Stil ni človek, stil je dieta

Četrtek, 16. februar 2006

Ko sem prebral, da Vesna Vuk Godina vsak dan popije pol litra korenčkove spremute, sem najprej pomislil: pa saj ni čudno, da tvori dvobesedne povedi in začenja stavke s “ki”. Le style, ce n’est pas l’homme, c’est la diete!

Gospe seveda brez nadaljnega želim ves dober tek, kar ga premore – tako kot tudi Lojzetu Peterletu in Janezu Dolinarju in predvsem Janezu Drnovšku, ki z njo vred v zadnji številki Jane opisujejo režime prehrane, s katerimi so domnevno premagali raka. Domnevno pravim ne zato, ker bi mislil, da raka niso premagali, ampak zato, ker razen njihovega prepričanja ni nobenega dokaza, da so ga premagali ravno z režimom prehrane.

Mnogi ljudje, ki enkrat doživijo near-death experience, postanejo poduhovljeni ali celo religiozni in za nameček itak nagnjeni k filozofiranju. Prav. To ni ne moja stvar ne stvar polemike. Pa vendar me v tem smislu čudi, da še nisem slišal za človeka, ki bi po taki bolezni preprosto rekel, da se ga je “nekdo” usmilil.

Morda pa tako mislijo tisti, ki za javnost niso dovolj zanimivi, da bi njihovo izkušnjo in spoznanja mediji na dolgo in široko prenašali v sliki in besedi? Zelo možno. Dejstvo je namreč, da so bolniki popularni. Še bolj popularni so ozdravljeni bolniki. Najbolj popularni pa so tisti, ki so se ozdravili sami. To so pravi zmagovalci.

Premagati smrt mora biti lep občutek, ki ga sam – hvala bogu – ne poznam. Zato se tudi nočem spotikati ob ta intimni triumfalizem, ki ga pri dotičnem posamezniku nedvomno navdihuje. Moti me le ta medijsko skonstruirana in marketinško izpiljena družbena obsedenost z zdravjem in zdravo prehrano, zgodbami o premagovanju smrti, življenjskim optimizmom, kultom mladosti, pozitivno energijo, psevdoreligioznimi spoznanji, na novo odkrito duhovnostjo, nenadno samorealizacijo, prerojenim jazom, analiziranjem osebnih odnosov. Na živce mi gre to new-age nakladanje, ki pod krinko odkrivanja večnih resnic v bistvu zgolj lansira in vsiljuje efemerne trende obnašanja in načinov razmišljanja, zmiksane s praktičnimi nasveti za vsakdanjo rabo.

Komercialna ezoterika ni zgolj medijski fenomen in seveda tudi ni slovenska posebnost. Kljub temu pa ni dvoma, da je v slovenskih medijih nadpovprečno izpostavljena. Eden od razlogov je nedvomno ta, da so new-age vsebine eden zadnjih preostankov resnih, da ne rečem intelektualnih tem, ki še zaidejo v časopise in revije. Naj preciziram: new-age ni niti povsem resna tema ali kaj šele intelektualna, je pa najmanj trivialna med popularnimi in populističnimi. Od vsega cenenega pofla je to najbolj zapakirano in servirano tako, da ne izpade poceni.

New-age pa je v Sloveniji v vzponu – ali nemara na vrhuncu – tudi zaradi Drnovška, ki ni le predsednik države, temveč tudi glavni lifestyle trendsetter v državi.

Slovenka leta 2004 – ali bolje pacientka leta – je bila Irena Grafenauer. Ta čast ji ni pripadla že takrat, ko je v svoji vrhunski in svetovni glasbeni karieri nizala uspeh za uspehom, temveč šele potem, ko je zbolela za levkemijo in z Drnovškovo pomočjo izvedla akcijo za darovanje kostnega mozga. Tudi Drnovška samega tako rekoč noben pes ni povohal – razen Arturja in Brodija –, dokler se ni iz bolnika spreobrnil v samokurativnega zmagovalca in v infrapečko pozitivne duhovne energije (brez termostata).

Slavoj Žižek mi je pred leti v intervjuju povedal, da so idealne osebne ideologije globalnega kapitalizma religije kot naprimer budizem, taoizem in podobno. Po njegovem živimo v kaotičnem svetu, v katerem se ni več mogoče spoznavno orientirati. Te religije pa človeku ničesar ne predpisujejo, ničesar ne zahtevajo, temveč dajejo hitro razsvetlitev, ki omogoča neke vrste distanco, otopelost, nirvano, da tržno bolje funkcionira. Nove duhovnosti – namreč nove za zahodnjake, ta laično popreproščeni new-age konglomerat filozofiranja za vsakdanjo rabo – se globalnemu kapitalizmu prilegajo kot rokavica roki. To pa ni samo posledica multikulturalizma, temveč tudi današnjega načina funkcioniranja kapitalizma. Protestantska delovna etika ne deluje več. Rabimo neko prazno duhovnost kot táko, ki nam omogoča preživetje in distanco. New-age je antistres religija.

Žižek se mi je tedaj deklariral kot “ateistični kristjan” in razložil, da mu je kot psihoanalitiku pri krščanstvu najbolj všeč to, da je religija “zunanjega travmatičnega srečanja”. Vzhodnjaške religije in njihove zahodne new-age izpeljave usmerjajo v poglabljanje vase in v iskanje spoznanj v sebi, medtem ko gre pri krščanstvu vedno za srečanje z drugim in za travmo drugega; pri tem je treba fizično ali duhovno proč od sebe, ven iz sebe. Krščanstvo ima čisto drugo logiko, ki pa je po Žižkovem v resnici edina, znotraj katere so demokracija, človekove pravice in svoboda sploh mogoče.

To je zame tudi argument, zakaj predsednik države, ki civilizacijsko temelji na zahodnoevropski duhovni zgodovini – s krščanstvom vred –, ne bi smel opletati z eksotičnim, četudi podomačenim new-age spiritualizmom. V teh razmerah in zlasti na njegovem položaju je to egocentrizem, ki še dodatno načenja že tako ali tako razkrajajoče se družbeno tkivo. New-age je instanten alternativni odgovor na zahodnjaški egoizem – kar pa še ne pomeni, da je v njem količkaj res altruističnega.

Nasplošno pa so new-age kulti prehranjevanja, zdravja, fitnesa, lepote, mladosti, poduhovljenosti in filozofiranja še tem bolj absurdni, če pomislimo, da se pri vsej njihovi popularnosti družbe še vedno starajo (le da so po zaslugi plastičnih kirurgov in zdravilcev videti na pogled mlajše); otroci se še vedno rojevajo slučajno in z zadržki; ljudje so še vedno depresivni in masovno umirajo v nesrečah ali od svoje roke; ljudje še nikoli niso toliko razmišljali o vprašanju, kdo smo in kam gremo – in ta razmišljanja tudi tako javno delili z drugimi –, a še nikoli niso bili tako daleč od odgovora.

Vse to se dogaja samo zato, ker sta tako fizična kondicija kot duhovno počutje postala tržno blago. Slovenski trg je s tem popolnoma zasičen. In čeprav branjevci duše in telesa – od samega predsednika pa do zadnje kolumnistke – trdijo, da ponujajo robo, ki da v resnici nima cene, bo ta trg od silnega dumpinga kmalu skrahiral.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 16. Februar, 2006 ob 13:51 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

2 komentarjev na “Stil ni človek, stil je dieta”

  1. nejc pravi:

    Kdo si ti, ki jemlješ človeku bilke upanja in jim zatiraš veselje. Oglašaj se takrat ko boš v življenju dal skozi kakšno stvar kot je npr. rak.

    Mogoče jih res ni ozdavila dieta in prehrana, zagotovo pa jih je upanje in videnje izhoda iz krize v popolno ozdravitev pa čeprav skozi hrano.

    In to jih oz. nas je ozdravilo. Človek, ki VE in 100% verjame v svoj način in v pot do ozdravitve in se mu zdi samoumnevno da bo ozdravel, tudi BO.

  2. Marko Crnkovič pravi:

    Zelo sem vesel, da so dotični ozdraveli. Na žalost pa sem poznal tudi preveč ljudi, ki jim vera v ozdravitev — na tak ali drugačen način — ni prav nič pomagala, zato se mi zdi posploševanje neprimerno.

    Kar zadeva druge aspekte moje kolumne o vsesplošni maniji zdravja, zdravilcev in ozdravljencev, pa vam priporočam, da si jo še enkrat podrobno preberete in razmislite.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.