Arhiv za Marec, 2006

Na davčnem kavču

Petek, 31. marec 2006

Zadnje dni marca sem vedno slabe volje, ker je treba oddati dohodninsko napoved. Nič na svetu se mi tako ne upira kot ukvarjati se z rubrikami, okenčki, olajšavami in podobnimi neumnostmi.

Po mojem sem preplačal že kar nekaj davčnih obveznosti, ker se mi ni ljubilo ukvarjati z davčnimi fintami in skrivnostmi, shranjevanjem računov in podobnimi aktivnostmi, ki se meni osebno zdijo plebejski materializem. Sicer obvladam osnovne matematične operacije, znam centralni paritetni tečaj EUR/SIT na pamet in sem vešč tudi Excela, vendar sem v finančnem smislu funkcionalno nepismen. Prijatelji se mi že posmehujejo — ker so ugotovili, da me ne morejo spraviti k pameti —, jaz pa še vedno vztrajam v vzvišeni pozi trmastega dandyja, ki si niti v najhujši vročini ne bo odpel zgornjega srajčnega gumba in razvezal kravate.

Letos pa sem še posebej histeričen, ker sem se kot samostojni novinar in zavezanec za DDV prijavil za ugotavljanje dejanskih materialnih stroškov. Temu primerno moram poleg dohodnine oddati tudi davčni obračun. Do istega dne. Kaj to pomeni, je najbrž jasno vsaki upokojenki, ki v življenju še ni izstavila računa ali dobila honorarja — samo meni to ni bilo jasno. Do tega tedna, ko sem se potrudil do podjetja za davčno svetovanje (ki nosi ime po direktorju Dursa).

No, nekaj sem že slutil, saj sem se k temu pripravljal tako kot na odhod v bolnico na tvegano operacijo. Poklicati sem jih mislil že konec februarja, a tega nisem storil še tri tedne. In ko sem končno sedel v pisarni in razlagal svojo situacijo — ki je bila svetovalki tako rekoč bolj jasna kot meni samemu —, se mi je zdelo, kot da sem pri psihiatru. Pri psihiatru sicer še nisem bil, ampak tako si to predstavljam: prideš tja ves introvertiran in poveš tako rekoč popolnemu neznancu vse, kar te muči in kar nisi upal še nikoli nikomur priznati, niti samemu sebi ne. Ona pa te potrpežljivo posluša, postavlja prava (zoprna) vprašanja in pri tem provocira, modruje, opominja in tolaži.

Dejansko mi je po sestanku odleglo. Edino, kar sem v dotični pisarni pogrešal, je bil kavč.

Baudelaire v kratki pesmi v prozi “Nemogoči steklar” opisuje ljudi z nenavadnimi psihološkimi fenomeni — med drugim tudi take, ki dneve in dneve ne poberejo pošte iz nabiralnika, če pričakujejo neprijetno novico, ali puščajo kuverto, če jo že dvignejo, neodprto na polici. Sam to razumem, ker sem točno takšen — pa ne zato, ker sem to literarno delo slučajno ravno jaz prevedel.

Iz davčnosvetovalnega podjetja so me poslali v podjetje za finančni inženiring. Tam me je vzel v roke človek, ki seveda tudi ni bil brez psihoanalitičnih veščin, je pa bil za razliko od svetovalke predvsem maser. To niso bile toliko inštrukcije v zvezi z davčnim obračunom, temveč bolj davčna masaža. Masiral me je skoraj dve uri, in lahko si predstavljate, da sem se na koncu počutil popolnoma pretepenega — seveda terapevtsko pretepenega.

Ta občutek še predobro poznam, saj sem bil v zadnjih dveh tednih zaradi akutne lumbalgije že nekajkrat na masaži (in izmenično akupunkturi) pri dr. Li Furuju. Vrli Kitajec me na mizi tako spešta, da med masažo stokam in sopiham od napora in strahu. Ko pridem ven, sem še nekaj sto metrov dokaj nepriseben, potem pa se začnem počutiti kot prerojen.

Davčni svetovalci in finančni inženirji bi se v nečem lahko zgledovali pri tradicionalni kitajski medicini. Malo perfiden, toda psihološko učinkovit kitajski običaj je namreč, da se mora pacient ob vstopu v ordinacijo sezuti. To človeka takoj naredi ponižnejšega in tudi bolj odprtega.

V zvezi z Li Furujem še tale digresija, ki z davki sicer nima nobene zveze, ima jo pa z Dnevnikom.

Zadnjič me je namreč vprašal — seveda preko prevajalke —, ali sem novinar. Debelo sem pogledal, kako je vendar mogoče, da me bere nekdo, ki zna po slovensko reči samo “trebuh”, “hrbet”, “bok” in “fertik”. No, sinologinja je potegnila iz predala iztrgano stran iz Zelene pike, na kateri je bil na eni strani objavljen članek o Kitajcih v Sloveniji, na drugi pa eno od Mančinih in mojih pisem. To je bilo to. V članku je seveda omenjen tudi Li Furu, toda na njegovo grozo je novinarka Maja Čepin Čander objavila tudi malo nepremišljeno in očitno škandalozno izjavo — za katero mu je bilo kasneje žal —, da so kitajske restavracije v Ljubljani zanič. To je sicer jasno tudi vsakemu kolikor-toliko gastronomsko razgledanemu in izbirčnemu Slovencu, vendar je med kitajsko kuharsko kolonijo v Ljubljani povzročilo pravo ogorčenje. Tako zdaj rojaki grozijo Li Furuju s tožbo. Sledil je zanimiv konsekutivni slovensko-kitajski dialog, v katerem sem ga poskušal malo potolažiti, češ, saj ne bo nič hudega. Šele potem, ko sem prišel ven (in malo k sebi), mi je potegnilo, da je od mene morda pričakoval, da bom zanj zastavil kakšno lepo besedo. No, to sem zdaj opravil.

Omenjena davčna masaža me je spravila v takšno formo, da sem se končno resno lotil davčnega obračuna. Seveda ga bo namesto mene izdelal in sestavil davčni inženir, toda za to mu moram najprej sam dostaviti vse živo — med drugim tudi seznam vseh službenih poti in sestankov, ki se jih opravil v letu 2005, vključno z datumi, relacijami, lokacijami, kilometri, nameni, računi.

Čeprav je tudi to zaradi ubijalsko kratkih deadlineov mučno, je vsaj nekoliko zabavno zato, ker mi tu pride prav moja zasvojenost z mobiteli. Čeprav se lani tem evidencam nisem posvečal sproti, mi leta ni težko rekonstruirati v detajle, saj je skoraj ni stvari — predvsem pa ne sestanka in opravka —, ki ga ne bi vestno vnesel v koledar (in ki bi ga po poteku izbrisal).

To tlako bom skratka opravil. Kljub temu pa še vedno ne razumem, zakaj te davčne zadeve ljudi in medije tako fascinirajo — kot kakšna ptičja gripa ali tehnični pregledi —, da se država vsako leto konec marca tako rekoč zaustavi in se kolektivno in obsesivno fokusira na nekaj tako neprijetnega, kot so davki. Občutek imam, da tu ne gre samo za osebne finance posameznikov, ampak da Slovenci s tem vzpostavljajo malo sadomazohističen odnos z ambivalentno državo kot neusmiljeno grabežljivo jemalko ter identitetno in referencialno tolažnico.

  • Share/Bookmark

Svet ni samo greznica

Četrtek, 23. marec 2006

Tisti, ki hočejo obračunati z Direktom — in nič manj tudi z Dnevnikom kot sestrsko publikacijo istega izdajatelja —, “Operacijo Direkt” Ane Jud razglašajo za pravičniško razkritje svinjarij. Drugi, manj pristranski in bolj nonšalantni, pa se delajo fine in trdijo, da je slovensko novinarstvo s tem doseglo dno — kot da je poden šele ta knjiga, ne pa že njen predmet obravnave sam.

Da bi bila zmeda popolna, se je kot pisec predgovora k “Operaciji Direkt” priglasil Mićo Mrkaić. Najbolj popadljivi pes slovenske publicistike je zadnji, ki bi smel vreči kamen v kogarkoli. Mrkaić je namreč prepričan, da so ljudje brez ameriškega doktorata in določenega števila objav po Science Citation Indexu nižji organizmi, ki jih ima sam pravico zmerjati, kolikor mu čas dopušča.

Tabloidnost je duhovna drža, ki s strokovnostjo in tematiko nima nobene zveze. In točno taka — nevedna, neresna, pretirana, žaljiva in irelevantna — je tudi njegova splošna ocena slovenskih medijev v omenjenem predgovoru. Mrkaić in Požar sta eno in isto. Oba sta patološko hudobna pljuvača po vsem, kar jima pride pred oči. Razlika je le, da je Požar za to v službi, Mrkaić pa si domišlja, da s tem rešuje svet.

Za tabloidne novinarje nimam razumevanja — niti za spreobrnjene. Delati za tabloid je zame nepopravljiva in neodpustljiva napaka v karieri vsakega novinarja ali urednika, ki se v to spusti. Zato sem do knjige mafijske skesanke skeptičen. Kaj si je “pentita” mislila, ko se je šla udinjat na tabloid? Kako ji ni bilo jasno, da jo je Požar angažiral ravno zato, ker je iz njenih referenc pravilno sklepal, da bi lahko bila dobra novinarska prasica, s kakršnimi se hoče v redakciji obdati?

Hej, Jud! Take a sad song and make it better.

Resnici na ljubo je knjiga bolj naivna kot pa maščevalna. “Operacije” sam ne jemljem preveč resno, ker dovolj dobro poznam ozadje Direkta — vsekakor bolje, kot mi pripisuje meni osebno sicer ne nenaklonjena avtorica —, nisem pa proti njej. Če se bo ljudem ljubilo brati tak špeh za 5.000 SIT, potem bo lahko knjiga marsikomu odprla oči.

Njen izid nehote sovpada s šestimi meseci od lansiranja Direkta, ko je tako insajderjem kot bralcem že jasno, za kaj gre in kam pelje.

Če bi sam lansiral dnevnik in po pol leta ne bi prodal več kot 20.000 izvodov, bi se obesil. Še več! Če bi lansiral tabloid in po pol leta ne bi prodal več kot 20.000 izvodov, bi se obesil in potem še ustrelil. Prištejmo k temu še skoraj nula-koma-jozef oglasnih prihodkov in videli bomo, da je Direkt tržno neuspešen projekt.

Kot ponavadi pri medijskih projektih pa je razlog za tržno neuspešnost vsebina.

Požarjev problem je v tem, da je prepričan, da so seks, škandali, krivice, spletke, nepravilnosti — oziroma slabe novice nasploh, pa naj bodo resnične ali izmišljene — edino, kar prodaja časopis. Direkt je v tem duhu zavzel pozo brezprizivne instance, ki ima pravico izrekati absolutno in absolutistično hudobne, privoščljive, škodoželjne in posmehljive sodbe o vsem in vsakomur. Direkt ne najde lepe besede in usmiljenja za nič in za nikogar. Požar je prepričan, da je edina primerna drža za tabloidne novinarje in urednike drža fanatično neusmiljenih in nepopustljivih prascev, ki se raje ugriznejo v jezik, če jim je kdo slučajno simpatičen.

Jasno, da tabloide prodajajo nizke strasti in trivialna nagnjenja njihovih bralcev. Toda Požar je preveč zaslepljen, da bi sprevidel, da jih prodajajo tudi plemenitejša ali vsaj prijaznejša čustva. Ljudje niso samo nizkotneži njegove baže, ki bi se naslajali samo nad tujo nesrečo ali intimo in se zgražali nad (domnevnimi) napakami ljudi, ki jih ne marajo. Ljudje hočejo prebrati tudi kaj lepega, prijaznega, afirmativnega, tolažilnega, sentimentalnega. Svet ni samo greznica. Svet je tudi lep. Tega bi se moral zavedati tudi urednik tabloida in ljudi — pa tudi oglaševalce, da ne bo pomote — uravnoteženo razveseljevati s komplementarno pozitivno sliko realnosti.

Etiko v tej godlji namenoma puščam ob strani. Tako kot Požar zmotno verjame, da je negativizem tisto, kar prodaja Direkt, bi bilo zmotno tudi verjeti, da bi se bolje prodajal, če bi bil v tem istem negativizmu bolj etičen. Stvar je pač v tem, da Požar službeno ne mara nikogar — kar je seveda v izraziti diskrepanci s čustvi bralcev, ki do marsikoga čutijo simpatije, pa naj gre za znane ali anonimne osebnosti.

Neglede na vse, kar bi mu sovražniki radi pripisali, pa sam menim, da je Požarjev problem — in problem Požar — še najbolj v tem, da je samo preveč otročji. Usodno in nevarno otročji. Človek, ki pri teh letih in na takem položaju hodi naokrog in razglaša, da je treba vse razkrinkati — selektivno razkrinkati, seveda, ker malo je pa le odrasel, in neglede na dejansko stanje —, je smešna perverzija resnicoljubnega in nepokvarjenega otroka, ki zavpije, da je cesar nag.

Direkt je v tem smislu Požarjev peskovnik, ki sta mu ga dala na razpolago Petan in Zavrl. Kolikor ju poznam, sta tudi onadva prepričana, da je smisel časopisov v tem, da vzbujaš v ljudeh jezo in ogorčenje — s to razliko, da zraven še malo urejaš poslovne, medijske, politične in oglaševalske zadeve. Požar ima srečo, da DZS trdno stoji za njegovim projektom. Ampak za to se ima zahvaliti samo njihovi kratkovidnosti. Izdajati Dnevnik in Direkt hkrati je namreč čisti kanibalizem — ne seveda v smislu bralcev in oglasov, temveč v smislu imidža. Težko je namreč negovati blagovno znamko, kakršna je Dnevnik, ali ji še celo povečevati vrednost, če jo na drugi strani kompromitira s sicer istim lastnikom asocirana, toda osovražena, da ne rečem deplasirana znamka, kakršna je Direkt.

Pa še nekaj. Z Jančičem na čelu se naj na Delu raje ne sprenevedajo, ker so s svojo španovijo matičnega časopisa in Novic v identičnem položaju. Tako se zdaj s pripombami na temo dvojnosti tabloidov in resnih časopisov v pismih bralcev in kolumnah obmetavajo odgovorni urednik Dnevnika in urednik Sobotne priloge Dela ter odgovorni urednik Dela in kolumnist Dnevnika. In vsa ta debata eminenc se v bistvu razplamteva zaradi odgovornega urednika Direkta! Lahko si samo mislite, kako se mu fajn zdi — in da je kvečjemu on tisti, ki ima od tega dobiček.

  • Share/Bookmark

Dve, tri garaže

Sreda, 22. marec 2006

21032006337.jpg

V križišču Njegoševe, Zaloške in Hrvatskega trga je zraslo eno najbolj gnusnih poslopij v Ljubljani. Na parceli tako imenovanega Šarabona gradijo garažno hišo, ki je v zaključni fazi. Ta teden so jo obdali z ingeniozno in umetelno fasado. Nek arhitekt se je moral pri tem zelo zabavati, ko je risal ta cik-cak. Ni mi jasno, zakaj je bila potrebna ta umetniška intervencija. Mar bi bili pustili etaže odprte oz. prosojne. Pogled na skladovnico parkiranih avtomobilov bi bil veliko zanimivejši od tega skrpucala.

Zelo verjetno je, da ta garažna hiša ne bo tako nenamensko opustela kot tista dvovaljna na Ambroževem trgu pri Cukrarni, lučaj čez Ljubljanico na drugem bregu. Na vsak način pa se po svoji grdoti lahko mirno kosa s tisto propadajočo.

Sicer pa po tem lahko sklepamo, da je zemljišče na tej parceli zelo malo vredno, če se je investitorju zdelo smiselno graditi garažo pet etaž v višino, ne pa pod zemljo. Kakšna neumnost!

Morda pa je teren tam neugoden — peščen ali kakšen, premehek pač — kot recimo v Benetkah, kjer pač morajo graditi orjaške, celo osemnadstropne garažne hise v višino namesto pod morsko gladino?

DSC00116.jpg

  • Share/Bookmark

Lutka Prada

Ponedeljek, 20. marec 2006

19032006333.jpg

Not for sale v Pradini štacuni v Benetkah (Salizzada San Moise). Pa saj tudi nisem nič kupil. Vsaj sebi ne.

  • Share/Bookmark

Islam nam je vzel ateizem

Petek, 17. marec 2006

Slavoj Žižek je to soboto v New York Timesu1 objavil napol genialen tekst o ateizmu in veri ter o njunih implikacijah za fundamentalizem in terorizem. Esej z naslovom “Defenders of the Faith” je pogumen in relevanten, zato se še jaz čutim dolžnega nanj opozoriti in ga po svoje dointerpretirati. Pa poglejmo.

Za začetek postavi Žižek nekoliko paradoksalno tezo, da še zdaleč ni res, da bi bilo vse dovoljeno, če Boga ni. Ravno obratno: šele če Bog je, je vse dovoljeno — vključno s pobijanjem nedolžnih mimoidočih v bombnih napadih v imenu te in te vere.

Pozivi k ekumenični tolerantnosti, češ, krščanski, islamski in hindujski fundamentalizmi pervertirajo izvirno plemenita sporočila dotičnih ver, po Žižkovem mnenju zvenijo vse bolj prazno in neprepričljivo. Zato da je treba “obnoviti dostojanstvo ateizma, ene najbolj dragocenih dediščin Evrope in morda naše edine priložnosti za mir”.

Razliko med fundamentalistom in ateistom Žižek definira takole: prvi opravlja dobra dela zato, da bi si zaslužil zveličanje, drugi pa preprosto zato, ker je to pač prava stvar, ki jo mora storiti. Če sem opravil dobro delo, tega nisem naredil zato, da bi si pridobil božjo naklonjenost, temveč zato, da bi se še lahko pogledal v ogledalo. Etično ravnanje je po definiciji poplačilo za ravnanje sámo.

Žižek se v tem smislu spotakne tudi ob preambulo evropske ustave s kompromisno formulo o “religiozni dediščini” in dodaja, da je edinstvenost zahodnoevropske civilizacije v tem, da je prva in edina, ki je omogočila ateizem kot legitimno opcijo, ko ta ni več ovira za javno delovanje.

Z Žižkovim enačenjem krščanskih in islamskih fundamentalistov se sicer ne morem strinjati ravno zato, ker se strinjam z njim — in še z marsikom, recimo z Larryjem Siedentopom, avtorjem “Demokracije v Evropi” — glede pomembnosti ateizma kot ekskluzivne dediščine krščanstva. Ateizem je namreč pogruntavščina krščanskega individualizma, brez katerega ateizma sploh ne bi bilo. Še več: ateizem je zame osebno ne morda edina, a gotovo najbolj zanesljiva legitimacija krščanstva. Krščanstvo spoštujem zato, ker je pripeljalo do ateizma kot svoje skrajne posledice — gotovo proti volji etablirane Cerkve, a nič zato. Nobena druga religija ne dovoljuje in predvsem ni dovoljevala svobodne posameznikove izbire — in se v tem smislu tudi laicizirala — do te mere, da bi se človek lahko odrekel veri v Boga, ne da bi se pri tem odrekel tudi moralnim načelom.

Zato sem globoko prepričan v moralno, civilizacijsko in zgodovinsko superiornost krščanstva nad mohamedansko vero. Na prvi pogled ta izjava ni najbolj tolerantna, vendar menim, da si jo lahko dovolim ravno kot ateist in šele kot ateist. Moje spoštovanje do islama in drugih ver je omejeno na njihovo skladnost s civilizacijskimi vrednotami, h katerim je nedvomno prispeval tudi islam, vendar jih je samo krščanstvo toliko posplošilo in operacionaliziralo — in zmehčalo, “desankcioniralo” —, da so lahko veljavne in zavezujoče tudi za zunanje opazovalce in praktikante življenja izven božjega.

Pa še to: nesmiselnost enačenja krščanskih in islamskih fundamentalistov dokazuje dejstvo, da prvi resda niso nič manj versko blazni od drugih, so pa nesporno manj škodljivi v statističnem smislu body counta. Morda je bilo v času križarskih vojn drugače — a danes gotovo to drži.

Krščanstvo ni brez zgodovinske krivde za medreligiozne konflikte. Toda aktualistična, prezentna krivda zanje je povsem na strani islama. Primer z danskimi karikaturami je pokazal, da zahodnoevropska laična svobodomiselnost v islamu nima pravega sogovornika. Evropejci so “incident” diplomatsko obžalovali in ga razglašali za žaljiv eksces, ki je prestopil meje dobrega okusa.

Bodimo vendar realni! Inkriminirane karikature so bile daleč-daleč znotraj meja dobrega okusa. Če bi se nanašale na krščanske verske simbole in osebnosti, bi komajda vznemirile celo najbolj zakrknjeno tercialko — v muslimanskem svetu in samo tam pa je nastal tak halo!

Tako je bila zahodnoevropska laična svobodomiselnost iz političnih razlogov suspendirana — upam, da samo začasno —, da bi srboritim muslimanom dopovedali, da razumemo njihovo užaljenost. Če je bila to provokacija, je bila seveda ateistična, ne krščanska. Toda skrušena opravičila so bila tako pobožnjakarska, kot da ateizem v Evropi nikoli ni obstajal. Dušebrižniki — namreč politiki (in politično misleči vseh sort), seveda vključno s slovenskimi — so namreč hiteli zatrjevati, da je šlo za razžalitev verskih čustev. Evropska laična svobodomiselnost se je morala umakniti in sámo sebe degradirati na nivo nesprejemljivega ekscesa, da bi Evropa, enotna kot že dolgo ne, lahko postala skrušen sogovornik islamskega dogmatizma, nevajenega ateizma, kritičnosti, satire, likovnosti, kulturno-političnega humorja nasploh. Evropa se je odpovedala ateizmu kot legitimni človeški drži in pozabila, da razlika med ateizmom in žaljenjem verskih čustev ni razlika v stopnji tolerance, temveč zgolj razlika v občutku za postavljanje meja dobrega okusa!

Naš newyorški kolumnist še piše, da pristni ateist ne čuti potrebe, da bi verujočega provociral z blasfemijo. Pravi pa tudi, da tak ateist noče dojemati danskih karikatur kot problem spoštovanja verovanj drugega. Spoštovanje verovanj drugega kot najvišja vrednota je lahko po njegovem bodisi pokroviteljska drža, da drugega ne bi prizadeli in mu sesuli iluzij, ali pa relativizem mnogoterih “režimov resnice”, ki vsako insistiranje pri svojem dojema kot nasilje.

Slavoj Žižek tudi predlaga, da bi bilo treba islam — tako kot druga verstva — podvreči spoštljivi, a ne manj neusmiljeni kritični analizi. To se na prvi pogled zdi iluzorno, vendar vsaj na dolgi rok edino produktivno. V ta namen pa se bo seveda najprej treba sporazumeti o povsem drugačnih metodah zahodnjaškega kulturnega imperializma kot doslej — in si nenazadnje celo izmisliti novo ime zanj.

Kratkoročno gledano pa je to potrebno že zato, ker se zaradi takih konfliktov že na lastnem vrtu ne bi smeli pustiti prikrajšati za takšne temeljne pridobitve zahodnoevropske civilizacije, kakršni sta ateizem in svoboda govora.

1. Žižkov članek si lahko preberete tule, potrebna je (brezplačna) registracija.?

  • Share/Bookmark

PS Tilen

Petek, 17. marec 2006

jla.jpg

VP 4795-6, 11011 Beograd/Dedinje, Motorizovana gardijska brigada: 10/1981-04/1982

Potem pa še pet mescev v Smederevski Palanki. Ni bistveno.

  • Share/Bookmark

Lou Reed lures … emm … rules

Torek, 14. marec 2006

13032006301.jpg

*Lou Reed, Ljubljana, 13. marca 2006*

Koncert nad pričakovanji! Poln kufer imam teh sixty-something starcev, ki ne znajo nehat — od Stonesov in Dylana in Cohena in Floydov in McCartneyja ali magari Petra Gabriela! (Da ne govorim o Yoko Ono, ki je dobra samo še za otvoritev Olimpijskih iger!)

Ampak Lou Reed nima nobenega razloga, da bi nehal. Lou Reed nikoli ni bil mlad, zato se tudi nikoli ni postaral.

Njegov poletni koncert v Križankah sem pred leti zamudil, ker sem bil ravno takrat ne vem zakaj na morju. Danes si tega veselja nisem pustil vzeti.

Čeprav sem se odločil, da do nadaljnega ne kupujem CD-jev — dokler si nekako ne zrihtam nakupov v iTunes Music Store —, si bom njegovo zadnjo ploščo “Ecstasy” definitivno kupil. Komad “Paranoia Key of E” je bil na sinočnjem koncertu definitivno genialen.

Približno pet minut tega komada sem s telefonom tudi posnel na video in ga uploadal na Google Video. Čez štiri dni, ko bojo preverili, ali posnetki niso pornografija, bo dostopen tudi zainteresirani javnosti.

Hala Tivoli je popolna štala. Cele dneve — ali vsaj takrat, ko je na sporedu kak fuzbal — poslušamo, kakšna sramota za Ljubljano je Plečnikov stadion. Najbrž res. (Čeprav, who cares?) Ampak kakšna sramota je šele hala Tivoli! In pri vsej tej košarkarski evforiji še nihče ni rekel, da je tudi Hala Tivoli sramota! Tega ne razumem. Prideš not in padeš direktno za nek zanikrn šank, kakršnega nisi videl že od srede 80. let, ko so še bili popularni tisti zakajeni Mercatorjevi bifeji, kjer je delavski razred navsezgodaj pil vekijo. Kelnarji pa so se mi zdeli celo res iste osebe, ki so enkrat takrat stregle v Unionu ali Riu.

Stoli so obupni, varnostniki pa težaki, ki omejujejo dobro počutje obiskovalcev koncerta. Kdo ve zakaj mora biti med odrom in prvo vrsto več kot tri metre praznega prostora? Da ne bi kdo slučajno poteptal tri mladoletnice?

Lou Reed je že vreden svojega denarja, ampak dokler bojo koncerti v tej štali od Hale Tivoli, potem je 8.000 SIT za koncert (na dan koncerta) oderuška cena.

Po koncertu pa rabiš 15-20 minut, da se z avtom skobacaš s parkirišča. Da ne bi kdo od neobiskovalcev mislil, da slučajno kak policist ureja promet na Celovški v križišču pri hali, ko se tisoče avtov vali ven. Saj vendar delajo semaforji, ne?

Najbolj srečen pa sem bil, da je Lou Reed odigral dva komada z “The Blue Mask”, in sicer “My House” in “The Day John Kennedy Died”. To je glasba, ki mi je leta 1981/82 pomagala preživeti sranje v vojski. Kar naprej so mi kradli walkmana (sony DD2), starši pa so mi kar naprej kupovali novega — skupaj tri —, bratranec pa mi je kar naprej snemal in pošiljal “The Blue Mask” (in še marsikaj drugega).

“The President’s dead, he was shot twice in the head, in Dallas, and they don’t know by whom.” Dikcija teh verzov je nekaj najboljšega, kar je Lou Reed kdaj izustil — ne sami verzi, ampak dikcija. Njegov glas pa je itak najboljši glas, kar jih je bilo ob Franku Zappi in Freddieju Mercuryju.

Še danes imam slabo vest, da se nisem pobrigal, da bi kdaj vzel v roke kakšno pesniško zbirko od Delmora Schwartza, o katerem govori v “My House”.

Žal mi je samo, da ni odšpilal “Dirty Blvd.”

“Back at the Wiltshire, Pedro sits there dreaming / He’s found a book on magic in a garbage can / He looks at the pictures and stares at the cracked ceiling / At the count of three, he says, I hope I can disappear // And fly, fly away from this dirty boulevard … ”

13032006304.jpg

  • Share/Bookmark

Ad “citroënčki”

Ponedeljek, 13. marec 2006

Jonas me je opomnil, da TextMate šteje tudi bajte, kar da je možno 1:1 prevesti kot število karakterjev. Ni čisto tako. Ugotovil sem namreč, da števec šteje šumnike ter črke z naglasi in preglasi kot dva znaka, pomišljaj (alt+z) in narekovaje pa celo po tri! Tako da … (tropičje, alt+č)

  • Share/Bookmark

Adijo, citroënčki!

Ponedeljek, 13. marec 2006

Picture 21.jpg

  • Share/Bookmark

Play it again, Rudi

Nedelja, 12. marec 2006

Danes sem skeniral stare slike iz družinskih albumov – no, škatel. Med njimi sem našel tudi tole, ki bi se mi zdela čisto neverjetna, tudi če na njej ne bi bil moj oče. Če se prav spomnim njegovega pripovedovanja o tej fotografiji, prikazuje šolski ansambel (oz. schrammel, kot se je temu reklo po nemško). Gimnazija Kočevje, circa 1940. Moj foter igra violino.

F-bend.jpg

  • Share/Bookmark

20 let ekshibicije in dezinhibicije

Petek, 10. marec 2006

Ta teden sem prečepel nekaj ur v časopisni čitalnici Nuka in na hitro listal Telekse iz let 1986 in ’87. Poiskal sem naše stare kolumne iz rubrike Ura kulturne anatomije (UKA) in jih dal fotokopirati za proslavo, ki si jo bomo v začetku aprila naredili ob dvajsetletnici naše prve kolumnistične stopničke v karieri.

Ni moj namen, da bi bil že zdaj – mislim v tej kolumni tukaj – nostalgičen in samovšečen. Kar zadeva moje in naše začetke, sem do njih ravno toliko kritičen kot nanje ponosen. Če se omejim le nase, moram namreč priznati, da sem bil pred dvajsetimi leti neverjetno patetičen in tendenciozen in obseden od nekakšnega kulturnega programa, ki sem ga imel v glavi in ga bolj ali manj razumljivo propagiral. Ne spomnim se, v kolikšni nakladi je takrat izhajal Teleks – a dejstvo je, da so to bila verjetno zadnja leta, ko je reviji šlo še dokaj dobro. Seveda je pa vprašanje, kdo razen najožjega kroga kulturnikov in mogoče novinarjev in relativno ozkega kroga za kulturo zainteresiranih je res opazil bando šestih intelektualno prepotentnih mladeničev, za katere je morda prej slišal le slučajno in izjemoma.

Danes mi je prekleto jasno, da se je takratnemu kulturnemu establišmentu vsaj ob nekaterih mojih tekstih in zlasti tudi ob tekstih Luke Novaka moral obračati želodec. Danes mi je včasih zaradi tega tudi malo nerodno. V torek zvečer sva šla na pivo in bila še kar nostalgična in samovšečna. Luka je pravilno ugotavljal, da je bila za tedanje razmere to nepojmljiva politična nekorektnost, le da se temu takrat še ni tako reklo. V tem kontekstu je to dober štos in razlog za domišljanje, da si si nekaj tako rekoč izmislil. To, kar sva Luka ali jaz napisala o nekaterih slovenskih literatih, ali Marcel Štefančič o nekaterih filmarjih, je bila dejansko že hoja po robu medijske sprejemljivosti, ki bi jo danes lahko primerjali kvečjemu s tabloidno objestnostjo.

Med drugim sem iz svoje lastne kolumne “izvedel”, da smo za novo leto 1987 pojedli torto, na kateri je s črkami iz sladke smetane pisalo Drago Jančar. Tudi Luka se tega ne spomni. Me je pa seveda pomiril, da bo že držalo, če sem tako napisal.

Brskanje po svoji lastni publicistični preteklosti me je napeljalo k temu, da se bom v prihodnosti več posvečal splošni zgodovini slovenske publicistike. Tokrat sem se namenoma posvečal UKA, vendar sem s kotičkom očesa nehote ugotavljal, da je listanje starih revij že v naglici fascinantno doživetje – kaj šele, če nameravaš resno rekonstruirati podobo nekih starih kulturno-političnih časov. V čitalnici sem srečal tudi Bernarda Nežmaha z Mladine, ki je na mikrofilmih bral nek intervju iz Razgledov. Strinjala sva se, da bi se nekdo moral načrtno lotiti zgodovine slovenskih tiskanih medijev – po možnosti publicist publicistike. Zlasti neverjetni preskoki so se zgodili v zadnjih dvajsetih letih, ko se stvari spreminjajo prehitro, da bi jih kdorkoli sproti in natančno beležil. Vednost in zavedanje, ki o tem obstajata, sta v bistvu na nivoju ustnega izročila in osebnih interpretacij. Te pa seveda nihajo od nostalgičnega defetizma, češ, kako je to dobro funkcioniralo, ko je bila profesionalnost še zakon in ni bilo ne komerciale in ne tabloidov, pa čeprav so bili novinarji politično nesvobodni, pa do triumfalizma brez spomina, za katerega je vsak korak v trivialnost ne le uspeh, temveč tako rekoč izumljanje poklica na novo.

Iz dvajset let starih Teleksov ni razvidno samo to, da se je Zmago Jelinčič nekoč ukvarjal s parapsihologijo (“Izračunajte si svojo bioenergijo”), ali da smo Marcel Štefančič, Stojan Pelko, Aleš Debeljak, Miha Zadnikar, Luka Novak in jaz ter pokojni Bojan Žmavc redefinirali ali že kar uvedli publicistični žanr kolumne, ki je dotlej obstajal kvečjemu kot sistem pokroviteljskih navodil za uporabo kulture. Vsevedne kulturne korifeje so bili edini ljudje, ki jim je bilo dovoljeno imeti svoje mnenje, in še to mnenje so kao skromno prodajali kot brezosebno in občeveljavno interpretacijo kulturno-umetniških izdelkov in fenomenov. Ni jim šlo za to, da bi kulturo vrednotili po njeni kvaliteti, temveč so se insajdersko obešali na njeno skladnost s prevladujočimi normami, ki so jih sami pomagali kanonizirati. Za eksternalije takrat verjetno še nihče ni slišal – še najmanj pa za ekonomske –, a če nič drugega, smo se prav mi spontano in iskreno spravili sesuvati kulturne eksternalije na čelu z dolgočasjem, duhovno izpraznjenostjo, nelagodjem, samozadovoljstvom, zaplankanostjo, politikanstvom, dvomi in drugo intelektualistično folkloro.

Za razliko od starih kritikov, kakršni so konec 70. in v začetku 80. strašili v Teleksu v rubriki To bi morali – naprimer “preslišati”, kot je recimo Rupel, ekspert za punk, ob izidu vizionarsko obsodil Dolgcajt od Pankrtov –, smo mi dejansko bili prvi, ki smo si v mainstream medijih, ne v marginalnih (RŠ, Tribuna, Katedra) drznili misliti z lastno glavo. In da ne bo pomote: za to ni bil potreben prav nikakršen pogum, temveč samo malo spontanosti. Kultura je bila takrat podobno glajhšaltana kot politika, čeprav seveda ne represivno: kritikom ni nihče nič prepovedoval ali prišepetaval, samo na misel jim ni prihajalo, da bi razmišljali izven okvirov indoktriniranih in magari veljavnih idej, ki pa so v njihovih očeh veljale za svete. Pojav UKA je bil v tem smislu eden od vrednostnih in miselnih prelomov, ki so se tisto desetletje in že prej dogajali najprej v kulturi s punkom in alter sceno in z NSK in pozneje tudi v politiki.

Čeprav UKA kot ekshibicija in dezinhibicija obenem ni šla mimo brez javnega odmeva in še danes ni povsem pozabljena, si ne delam utvar, da je bila bistvena za kogarkoli razen zame osebno oziroma za konkretne avtorje. Reči pa moram, da če bi bil danes še enkrat star štiriindvajset let, se niti slučajno ne bi šel izpostavljat kot nonšalanten kulturni misionar, ki da ga vse zanima, briga pa prav nič. Mar bi se bil lotil česa pametnejšega. Toda to obžalovanje seveda predpostavlja, da bi se takrat moral zavedati, da se mi lahko zgodi, da bom čez dvajset let počel približno isto. To pa v tem poklicu žal pomeni, da ves ta čas nisi naredil nič – ali vsaj nič pametnega.

  • Share/Bookmark

Ena od

Torek, 7. marec 2006

Kmalu bo minilo 20 let, odkar smo začeli pisati kolumne v Teleksu pod naslovom Ura kulturne anatomije. Danes sem se mudil v NUKu, kjer sem dal kopirati vseh 150 kolumen – plus, minus -, ki so izhajale od aprila 1986 do novembra 1987.

Skratka: Luka Novak, Aleš Debeljak, Marcel Štefančič jr., Stojan Pelko, Miha Zadnikar, Marko Crnkovič, pozneje tudi Bojan Žmavc (pokojni, se ponesrečil z jadralnim letalom).

Šestega aprila 2006 bo v Vale-Novak/Trgovini s konceptom na Židovski nekakšna vesela komemoracija, s katero bomo obeležili ta neljubi dogodek za slovensko kulturo. Ob tem bomo razstavili vsak svoje najljubše kolumne. Trenutno jih imam šele vse v predalu, kot teaser pa objavljam eno svojo – o Tadeju Zupančiču.

scan_636163116_12.jpg

Za nameček pa objavljam še fotko, posneto 31. decembra 1986. Nismo vsi gor – z leve Peli, moi, Luka, Marcello -, ampak kaj hočemo. Je pa bil dober žur – eno boljših silvestrovanj (kolikor se jih pač spomnim). Jaz sem seveda pol noči težil z Zappo.

3054_09042005.jpg

Tadejevi zajčki, razvidni iz kolumne, so dandanes bog ve kje.

  • Share/Bookmark

Od pubične frizurce do linča pedofilov

Četrtek, 2. marec 2006

Populizem v pogrošnih medijih postaja tako skrajen, da ni več zgolj uredniško-tržna strategija, temveč zaskrbljujoče vplivna družbena ideologija, ki bo z nadaljno radikalizacijo spremenila Slovenijo v vrednostno kaotičen pajzl.

Vse skupaj se začne navidez nepomembno. Nič hudega slutečo in hotečo dvajsetletnico izberejo na lepotnem tekmovanju in jo lansirajo v medijsko orbito. Punca zgleda čedna in simpatična in je za nameček še ministrova hči. A to žal ne pomeni, da ima tri čiste o čemerkoli. Ker jo mediji nenehno oblegajo, mora kar naprej nekaj govoriti. Tako med drugim izjavi, da si oblikuje frizuro “tam spodaj”. Tudi prav. Če se njej zdi, da mora to povedati, potem bomo tudi mi preživeli takšno informacijo. Toda od te izjave do prominentnejše vloge v medijih je le korak. Kar naenkrat začne deklica voditi pogovorne oddaje na televiziji, ki se sprva zdijo neškodljivo populistično afnanje. Ampak že kmalu dobi v studio poslanca, ki govori še raje in še več kot ona – predvsem pa o resnejših zadevah, kot so pubične frizurce. Tako potem on razlaga, kako da bi bilo treba pedofile kastrirati in jim vžgati črko P na čelo, ona pa se simpatično hahlja in še sama pristavi lonček na to temo.

Tudi Jelinčiču bi lahko vžgali na čelo črko P – P kot primitivec, seveda –, pa se po mojem ne bi pustil motiti in bi čvekal naprej, kar mu pač pride na misel. Do živega mu ne pridejo niti sodni procesi zaradi suma pomoči pri poskusu umora in drugih kaznivih dejanjih, niti sodniki za prekrške zaradi vožnje pod vplivom alkohola, niti množice uničujočih kolumen in komentarjev, niti zakon o medijih, po katerem kot politik ne bi smel imeti samostojne oddaje v javnem mediju (Plemeniti komentar na Prvi TV), kaj šele izjave ombudsmana, ki na njegove provokacije redno in ažurno odgovorja z opozarjanjem na naraščanje sovražnega govora.

V Sloveniji je po zaslugi medijev namreč takšna socialna in intelektualna klima, da Hanžek in Jelinčič izpadeta klovna iste baže. Razliko med njima kot javnima figurama in med tehtnostjo njunih izjav so populistični mediji ukinili. Ukinili so razliko med spornostjo in nespornostjo, primernostjo in neprimernostjo izjav. Ukinili so razliko med Jelinčičevim argumentom, da “Hanžek v otroštvu ni bil deležen starševske ljubezni”, in Hanžkovim, da Jelinčič ne bi smel javno pozivati k linčanju storilcev kaznivih dejanj. V slovenskih medijih je eno in drugo isti trač za povečevanje branosti in gledanosti, v katerem Jelinčič sodeluje zavestno in oportunistično, Hanžek pa tako rekoč po službeni dolžnosti – čeprav mu ravno zapletanje s takimi modeli avtoriteto spodkopava bolj, kot če se za te ekscese ne bi zmenil. Takoj se namreč prijavi k besedi tudi odgovorna urednica Paprike, ki pripomni ne le to, da ji je sicer žal, da se je to zgodilo, a da ne more vplivati na izjave gostov v studiu – in pedofilija, če smo že pri tem, pa je res najbolj gnusen zločin, ki ga nekdo lahko zagreši.

Problem populizma v slovenskih medijih pa ni samo inkriminirani sovražni govor, temveč tudi prijazni govor, če lahko tako rečem. Tudi ta se zelo dobro prodaja. Še posebej vznemirljivi so tisti intervjuji, v katerih znajo kaj lepega o sebi povedati tisti, ki jih nihče ne mara – naprimer ljudje, osumljeni ali celo obsojeni za umor, ali storilci na begu. Tako se zdaj vsa Slovenija zgraža, kako se je moglo zgoditi, da se je Silvo Plut sprehajal na prostosti, ko pa smo ja vsi vedeli, kaj se bo zgodilo. Nihče pa se ne vpraša, kako je lahko Direktu in E+ – no, vse pač ostane v družini – prišlo na misel, da z njim naredijo intervju in mu s tem omogočijo, da pove svojo plat zgodbe. In zakaj bi se vendar vprašali, ko pa je tudi Delova priloga Ona pred časom na dolgo in široko intervjuvala ubogo, pravkar obsojeno Milico Makoter?! In saj je tudi Ivan Perić našel sočutne sogovornike v Žurnalu, kajne?

Odkod medijem ideja, da je osumljencem, obsojencem ali povratnikom treba dajati prostor v medijih, da povejo svojo plat zgodbe? So preveč dobesedno brali Johna Stuarta Milla, ki je leta 1859 v Zagovoru svobode razmišljanja in mnenja napisal: “Če je vse človeštvo prepričano v eno in isto stvar, na drugi strani pa en sam človek misli drugače, potem nima človeštvo prav nič več pravice, da tega človeka utiša, kakor je nima ta edini človek sam, da utiša človeštvo.”? Ah, ne. Gre samo za to, da se intervjuji z vpletenimi v odmevne zločine dobro berejo, ker ima tako rekoč vsakdo svojo teorijo o krivdi in nedolžnosti (domnevnih) storilcev. Taki intervjuji so za medije približno isto kot sprotne radijske informacije o policijskih radarskih kontrolah.

O. J. Simpson je bil oproščen – pa vendar so bili intervjuji z njim za medije še dolgo po procesu tabu, ko se ga je usmilila Ruby Wax. Danes je medijsko mrtev. Tako kot Michael Jackson. In to v ZDA, kjer so mediji še malo bolj “komercialni” kot v Sloveniji.

Populizem v medijih spodkopava kredibilnost politikom – ki znajo, roko na srce, to dovolj dobro početi tudi sami sebi –, saj je ljudski glas z ustrezno potuho vse bolj in bolj prepričan, da sam vse bolje ve od teh konkretnih in vseh drugih profesionalcev in strokovnjakov. Ljudski glas je s pomočjo medijev bolj pameten od pravnikov, bolj pameten od sodnikov, bolj pameten od ekonomistov, bolj pameten od menedžerjev, bolj pameten od psihologov, bolj pameten od sociologov in medijskih strokovnjakov, bolj pameten od zdravnikov, bolj pameten od športnikov, bolj pameten od arhitektov in urbanistov, bolj pameten od umetnikov, bolj pameten od intelektualcev, celo bolj pameten od filozofov.

Ljudski glas zahteva, da iz prve roke sliši, ali je nekdo nekoga ubil ali ne, ker hoče sam razsoditi. Ljudski glas je tisti, ki zahteva pomilostitev ali linč. Ljudski glas je tisti, ki odloča, kdo je junak in kdo je psihopat. Ljudski glas hoče odločati, kdo bo tekmoval na olimpijskih igrah in kdo bo predsednik uprave. To je ta populistični teror, ki vodi v stanje brez pravih avtoritet in meril ter inhibicij in tabujev. To je svet, v katerem po mnenju ljudskega glasu medijev nihče ni dovolj pameten, razsoden, sposoben in pristojen, če ni obenem tudi simpatičen in mediageničen.

  • Share/Bookmark

Screen Snap

Četrtek, 2. marec 2006

Pa še to:

Nekoč sem že imel en x program za screenshote na mobilcu, pa sem ga nekje izgubil. Danes pa sem si downloadal [Screen Snap](http://www.allaboutsymbian.com/software/item/Best_Screen_Snap.php). Tudi prav.

Screen-0035.jpg

  • Share/Bookmark

Comiks

Četrtek, 2. marec 2006

Take zadeve si lahko zmišljujete s pomočjo [Comiksa](https://www.softwaremarket.nokia.com/?product_detail_s60.html&pID=1107&itmId=1625), programa za izdelovanje stripov na mobilcih.

mms1.jpg

  • Share/Bookmark

Ključi (PS Pavle)

Sreda, 1. marec 2006

01032006216.jpg

  • Share/Bookmark

Opera Mini

Sreda, 1. marec 2006

No, v tem brkljalničku pa obstaja gumbek “upload”! Da vidimo…

Ah, vidim samo fotke, ki so že na Jonasovem serverju. Zgleda, da ne bo nič.

  • Share/Bookmark

Lep pozdrav z Nokie

Sreda, 1. marec 2006

To je moj prvi poskus postanja na blog po mobitelu. (Ali pa sem to že enkrat delal, pa sem v svoji raztresenosti pozabil? Whatever.) Kakorkoli, na Nokio N70 sem si downloadal Opero za mobilce. Dela kar v redu, samo vidi se slabo.

Seveda si bom moral reaktivirati bluetooth tipkovnico, na kateri se že skoraj leto dni nabira prah. Pisati tak post na numerično tipkovnico je skoraj kot pisati roman.

PS: Ta pripis pišem na računalnik. Imel sem zvit načrt, da se z Nokio fotografiram in uploadam fotko – pa žal ne gre. Škandalozno, da ne gre, ampak Symbian OS/Series 60 je najbrž nekaj čisto drugega. No, tole je fotka z aparatom, ki je nastala pred tisto s telefonom. Imel sem namreč še bolj zvit načrt. Pozabite vse skupaj.

DSC00104.jpg

  • Share/Bookmark