen klic. In je ljubljeni Čombe nemudoma pritekel, si mirno pustil zapeti ovratnico okoli vratu in jo z vzdignjenim repkom odmahal domov. S ponosno Manco ob sebi, ki sem premišljevala o svoji neskončno potrebi, da bi vsako stvar prediskutirala, jo utemeljila, da bi jo oni drugi razumel, pa čeprav je to pes. Taki tipi ljudi pač nismo sposobni za direktorje, še najmanj v ustanovah, kakršen je Cankarjev dom.

Nisem vedela, da je Zverova Manca krenila po voditeljski poti Jambrekovih dveh. Pred časom smo o tem govorili z Latinom tri ure v njegovi Latinici, ki jo je strnil v naslov Što gljuplje, to bolje. Je pač tako na tem svetu – vsakomur po njegovih merah. Najine so očitno drugačne, a ne da bi zato mislila, da sva božja izbranca, če se takih reči ne udeležujeva. Medijski svet dobro poznam že petinštirideset let, sodelujem v najrazličnejših vlogah. Ne samo vi, še marsikdo mi svetuje, naj se ne odzivam vabilom raznih Marlenn. Pa se pogosto. Iz firbca, kako danes stvari stojijo. In ker se rada igram. »Grem spet na en afengunc«, zakličem doma, kadar se odpravljam na kakšen »talkshow«. Od Marlenne, denimo, sem se vrnila prav dobre volje, ker sem spoznala iskrivo, zanimivo voditelja/co, pa še super sogovornika, s katerim sva prišla v studio v enakih barvah in z enako uro na roki. In sem se ob njem počutila, kot da ga poznam že stoletja. Se zgodi, čeprav redko, a se, da človek naredi oddajo in ne oddaja človeka.

Nezvestoba ni za amaterje brez koncepta, duhovito komentirate nama simpatičnega Erazma. In potem zapišete, kar zmorejo živeti samo odrasli, čustveno zreli ljudje: «Seksualna zvestoba je eden od temeljev vsakega resnega in trajnega odnosa – tudi za moške«. V primeru te izjave pač ne boste ugotavljali, da vam nihče ne da prav. Ker vam bo velika večina žensk aplavdirala. Moški se bodo pa sprenevedali. Ne vsi. Tisti, ki so se odločili za ljubezen, se bodo globoko strinjali.

Pred leti sva govorila o teh rečeh s Kreslinom in sva rekla, da bova predlagala zakon o prepovedi poroke oziroma starševstva moškim, mlajšim od trideset let. Ko sem o tem pobarala Aleša Debeljaka, je rekel: »Takoj bi podprl vajin predlog iz lastne izkušnje. Šle po tridesetem sem začel meditirati o možnosti za dolgoročno zvezo. Zdaj sem jo vzpostavil in rečem ti, da je to svojevrstna osvoboditev«. Osvobajujoče je, ko ni več treba vključiti »donhuanskega avtomatičnega pilota«. Hura za take moške!

Bodite!

Manca

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 4. Februar, 2006 ob 16:08 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.