Na davčnem kavču

Petek, 31. marec 2006

Zadnje dni marca sem vedno slabe volje, ker je treba oddati dohodninsko napoved. Nič na svetu se mi tako ne upira kot ukvarjati se z rubrikami, okenčki, olajšavami in podobnimi neumnostmi.

Po mojem sem preplačal že kar nekaj davčnih obveznosti, ker se mi ni ljubilo ukvarjati z davčnimi fintami in skrivnostmi, shranjevanjem računov in podobnimi aktivnostmi, ki se meni osebno zdijo plebejski materializem. Sicer obvladam osnovne matematične operacije, znam centralni paritetni tečaj EUR/SIT na pamet in sem vešč tudi Excela, vendar sem v finančnem smislu funkcionalno nepismen. Prijatelji se mi že posmehujejo — ker so ugotovili, da me ne morejo spraviti k pameti —, jaz pa še vedno vztrajam v vzvišeni pozi trmastega dandyja, ki si niti v najhujši vročini ne bo odpel zgornjega srajčnega gumba in razvezal kravate.

Letos pa sem še posebej histeričen, ker sem se kot samostojni novinar in zavezanec za DDV prijavil za ugotavljanje dejanskih materialnih stroškov. Temu primerno moram poleg dohodnine oddati tudi davčni obračun. Do istega dne. Kaj to pomeni, je najbrž jasno vsaki upokojenki, ki v življenju še ni izstavila računa ali dobila honorarja — samo meni to ni bilo jasno. Do tega tedna, ko sem se potrudil do podjetja za davčno svetovanje (ki nosi ime po direktorju Dursa).

No, nekaj sem že slutil, saj sem se k temu pripravljal tako kot na odhod v bolnico na tvegano operacijo. Poklicati sem jih mislil že konec februarja, a tega nisem storil še tri tedne. In ko sem končno sedel v pisarni in razlagal svojo situacijo — ki je bila svetovalki tako rekoč bolj jasna kot meni samemu —, se mi je zdelo, kot da sem pri psihiatru. Pri psihiatru sicer še nisem bil, ampak tako si to predstavljam: prideš tja ves introvertiran in poveš tako rekoč popolnemu neznancu vse, kar te muči in kar nisi upal še nikoli nikomur priznati, niti samemu sebi ne. Ona pa te potrpežljivo posluša, postavlja prava (zoprna) vprašanja in pri tem provocira, modruje, opominja in tolaži.

Dejansko mi je po sestanku odleglo. Edino, kar sem v dotični pisarni pogrešal, je bil kavč.

Baudelaire v kratki pesmi v prozi “Nemogoči steklar” opisuje ljudi z nenavadnimi psihološkimi fenomeni — med drugim tudi take, ki dneve in dneve ne poberejo pošte iz nabiralnika, če pričakujejo neprijetno novico, ali puščajo kuverto, če jo že dvignejo, neodprto na polici. Sam to razumem, ker sem točno takšen — pa ne zato, ker sem to literarno delo slučajno ravno jaz prevedel.

Iz davčnosvetovalnega podjetja so me poslali v podjetje za finančni inženiring. Tam me je vzel v roke človek, ki seveda tudi ni bil brez psihoanalitičnih veščin, je pa bil za razliko od svetovalke predvsem maser. To niso bile toliko inštrukcije v zvezi z davčnim obračunom, temveč bolj davčna masaža. Masiral me je skoraj dve uri, in lahko si predstavljate, da sem se na koncu počutil popolnoma pretepenega — seveda terapevtsko pretepenega.

Ta občutek še predobro poznam, saj sem bil v zadnjih dveh tednih zaradi akutne lumbalgije že nekajkrat na masaži (in izmenično akupunkturi) pri dr. Li Furuju. Vrli Kitajec me na mizi tako spešta, da med masažo stokam in sopiham od napora in strahu. Ko pridem ven, sem še nekaj sto metrov dokaj nepriseben, potem pa se začnem počutiti kot prerojen.

Davčni svetovalci in finančni inženirji bi se v nečem lahko zgledovali pri tradicionalni kitajski medicini. Malo perfiden, toda psihološko učinkovit kitajski običaj je namreč, da se mora pacient ob vstopu v ordinacijo sezuti. To človeka takoj naredi ponižnejšega in tudi bolj odprtega.

V zvezi z Li Furujem še tale digresija, ki z davki sicer nima nobene zveze, ima jo pa z Dnevnikom.

Zadnjič me je namreč vprašal — seveda preko prevajalke —, ali sem novinar. Debelo sem pogledal, kako je vendar mogoče, da me bere nekdo, ki zna po slovensko reči samo “trebuh”, “hrbet”, “bok” in “fertik”. No, sinologinja je potegnila iz predala iztrgano stran iz Zelene pike, na kateri je bil na eni strani objavljen članek o Kitajcih v Sloveniji, na drugi pa eno od Mančinih in mojih pisem. To je bilo to. V članku je seveda omenjen tudi Li Furu, toda na njegovo grozo je novinarka Maja Čepin Čander objavila tudi malo nepremišljeno in očitno škandalozno izjavo — za katero mu je bilo kasneje žal —, da so kitajske restavracije v Ljubljani zanič. To je sicer jasno tudi vsakemu kolikor-toliko gastronomsko razgledanemu in izbirčnemu Slovencu, vendar je med kitajsko kuharsko kolonijo v Ljubljani povzročilo pravo ogorčenje. Tako zdaj rojaki grozijo Li Furuju s tožbo. Sledil je zanimiv konsekutivni slovensko-kitajski dialog, v katerem sem ga poskušal malo potolažiti, češ, saj ne bo nič hudega. Šele potem, ko sem prišel ven (in malo k sebi), mi je potegnilo, da je od mene morda pričakoval, da bom zanj zastavil kakšno lepo besedo. No, to sem zdaj opravil.

Omenjena davčna masaža me je spravila v takšno formo, da sem se končno resno lotil davčnega obračuna. Seveda ga bo namesto mene izdelal in sestavil davčni inženir, toda za to mu moram najprej sam dostaviti vse živo — med drugim tudi seznam vseh službenih poti in sestankov, ki se jih opravil v letu 2005, vključno z datumi, relacijami, lokacijami, kilometri, nameni, računi.

Čeprav je tudi to zaradi ubijalsko kratkih deadlineov mučno, je vsaj nekoliko zabavno zato, ker mi tu pride prav moja zasvojenost z mobiteli. Čeprav se lani tem evidencam nisem posvečal sproti, mi leta ni težko rekonstruirati v detajle, saj je skoraj ni stvari — predvsem pa ne sestanka in opravka —, ki ga ne bi vestno vnesel v koledar (in ki bi ga po poteku izbrisal).

To tlako bom skratka opravil. Kljub temu pa še vedno ne razumem, zakaj te davčne zadeve ljudi in medije tako fascinirajo — kot kakšna ptičja gripa ali tehnični pregledi —, da se država vsako leto konec marca tako rekoč zaustavi in se kolektivno in obsesivno fokusira na nekaj tako neprijetnega, kot so davki. Občutek imam, da tu ne gre samo za osebne finance posameznikov, ampak da Slovenci s tem vzpostavljajo malo sadomazohističen odnos z ambivalentno državo kot neusmiljeno grabežljivo jemalko ter identitetno in referencialno tolažnico.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 31. Marec, 2006 ob 23:20 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “Na davčnem kavču”

  1. mArkedzani pravi:

    tudi sam se sprasujem cemu sluzi ta napoved dohodnine, ko pa racunalniska baza tako razpolaga z vsemi podatki. socialna drzava kot je, bi pa morala po izracunu sugerirati najugodnejso resitev. namesto tistega papirja, ki so ga razposiljali po domovih pa bi ti poslali odlocbo na kateri bi pisalo “g. crnkovic, ce zelite olajsavo zberite to in to vsoto racunov, sicer boste pac dohodnino placali”.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.