20 let ekshibicije in dezinhibicije

Petek, 10. marec 2006

Ta teden sem prečepel nekaj ur v časopisni čitalnici Nuka in na hitro listal Telekse iz let 1986 in ’87. Poiskal sem naše stare kolumne iz rubrike Ura kulturne anatomije (UKA) in jih dal fotokopirati za proslavo, ki si jo bomo v začetku aprila naredili ob dvajsetletnici naše prve kolumnistične stopničke v karieri.

Ni moj namen, da bi bil že zdaj – mislim v tej kolumni tukaj – nostalgičen in samovšečen. Kar zadeva moje in naše začetke, sem do njih ravno toliko kritičen kot nanje ponosen. Če se omejim le nase, moram namreč priznati, da sem bil pred dvajsetimi leti neverjetno patetičen in tendenciozen in obseden od nekakšnega kulturnega programa, ki sem ga imel v glavi in ga bolj ali manj razumljivo propagiral. Ne spomnim se, v kolikšni nakladi je takrat izhajal Teleks – a dejstvo je, da so to bila verjetno zadnja leta, ko je reviji šlo še dokaj dobro. Seveda je pa vprašanje, kdo razen najožjega kroga kulturnikov in mogoče novinarjev in relativno ozkega kroga za kulturo zainteresiranih je res opazil bando šestih intelektualno prepotentnih mladeničev, za katere je morda prej slišal le slučajno in izjemoma.

Danes mi je prekleto jasno, da se je takratnemu kulturnemu establišmentu vsaj ob nekaterih mojih tekstih in zlasti tudi ob tekstih Luke Novaka moral obračati želodec. Danes mi je včasih zaradi tega tudi malo nerodno. V torek zvečer sva šla na pivo in bila še kar nostalgična in samovšečna. Luka je pravilno ugotavljal, da je bila za tedanje razmere to nepojmljiva politična nekorektnost, le da se temu takrat še ni tako reklo. V tem kontekstu je to dober štos in razlog za domišljanje, da si si nekaj tako rekoč izmislil. To, kar sva Luka ali jaz napisala o nekaterih slovenskih literatih, ali Marcel Štefančič o nekaterih filmarjih, je bila dejansko že hoja po robu medijske sprejemljivosti, ki bi jo danes lahko primerjali kvečjemu s tabloidno objestnostjo.

Med drugim sem iz svoje lastne kolumne “izvedel”, da smo za novo leto 1987 pojedli torto, na kateri je s črkami iz sladke smetane pisalo Drago Jančar. Tudi Luka se tega ne spomni. Me je pa seveda pomiril, da bo že držalo, če sem tako napisal.

Brskanje po svoji lastni publicistični preteklosti me je napeljalo k temu, da se bom v prihodnosti več posvečal splošni zgodovini slovenske publicistike. Tokrat sem se namenoma posvečal UKA, vendar sem s kotičkom očesa nehote ugotavljal, da je listanje starih revij že v naglici fascinantno doživetje – kaj šele, če nameravaš resno rekonstruirati podobo nekih starih kulturno-političnih časov. V čitalnici sem srečal tudi Bernarda Nežmaha z Mladine, ki je na mikrofilmih bral nek intervju iz Razgledov. Strinjala sva se, da bi se nekdo moral načrtno lotiti zgodovine slovenskih tiskanih medijev – po možnosti publicist publicistike. Zlasti neverjetni preskoki so se zgodili v zadnjih dvajsetih letih, ko se stvari spreminjajo prehitro, da bi jih kdorkoli sproti in natančno beležil. Vednost in zavedanje, ki o tem obstajata, sta v bistvu na nivoju ustnega izročila in osebnih interpretacij. Te pa seveda nihajo od nostalgičnega defetizma, češ, kako je to dobro funkcioniralo, ko je bila profesionalnost še zakon in ni bilo ne komerciale in ne tabloidov, pa čeprav so bili novinarji politično nesvobodni, pa do triumfalizma brez spomina, za katerega je vsak korak v trivialnost ne le uspeh, temveč tako rekoč izumljanje poklica na novo.

Iz dvajset let starih Teleksov ni razvidno samo to, da se je Zmago Jelinčič nekoč ukvarjal s parapsihologijo (“Izračunajte si svojo bioenergijo”), ali da smo Marcel Štefančič, Stojan Pelko, Aleš Debeljak, Miha Zadnikar, Luka Novak in jaz ter pokojni Bojan Žmavc redefinirali ali že kar uvedli publicistični žanr kolumne, ki je dotlej obstajal kvečjemu kot sistem pokroviteljskih navodil za uporabo kulture. Vsevedne kulturne korifeje so bili edini ljudje, ki jim je bilo dovoljeno imeti svoje mnenje, in še to mnenje so kao skromno prodajali kot brezosebno in občeveljavno interpretacijo kulturno-umetniških izdelkov in fenomenov. Ni jim šlo za to, da bi kulturo vrednotili po njeni kvaliteti, temveč so se insajdersko obešali na njeno skladnost s prevladujočimi normami, ki so jih sami pomagali kanonizirati. Za eksternalije takrat verjetno še nihče ni slišal – še najmanj pa za ekonomske –, a če nič drugega, smo se prav mi spontano in iskreno spravili sesuvati kulturne eksternalije na čelu z dolgočasjem, duhovno izpraznjenostjo, nelagodjem, samozadovoljstvom, zaplankanostjo, politikanstvom, dvomi in drugo intelektualistično folkloro.

Za razliko od starih kritikov, kakršni so konec 70. in v začetku 80. strašili v Teleksu v rubriki To bi morali – naprimer “preslišati”, kot je recimo Rupel, ekspert za punk, ob izidu vizionarsko obsodil Dolgcajt od Pankrtov –, smo mi dejansko bili prvi, ki smo si v mainstream medijih, ne v marginalnih (RŠ, Tribuna, Katedra) drznili misliti z lastno glavo. In da ne bo pomote: za to ni bil potreben prav nikakršen pogum, temveč samo malo spontanosti. Kultura je bila takrat podobno glajhšaltana kot politika, čeprav seveda ne represivno: kritikom ni nihče nič prepovedoval ali prišepetaval, samo na misel jim ni prihajalo, da bi razmišljali izven okvirov indoktriniranih in magari veljavnih idej, ki pa so v njihovih očeh veljale za svete. Pojav UKA je bil v tem smislu eden od vrednostnih in miselnih prelomov, ki so se tisto desetletje in že prej dogajali najprej v kulturi s punkom in alter sceno in z NSK in pozneje tudi v politiki.

Čeprav UKA kot ekshibicija in dezinhibicija obenem ni šla mimo brez javnega odmeva in še danes ni povsem pozabljena, si ne delam utvar, da je bila bistvena za kogarkoli razen zame osebno oziroma za konkretne avtorje. Reči pa moram, da če bi bil danes še enkrat star štiriindvajset let, se niti slučajno ne bi šel izpostavljat kot nonšalanten kulturni misionar, ki da ga vse zanima, briga pa prav nič. Mar bi se bil lotil česa pametnejšega. Toda to obžalovanje seveda predpostavlja, da bi se takrat moral zavedati, da se mi lahko zgodi, da bom čez dvajset let počel približno isto. To pa v tem poklicu žal pomeni, da ves ta čas nisi naredil nič – ali vsaj nič pametnega.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 10. Marec, 2006 ob 13:54 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.