Zakaj je Drnovšek postal predsednik

Četrtek, 9. februar 2006

Predsednik v prismuknjenem TV šovu? To še ni nič! Te dni mi je v nekem lokalu prišel v roke izvod revije z neverjetnim naslovom Osvoboditev živali. Gre za ekstremistično publikacijo, ki militantno nasprotuje lovu in propagira ne le vegetarijanstvo, temveč celo vegetarijanstvo psov in mačk. Tristo kosmatih! No, zadnja številka Osvoboditve prinaša intervju z Janezom Drnovškom. Že napovednik na naslovki – ki sta jo seveda krasila predsednikov obvezni smile z limono in njegov namrgodeni pes – je obetal noro temo: “Vegetarijanstvo bi povečalo možnosti za dolgoročno preživetje človeštva”. In res, imel sem kaj prebrati. Toda naj se najprej vrnem v Hri-Bar.

Da predsedniki nastopajo v razvedrilnih oddajah, je slovenska medijska bizarnost, ki bi jo bilo treba v interesu dostojanstva najvišjih političnih funkcij prepovedati. (Toda če bi javni televiziji to prepovedal njen programski svet, kdo bi potem to prepovedal komercialnim televizijam? Menda ja ne bi bilo treba zaradi tega dopolniti Ustavo?)

Drnovškov nastop v razvedrilni oddaji je bil šokanten, vendar ni bil precedens. Že dolgo pred njim je v oddaji Res je! namreč nastopil tedanji predsednik Kučan.

Kakorkoli, razlika je zgovorna. Mišina oddaja je bila za razliko od Hribarjeve zastavljena kot afirmacija udeležencev, ne provokacija, zato je znal Kučan v velikem stilu sprejeti njen prispevek k izgradnji njegovega imidža. Drnovšek je bil takrat tako dolgočasen, da ga ni nihče vabil v take oddaje, najbrž pa tudi sam ne bi sprejel vabila.

Hri-Bar pa je tipična novodobna oslarija, v katero ne paše nihče, ki se ne spusti na njen nivo – da torej sprejme vlogo v groteskni godlji provokativnega, sicer simpatičnega voditelja, impersonatorjev Don Corleoneja in Georgea Busha, računalniških animacij slovenskih politikov in minikviza na temo splošne razgledanosti. Gostje se morajo pretvarjati, da gre zares; če se ne “pogovarjaš” z Bushem ali generirano figuro Janše, izpadeš zateženec; toda ko gosta nazadnje neizogibno (četudi benigno) osmešijo, mu rečejo, češ, saj je bila samo šala. Hri-Bar je politično nekorektna oddaja, a le redko duhovita. V njej se lahko znajde le tisti, ki se zna smejati vicem, ki niso niti malo smešni.

Drnovšek se ne bi smel odzvati vabilu. Očitno si ni mogel kaj. Kljub temu, da se je v zadnjem času dodobra učlovečil, je moral presoditi, da bi se lahko še malo spustil na zemljo in si nabral nekaj točk tudi pri tistih, ki ga še ne razumejo najbolje.

Sicer je priznal, da ne gleda televizije, zato ni mogel vedeti, v kaj se spušča. Toda ali mu njegova pribočnica, ki ga zna fotografirati s frulico na Titikaki, našemljenega v Inka – in fotko distribuirati medijem –, ni znala povedati, v kaj se spušča?

Drnovšek je po mojem improviziral. Odločil se je, da bo kontriral Hribarjevim sicer vljudnim provokacijam, prepričan, da bo naredil oddajo in utrdil svoj novi imidž. Zdaj najbrž misli, da je z lesenimi, za lase privlečenimi domislicami prijazno osmešil Hribarja, v resnici pa se je osmešil sam. Tako je Hribarja zafrkaval zaradi velikega ega. Pazite! To si upa človek, ki pridiga o preporodu v preprostost, čistost, skoraj svetost življenja, in ki po drugi strani razlaga, da bo rastlinska prehrana rešila človeštvo.

Drnovškova bolezen in prerojenje imata tudi politične implikacije. Ne pozabimo, da je zbolel že pred najmanj petimi leti, ko je bil še predsednik vlade. Potem je konec leta 2001 napovedal, da bo naslednje leto “morda” kandidiral za predsednika – “odvisno od razvoja bolezni”. Kako se je razvijala bolezen, ve samo on, ker ga medtem skoraj nihče ni vprašal po zdravju, sam pa tudi ni razlagal.

In ne samo to! Drnovškova preračunljivost, da bo “morda” kandidiral, se zdaj kaže v drugačni luči. Takrat smo to razumeli, kot da bo opustil premiersko funkcijo in kandidiral za predsednika, če mu bo šlo na bolje. Zdaj pa lahko sklepamo, da se je v bistvu odločil za kandidaturo – in skoraj samoumevno zmago – ravno zato, ker mu ni šlo na bolje in ker se je odločil, da vzame zdravljenje v svoje roke.

Tega si kot premier ne bi mogel privoščiti, ker fizično in psihično – pa tudi časovno – ne bi zmogel tako naporne službe ob tako zahtevni samoterapiji s puščavniškim načinom življenja, duhovnimi vajami, skrbjo za zdravo prehrano, itd. Si predstavljate predsednika vlade, ki ima toliko časa, da živi sam na gori, daleč od ponorelega sveta, si sam cepi drva, peče kruh, kuha psu in kupuje ekološke pridelke? Seveda ne!

Drnovšek je imel v rokavu zvit in resda tvegan načrt, s pomočjo katerega je morda res preživel terminalno bolezen, vendar je z njim tudi opetnajstil državo, ki jo zdaj vodi. Preporod mu je lahko uspel le na predsedniškem položaju, ki je že po Ustavi manj pomemben in zahteven, zdaj pa ga še sam trivializira.

Po treh letih tračev o njegovem zdravju – in občutku, da predsednika sploh nimamo – se je pojavil na Zaplani. Potem je oznanil, da ima odraslo hčerko. Potem smo s pomočjo hrvaških medijev – le zakaj ne slovenskih?! – izvedeli “vse podrobnosti” o bolezni. Medtem je začel s solističnimi akcijami jeziti domače in tuje politike. Super.

A to mu očitno ni dovolj. Drnovšek se zdaj pojavlja kot odštekan modrec le zato, ker je okrog prinesel smrt in doživel razsvetljenje. Tako zdaj napeljuje k bojkotiranju mesne prehrane in uradne medicine; farmacevtska industrija in pivovarništvo po njegovem nista v nacionalnem interesu, ker sam teh izdelkov ne konzumira; če mu še večji odštekanci položijo v usta vprašanje, zakaj ljudje ubijajo (beri: jedo) živali, sami pa zahtevajo zase vse pravice, se posmehne pravnikom in zakonodajalcem; bluzi; filozofira; maha z rokami; stresa slabe šale; itd.

Drnovšek je postal popularen, ker redefinira lik politika. V tem je veliko pozitivnega, žal pa tudi slabega. Politik ne more biti čudak in se s tem še postavljati. Za predsednika države pa je še posebej pomembno, da izžareva etičnost, ne da bi pri tem silila v ospredje sicer pozitivna, a preveč originalna osebnost. Zato ni dobro, da Drnovšek pretirava z osebnimi, magari dobronamernimi eskapadami. Ni prijetno imeti predsednika, ki se dela klovna – pa čeprav samo zato, da bi spremenil svet.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 9. Februar, 2006 ob 13:49 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

2 komentarjev na “Zakaj je Drnovšek postal predsednik”

  1. Tomaž pravi:

    Človek ti maš resne probleme, a boste vsi izdihnl od ogorčenja ko en politik ne izpolnjuje več svoje osnovne funkcije, kot jo smatramo za njih v sloveniji: kradenje dnarja revnim, zavajanje ljudstva in boj za oblast. Res se sprašujem od česa žvite ljudje ko take klobase pišete, mogoče bi pa mogu it za mesarja ko ti je tok blizu pobijanje živali

  2. Tomaž pravi:

    Ah sem šele zdej vidu da je to prvi reply in da te itak noben resno ne jemlje, tko da pol pa samo moje sožalje :)

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.