25. pismo, Marko Manci: Svečenica spovedniškega sentimentalizma

Torek, 21. februar 2006

Draga Manca,

vaše zadnje pismo bo moralo biti zelo zgoščeno in eksplicitno, če mi boste hoteli odgovoriti na vse iztočnice, ki se nabirajo že od prejšnjič in od tokrat, ko vam pišem zadnjič. Nenazadnje pa bi se po mojem tudi spodobilo, da pod vsem skupaj potegneva črto.

Tako kot sem pred dvema mesecema napovedal, da grem v Maribor, pa potem nisem šel, tudi tokrat ni bilo nič s Parizom. To je seveda hujši šok. V zadnjih treh mesecih sem imel že trikrat – brez Maribora – zelo trden namen na potovanje, pa se mi je zadeva vedno izjalovila. Prvič v London, drugič v Chamonix, tretjič v Pariz. Razlogi so bili vedno trivialni – četudi tehtni –, vendar mi je tokrat še posebej hudo, ker sem za razliko od prvih dveh primerov tudi res sam kriv za odpoved. Bolje, da vam ne razlagam, za kaj gre, ampak počutim se kot totalni luzer – in to še najmanj zaradi 200 evrov, ki sem jih izgubil nepovratno predplačilo za apartma, ki sem ga moral skenslati le dan pred odhodom!

Za konec še beseda ali dve o medijih.

Prejšnji teden sem kupil Modno Jano. Hotel sem prebrati intervju z Drnovškom, na katerega se tudi sam pripravljam. Bil sem prijetno presenečen, ko sem videl, da ga je naredila Mojca Mavec – sem namreč njen zvesti fan. No, ta intervju ni izpadel ne vem kaj, ampak hvala bogu se tega zaveda tudi Mojca, ki sem jo potem poklical. Malo mi je razložila, kako zgleda pri očaku na Zaplani.

Bistveno bolj pa me je razočaral novi dizajn in layout Modne Jane. V Sloveniji še nisem opazil, da bi neka publikacija šla v tem smislu na slabše – kar je logično, saj je stanje v povprečju takšno, da so edine možne spremembe spremembe na bolje, in ker je bila Modna Jana doslej najbolje zdizajnirana glossy revija pri nas (po svoje še bolje kot Elle in Cosmo). Dizajner jih je očitno nategnil, da bi jim pasal redizajn v stilu sedemdesetih, za nameček pa jim je vrgel v smeti tudi prej odličen logo. Res mi ni jasno, kako ta Stojanović dobiva nove in nove jobe, ne da bi kadarkoli ustvaril nekaj res dobrega. Ampak kaj hočemo: kako bi bilo mogoče, da bi obstajala merila v grafičnem dizajnu, če pa jih tudi na skoraj nobenem drugem področju ni?

Zelo sem se zamislil tudi nad vašim tekstom “Moji moški”. Seveda, napisali ste ga dobro – tako kot pač znate. Ampak za konec teh epistol naj vam vendarle zastavim vprašanje, ki ni nerelevantno tudi v najinem kontekstu.

Zakaj se tako eksplicitno razgaljate, Manca? Kaj vas žene, da opisujete svoja ljubezenska razmerja, svojo osebno emocionalno zgodovino? Je to ekshibicionizem? Tudi sam nisem imun na te zadeve. Marsikaj sem že napisal o sebi, tako pomembnega kot trivialnega. Toda po moji teoriji je samo razgaljanje legitimno le v primeru, če te zadeve opisuješ kot intelektualne, kulturne, socialne, trendovske, lifestyle, urbane, magari politične fenomene – ne pa psihološke. Zadnjič sem vam recimo napisal, da sem si kupil smučke, in jih tudi opisal, pa so se v Lady iz mene hitro ponorčevali. Tudi prav. Poleg bolj “pametnih” zadev objavljam na blogu tudi fotke svojih fancy puloverjev, kravat in podobne šare. Marsikdo to opazuje z dvignjenimi obrvmi – včasih celo jaz sam. Toda nikoli mi ne bi prišlo na misel, da bi napisal članek z naslovom “Moje ženske”, v katerem bi javnosti (relativno podrobno) razlagal, koga sem ljubil, kako sem ljubil, zakaj sem nehal ljubiti, se zaljubil na novo, itd. Manca, kako (to z)morete? Več kot očitno je, da ste živeli in živite osebnostno polno življenje, ki se vam ga ni treba sramovati. To je lepo in to je treba ceniti. Ampak čeprav se tudi sam ne sramujem svoje emocionalne zgodovine, bi mi bilo kljub temu nerodno, če bi jo javno opisoval. Ja, nerodno je prava beseda – seveda pa tega ne mislim v dobesednem smislu zadrege in zardevanja. (Nikoli nisem razumel ljudi, ki jim nikoli ni nerodno.) Gre za nekakšno nelagodje, ki bi me obhajalo, če bi to javno razlagal: po eni strani v tem smislu, da bi te izkušnje in ti spomini z objavo prenehali biti moja last, po drugi pa zato, ker bi imel občutek, da prodajam ali celo vnovčujem svoje ljubezni in čustva. To ni fajn. Tudi ne maram živeti z občutkom, da vsi vse vejo o meni. Moja identiteta je v tem, da določeni ljudje vejo določene stvari o meni. Eni več, drugi manj. Eni to, drugi ono. S kontrolo in z doziranjem informacij ustvarjam hierarhijo odnosov z ljudmi okrog sebe, pa tudi hierarhijo znotraj moje osebne zgodovine. Povedati vse vsem bi se mi zdel preveč nestrukturiran, dolgočasen, ploščat svet okoli mene. V čem je sploh razlika med vašo prijateljico in naključno bralko? Ali ta slednja kaj manj ve o vas od prve – razen da vas ne pozna osebno, temveč le kot pop svečenico spovedniškega sentimentalizma?!

Vaše zveze so bile očitno lepe, pozitivne, produktivne. Ali to opravičuje dejstvo, da o njih javno govorite? In če ja, ali to potem pomeni, da bi pa o travmatičnih zvezah molčali? Pa še to: ali želite ljudem pomagati, da z njimi delite izkušnje?

In kaj pravijo na to “vaši moški”? Meni že ne bi godilo, če bi nastopal v takih tekstih, pa če bi me dotična ljubezenska memoaristka hranila v še tako lepem spominu.

Manca, vi bi morali pisati knjige o tem, ne pa se udinjati po čaasopisih in revijah. Kar vi pišete o svojih emocionalnih zadevah, ne bi smelo biti objavljeno kot publicistika, ker s tem postaja trivialno. Napišite knjigo, nekak avtobiografski esej, in vaše ljubezni bodo naenkrat dobile smisel, ki ga imajo – in to ne samo za vas! Tako pa s sicer dobrim tekstom niste izpadli nič boljši kot Tadej Zupančič, ki se je lotil epohalne teme “nošenja hlač nizko pod pasom”. Še huje! Niti nič bolje je niste odnesli kot jaz sam, ki sem v članku o tipologiji današnjih moških skupaj s Schollmayerjem pristal v kategoriji “tehnoseksualcev”. Glede na druge kategorije in druge soborce v njih sem še imel srečo! Kot da ne bi bilo že dovolj, da po avtoričinem bujnem mnenju obstajajo še überseksualci, retroseksualci, vitalseksualci, metroseksualci in nanoseksualci, je v metro-sekcijo vtaknila naprimer Sašota Pečeta! Šit, socialna teorija briljantine! In Drnovšek, nanoseksualec! Pa saj to ni več normalno!

Lepo si je bilo dopisovati z vami, ne pa tudi lahko! Škoda, mislil sem, da bova to počela veliko dlje kot tri mesece. Pa ravno zdaj morava nehati, ko sem končno not padel. Kakorkoli: hvala za lepe misli in veliko veselja s prihodnjimi epistolami.

Adieu!

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 21. Februar, 2006 ob 20:00 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.