Arhiv za 23. Februar 2006

Grizenje limon in zobanje češenj

Četrtek, 23. februar 2006

Zgodba, ki jo opisujem v tokratni kolumni, je na prvi pogled dolgočasna peripetija iz sveta, v katerem se srečujejo oglaševalci in mediji. A če ni videti dramatična, to še ne pomeni, da ni pomembna. Govori namreč o (ne)avtonomnosti medijev v Sloveniji, o dolgi roki politike, nenazadnje pa tudi o tem, da Slovenija ni zelo pravna država.

Da mi ne bi kdo očital pristranskost, naj najprej navedem nekaj očitnih dejstev.

Od 1. 12. 2004 naprej sem kot zunanji sodelavec (s statusom samostojnega novinarja) kolumnist Dnevnika. Od 1. 1. 1995 do 30. 11. 2000 sem bil kolumnist Dela oz. Sobotne priloge. Na Delu sem bil v rednem delovnem razmerju na treh različnih delovnih mestih od 1. 11. 1987 do 31. 12. 1990 in od 1. 3. 1992 do 30. 11. 2000. Ob odhodu se nisem skregal, vendar priznam, da sem šel z olajšanjem. Res je tudi, da sem po odhodu redko našel lepo besedo za časopis in urednike in novinarje in tudi za lastnike. Imel sem izrazito odklonilna stališča do Delovih stavk, kaj šele do Pivovarne Laško. Bivšim kolegom sem se spet prikupil, ko sem se zgražal nad politično dirigiranim prihodom Danila Slivnika v upravo. Slivnika bi že od nekdaj najraje utopil v žlici vode. Tudi o Janezu Markešu, odgovornem uredniku Maga, si ne mislim nič lepšega. Da je Markeš v prejšnji številki Maga ozmerjal Manco Košir in mene, ki sva si v Dnevniku kritično dopisovala o Delu, me niti ne moti. Mi smo pač vsak na svoji strani prepada, zato se včasih ozmerjamo.

Povedati moram tudi, da je Miran Lesjak, odgovorni urednik Dnevnika, Manci in meni dal vedeti, da ni navdušen nad najino zoprnostjo do Dela. Kritična mnenja o konkurenčnih časopisih namreč nerad objavlja, saj je prepričan, da po eni strani ne delujejo kredibilno, po drugi pa tudi noče kršiti tihega sporazuma med uredniki, da se ne bodo spuščali v medsebojno vojno.

S kolumnisti je pač tako, da (lahko) pišejo po vesti, četudi je to v nasprotju s stališči urednika ali uradne politike časopisa. Z mano pa je še posebej tako, da očitka nekredibilnosti nikoli ne sprejemam. Če sem v nekaj prepričan, potem ne dovolim, da bi mi kdorkoli pripisal, da je moje prepričanje odvisno od mojih interesov. Če sem kolumnist Dnevnika, je seveda v mojem interesu, da je ta časopis čim boljši vsebinsko in da mu gre dobro tudi poslovno. Zato si mi ni treba želeti, da bi bilo Delo čim slabše in da bi mu šlo čim slabše. Poteze, ki jih vlečejo Delovi lastniki, uprave, uredniki, novinarji, sindikalisti in nenazadnje tudi sedanja vlada, seveda vodijo na slabše. Vendar se tega ne veselim, ker nisem privoščljiv. Če bi bil, bi bil lepo tiho in si mel roke. Pa si jih ne. Kot človek iz časopisov sem prepričan, da bo vsem časopisom skupaj šlo bolje, če bo šlo bolje vsakemu od njih posebej.

Predvsem pa sem prepričan, da je zdrava konkurenca resda vojna, vendar s profesionalnimi orožji in strategijami, ne pa z nizkimi udarci – in predvsem ne vojna pod arbitražo politike, ki favorizira eno od vojska.

Skratka:

Pred časom je avstrijsko-nemško podjetje Hofer, ki je v Sloveniji že odprlo nekaj diskontnih prodajaln, še veliko več pa jih namerava, razdrlo pogodbo z Dnevnikom, po kateri naj bi do konca 2006 oglaševali v časopisu v vrednosti 100 milijonov SIT. Po besedah ljudi z Dnevnika so jim Hoferjevci to povedali z nelagodjem, saj je prekinitev pogodbe nenavadna poteza, in jih prosili za razumevanje, saj da morajo upoštevati lastne poslovne interese.

S Hoferjem naj bi kontaktiral nekdo iz vlade in jim rekel nekako v tem smislu: mi vemo, da nameravate v Sloveniji postaviti še veliko diskontnih trgovin in da boste za to morali najti in kupiti veliko parcel in pridobiti vsa dovoljenja in soglasja in se ukvarjati še s kopico drugih birokratskih zadev; vi pa veste, da se lahko vse skupaj zelo zavleče, če vam pri tem ne bomo šli na roko, ali tudi skrajša, če vam bomo šli – odvisno od naše dobrohotnosti; zato vam svetujemo, da razmislite o svoji oglaševalski strategiji; ni nam prav, da oglašujete v Dnevniku, pa tudi ne na Pop TV.

Ravno Slivnik je bil tisti, ki je perfekcioniral ta slikoviti stilni prijem, ki bi mu lahko rekli “magovski citat”. Pri tem napol literarnem specialnem efektu gre za povzemanje izjav, ki jim pisec ni mogel biti priča, zato so evidentno rekonstruirane, če že ne povsem fiktivne – ali so vsaj lahko fiktivne. Knjiga Kučanov klan je recimo polna cvetk, kako so ljudje na samem hodili gor in dol po kabinetih in kuloarjih in si to in to mrmrali v brado.

Zato poudarjam: ne morem dokazati, da je srečanje na omenjeno temo med nekom iz vlade in nekom iz Hoferja v resnici bilo. Dvomim tudi, da bo to dokazal kdorkoli drug. Morda srečanja sploh ni bilo. Morda je Hofer sam uganil, kaj bi bilo všeč aktualni oblasti, in hočeš-nočeš ugriznil v limone, ki jih prodaja po 79 SIT za kilo. Toda v vsakem primeru nas posledice sestanka, ki ga ne moremo dokazati, silijo v to, da se vsi delamo, kot da ga res ni bilo. Kar pa je z novinarskega stališča popolnoma nevzdržna situacija.

Aktualna vlada je na Dnevnik že pritiskala, ker ji ideološko ni po volji. Lastniška struktura pa je na srečo taka, da država oz. vlada ne more vsiliti podobnega trojanskega slivnika v upravo kot na Delo in si posledično podrediti uredništva. Ker tega ne more, poskuša drugače.

V zvezi s tem se je treba zamisliti nad več stvarmi.

Zamislite se nad svobodo podjetništva. Recimo, da ima neko podjetje – in to tuje, kar je načeloma vseeno, a še tem večja blamaga – vse, kar rabi za svoje poslovanje, pa mu država vendarle meče polena pod noge iz razlogov, ki so perverzni že sami po sebi in ki z njihovo dejavnostjo še posebej nimajo nobene zveze.

Zamislite se nad pravno državo, v kateri neko podjetje predloži pristojnim birokratom vse, kar rabi za svoje poslovanje, ti pa mu ne izdajo dovoljenja, ker ga po navodilih od zgoraj ne smejo.

Zamislite pa se tudi nad signali, ki jih vlada pošilja tujim, konkretno medijskim podjetjem, ki poslujejo v Sloveniji. Dnevnik je v avstrijskem solastništvu, že kmalu pa bo (tudi) v nemškem. Hofer je zato idealen naslovnik, da obstoječim in potencialnim medijskim lastnikom indirektno pošljejo zgovoren signal o zobanju češenj z njimi.

  • Share/Bookmark