23. pismo, Manca Marku: Človeška komedija

Nedelja, 5. februar 2006

Dragi Marko,

ker odpotujem v daljne tople kraje, kjer ne bom ob računalniku, ampak ob morju z vetrom v laseh in s knjigo v roki, vam kar danes pišem za vnaprej. Nekam čudne volje sem, o človeških komedijah premišljujoč, zunaj pa žareče sonce in razpihan zrak brez disonančnih tonov, ki mi barvajo nedeljski dan.

Pravkar sem se vrnila z razstave Jožeta Ciuhe v MGLC – kako veličastno lego ima in kako lep je tivolski grad! –, kamor sem šla, da bi videla, kaj je vodstvo po razstavi, in da bi slišala dr. Miklavža Komelja, ki je genij. Zadnji dan razstave, 19. februarja, bom vodila ogled jaz – prvič v življenju. Veselim se že, saj se o slikah redko pogovarjam, čeprav je slikarstvo moja ljubezen. Ko sem opremljala svoje sobe, sem vedno najprej kupila središčno sliko. In potem se je vse uskladilo z njo. Nazadnje sem kupila žarečo rdečo podobo Andraža Šalamuna, čez celo steno lega, naslikal je sončni zahod na jugu njemu/meni ljube Mehike, in zdaj je v tej sobi rumen kavč, oranžni in rdeči stoli, je velika natisnjena fotografija Mateja Andraža Vogrinčiča – njegove kanglice v avstralski puščavi, tudi te barva zahajajoče sonce, in vsak, ki vstopi v to sijočo sobo, je ogret od sončne energije prostora, ki ga je definirala Šalamunova slika. V tej sobi sem srečna.

Šla sem na razstavo, da bi slišala Miklavža. Spoznala sem ga na Silbi, imel je 12, 13 let in hodil je po otoku zamaknjeno s knjigo v roki. Danes mi je povedal, da je prebiral Dostojevskega. V morje ni maral. Če je šel, je šel samo do kolen. S knjigo v roki. Kmalu je sam napisal knjigo. Prelepo, da mi je vzelo dih, ko sem prebirala njegove pesmi v zdaj že znameniti zbirki Delfin. Šestnajst let je imel, ko je napisal tiste pesmi. Ko so izšle, sem bila povabljena, naj naredim za nemško literarno revijo izbor sodobne slovenske lirike. Če me spomin ne vara, je takrat Uroš Zupan prvič dočakal svoje pesmi v nemščini. V izbor sem uvrstila tudi Miklavževe. Te je prevedel sam. Niso bile objavljene. Urednik, ki me je čez čas obiskal v Ljubljani, je želel pesnika srečati. Zdelo se mu je, da je že zelo, zelo star in čudil se je, da sem tako starega človeka hotela med sodobno poezijo. »Zakaj pa mislite, da je star,« sem bila začudena. »Ja, kdo pa še piše v taki nemščini! Saj to je Goethejeva nemščina, ne pa sodoben jezik!«. Ko sem mu povedala, da je Miklavž star 19 let, je bil ob sapo.

»Res sem se takrat nemščine šele učil, in vsak jezik se učim tako, da začnem pri zelo starem jeziku, potem grem proti sodobni govorici,« mi Miklavž pojasni na razstavi. Koliko jezikov govori? Eh, je skromen, angleško, nemško, francosko, italijansko, špansko, portugalsko … Portugalščine se je naučil zaradi pesnika, v katerega sem zaljubljena od dne, ko sem prebrala prvo njegovo pesem v slovenščini: Fernando Pessoa. Miklavž je prevedel pesnitev Mornar. Ko sva bili jeseni lanskega leta z Ifi na Portugalskem, sva šli po njegovih sledeh: v njegovo najljubšo kavarno, kjer sva jedli v enakem ambientu tudi midve, pa v hišo, kjer je stanoval in je zdaj javna knjižnica. Prebirala sem naslove Fernandovih knjig in – onemela: Kabala, grški stari očetje, življenjepisi svetnikov, različni mistiki, indijske Vede, razprave o izvoru krščanstva, Tibetanska knjiga mrtvih, egiptovska mitologija, knjige o vesolju, Shakespeare … Ko sem gledala te knjige, sem se spremenila v dva: z menoj je bil še Miklavž, ki se je enako čudil, užival … Milo sem prosila knjižničarko, če lahko dobim spisek Pessojevih bibliografskih enot. Je videla strast v mojih očeh, željo po še globlje stopiti v pesnikov svet, in podarila mi je debelo kuverto s fotokopijami popisa vseh knjig F. P. Kuverto sem v Ljubljani vložila v drugo kuverto in jo poslala Miklavžu Komelju.

Miklavž je govoril o Ciuhovih slikah z zaledjem fascinatnega znanja, fotografskega spomina, asociacij in metafor, da se je Ciuhova Človeška komedija, kot je slikar poimenoval razstavo, razprla v mnoga razsežja in prelila iz tega časa in prostora v kozmične dimenzije univerzalnih zgodb. Malo ljudi zmore videti Ciuhove slike, grafike in akvarele v tako širokem kontekstu. Ker ima malo ljudi take oči, kot so Miklavževe. Ciuha je umetnik, ki tako zelo presega slovenske okvire, da doma kljub izjemni ustvarjalnosti in – nenazadnje – osemdesetim letom bogatega svetovljanskega življenja, ni sprejet. Da je preveč dekorativen, slišimo iz ozko stisnjenih ustnic slovenske kritiške »elite«. Mar Velásquez, recimo, ni dekorativen, a zdaj je pa narobe, če so barve pisane in jih svetli še zlata, če so oblike razkošne, če ima človek kaj povedati in so njegove zgodbe tako žive, da silijo čez robove takih in drugačnih mer? Ciuha je zakladnica znanja (prebiral je take knjige kot Pessoa: kabaliste, alikimiste, rozenkrojcarje, mistike, fizike, itd.) tako z vzhodnih kulturnih tradicij kot z vrhov zahodnega mišljenja. In je mojster besede, kakršni so redki. Lani – pred tem je izdal tri odlične knjige potopisov – je izšlo obsežno delo Kronika sedmih pozab, ki ga moramo uvrstiti v vrh sodobne slovenske književnosti. O Ciuhovi razstavi še nisem prebrala nobene kritike. O njegovi knjigi je vzhičeno pisala prof. Glušičeva, v »razumniških« krogih pa ni prebrana in mnogi še slišali niso zanjo. Tako je to v deželi žuželk in insektov, kjer si ljudje pijejo kri, razbijajo kozarce opojnosti ob čaščenju svojih vaških okrožij in polnijo puške za napad na svet, ki v njihovih glavah ni, kar bi moral biti.

»Neučinkoviti zaposleni vas stane preveč denarja in potrpljenja!« berem letak založbe Forum Media iz Maribora. »Zaradi neučinkovitih sodelavcev vam ob denarju lahko hitro zmanjka tudi potrpljenja, ogrožen pa je celoten delovni proces in s tem obstoj vašega podjetja! Ne odlašajte z reševanjem problematičnih situacij … Raje ukrepajte hitro in pravno pravilno!« vabi letak k branju strokovnega priročnika z zgoščenko »Opomini in prekinitve zaposlitev«: postopki, povezani z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ja, taka znanja dandanes najbolj potrebujemo, kako se znebiti neučinkovitih sodelavcev, na primer mam, ki so odsotne zaradi bolezni otrok, pa slabotnejših, ki ne zmorejo nadur do pozne noči, in kakšnih preveč ambicioznih, ki hitro vidijo, da je naše znanje pičlo, napihnjenost pa enormna … V tej človeški komediji pač ni knjig in zgoščenk o tem, kako sočustvovati, pomagati, sodelovati s tistimi, ki ne zmorejo norega tempa in ne prispevajo dovolj v požrešno kapitalistično malho.

Vidim še fotografijo grafitov, ki se pojavljajo na hudinjskih blokih. Takole pozivajo k reševanju težav z narkomani: »Rešitev: NARKOMANE POBIJMO! P.S. krematorij«.

Marko, na svidenje v drugačnem, sončnem razpoloženju!

Manca

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 5. Februar, 2006 ob 20:30 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.