26. pismo, Manca Marku: Imeti ali biti

Sobota, 25. februar 2006

Dragi Marko,

v nedeljo se je na Ciuhovi razstavi trlo ljudi, pretakale so se lepe energije. Veliko ljudi je bilo zato, ker so v najini korespondenci prebrali obvestilo. Tako sem izvedela, kako priljubljeno je najino dopisovanje. Ljudstvo ga tako rekoč zahteva! In tudi knjigo. Mogoče pa tole pismo, ki je zadnje v tej rundi – sledilo mu bo moje dopisovanje z Matjažem Gantarjem, potem pa naj bi si vi izbrali novo dopisovalko – sploh ni poslednje?

Zakaj da časopisom pripovedujem osebne štorije, ki so po vašem mnenju za knjigo, ne pa za popularne medije? Kaj da me žene k temu? Vprašanje je naslovljeno z vašega zornega kota, saj z drugega itak biti ne more. Vi si očitno postavljate cilje, se ženete za njimi, »s kontrolo in z doziranjem informacij« ustvarjate hierarhijo odnosov z ljudmi… Tak je nam vsem dragi Marko C. Jaz sem vaše nasprotje. Že vsaj dve desetletji nimam vnaprej postavljenih ciljev, za ničemer se ne ženem, ne želim kontrolirati, nasprotno, učim se izpuščati, ne nadzorovati (ni boljšega učenja za to, kot je seminar društva hospic za prostovoljce, ki bodo delali z umirajočimi, kajti ko prihaja smrt, je treba izpustiti in zapustiti vse!), živeti pretočno… Prepevam: «Življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo, in ne če ti ga spremeniš«. Poklical me je pač moj »najljubši sovražnik« Vašči (Vasle) z Jane, s katerim sva v življenju že marsikaj zakuhala, med drugim prvi volilni štab za podporo predsedniškemu kandidatu. To je bil takrat za člana jugoslovanskega predsedstva on osebno – bi se mu moral Drnovšek lepo zahvaliti, saj je zmagal tudi po njegovi zaslugi! –, volilni štab pa smo sestavljali: pokojna gospa novinarka in Človek z veliko začetnico Slava Partlič, Mojca Drčar Murko, Slavoj Žižek in jaz. Slava in Vašči smo tudi predlagali mene za predsednico društva novinarjev Slovenije, pa je Danilo Slivnik argumentirano pojasnil, zakaj moj za profesionalnost in avtonomijo novinarjev napisani program ni ustrezen času in razmeram. Smo potem hoteli novo društvo ZOA (»znanje, odgovornost, avtonomija«), iz česar je nastal novinarski sindikat… Torej, da skrajšam Vaščijeve zasluge za razvoj domovine in mene same, kako naj bi njemu rekla NE, ko me je povabil, naj napišem kaj o svojih moških? Sem mu rekla ja, kot vedno, kadar me k čemu ščuva.

Čustvene biografije se mi pa ne ljubi pisat. Je po delčkih že napisana. Doslej sem dala gotovo že petsto ali več intervjujev, v katerih sem prostodušno odgovarjala tudi na osebna vprašanja. Potem je tu uspešnica – knjiga Ženska pisma, ki je bila ob prvem izidu leta 1991 hitro razprodana in za Svet knjige kmalu ponatisnjena, pa Moški : Ženska z Jovanovičem … Če me kdo kaj vpraša, odgovorim, da bi pisala spomine, mi na kraj pameti ne pade.

Občutek imam, dragi Marko, da se bojite, da bi vam splahnela intelektualna verodostojnost, če bi se pojavljali v popularnih medijih in kaj osebnega povedali. Mene tak strah ne preganja. Včeraj zgodba o »mojih moških«, danes predavanje na zelo simpatični – in koristni! – šoli, imenovani Izobraževalno središče RTVS, kjer sem bila gospa profesor. Ne le, da zgodbe iz popularnega tiska niso ogrozile moje strokovne avtoritete, še dotaknile se je niso. Sklep slušateljev je namreč bil: dr. Koširjevo moramo vključiti v izobraževalni proces.

Z veseljem sem nastopila včeraj ponoči na TV Paprika v oddaji Vroče. Ker me je povabil Erazem. Tudi njemu ne morem reči ne – kar se tiče medijske komunikacije, po drugem zreloletne dame itak ne sprašuje –, pa sem prišla. Pogovor je bil zanimiv in živ: o Bogu, mistiki, morfogenetskih poljih, vesolju, fiziki… Sem uživala, joj, kako sem uživala! Predvidevam, da vi na tako oddajo niti v snu ne bi prišli. Kako to, da jih potem gledate, česar jaz ne počnem? Niti Lady ne berem, da bi vedela za objavo vaših tukaj omenjenih smuči, da o hard rumenem tisku, ki mu vi sledite, niti ne govorim. Me ne zanima in ne privlači, pojavim pa se kdaj pa kdaj, kar me ohranja enako ravnodušno. Se mi zdi, Marko, da ste v očitanju moji prisotnosti v popularnih medijih podobni staremu menihu iz znane zenovske zgodbe. Takole gre: dva meniha se odpravita na dolgo pot, ki ju pelje čez reko. Na bregu srečata jokajoče dekle, ki sama ne zmore čeznjo. Pa jo oprta mlajši menih na rame, in jo s starejšim mahnejo čez reko. Dolgo pot do samostana meniha molčita, ko se pred vrati oglasi starejši: «Mar ne veš, da se ne smeš dotakniti ženske, ti pa si jo nosil?« Mlajši mu odgovori: «Nesel sem jo čez reko in jo pustil na bregu, ti pa jo še zdaj nosiš s seboj«.

Sploh se mi večkrat zazdi, da ste vi starejši po duši, jaz pa mlajša, mislim na nekatera politična stališča in socialni angažma. Gre za tipiko, ki jo omenja Bolenova v tudi na Slovenskem že znameniti knjigi Babe ne tarnajo: »Ženske postanejo radikalne, ker se zmorejo vživljati. Zlahka si predstavljajo in čutijo, kaj pomeni biti nemočen in zlorabljen, nato pa še občutiti ravnodušnost ljudi, ki bi lahko kaj spremenili.« Kajti baba – se pravi starejša radostna sočna ženska, je oseba, ki je našla svoj glas. Gloria Steinem je pogosto pripominjala, da se ženske bolj nagibajo h konzervativizmu, ko so mlade, s staranjem pa postajajo uporne in radikalne, medtem ko za moške velja prav nasprotno.

In še v nečem sva si različna kot dan in noč (saj zato pa tako lepo paševa skupaj v dopisovanju, ha!): Meni na kraj pameti ne pade, da bi objavljala fotke svojih puloverjev in druge šare. Nisem zbirateljica blagovnih znamk in mi je reprezentacija tega, kar imamo, smešna. Zame je pomembno biti. Za biti pa so najpomembnejši – odnosi. In čustva. Vaš IQ je nesporno visok, dragi Marko, a kaj, ko nam v življenju – tako osebnem kot službenem in javnem – največ preglavic povzroča EI, se pravi čustvena inteligenca. Se mi zdi, da ste tu šibkejši člen. Če se spomnim samo vašega nastopa na knjiženem sejmu, kjer ste »vodili« doslej najkrajšo debatno kavarno… Kako je že pela Irena Kohont: »Bil je tako prikupno zmeden…«

Bodite to, kar ste, dragi Marko, intelektualec, kolumnist in verodostojen dajalec mnenj in stališč. Jaz pa bom poleg te vloge, ki mi je zanimiva, še marsikaj, od »svečenice spovedniškega sentimentalizma« do igrive babice in skrbnice psov, kar je moja trenutna vloga. To si želim: bivati polno, celovito. Sprejela sem namreč Božansko povabilo (Hafiz): »K Bogu lahko pridemo / oblečeni za Ples // ali pa nas v njegovo bolniško sobo / prinesejo na nosilih.« Naj potemtakem plešem ta čarobni, skrivnostni življenjski Ples!

Vse dobro, dragi Marko!

Manca

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 25. Februar, 2006 ob 20:07 v kategoriji Draga Manca, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

2 komentarjev na “26. pismo, Manca Marku: Imeti ali biti”

  1. Pavle pravi:

    Le zapleši Manca…

  2. Klemen Jeler pravi:

    Na tej stopnji zbujajo nezavedne, prirodne vrednote v človeku že neke nejasne občutke, vendar si teh občutkov (ki se bližajo pojmu slutnje nekega bistva in niso samo psihološki občutek vida itd.) ne znamo nikakor razložiti. Na tej stopnji čutimo protivrednote samo kot tisto “nekaj”, kar je za človeka zlo in vrednote kot tisto “nekaj”, kar je za človeka dobro, vendar nam nikakor ni jasno, v čem je dobro ali zlo.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.