Za narodov blogor

Zadnje dni marca sem vedno slabe volje, ker je treba oddati dohodninsko napoved. Nič na svetu se mi tako ne upira kot ukvarjati se z rubrikami, okenčki, olajšavami in podobnimi neumnostmi.

Po mojem sem preplačal že kar nekaj davčnih obveznosti, ker se mi ni ljubilo ukvarjati z davčnimi fintami in skrivnostmi, shranjevanjem računov in podobnimi aktivnostmi, ki se meni osebno zdijo plebejski materializem. Sicer obvladam osnovne matematične operacije, znam centralni paritetni tečaj EUR/SIT na pamet in sem vešč tudi Excela, vendar sem v finančnem smislu funkcionalno nepismen. Prijatelji se mi že posmehujejo — ker so ugotovili, da me ne morejo spraviti k pameti —, jaz pa še vedno vztrajam v vzvišeni pozi trmastega dandyja, ki si niti v najhujši vročini ne bo odpel zgornjega srajčnega gumba in razvezal kravate.

Letos pa sem še posebej histeričen, ker sem se kot samostojni novinar in zavezanec za DDV prijavil za ugotavljanje dejanskih materialnih stroškov. Temu primerno moram poleg dohodnine oddati tudi davčni obračun. Do istega dne. Kaj to pomeni, je najbrž jasno vsaki upokojenki, ki v življenju še ni izstavila računa ali dobila honorarja — samo meni to ni bilo jasno. Do tega tedna, ko sem se potrudil do podjetja za davčno svetovanje (ki nosi ime po direktorju Dursa).

No, nekaj sem že slutil, saj sem se k temu pripravljal tako kot na odhod v bolnico na tvegano operacijo. Poklicati sem jih mislil že konec februarja, a tega nisem storil še tri tedne. In ko sem končno sedel v pisarni in razlagal svojo situacijo — ki je bila svetovalki tako rekoč bolj jasna kot meni samemu —, se mi je zdelo, kot da sem pri psihiatru. Pri psihiatru sicer še nisem bil, ampak tako si to predstavljam: prideš tja ves introvertiran in poveš tako rekoč popolnemu neznancu vse, kar te muči in kar nisi upal še nikoli nikomur priznati, niti samemu sebi ne. Ona pa te potrpežljivo posluša, postavlja prava (zoprna) vprašanja in pri tem provocira, modruje, opominja in tolaži.

Dejansko mi je po sestanku odleglo. Edino, kar sem v dotični pisarni pogrešal, je bil kavč.

Baudelaire v kratki pesmi v prozi “Nemogoči steklar” opisuje ljudi z nenavadnimi psihološkimi fenomeni — med drugim tudi take, ki dneve in dneve ne poberejo pošte iz nabiralnika, če pričakujejo neprijetno novico, ali puščajo kuverto, če jo že dvignejo, neodprto na polici. Sam to razumem, ker sem točno takšen — pa ne zato, ker sem to literarno delo slučajno ravno jaz prevedel.

Iz davčnosvetovalnega podjetja so me poslali v podjetje za finančni inženiring. Tam me je vzel v roke človek, ki seveda tudi ni bil brez psihoanalitičnih veščin, je pa bil za razliko od svetovalke predvsem maser. To niso bile toliko inštrukcije v zvezi z davčnim obračunom, temveč bolj davčna masaža. Masiral me je skoraj dve uri, in lahko si predstavljate, da sem se na koncu počutil popolnoma pretepenega — seveda terapevtsko pretepenega.

Ta občutek še predobro poznam, saj sem bil v zadnjih dveh tednih zaradi akutne lumbalgije že nekajkrat na masaži (in izmenično akupunkturi) pri dr. Li Furuju. Vrli Kitajec me na mizi tako spešta, da med masažo stokam in sopiham od napora in strahu. Ko pridem ven, sem še nekaj sto metrov dokaj nepriseben, potem pa se začnem počutiti kot prerojen.

Davčni svetovalci in finančni inženirji bi se v nečem lahko zgledovali pri tradicionalni kitajski medicini. Malo perfiden, toda psihološko učinkovit kitajski običaj je namreč, da se mora pacient ob vstopu v ordinacijo sezuti. To človeka takoj naredi ponižnejšega in tudi bolj odprtega.

V zvezi z Li Furujem še tale digresija, ki z davki sicer nima nobene zveze, ima jo pa z Dnevnikom.

Zadnjič me je namreč vprašal — seveda preko prevajalke —, ali sem novinar. Debelo sem pogledal, kako je vendar mogoče, da me bere nekdo, ki zna po slovensko reči samo “trebuh”, “hrbet”, “bok” in “fertik”. No, sinologinja je potegnila iz predala iztrgano stran iz Zelene pike, na kateri je bil na eni strani objavljen članek o Kitajcih v Sloveniji, na drugi pa eno od Mančinih in mojih pisem. To je bilo to. V članku je seveda omenjen tudi Li Furu, toda na njegovo grozo je novinarka Maja Čepin Čander objavila tudi malo nepremišljeno in očitno škandalozno izjavo — za katero mu je bilo kasneje žal —, da so kitajske restavracije v Ljubljani zanič. To je sicer jasno tudi vsakemu kolikor-toliko gastronomsko razgledanemu in izbirčnemu Slovencu, vendar je med kitajsko kuharsko kolonijo v Ljubljani povzročilo pravo ogorčenje. Tako zdaj rojaki grozijo Li Furuju s tožbo. Sledil je zanimiv konsekutivni slovensko-kitajski dialog, v katerem sem ga poskušal malo potolažiti, češ, saj ne bo nič hudega. Šele potem, ko sem prišel ven (in malo k sebi), mi je potegnilo, da je od mene morda pričakoval, da bom zanj zastavil kakšno lepo besedo. No, to sem zdaj opravil.

Omenjena davčna masaža me je spravila v takšno formo, da sem se končno resno lotil davčnega obračuna. Seveda ga bo namesto mene izdelal in sestavil davčni inženir, toda za to mu moram najprej sam dostaviti vse živo — med drugim tudi seznam vseh službenih poti in sestankov, ki se jih opravil v letu 2005, vključno z datumi, relacijami, lokacijami, kilometri, nameni, računi.

Čeprav je tudi to zaradi ubijalsko kratkih deadlineov mučno, je vsaj nekoliko zabavno zato, ker mi tu pride prav moja zasvojenost z mobiteli. Čeprav se lani tem evidencam nisem posvečal sproti, mi leta ni težko rekonstruirati v detajle, saj je skoraj ni stvari — predvsem pa ne sestanka in opravka —, ki ga ne bi vestno vnesel v koledar (in ki bi ga po poteku izbrisal).

To tlako bom skratka opravil. Kljub temu pa še vedno ne razumem, zakaj te davčne zadeve ljudi in medije tako fascinirajo — kot kakšna ptičja gripa ali tehnični pregledi —, da se država vsako leto konec marca tako rekoč zaustavi in se kolektivno in obsesivno fokusira na nekaj tako neprijetnega, kot so davki. Občutek imam, da tu ne gre samo za osebne finance posameznikov, ampak da Slovenci s tem vzpostavljajo malo sadomazohističen odnos z ambivalentno državo kot neusmiljeno grabežljivo jemalko ter identitetno in referencialno tolažnico.

Tisti, ki hočejo obračunati z Direktom — in nič manj tudi z Dnevnikom kot sestrsko publikacijo istega izdajatelja —, “Operacijo Direkt” Ane Jud razglašajo za pravičniško razkritje svinjarij. Drugi, manj pristranski in bolj nonšalantni, pa se delajo fine in trdijo, da je slovensko novinarstvo s tem doseglo dno — kot da je poden šele ta knjiga, ne pa že njen predmet obravnave sam.

Da bi bila zmeda popolna, se je kot pisec predgovora k “Operaciji Direkt” priglasil Mićo Mrkaić. Najbolj popadljivi pes slovenske publicistike je zadnji, ki bi smel vreči kamen v kogarkoli. Mrkaić je namreč prepričan, da so ljudje brez ameriškega doktorata in določenega števila objav po Science Citation Indexu nižji organizmi, ki jih ima sam pravico zmerjati, kolikor mu čas dopušča.

Tabloidnost je duhovna drža, ki s strokovnostjo in tematiko nima nobene zveze. In točno taka — nevedna, neresna, pretirana, žaljiva in irelevantna — je tudi njegova splošna ocena slovenskih medijev v omenjenem predgovoru. Mrkaić in Požar sta eno in isto. Oba sta patološko hudobna pljuvača po vsem, kar jima pride pred oči. Razlika je le, da je Požar za to v službi, Mrkaić pa si domišlja, da s tem rešuje svet.

Za tabloidne novinarje nimam razumevanja — niti za spreobrnjene. Delati za tabloid je zame nepopravljiva in neodpustljiva napaka v karieri vsakega novinarja ali urednika, ki se v to spusti. Zato sem do knjige mafijske skesanke skeptičen. Kaj si je “pentita” mislila, ko se je šla udinjat na tabloid? Kako ji ni bilo jasno, da jo je Požar angažiral ravno zato, ker je iz njenih referenc pravilno sklepal, da bi lahko bila dobra novinarska prasica, s kakršnimi se hoče v redakciji obdati?

Hej, Jud! Take a sad song and make it better.

Resnici na ljubo je knjiga bolj naivna kot pa maščevalna. “Operacije” sam ne jemljem preveč resno, ker dovolj dobro poznam ozadje Direkta — vsekakor bolje, kot mi pripisuje meni osebno sicer ne nenaklonjena avtorica —, nisem pa proti njej. Če se bo ljudem ljubilo brati tak špeh za 5.000 SIT, potem bo lahko knjiga marsikomu odprla oči.

Njen izid nehote sovpada s šestimi meseci od lansiranja Direkta, ko je tako insajderjem kot bralcem že jasno, za kaj gre in kam pelje.

Če bi sam lansiral dnevnik in po pol leta ne bi prodal več kot 20.000 izvodov, bi se obesil. Še več! Če bi lansiral tabloid in po pol leta ne bi prodal več kot 20.000 izvodov, bi se obesil in potem še ustrelil. Prištejmo k temu še skoraj nula-koma-jozef oglasnih prihodkov in videli bomo, da je Direkt tržno neuspešen projekt.

Kot ponavadi pri medijskih projektih pa je razlog za tržno neuspešnost vsebina.

Požarjev problem je v tem, da je prepričan, da so seks, škandali, krivice, spletke, nepravilnosti — oziroma slabe novice nasploh, pa naj bodo resnične ali izmišljene — edino, kar prodaja časopis. Direkt je v tem duhu zavzel pozo brezprizivne instance, ki ima pravico izrekati absolutno in absolutistično hudobne, privoščljive, škodoželjne in posmehljive sodbe o vsem in vsakomur. Direkt ne najde lepe besede in usmiljenja za nič in za nikogar. Požar je prepričan, da je edina primerna drža za tabloidne novinarje in urednike drža fanatično neusmiljenih in nepopustljivih prascev, ki se raje ugriznejo v jezik, če jim je kdo slučajno simpatičen.

Jasno, da tabloide prodajajo nizke strasti in trivialna nagnjenja njihovih bralcev. Toda Požar je preveč zaslepljen, da bi sprevidel, da jih prodajajo tudi plemenitejša ali vsaj prijaznejša čustva. Ljudje niso samo nizkotneži njegove baže, ki bi se naslajali samo nad tujo nesrečo ali intimo in se zgražali nad (domnevnimi) napakami ljudi, ki jih ne marajo. Ljudje hočejo prebrati tudi kaj lepega, prijaznega, afirmativnega, tolažilnega, sentimentalnega. Svet ni samo greznica. Svet je tudi lep. Tega bi se moral zavedati tudi urednik tabloida in ljudi — pa tudi oglaševalce, da ne bo pomote — uravnoteženo razveseljevati s komplementarno pozitivno sliko realnosti.

Etiko v tej godlji namenoma puščam ob strani. Tako kot Požar zmotno verjame, da je negativizem tisto, kar prodaja Direkt, bi bilo zmotno tudi verjeti, da bi se bolje prodajal, če bi bil v tem istem negativizmu bolj etičen. Stvar je pač v tem, da Požar službeno ne mara nikogar — kar je seveda v izraziti diskrepanci s čustvi bralcev, ki do marsikoga čutijo simpatije, pa naj gre za znane ali anonimne osebnosti.

Neglede na vse, kar bi mu sovražniki radi pripisali, pa sam menim, da je Požarjev problem — in problem Požar — še najbolj v tem, da je samo preveč otročji. Usodno in nevarno otročji. Človek, ki pri teh letih in na takem položaju hodi naokrog in razglaša, da je treba vse razkrinkati — selektivno razkrinkati, seveda, ker malo je pa le odrasel, in neglede na dejansko stanje —, je smešna perverzija resnicoljubnega in nepokvarjenega otroka, ki zavpije, da je cesar nag.

Direkt je v tem smislu Požarjev peskovnik, ki sta mu ga dala na razpolago Petan in Zavrl. Kolikor ju poznam, sta tudi onadva prepričana, da je smisel časopisov v tem, da vzbujaš v ljudeh jezo in ogorčenje — s to razliko, da zraven še malo urejaš poslovne, medijske, politične in oglaševalske zadeve. Požar ima srečo, da DZS trdno stoji za njegovim projektom. Ampak za to se ima zahvaliti samo njihovi kratkovidnosti. Izdajati Dnevnik in Direkt hkrati je namreč čisti kanibalizem — ne seveda v smislu bralcev in oglasov, temveč v smislu imidža. Težko je namreč negovati blagovno znamko, kakršna je Dnevnik, ali ji še celo povečevati vrednost, če jo na drugi strani kompromitira s sicer istim lastnikom asocirana, toda osovražena, da ne rečem deplasirana znamka, kakršna je Direkt.

Pa še nekaj. Z Jančičem na čelu se naj na Delu raje ne sprenevedajo, ker so s svojo španovijo matičnega časopisa in Novic v identičnem položaju. Tako se zdaj s pripombami na temo dvojnosti tabloidov in resnih časopisov v pismih bralcev in kolumnah obmetavajo odgovorni urednik Dnevnika in urednik Sobotne priloge Dela ter odgovorni urednik Dela in kolumnist Dnevnika. In vsa ta debata eminenc se v bistvu razplamteva zaradi odgovornega urednika Direkta! Lahko si samo mislite, kako se mu fajn zdi — in da je kvečjemu on tisti, ki ima od tega dobiček.

V križišču Njegoševe, Zaloške in Hrvatskega trga je zraslo eno najbolj gnusnih poslopij v Ljubljani. Na parceli tako imenovanega Šarabona gradijo garažno hišo, ki je v zaključni fazi. Ta teden so jo obdali z ingeniozno in umetelno fasado. Nek arhitekt se je moral pri tem zelo zabavati, ko je risal ta cik-cak. Ni mi jasno, zakaj je bila potrebna ta umetniška intervencija. Mar bi bili pustili etaže odprte oz. prosojne. Pogled na skladovnico parkiranih avtomobilov bi bil veliko zanimivejši od tega skrpucala.

Zelo verjetno je, da ta garažna hiša ne bo tako nenamensko opustela kot tista dvovaljna na Ambroževem trgu pri Cukrarni, lučaj čez Ljubljanico na drugem bregu. Na vsak način pa se po svoji grdoti lahko mirno kosa s tisto propadajočo.

Sicer pa po tem lahko sklepamo, da je zemljišče na tej parceli zelo malo vredno, če se je investitorju zdelo smiselno graditi garažo pet etaž v višino, ne pa pod zemljo. Kakšna neumnost!

Morda pa je teren tam neugoden — peščen ali kakšen, premehek pač — kot recimo v Benetkah, kjer pač morajo graditi orjaške, celo osemnadstropne garažne hise v višino namesto pod morsko gladino?

Not for sale v Pradini štacuni v Benetkah (Salizzada San Moise). Pa saj tudi nisem nič kupil. Vsaj sebi ne.

Slavoj Žižek je to soboto v New York Timesu¹ objavil napol genialen tekst o ateizmu in veri ter o njunih implikacijah za fundamentalizem in terorizem. Esej z naslovom “Defenders of the Faith” je pogumen in relevanten, zato se še jaz čutim dolžnega nanj opozoriti in ga po svoje dointerpretirati. Pa poglejmo.

Za začetek postavi Žižek nekoliko paradoksalno tezo, da še zdaleč ni res, da bi bilo vse dovoljeno, če Boga ni. Ravno obratno: šele če Bog je, je vse dovoljeno — vključno s pobijanjem nedolžnih mimoidočih v bombnih napadih v imenu te in te vere.

Pozivi k ekumenični tolerantnosti, češ, krščanski, islamski in hindujski fundamentalizmi pervertirajo izvirno plemenita sporočila dotičnih ver, po Žižkovem mnenju zvenijo vse bolj prazno in neprepričljivo. Zato da je treba “obnoviti dostojanstvo ateizma, ene najbolj dragocenih dediščin Evrope in morda naše edine priložnosti za mir”.

Razliko med fundamentalistom in ateistom Žižek definira takole: prvi opravlja dobra dela zato, da bi si zaslužil zveličanje, drugi pa preprosto zato, ker je to pač prava stvar, ki jo mora storiti. Če sem opravil dobro delo, tega nisem naredil zato, da bi si pridobil božjo naklonjenost, temveč zato, da bi se še lahko pogledal v ogledalo. Etično ravnanje je po definiciji poplačilo za ravnanje sámo.

Žižek se v tem smislu spotakne tudi ob preambulo evropske ustave s kompromisno formulo o “religiozni dediščini” in dodaja, da je edinstvenost zahodnoevropske civilizacije v tem, da je prva in edina, ki je omogočila ateizem kot legitimno opcijo, ko ta ni več ovira za javno delovanje.

Z Žižkovim enačenjem krščanskih in islamskih fundamentalistov se sicer ne morem strinjati ravno zato, ker se strinjam z njim — in še z marsikom, recimo z Larryjem Siedentopom, avtorjem “Demokracije v Evropi” — glede pomembnosti ateizma kot ekskluzivne dediščine krščanstva. Ateizem je namreč pogruntavščina krščanskega individualizma, brez katerega ateizma sploh ne bi bilo. Še več: ateizem je zame osebno ne morda edina, a gotovo najbolj zanesljiva legitimacija krščanstva. Krščanstvo spoštujem zato, ker je pripeljalo do ateizma kot svoje skrajne posledice — gotovo proti volji etablirane Cerkve, a nič zato. Nobena druga religija ne dovoljuje in predvsem ni dovoljevala svobodne posameznikove izbire — in se v tem smislu tudi laicizirala — do te mere, da bi se človek lahko odrekel veri v Boga, ne da bi se pri tem odrekel tudi moralnim načelom.

Zato sem globoko prepričan v moralno, civilizacijsko in zgodovinsko superiornost krščanstva nad mohamedansko vero. Na prvi pogled ta izjava ni najbolj tolerantna, vendar menim, da si jo lahko dovolim ravno kot ateist in šele kot ateist. Moje spoštovanje do islama in drugih ver je omejeno na njihovo skladnost s civilizacijskimi vrednotami, h katerim je nedvomno prispeval tudi islam, vendar jih je samo krščanstvo toliko posplošilo in operacionaliziralo — in zmehčalo, “desankcioniralo” —, da so lahko veljavne in zavezujoče tudi za zunanje opazovalce in praktikante življenja izven božjega.

Pa še to: nesmiselnost enačenja krščanskih in islamskih fundamentalistov dokazuje dejstvo, da prvi resda niso nič manj versko blazni od drugih, so pa nesporno manj škodljivi v statističnem smislu body counta. Morda je bilo v času križarskih vojn drugače — a danes gotovo to drži.

Krščanstvo ni brez zgodovinske krivde za medreligiozne konflikte. Toda aktualistična, prezentna krivda zanje je povsem na strani islama. Primer z danskimi karikaturami je pokazal, da zahodnoevropska laična svobodomiselnost v islamu nima pravega sogovornika. Evropejci so “incident” diplomatsko obžalovali in ga razglašali za žaljiv eksces, ki je prestopil meje dobrega okusa.

Bodimo vendar realni! Inkriminirane karikature so bile daleč-daleč znotraj meja dobrega okusa. Če bi se nanašale na krščanske verske simbole in osebnosti, bi komajda vznemirile celo najbolj zakrknjeno tercialko — v muslimanskem svetu in samo tam pa je nastal tak halo!

Tako je bila zahodnoevropska laična svobodomiselnost iz političnih razlogov suspendirana — upam, da samo začasno —, da bi srboritim muslimanom dopovedali, da razumemo njihovo užaljenost. Če je bila to provokacija, je bila seveda ateistična, ne krščanska. Toda skrušena opravičila so bila tako pobožnjakarska, kot da ateizem v Evropi nikoli ni obstajal. Dušebrižniki — namreč politiki (in politično misleči vseh sort), seveda vključno s slovenskimi — so namreč hiteli zatrjevati, da je šlo za razžalitev verskih čustev. Evropska laična svobodomiselnost se je morala umakniti in sámo sebe degradirati na nivo nesprejemljivega ekscesa, da bi Evropa, enotna kot že dolgo ne, lahko postala skrušen sogovornik islamskega dogmatizma, nevajenega ateizma, kritičnosti, satire, likovnosti, kulturno-političnega humorja nasploh. Evropa se je odpovedala ateizmu kot legitimni človeški drži in pozabila, da razlika med ateizmom in žaljenjem verskih čustev ni razlika v stopnji tolerance, temveč zgolj razlika v občutku za postavljanje meja dobrega okusa!

Naš newyorški kolumnist še piše, da pristni ateist ne čuti potrebe, da bi verujočega provociral z blasfemijo. Pravi pa tudi, da tak ateist noče dojemati danskih karikatur kot problem spoštovanja verovanj drugega. Spoštovanje verovanj drugega kot najvišja vrednota je lahko po njegovem bodisi pokroviteljska drža, da drugega ne bi prizadeli in mu sesuli iluzij, ali pa relativizem mnogoterih “režimov resnice”, ki vsako insistiranje pri svojem dojema kot nasilje.

Slavoj Žižek tudi predlaga, da bi bilo treba islam — tako kot druga verstva — podvreči spoštljivi, a ne manj neusmiljeni kritični analizi. To se na prvi pogled zdi iluzorno, vendar vsaj na dolgi rok edino produktivno. V ta namen pa se bo seveda najprej treba sporazumeti o povsem drugačnih metodah zahodnjaškega kulturnega imperializma kot doslej — in si nenazadnje celo izmisliti novo ime zanj.

Kratkoročno gledano pa je to potrebno že zato, ker se zaradi takih konfliktov že na lastnem vrtu ne bi smeli pustiti prikrajšati za takšne temeljne pridobitve zahodnoevropske civilizacije, kakršni sta ateizem in svoboda govora.

—

^{1. Žižkov članek si lahko preberete tule, potrebna je (brezplačna) registracija.?}

VP 4795-6, 11011 Beograd/Dedinje, Motorizovana gardijska brigada: 10/1981-04/1982

Potem pa še pet mescev v Smederevski Palanki. Ni bistveno.

*Lou Reed, Ljubljana, 13. marca 2006*

Koncert nad pričakovanji! Poln kufer imam teh sixty-something starcev, ki ne znajo nehat — od Stonesov in Dylana in Cohena in Floydov in McCartneyja ali magari Petra Gabriela! (Da ne govorim o Yoko Ono, ki je dobra samo še za otvoritev Olimpijskih iger!)

Ampak Lou Reed nima nobenega razloga, da bi nehal. Lou Reed nikoli ni bil mlad, zato se tudi nikoli ni postaral.

Njegov poletni koncert v Križankah sem pred leti zamudil, ker sem bil ravno takrat ne vem zakaj na morju. Danes si tega veselja nisem pustil vzeti.

Čeprav sem se odločil, da do nadaljnega ne kupujem CD-jev — dokler si nekako ne zrihtam nakupov v iTunes Music Store —, si bom njegovo zadnjo ploščo “Ecstasy” definitivno kupil. Komad “Paranoia Key of E” je bil na sinočnjem koncertu definitivno genialen.

Približno pet minut tega komada sem s telefonom tudi posnel na video in ga uploadal na Google Video. Čez štiri dni, ko bojo preverili, ali posnetki niso pornografija, bo dostopen tudi zainteresirani javnosti.

Hala Tivoli je popolna štala. Cele dneve — ali vsaj takrat, ko je na sporedu kak fuzbal — poslušamo, kakšna sramota za Ljubljano je Plečnikov stadion. Najbrž res. (Čeprav, who cares?) Ampak kakšna sramota je šele hala Tivoli! In pri vsej tej košarkarski evforiji še nihče ni rekel, da je tudi Hala Tivoli sramota! Tega ne razumem. Prideš not in padeš direktno za nek zanikrn šank, kakršnega nisi videl že od srede 80. let, ko so še bili popularni tisti zakajeni Mercatorjevi bifeji, kjer je delavski razred navsezgodaj pil vekijo. Kelnarji pa so se mi zdeli celo res iste osebe, ki so enkrat takrat stregle v Unionu ali Riu.

Stoli so obupni, varnostniki pa težaki, ki omejujejo dobro počutje obiskovalcev koncerta. Kdo ve zakaj mora biti med odrom in prvo vrsto več kot tri metre praznega prostora? Da ne bi kdo slučajno poteptal tri mladoletnice?

Lou Reed je že vreden svojega denarja, ampak dokler bojo koncerti v tej štali od Hale Tivoli, potem je 8.000 SIT za koncert (na dan koncerta) oderuška cena.

Po koncertu pa rabiš 15-20 minut, da se z avtom skobacaš s parkirišča. Da ne bi kdo od neobiskovalcev mislil, da slučajno kak policist ureja promet na Celovški v križišču pri hali, ko se tisoče avtov vali ven. Saj vendar delajo semaforji, ne?

Najbolj srečen pa sem bil, da je Lou Reed odigral dva komada z “The Blue Mask”, in sicer “My House” in “The Day John Kennedy Died”. To je glasba, ki mi je leta 1981/82 pomagala preživeti sranje v vojski. Kar naprej so mi kradli walkmana (sony DD2), starši pa so mi kar naprej kupovali novega — skupaj tri —, bratranec pa mi je kar naprej snemal in pošiljal “The Blue Mask” (in še marsikaj drugega).

“The President’s dead, he was shot twice in the head, in Dallas, and they don’t know by whom.” Dikcija teh verzov je nekaj najboljšega, kar je Lou Reed kdaj izustil — ne sami verzi, ampak dikcija. Njegov glas pa je itak najboljši glas, kar jih je bilo ob Franku Zappi in Freddieju Mercuryju.

Še danes imam slabo vest, da se nisem pobrigal, da bi kdaj vzel v roke kakšno pesniško zbirko od Delmora Schwartza, o katerem govori v “My House”.

Žal mi je samo, da ni odšpilal “Dirty Blvd.”

“Back at the Wiltshire, Pedro sits there dreaming / He’s found a book on magic in a garbage can / He looks at the pictures and stares at the cracked ceiling / At the count of three, he says, I hope I can disappear // And fly, fly away from this dirty boulevard … ”

Jonas me je opomnil, da TextMate šteje tudi bajte, kar da je možno 1:1 prevesti kot število karakterjev. Ni čisto tako. Ugotovil sem namreč, da števec šteje šumnike ter črke z naglasi in preglasi kot dva znaka, pomišljaj (alt+z) in narekovaje pa celo po tri! Tako da … (tropičje, alt+č)

Danes sem skeniral stare slike iz družinskih albumov - no, škatel. Med njimi sem našel tudi tole, ki bi se mi zdela čisto neverjetna, tudi če na njej ne bi bil moj oče. Če se prav spomnim njegovega pripovedovanja o tej fotografiji, prikazuje šolski ansambel (oz. schrammel, kot se je temu reklo po nemško). Gimnazija Kočevje, circa 1940. Moj foter igra violino.