24. pismo, Marko Manci: Trma je strošek

Torek, 14. februar 2006

Draga Manca,

zelo vam zavidam potovanje v tople kraje. Bili ste v Dominikani, kajne? No, saj tudi meni ni hudega, čeprav ostajam na mrazu in nimam v planu nič eksotičnega. V nedeljo sva z Lukatom smučala v Mallnitzu. Najbolj noro smučišče daleč naokoli in morda najlepše vreme to zimo! V soboto pa šibam v Pariz. Skoraj sedem let že nisem bil v Parizu in sem ga ful zapogrešal! Lizi sem že zdavnaj obljubil, da jo peljem za zimske počitnice. Nazadnje si je zaželela, da bi šla zraven še njena Maxime, moj pristanek pa si je zagotovila s predlogom, naj gre tudi moja Nina. Rečeno, storjeno! Najel sem ugoden apartma blizu Place de Clichy. Me prav zanima, kakšen bo ta ménage a quatre! Samo še urnik ogledov sestavim in ugotovim, ali ni med Torinom in Fréjusom slučajno kaos zaradi olimpijskih iger. V Pariz se raje vozim po južni varianti, čez Italijo in mimo Lyona pa čez Burgundijo, kot pa po severni, čez Nemčijo in mimo Strasbourga. Je pa res, da je severna varianta malo krajša in tudi cenejša.

Sicer pa se bomo tokrat delali Japonce: kako v čim krajšem času – neto štirje dnevi – videti the best of. Nimam nič proti, ker sem bil v Parizu že tolikokrat, da glavnih turističnih atrakcij nisem videl že zelo dolgo. Malo neverjetno se mi pa le zdi, da punce hočejo v Disneyland! Nisem si mislil, da si pubertetnice to še vedno želijo, če jim ta šara v primernejših letih pač ni bila naklonjena. Tam sem bil s svojo pastorko Nike pred desetimi leti, ko je bila stara deset let, in se še dobro spomnim, da je precej grozno. Sicer pa poskušam glede tega biti toleranten in se tolažim z mislijo, da jih kič, ki ga otroci tako radi vsrkavajo, ne bo pokvaril – pa če je to Disneyland ali španske nadaljevanke. In navsezadnje, kaj je vse to v primerjavi s kičem, ki ga vsrkavajo, ne da bi odrasli to sploh opazili – pa če gre samo za reklame, modo, ovitke šolskih zvezkov ali glasbo, ki se razlega na vsakem koraku.

Kultura kiča je bolj dominantna, kot si intelektualci predstavljamo. Z njo smo se sprijaznili, saj ne bi bilo mogoče živeti v permanentni opoziciji do kiča. Če bi bili dosledni – se pravi zvesti svoji kulturi, izobrazbi, vrednotam, okusu –, bi lahko samo še hodili naokrog obupani in se z gnusom zgražali nad skoraj vsem, kar nam pride na pot. To ne bi bilo samo življenje v slonokoščenem stolpu. Bili bi tako rekoč izključeni iz družbe. Ne bi prižigali televizije, ker je 99% najavnih špic oddaj gnusen glasbeni in vizualni kič. Ne bi kupovali niti osnovnih življenjskih potrebščin, ker je 99% reklam zanje debilnih. Ne bi hodili v kino, ker nam smrdijo kokice. Ne bi hodili v lokale, ker imajo idiotska imena, grozne napise in obupen inventar. Še več! Niti volitev se ne bi udeleževali, če bi resno oponirali nakladanju, ki je kot politični kič njihov sestavni del. Kje bi recimo objavljal tekste, če bi pričakoval, da bodo postavljeni v skladu z zadovoljivimi standardi časopisnega dizajna? In tako naprej. Upor proti vsemu temu je nesmiseln, in kolikor si ga še lahko privoščimo – in privoščiti si ga moramo vsaj malo, da ne znorimo! –, nas ta upor drago stane. Trma je strošek. Koliko me je že stalo v življenju, da sem se branil tehnološkega kiča, ki ga svet pozna pod blagovno znamko Windows! Koliko so me v življenju že stali avtomobili – bodisi časa, ko raje nisem imel avta, ali denarja, ko mi je uspelo imeti tistega, ki sem ga res hotel. (Pa da ne boste mislili, da sem jih imel ne vem koliko.) In koliko me je stala glasba! Še dobro, da nisem mahnjen na slikarstvo. No, ne da nisem mahnjen: če bi že obešal kaj na svoje stene, ne bi obešal – z dolžnim spoštovanjem – vašega Ciuhe, temveč Davida Hockneyja, Luciana Freuda in Francisa Bacona. In potem pač raje nimam nič. Slišal sem že pripombe, da sem megalomanski. Sam bi temu rekel skromnost. Če ne morem imeti nečesa velikega, se ne bom zadovoljil z ničemer manjšim.

Kič je posvetna religija, ki nas prizemljuje in pomirja. Lepe stvari so naš osebni, notranji, skoraj intimni svet, brez katerega ne moremo. Vse drugo pa so stvari, ki jih pri vsej nevzdržnosti potrebujemo kot koordinate znotraj infokaosa, ki nas zaliva. Včasih je prijetno pozabiti na principe in se temu prepustiti. Tako recimo danes peljem svojo punco na večerjo, ker je ravno valentinovo. Valentinovo sem vedno ignoriral. Ampak zakaj bi ga, če se lahko imam fajn?

Se spomnite najinih prvih dveh pisem? O demonstracijah proti reformam? Vi ste se socialno raznežili ob pogledu na delavsko ljudstvo s transparenti, jaz pa sem s pomočjo Vidmarja filozofsko utemeljil, zakaj ne morem podpirati “Muradifa Hasanovića” in sesul demagogijo sindikalistov. Že naslednjič pa ste omenjali Tineta Hribarja. V toplih krajih ste zamudili intervju z njim v Sobotni. Pa poglejva, kaj pravi o odporu do reform: “Ti ljudje so bili organizirani, predvsem s strani glavnega sindikata z orwellovskim naslovom Zveza svobodnih sindikatov. To še zmerom vodijo kadri, ki jim jo je ob sestopu z oblasti v nekakšen trajni fevd izročila Partija. Sindikati so šli na cesto, preden se je karkoli zgodilo.”

Če zanemariva dejstvo, da spraševalci ne znajo spraviti v slovnični red navadnega magnetograma, potem moram reči, da je z drugimi besedami in z večjo avtoriteto povedal to, kar mislim tudi sam. Kaj pravite na to, draga Manca, glede na spoštovanje, ki ga čutite do Hribarja? (In on do vas, saj pripominja, da bi vas in Milosavljeviča vlada morala angažirati, ko je pripravljala zakon o RTVS.)

Še bolj pa se mi dopade tale Hribarjeva puščica: “Prej ali slej bo Pahor ugotovil, da to [SD] ni njegova stranka. Ob dejstvu, da [LDS] razpada, tudi on ne bo dolgo zdržal. Če si zamislimo prihodnost, spadata skupaj Kacin, zlasti z govorom v Dražgošah, in Potrč, ne pa Potrč in Pahor.” Seveda! LDS si je s Kacinom zabila zadnji žebelj v krsto. Iz Pahorja pa tudi ne bo nič, dokler bo toleranten do starih bizgecev, ki jim kao načeluje in zaradi katerih promovira to luzerko Danico. Kdaj sem že napisal, da bi on moral postati predsednik LDS!

Žal mi je, da ne moreva debatirati o slikarstvu, ampak to res ni moje področje. A če sva že pri umetnosti, naj stresem vsaj par filmskih iztočnic: pojdite gledat München, Prevzetnost in pristranost, Brokeback Mountain. Sam sem gledal le München in ne vem, ali mi bo do konca tedna zneslo videti še druga dva. O tem bi lahko kakšno rekla!

Obljubljal sem razglednico s Pohorja, pa ni bilo nič iz tega. Iz Pariza pa 100%!

A bientôt,

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 14. Februar, 2006 ob 20:35 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “24. pismo, Marko Manci: Trma je strošek”

  1. norubogistvor pravi:

    Lep pozdrav Manca in Marko.

    Danes sem med preletavanjem interneta naletela na vajino dopisovanje. Zdelo se mi je zanimivo, in tako sem se “kar” med delovnim časom zatopila v branje in s tem “uničevala” konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

    Morda kar se tiče reform, sindikatov in podobnega. Jaz moram stalno poslušat o konkurečnosti in boju za preživetje in da gre slovensko gospodarstvo v “maloro” in da bomo že še videli, in to me je že malo načelo. Sicer imam “dobro plačen posao” ampak sem iz dneva v dan bolj žalostna. Zaradi tega ker me nekdo stalno sili v to razmišljam o preživetju in potem delam in se dokazujem,ker pač “razumem namige”, in potem se težko skoncentiram na kaj lepega/zanimivega/novega. Včasih se nisem toliko sekirala, saj je bilo ravno tako “težko” zaslužiti ljubi kruhek, amapk ne vem …sem bila mlajša, bolj pogumna, sem se znala bolj potegniti iz vsega ? V glavnem dolgočasno& bizarno dopoldne in zanimivo popoldne se je zlilo v eno tako monotonijo da ni za nikamor. Ali pa so odgovori izven mene …kot je naprimer lepo razloženo v

    Manufacturing discontent: The trap of individualism in corporated society, by Michael Perleman. Sama sicer mislim da ne. Žalostna sem. Menda ni po zimski depresiji na vrsti že spomladanska.

    Sicer pa naj vama povem, da sta po mojem mnenju zanimiva. Marko morda generacijsko malce bližje mojim nazorom, ampak tudi Manco preprosto moraš občudovati ker je takšna razgledana, reflektirana in zagrizena gospa.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.