Arhiv za April, 2006

4. pismo, Bernarda Marku: Kateri je pravi Marko? (11. 4.)

Torek, 25. april 2006

Dragi moj!

Jaz sentimentalna. Jaz materinska! Težko diham. Hlastam za zrakom. To je pa v resnici noro. S tem me pač nihče v življenju ni še nikoli obkladal.

A seveda ste zvit tič in natanko obvladate igrice s časom. Kdo se še spomni, kaj sva si pisala na tem mestu pred tednom dni? Teden dni je veliko časa. Hja, bodo rekli bralci, morda pa je res tako pisala? Kdo bi se po tolikšnem času spomnil? Morda je res sentimetalna, čas bi že bil. Stara je dovolj. A to je bil seveda zgolj vaš nizek udarec pod pasom. Ker sem vas nadrla. Res sem vas. Z užitkom in z razlogom. Niste se držali dogovora in odžrli ste mi krasen, sončen vikend. Kdo ve, kaj me je na njem čakalo? Morda poznojesenski ljubimec. Nikoli ne bom izvedela.

Nauk: ne odžirajte iz zanikrnije in po nepotrebnem starim gospem krasnih spomladanskih vikendov, na katerih bi utegnile spoznati zanimivega poznojesenskega gospoda.

A spomnili ste me na čudežno moč pozabljanja v času. Čas je fantastična radirka. Kako nanagloma nam zradira, kaj je kdo kdaj rekel. In pusti za sabo belo liso, v katero zdaj lahko vpišemo kaj novega. Kdo se spomni, kaj je v parlamentu izjavil Igor Bavčar 12. decembra 1993? Ali Borut Pahor 7. marca 1997. Ali Janez Janša tistega znamenitega torka v novembru 1999, ki bo zagotovo prišel v zgodovino? Ne spomnite se več, kajne, spoštovani bralci? Tudi vi se ne, dragi dopisovalec. In morda bi bilo najbolje, ko se nihče nikoli ne bi, kajti danes bi vsi ti fantje rekli nekaj čisto drugega, morda celo diametralno nasprotnega, kot so tedaj. In tudi razlagajo čiste druge reči, ker je spominska radirka pač pustila belo liso in so jo lahko izkoristili.

Ker je tu faktor radirke, se jim dozdeva, da so varni.

Pa niso. Ne, nimam v misli centralnih dosjejev Udbe v Beogradu, te mine vseh min. V mislih imam čisto preprosto, domačo minico. Ni edina, a se nanjo najbolj spoznam. Pravi se ji dokumentacija Dela in tam leži v precej zanikrnih in zdelanih belih ovitkih vse najbolj relevantno, kar je kdorkoli od njih in drugih pomembnih gospodov in gospa izjavil v času, ki nas tu zanima. Tu ni pomot, ni sprenevedanj, ni demantijev in ni obkladanja z lažnivci. Tu je suha, preprosta, že nekoliko porumenela resnica na ne najboljšem, a trpežnem papirju. Še pomnite, tovariši?

Zato bo najbrž prva prava bomba, ki bo kdajkoli počila pri nas, če bo seveda počila, raznesla dokumentacijo Dela in arhiv Televizije Slovenija. Čeprav je arhiv Dela priročnejši, ker le odpreš in bereš in se ti ni treba najprej ukvarjati s tehniko.

Morda bo seveda tudi zagorelo. Čeprav bodo potem napletali vse sorte, kdo in kaj je bilo krivo, da je pogorela stara dobra Črna vdova, bomo tisti s priročnejšimi možgani natanko vedeli. Črna vdova je pogorela, ker je bilo treba uničiti njen zgodovinski spomin.

Brrr, kakšne maligne misli. Greva k vedrejšim vsebinam.

Kaj pomeni, da vem, kaj vse si lahko privoščijo starejše ženske z mlajšimi moškimi? Dragi moj, jaz o tem pojma nimam. Mene mlajši moški v resnici niso nikoli zanimali. Še zdaj me v glavnem ne, s toleranco do petih ali šestih let minusa, da ne bom videti drobnjakarska. Vi, recimo, me kot moški sploh ne zanimate, me niste in me ne boste, čeprav ste takole na oko zagotovo eden najbolj čednih Slovencev, kar jih poznam. Ne rečem, da ne boste lepega dne zamikali moje hčere ali moje vnukinje; zame ste pač zgolj skupek (žal trenutno odrezanih) pšeničnih kodrov, čednega, gracilnega teleščka, pronicljivih misli in nasploh osvežilno urbanih parametrov neke skoraj legende, ki ji sploh ni treba še naprej peti slave, ker ima že brez tega o sebi čisto zadosti visoko mnenje. Vsaj videti je tako.

Naj sklenem: Mladi in mlajši so zame nek drug univerzum. Zanimiv, privlačen, a po drugi strani ravno prav oddaljen in tuj, da ne čutim nobene potrebe, da bi ga pobliže raziskovala. Vi ste v tem pogledu najbrž precej drugačnih misli in pogledov.

In zdaj k središčni temi. Si že manem dlani. Čutite, kako si jih? Vsaj žveplo na njih bi lahko zaduhali.

Na kratko in morda ne najbolj precizno povzemam: Grozovito vam gre na živce tako imenovana občečloveška radovednost v zvezi z vami. Natanko ste presodili in določili, kaj bi ljudje o vas “morali” vedeti in kaj jih sploh ne briga. Sodite, da ste vi merilo svoje podobe v očeh drugih in edini pristojni, da določate meje svoje življenjske haciende in sobe v njej, ki so na ogled javnosti. Nekako tako kot sprehod po Beli hiši: občutek imaš, da te vodijo povsod, pa ti obenem skrijejo vse najbolj bistveno. Kriterije o tem hočete izključno zase. Govorite o jedrnih ter sekundarnih informacijah, povezanih z vami. Zelo ste videti ogorčeni. Sintagme rumeni tisk se seveda skrbno izogibate, ciljate pa naravnost tja.

Nič ne bo.

Nič ne bo tudi z zelo prežvečenim nakladanjem o tem, kdo in zakaj je javna oseba in kdo to ni, kaj je javnim osebam odvzeto, za kaj so prikrajšane in podobno.

Marko Crnkovič namreč ni eden. Marka Crnkoviča sta dva. Kateri Marko je pravi, nima smisla špekulirati, najbrž sta relevantna oba.

Vi ves čas govorite le o enem Marku. O sebi. O subjektivnem Marku, o jazu. Tako, kot ga vidite, otipate, razumete, premišljate vi sami. Kot se doživljate v ogledalu in v svoji zavesti. Nič pa vas ne zanima drugi Marko Crnkovič. Tisti, ki ni subjekt, ampak objekt, če že hočete. Ki ga imamo mi. Ki je naš, ki je javna last. Anonimci, ki potujejo skozi življenje neopazno, imajo vsaj en privilegij. Ogromno subjektivnega jaza in skoraj nič objektivnega. Niso razcepljene osebe. Ker nikogar ne zanimajo.

Vi ste se tako močno zarezali v ta naš prostor, v ta naš svet, v ta sejem ničevosti, da je ta drugi Marko, ki je last javnosti, narasel v pravi balon. In takšni pisani baloni so pač nekaj, kar je treba nenehno ogledovati, se o tem spraševati, si o njem pripovedovati zgodbe, prave in izmišljene, ker je balon pač tu, ker je lepih, zanimivih barv, ker nam buri domišljijo in ker hrepenimo, da bi se tudi sami nekega dne spremenili v pisane balone in odpluli visoko iz banalnega sveta, pod oblake, v sanjarije drugih.

Nobene pravice nimate odrekati balonu njegovo balonasto vsebino, videz in funkcijo in tega v resnici tudi ne morete. To veste zelo dobro in v to, v tega drugega Marka, se nima smisla zaganjati.

Nič novega vam nisem napisala. A je takšne samogovore, kakršni so tile, vselej zanimivo prebirati, posebej če jih bralcu zavijete v sofisticirano, privlačno embalažo. In v tem ste seveda velik mojster.

Poza pa je beseda, ki sva jo medtem že grdo znucala.

Niti ene več o njej. Velja?

Vaša vdana

Bernarda

  • Share/Bookmark

3. pismo, Marko Bernardi: Sam sebi PR svetovalec (10. 4.)

Torek, 25. april 2006

Draga Bernarda,

všeč mi je bilo vaše prijazno, sentimentalno, skorajda materinsko pismo. Nisem pričakoval kaj takega, ker vas nisem take vajen. Seveda pa tudi nisem pričakoval, da me boste že kmalu tako rekoč nadrli po telefonu, ker vam nisem odgovoril v dogovorjenem roku.

Če dobro razmislim, me to ne bi smelo presenetiti. In če še bolje razmislim, potem moram tudi priznati, da mi je ta pasja Bernarda še bolj všeč kot tista mila. Sploh pa: ali vidite, kaj vse si lahko privoščijo starejše ženske z mlajšimi moškimi? (Kot da tega ne bi vedeli, kajne?) Mene nadirati brez posledic! Mene, ki sem med najbolj vestnimi daleč naokoli, kar zadeva oddajanje tekstov!

Napisali ste: “Ne pravite mi, da tudi pisma na tej strani pod kožo niso poza.” Kaj ste hoteli s tem povedati? Ali lahko iz tega sklepam, da mislite, da so javne epistole pozerstvo? Če res to mislite, se moram s tem pobliže pozabavati!

Kolikor se spomnim, nisem rekel, da pisma niso poza; res pa je tudi, da z nobeno besedo nisem dal vedeti, da niso. Kvečjemu nasprotno. A kakorkoli: ja, vsako javno pisanje — vključno s takimi epistolami — je pozerstvo. Ali še natančneje: vsako javno pisanje, v katerem avtor govori o sebi, je pozerstvo. Na nek način.

V intervjuju za Modno Jano sem na debelo naložil, da mi ni jasno, zakaj ljudje — ali vsaj mediji, kolikor to dvoje ni eno in isto — hočejo o meni vedeti določene privatne podrobnosti samo zato, ker sem kolumnist oziroma nekakšna javna figura. Napisal sem: “Ne prenesem, da si ljudje nekaj domišljajo o meni ali da celo mediji želijo nekaj vedeti o meni. Ljudje smejo o meni vedeti samo to, kar jaz sam hočem. Zakaj bi moral kot kolumnist nastopati v medjih s svojimi osebnimi zadevami? Da bi potešil njihovo radovednost? Zakaj bi jaz pri tem sodeloval? Verjamem, da je kolumnist človek, o katerem hočejo vsi nekaj vedeti. Zgleda zanimiv. Ampak njihova radovednost ni moja stvar. Ker se držim nazaj, začnejo postavljati teorije. Ampak jaz se tega ne grem.”

Ne da ne bi bilo res, kar sem povedal — ampak popolnoma odkrit pa tudi nisem bil. Pravzaprav nisem bil čisto natančen. In ni hujšega, kot če se človek ne izraža natančno! Zlasti zame je to huda sramota.

Če mi skratka gre kaj na živce, potem so to občečloveška radovednost v zvezi z mano oz. vsiljivost in naklepanje/sklepanje oz. postavljanje domnev. Dobro, radovednost ni greh — četudi gre za željo za informacijami, ki v bistvu ne koristijo ničemur in tudi nikogar zares ne potešijo. Je pa greh to, vsaj v mojih očeh, da se ta občečloveška radovednost v zvezi z mano nikoli ne sklada s tistim, kar bi ljudje o meni kvečjemu “morali” vedeti!

Mimogrede: imam vas za velemojstrico ugajanja občečloveški radovednosti, zato tudi pričakujem konkretne pripombe s tem v zvezi.

Za zgornjo trditvijo stojijo tri predpostavke: prvič, da ljudje — en général in seveda po mojem — nimajo pojma, kaj bi jih o meni v resnici moralo zanimati; in drugič, da tudi v moji glavi obstaja nabor informacij v zvezi z mano, ki se mi zdijo bistvene. (No, “bistvene” ni prava beseda. Prava beseda je “objavljive”.) In tretjič, da tudi jaz sam izrecno hočem določene stvari o sebi obelodaniti ali da si vsaj ne morem kaj, da jih ne bi.

Kriterij, katere informacije v zvezi z mano bom sam objavil, pa je tisto, kar je dejansko poza.

Večji del vsebine, o kateri pišem v svojih tekstih, seveda nima druge zveze z mano razen te, da o tem in tem pač pišem jaz in da bi bilo zapisano drugače, če bi o tem pisal nekdo drug. To so pač ti družbeni fenomeni, ki transcendirajo vsakega posameznika. Določen odstotek sekundarnih informacij, ki obdajajo te jedrne, bistvene, splošne, javne, nadindividualne informacije, pa seveda govori o meni. Kolikšen je v tekstu (kolumni, blogu) delež informacij o meni v razmerju do splošnih informacij (mnenj, četudi osebnih), pa je odvisno od teme, ki je lahko bolj ali manj resna ali trivialna, in od stila, ki ga za temo uporabim. Malo pa tudi od prostora, ki ga imam na razpolago, da povem bistveno.

Informacije o meni so manj bistvene od splošnih, lahko pa zelo pašejo zraven in včasih tudi bolj vžgejo kot tisto najbolj bistveno.

Jaz sem control freak in bi najraje vse postoril sam, če bi mogel. Idealno bi bilo, da bi nekje imel bazo podatkov z vsemi tistimi informacijami o sebi, za katere mislim, da bi ljudje smeli z njimi razpolagati. Ne razkuri me to, da se o meni piše. To mi gre pri enem očesu sámo po sebi not in pri drugem sámo od sebe ven. Razkurijo me netočnosti, domneve in izmišljotine. Zato bi bilo pametno servirati te in te podatke — tudi o kakšnih (relativnih) intimnostih —, naprimer s kom sem, s kom nisem, s kom živim, kje živim, kaj delam, kam grem na dopust, kje sem takrat in takrat bil, itd. Te drobnarije in oslarije pač, ki jih tabloidi premlevajo.

Če torej seštejem intelektualni trud v zvezi s tem, kaj bom o sebi povedal in česa ne, potem temu lahko rečete poza. Pa naj bo. Seveda pa to ni poza pozerja, ampak moj lastni information management, prilagojen temu, kar sem in kakršen hočem v javnosti izpasti. Jaz sem sam sebi svoj najboljši PR svetovalec.

Ljudje zmotno mislijo, da je vse, kar človek za domnevno preseravanje potrebuje, izdatna doza samovšečnosti. To seveda še zdaleč ni res. Predvsem moraš biti dovolj odporen, da to sploh znaš prenašati. To je svojevrsten osebnostni pritisk, ki se ga človek mora naučiti prenašati. Ne vem zakaj je to spet bolj moška zadeva, ki se je ženske ponavadi otepajo (če niso ravno estradne trape). Najbrž je to kaj v zvezi s teorijo moških in žensk, kot jo je razvil Gantar v epistolah z Manco.

To soboto recimo je Matjaž tudi napisal, da je njegova Mojca dobila “vročino”, ko ji je povedal, da si bo dopisoval z Manco. Prav rad verjamem. Moja Nina jo je tudi. Pisem potem namenoma ni brala — čeprav je Mančina fanica —, ker je občutljiva na te reči in se je bala, da je ne bi kaj vrglo iz tira. (Nazadnje sem ji vseeno moral delati rezimeje. In ji zbijati že nevarno naraslo vročino, ko je Manca citirala izjavo svoje mlajše hčerke, da sem jaz “srček smrček”.)

Glede na zoprn začetek tega pisma pričakujem, da vaš tokratni odgovor ne bo tako prijazen kot prvi. No saj. Gotovo ste s svojo pozo jezične dohtarce že tako identificirani, da se vam ne bo težko vživeti in spustiti par krepkih.

Z dolžnim spoštovanjem,

Marko

  • Share/Bookmark

Čému je služil Šumi?

Torek, 25. april 2006

Kronologija Šumija je neverjetna, gre pa približno takole. Že vsaj pred devetimi leti, ko so bili obelodanjeni načrti za multikino na lokaciji Šumija, so mediji delali ankete med intelektualci, arhitekti, kulturniki in podobnimi, ki so se prijavljali k besedi.

Vsakdo je imel kaj povedati, bodisi za ali proti. Krčmarje brez računov so spraševali, ali je poslovno-razvedrilna namembnost na tej elitni lokaciji smiselna. Padale so usodne besede o pomembnosti dediščine in filozofski pozivi k zgražanju nad holivudizacijo mestnega jedra. Avtor projekta oziroma zmagovalec na javnem natečaju, vedno preveč optimistični Boris Podrecca — ki ima slovensko arhitekturno-urbanistično srenjo upravičeno za zadnjo postojanko stalinizma —, je enkrat takrat dal epohalen intervju za Razglede, v katerem je razložil svojo vizijo revitalizacije območja (s Kongresnim trgom vred).

Vsi so govorili o elitni lokaciji. Elitna lokacija? Vas zanima, kako je to izgledalo že v tistih časih? Šumi je bil propadajoča, umirajoča, puščobna in nezanimiva stara hiša, ki je centru Ljubljane delala sramoto (tako kot še danes vse hiše v Šumijevi vrsti do križišča z Rimsko). Tam sta domovali prodajalna hrčkov in zanikrna špecerija. Predvsem pa je bil Šumi famozen zaradi frizerskega salona in bifeja. Oba sta bila legendarna zgolj po ekskluzivnem mnenju (bivše) klientele. Dvorišče je bilo neasfaltirano, razrito, polno luž in zaparkirano, čezenj pa po sončnem zahodu ni bilo priporočljivo hoditi. Res elitna lokacija.

Naprej. Pred sedmimi leti, ko so končno zaprli bife Šumi, je Karpo Godina posnel o njem dokumentarni film. Letos so ga ponovno prikazali na podelitvi Prešernovih nagrad, ko sta jo dobila tudi Godina sam in prav tako šumijevec Milan Dekleva, iz rok predsednika upravnega odbora Dušana Jovanovića, prav tako šumijevca. Najbrž zato, ker so “pijančki v bifeju” — kot se je naknadno izrazil Matjaž Gantar, investitor v multikino in dopisovalec z Manco Košir (nekdanjo Godinovo ženo), ki ima glede Šumija dobronameren, a zblojen alternativni plan — izpadli tako smešno simpatični in s tem bolj prepričljivi literarno-arhitekturni, anti-pop-corn opinion-makerji glede usode Šumija.

Zadevo so zavlačevali še arheologi, toda kljub temu se za Šumi hvala bogu le ni pojavila rešitev na obzorju. Res je, da so mestni urbanisti investitorja in arhitekta vmes prisilili, da so projekt znižali. Zakaj že? Da nova stavba ne bo preveč prominentno konkurirala okoliškim podrtijam! Bravo, to je ljubljanska realnost! Naj se boljše prilagaja slabšemu, da naše glavno mesto slučajno in po nemarnem ne bi izgubilo vaške in malomestne patine. Fanatičnim vogalovarstvenikom, ki nam krojijo mesto, to gotovo vliva upanje, da se Barjanska v podaljšku Šumija ne bo nikoli spremenila. Novi Šumi ne bo smel po višini preseči uršulinske cerkve. Genialna pogruntavščina! Saj tudi dimnik termoelektrarne na londonskem Millbanku, v kateri je danes Tate Modern, ni smel biti višji od vrha kupole katedrale sv. Pavla!

Mimogrede: od česa pa ni smela biti višja BTC stolpnica, da so jo projektanti morali znižati? Morda od kvazi-hundertwasserskega dimnika Toplarne?

Deset let sem stanoval nasproti Šumija in nejevoljen gledal to podrtijo. Ko sem se tako pred nekaj tedni peljal tam mimo in zagledal ruševine, sem skoraj spregledal rdečo od navdušenja! Kako fascinanten pogled! V Ljubljani rušijo! Priznam, da sem se dobesedno naslajal in se še zdaj. S strahom čakam 5. maj, ko naj bi bilo rušenje končano. Ampak zdaj najbrž že je, kar je. Gantarju pa sem za vsak slučaj le poslal mail, naj se ne pusti, ko se je začel repenčiti mestni svetnik Miha Jazbinšek.

Jazbinškovi argumenti — naprimer v zadnjem Žurnalu — so tipično prazni, obskurni, neuporabni in nerazumljivi. Vse, kar zna povedati, je to, da je bil Šumi “edina italijanska neorenesansa z mediteranskim nadihom v mestu”. So what? Kaj zato, če je bil edini primerek? Bil je majhen, v času gradnje morda res primeren primerek tega stila — ne pa danes! —, a že takrat je bil slaba, skromna, neambiciozna kopija lepših hiš v večjih mestih. To v Ljubljani XXI. stoletja nima kaj iskati, razen da figurira kot muzejski eksponat, ki bi osrečeval peščico arhitektov in urbanistov — ponosnih, da “smo” sredi XIX. stoletja znali graditi v italijanskem neorenesančnem stilu s pridihom mediterana!

Podobno razlaga v zadnji Mladini Damjan Prelovšek, direktor direktorata za varstvo kulturne dediščine, za Kolizej. V avstro-ogrski monarhiji sta bila samo dva kolizeja, pri čemer so tistega v zgornještajerskem Gradcu podrli že leta 1910. Zelo daljnovidno, če ne celo avantgardno. Toda Prelovšku to ne pove nič, saj se še skoraj sto let pozneje navdušuje nad dejstvom — in če bi se navduševal samo kot ljubitelj, ne pa kot dvorni vogalovarstvenik! —, da gre za primerek “romantičnega historizma” in “poznobidermajerskega mešanja novogotike z zgodnjo renesanso”, ki je kot “nekakšen Cankarjev dom XIX. stoletja […] dal Ljubljani velemestnost”. Si lahko mislim. In dodaja: “V zabaviščnih in kavarniških prostorih [Kolizeja] se je odvijal pomemben del slovenskega in kulturnega življenja.” Očitno je bil tudi Kolizej nekaj podobnega kot Šumi stoletje, stoletje in pol pozneje. S to razliko, seveda, da se v njem niso zapijali hipijevski umetniki, temveč so kadili pipe oficirji in člani deželnih stanov in podobna gospôda — ki je po mojem itak govorila nemško, če smo že pri pomenu te pravljice za današnje slovenstvo.

Prelovšek in Jazbinšek sta samo med najbolj izpostavljenimi zagovorniki te ideologije mesta muzeja, v katerem kot za vedno nameščeni kustosi, zavarovani z brezprizivnimi strokovnimi referencami, terorizirajo tako meščane kot investitorje. Kdor si drzne kaj pripomniti, je razglašen za nekulturnega priseljenca ali gnilega kapitalista, ki nima pojma o italijanski neorenesansi z mediteranskim nadihom ali poznobidermajerskem mešanju novogotike z zgodnjo renesanso.

Seveda pa omenjena nista edini problem. Cel urbanistični sistem deluje tako, da v drugačnih okvirih sploh ni mogoče razmišljati. Zato lahko kvečjemu upamo, da se bo tisto, kar v moderno Ljubljano ne spada, pač sámo od sebe podrlo.

  • Share/Bookmark

Tvegano oglaševanje

Petek, 21. april 2006

Da ne bo pomote: časopisi so finančno vedno bolj odvisno od oglasnih prihodkov, zato smo lahko vsakega oglasa več veseli tudi bralci.

Kljub temu pa so oglasi, kakršen je ta zadnji za Simobil, milo rečeno smešni ali morda celo sporni.

21042006455.jpg21042006456.jpg

Zlasti v Delu, kjer so oglas objavili na isti strani kot članek, pride do izraza konflikt med Simobilom, ki se je z odhajajočo Vego že dogovoril za prenos številk (k sebi), in direktorjem APEK-a, ki je načrtovano transakcijo z naročniki ustavil. Tako pravzaprav ne vemo, ali se Simobil (ali Vega) v bistvu krega(ta) s APEK-om, češ, ne delajte neumnosti, mi smo se to že zmenili, ali pa je njihova oglasna akcija samo račun brez krčmarja.

Spomnite se samo, kako so se politiki in mediji kregali okrog Vzajemne, ta pa je žalujoče ostale bomardirala z oglasi.

Oglaševanje pač ni samo komuniciranje s potencialnimi strankami, temveč tudi lobiranje med decision in opinion makerji. Lahko si samo mislimo, kakšne vsote mečejo stran firme za ne le za oglaševanje, temveč predvsem za PR svetovanje. A kot rečeno: glavno, da mediji zaslužijo.

Z uredniškega stališča pa samo tole: oglasi, ki niso paralelepipedi, torej pravilnih četverokotnih oblik, so v časopisih nesprejemljivi, ker oblikovno preveč posegajo v uredniške vsebine. Oglas, ki s svojim delom ali več deli štrli v enega ali več uredniških tekstov na strani, deluje kot ilustracija, namreč ilustracija kot uredniška vsebina. Avtorji oglasa za Simobil so bili očitno tako predrzni, da so od urednikov zahtevali, da oglas objavijo brez roba, kar samo še povečuje zlitost oglasa z vsebino. Uredniki so seveda na to pristali.

Na Simobilu oziroma v njihovi agenciji so mojstri za takšno vsiljivost. Spomnite se samo petih, šestih, osmih zelenih klicajev — odvisno od formata časopisa —, ki so jih pred leti objavljali raztresene po celi strani. Še več: za to pogruntavščino so dobili celo nagrado!

Skratka: časopisni oglasi bi morali biti pravokotne ali kvadratne oblike, pri tem pa jih ne bi smelo biti več za en sam izdelek ali storitev na eni strani.

  • Share/Bookmark

Jonas-Crnkovič v Vale-Novak

Petek, 21. april 2006

Bilo je zabavno. Publika je zgledala zadovoljna, gostitelji so naju pohvalili, celo tabloidni tisk se je prijazno muzal.

Ampak na koncu sva bila totalno zmatrana.

20042006449.jpg

Ermin Međedović je vse posnel in izročil kasete Jonasu, da bi jih uploadal na Google Video. Ta se sicer nekaj upira, češ, no big deal, kaj bi to, ampak mogoče pa bo le kaj za videt.

  • Share/Bookmark

2. pismo, Bernarda Marku: Pri sedemdesetih smo srednjega spola (5. 4.)

Sreda, 19. april 2006

Dragi Marko!

He, he. Pišem pismo. Mislim, da sem zadnje pismo napisala pred približno dvajsetimi leti in sem precej iz vaje. Je pa hecno.

Zadnja pisma je prejemal moj marinaio, daleč za sedmimi vodami. A pisanje na ladjo je delikatna in netipična reč, podobno kot pisanje v zapor ali vojaku na fronto. Vsak stavek moraš zelo premisliti, da bo izpolnil poslanstvo. Zato ne pišeš spontano in kar povprek, temveč premišljeno. Ustvariti hočeš vtis.

In ne pravite mi, da tudi pisma na tej strani pod kožo niso poza. Seveda so, le da vas večina to za živo glavo noče priznati. Jaz priznam, evo.

Moj moški princip, ki ga omenjate proti koncu pisma, je bil seveda že nekajkrat na hudi preskušnji. Najhujša je povezana prav z dogodki pred dvajsetimi leti.

Moj marinaio je bil big boss na tovornih ladjah Splošne plovbe in sem nekajkrat plula z njim. Ste že pluli na tovorni ladji? Najbrž niste. Če pa bi, ne bi zdržali več kot dan ali dva in bi po tistem magari odplavali na kopno, ker ste mnogo preveč metro deček, da bi tisto hoteli prenašati. Povsod grozen, grob pleh, nanj se spomnim, če zagledam na fotografijah ukrajinskega Juščenka. Povsod grozni jedki duhovi po mazilih, strojnih oljih, barvilih, lakih, soli in tovoru. Povsod ovire in grožnje, da telebneš in se poškoduješ. Kakšen popoln moški princip! Stara zdelana tovorna ladja je bolj moški princip kot testisi ali formula ena ali angleška nogometna liga in ženska v njem nima početi drugega, kot da je za zgago.

Sicer pa sem se o tem, da nisem čisto moški, prvič prepričala nekoč davno v Barceloni, ko se je v oddaljenem kotičku pristanišča osamljeno zibala replika Kolumbove Sante Marie. Zgodba je stara in prežvečena, a jo moram obnoviti. Bil je viharen pozni večer in tista lupinica je bila tako majhna in ranljiva, no, pozneje se je menda potopila in ne vem, če so sploh zgradili novo, da me je kar stiskalo pri srcu. Na tisti drekec-pekec se je pred petsto leti zgnetlo osemnajst ali koliko že norih dedcev, dvignilo so sidro (če je takrat sploh že bilo) in so odpluli na odprto morje, v čisti, grozeči nič, ker so upali in verjeli, da je na drugi strani niča nekakšna Indija Koromandija. Marko, dragec, niti ene same samcate normalne ženske, ne samo slovenske, ne spravite za vse na svetu na kaj takega. Nikoli. Ni šanse. Spet totalen moški princip. Sem ženska, sem. Čeprav z mnogimi hormonskimi spodrsljaji.

Seveda pa s tem nočem reči, da so moški principi samo stare tovorne ladje in Kolumbove lupinice. Moških ali pretežno moških principov je še veliko. Konec koncev je zame v nekem smislu moški princip tudi dejstvo, da nekdo v razmeroma kratkem času času pošlje 1552 mailov, dobi 2163 mailov, v letu dni prečveka po mobitelu 265 ur, pošlje 4000 mesidžev in jih prejme najmanj 3000. Tudi zame je ta podatek v bistvu grozen, čeprav je na prvi pogled povezovanje moškega in čvekov nelogično. Čveki naj bi bili pretežno ženski princip. A zdi se mi, da tu ne gre toliko za čvek sam po sebi, ampak za nenehno fascinacijo s tehnološkimi čudesi, ki pa je kljub mnogim izjemam po mojem tudi bliže moškim.

Vi prav slovite po teh fascinacijah. Spominjam se vaših davnih kolumen, ko ste prišli na okus in ste se blaženo igračkali z vsem najnovejšim, kar je tedaj prihajalo iz Silicijeve doline in iz podobnih destinacij. Z mobiteli in računalniki in podobnimi strašnimi revolucionarnimi novostmi. Kakšna strast. Kakšna predanost in občudovanje.

Jaz pa, vidite, medtem, ki vi pišete mesidže, rajši poslušam kose, ki so se pravkar spravili k delu in na robovih streh v mojem naselju zjutraj in zvečer prepevajo svoje arije. Seveda vsi ne pojejo enako in so tudi različno talentirani. Nekateri pa so resnično pravi virtuozi in tiste melodije so prav zanimivo strukturirane. Če bi se sodobni slovenski skladatelji vsaj vsak april v letu hodili navdihovat h kosom na robovih naših streh, se zagotovo ne bi dogajalo, da bi na koncertih sodobne slovenske glasbe v dvorani sedelo kakih deset ali petnajst poslušalcev. Vem, kaj govorim, ker je tudi naša družinska Sveta trojica godla sodobno slovensko glasbo redno pred polpraznimi dvoranami, čeprav smo zbobnali na koncerte čisto vse sorodstvo, ki smo se ga domislili.

Ima pa poslušanje kosov v sebi skrite nevarnosti. Podobno, kot če vsake kvatre enkrat obstojiš pozno zvečer na obali Koseškega bajerja in občuduješ kake izjemne svetlobe, ki se izlegajo izpod nevihtnih oblakov. Ljudje, ki hodijo mimo tebe, v glavnem presodijo, da nisi čisto pri sebi, ker jih kosi in oblaki absolutno ne zanimajo. In gorje, če poln najčistejše vznesenosti mimoidočemu neprevidno blekneš še, ali ni to lepo ali kaj podobnega. Za hipec bo zastal in se ti strmo in ogorčeno zazrl v oči s pogledom, kot da si mu pravkar ubil mater in po tistem še tebe mine vse veselje.

Predvsem pa me strašno veseli, da ste zaljubljeni in vas to dejstvo povezuje z mojimi kosi. Lepo je, če svojo žensko stodvajsetprocentno razvajate, ampak v trgovino naj pa le kdaj gre. Prvič se žensk ne sme poleniti, ker jih je pozneje skoraj nemogoče odleniti in moški to krčevito obžaluje. In kaj naj takša (domnevam) seksi in vitalna punca počne z docela izmozganim Markotom v permanentnem intelektualnem stresu? Moški mora imeti za ljubezen res veliko časa. Ampak mora biti tudi primerno spočit, mislite na to.

Na vašem mestu bi tudi šestnajstletnico kdaj nagnala pomivat posodo ali počistit stanovanje, a ker s tem posegam v vaše najglobjo intimo, v človeške pravice in spoštujem zasebnost, sem že tiho kot miška.

No, davčna vihra je na srečo zdaj že nekaj časa v kraju, se mi pa dozdeva, da jo je pol zakuhal politika, pol pa mediji. Televizija Slovenija je na primer v silni želji po koristnosti in pomembnosti vsak večer po poročilih postavila pred kamere čedno miško v roza puloverju (morda je bil pulover bolj pink kot roza, malo mi je že ušlo iz spomina) in nam je bila z vsakič svežim tehtnim nasvetom na videz v pomoč, v resnici pa je soustvarjala mega psihozo, iz katere se zdaj počasi kopljemo vsi, tudi vi. Res zadnji čas, da nam Granda ustoliči novo TV moštvo. Bolj od superstrokovnih pojasnil, ki jih itak nismo kaj dosti kapirali, bi ljudstvu pomagala vsak večer ena zdravamarija. Pa drugo leto.

Vaša vdana Bernarda

PS: Tole z mojim spolom je najbrž treba doreči. Vsaka babnica pri sedemdesetih je v resnici že dolgo srednjega spola. In najbrž vsak povprečen dedec tudi. Boste že videli. Ampak vi imate dotlej še veliko časa.

  • Share/Bookmark

1. pismo, Marko Bernardi: Mislit je težje kot delat (4. 4.)

Sreda, 19. april 2006

Draga Bernarda,

kot kavalir vam nisem mogel reči ne, ko ste me prosili, naj jaz začnem najino korespondenco. Mi je pa jasno, da jo boste bolje odnesli od mene, ki moram napisati prvo pismo. Začeti je najtežje — še posebej, če je človek v takem permanentnem intelektualnem stresu kot jaz te dni in vedno bolj.

Glavo imam tako polno vsega, da ne vem, kje bi se sploh lotil svojih misli. Oddajanje davčnega obračuna in dohodnine prejšnji teden me je dobesedno izmozgalo. Seveda je vse to opravilo računovodsko-svetovalno podjetje, toda še vedno sem jim sam moral dostaviti več stvarnih, dokumentiranih informacij, kot sem jih običajno zmožen sprocesirati v treh mesecih. Na službenem področju resda napišem le eno kolumno na teden in tu in tam en blog (in zdaj spet eno pismo), kar je za stare rutinerje še najmanj obremenjujoče. Zraven pa se vendale ukvarjam še s kupom drugih projektov, na katerih sicer ni skoraj nič dela, me pa tem bolj miselno okupirajo. In če mene nekaj miselno okupira, potem se mi zdi, da mi zmanjkuje časa. Mislit je težje kot delat. Še več: komur je mislit služba, opravlja v bistvu dvojno delo. Včasih se mi recimo zdi, kot da je recimo tudi Jonas moja služba. Rad bi pogosteje z njim chatal ali posedal za njegovim računalnikom, pa mi ne znese. Nimam časa. Za nič nimam časa, čeprav je časa kao na pretek. Samo kadar poležavam na kavču ali grem v kino ali pa grem s prijatelji na pivo — naš ponedeljkov štamtiš v Žmaucu —, imam res občutek, kot da nisem v službi. Ampak to je tako redko!

Ugotavljam, da sem od 31. maja lani — ko sem dobil sedanji računalnik — do danes poslal 1552 mailov in jih 2163 dobil. V enem letu sem prečvekal 265 ur po mobitelu. V istem času sem poslal po mojem kakšnih 4000 mesidžev in jih najmanj 3000 tudi prejel. Sigurno nisem najhujši komunikator na svetu, ampak a ni ta podatek v bistvu grozen? Seveda sem se moral vse to in to zmeniti, ampak vseeno!

Ko sva bila zadnjič na soku, mi je bilo najbolj všeč, ko ste rekli, da vam grejo ljudje na živce. Meni tudi, ampak jaz ne znam biti sam. Pride to z leti, da si človek zna priznati, da mu grejo ljudje na živce, in da zna biti sam? In ali je to ljudomrzništvo — nedvomno v svoji najžlahtnejši obliki, o tem sploh ne dvomim — edina varianta, kako izklopiti človeško okolico? Nisem tak ljubitelj ljudi, kot bi lahko sodili po frekvenci mojih stikov. Ne vidim pa drugega načina, da bi zreduciral komuniciranje na razumnejšo mero, kot da bi se pripravil do tega, da bi mi šli ljudje pač malo bolj na živce.

Ali pa bi si moral naprtiti malo več konkretnega dela?

Še dobro, da sem po naravi flegmatičen, da se mi ne zmeša od vseh teh obveznosti, neobveznosti in brezveznosti. Koliko dela je v stanovanju, pa čeprav čistilka kar redno prihaja! Včasih se počutim kot kakšna totalno zmedena gospodinja, ki vse pozablja ali na vse preveč misli ali pa vedno kupi preveč ali premalo. Pa hčerka! Kakšna psihološka napetost je biti samohranilec šestnajstletne hčerke — in to neglede na njeno pridnost, srečo in uspešnost v šoli (in neglede na intenzivnost mojega angažmaja v zvezi s tem)!

Srečna okoliščina je, da sem zelo zaljubljen. Saj najbrž sami veste, kako zahtevne ste ženske. Še posebej tiste, ki se zavedajo, da si vso to pozornost tudi zares zaslužijo, in ki imajo take moške, ki jih že od vsega začetka 120-procentno razvajajo. Tu ni konca! Za ljubezen je potrebno imeti čas. Veliko časa. Seveda pa je ljubezen ena redkih stvari v življenju, za katero se čas najde sam od sebe, tudi če ga nimaš — in po nekem čudežu, ki se dogaja le v tem stanju, tudi čas za vse drugo.

Za nameček pa sem se včeraj tudi odločil — po zaslugi transakcijsko inteligentnejših prijateljev (in resda na šele po tretjem pivu) —, da bom kupil stanovanje. Poln kufer imam tega, da že deseti mesec mečem stran dobrih dvesto jurjev za podnajemniško stanovanje, od katerega pa ni druge koristi kot streha nad glavo zame in za hčerko. Včeraj sem končno sprevidel, da v dani situaciji — ki se mi je do zdaj zdela neprimerna za te vrste shopping — še zdaleč ni nemogoče kupiti stanovanja. Vse to zdaj premlevam in se pripravljam na preliminarne poteze. To ni projekt, ki bi ga človek uresničil čez noč, kar pa je zame še tem huje. Jaz bi vse kupil takoj, če bi mogel. Prideš, izbereš, plačaš, odneseš. Kupovati nekaj tako dolgo — pa čeprav gre za 300.000 evrov — mora biti zelo frustrirajoče. Sam sem recimo ponosen, da mi je lani jeseni uspelo kupiti avto v natanko štirih (delovnih) dneh, pri čemer en dan pred začetkom procesa nisem še niti razmišljal, da bi ga kupil! Ne samo avto, tudi nakup je bil čisto v mojem stilu!

V vaši Jani — in naj mi Melita in Vinko ne zamerita, da jo še vedno bolj asociram z vami kot pa s komerkoli drugim — sem danes prebral intervju z ministrom Zverom. Ne morem si kaj, da mi ta človek ne bi bil že od začetka simpatičen iz čisto trivialnega razloga, da se je rodil dva dni pred mano. No, všeč mi je bila njegova izjava v zvezi z Manco: “Čutim, da ljudje včasih mislijo tako [da bi moral biti strožji s hčerko]. A mnogi tudi razumejo, da nimam pravice do tega. Ne glede na to, ali mi bo njeno početje prineslo politično škodo, nimam pravice razmišljati o tej dimenziji. Vrgla se je v vodo in sedaj naj plava. Sama je to hotela. Po drugi strani pa se mi smili, ko tako pritiskajo nanjo. Včasih tudi zajoka. In takrat trpim z njo.”

Končno enkrat ena pametna in predvsem človeška izjava iz ust nekega politika! Kako redko to slišimo! Še posebej zato, ker sem njegovo tamalo v kolumni sesul tudi jaz.

Ko sva se dogovarjala za te epistole, ste mi namignili, naj se vživim v to, da si dopisujem z moškim — češ, vi da pa res ne razmišljate po babje. Temu sem se sicer od srca nasmejal, a ne zato, ker bi se mi prošnja zdela čudna ali ker je ne bi mogel izpolniti. Toliko vas pa že poznam, da mi je jasen vaš način razmišljanja. Ali človeka določa njegov spol? Seveda ga — in še dobro, da ga. Toda spol je lahko tudi omejitev, če gre za stereotipe v tem smislu, kako (naj) razmišljajo eni in drugi. Zato sem prepričan, da človek v abstraktnem pomenu te besede nima spola. Če je človek pameten ali neumen, je vseeno, ali je moški ali ženska. Ne pišem vam kot moški — in seveda, biologiji na ljubo, še tem manj kot ženska —, in temu primerno mi boste tudi odgovarjali.

Toliko za začetek.

Vaš Marko

  • Share/Bookmark

Draga Bernarda / Dragi Marko

Sreda, 19. april 2006

Po Dnevnikovi inicialni seriji pisem med Manco Košir in mano (december 2005—februar 2006) ter nadaljevanju med Manco in Matjažem Gantarjem (marec—april 2006) se sobotna korespondenca v prilogi Zelena pika od zadnjega vikenda nadaljuje med Bernardo Jeklin in mano.

V dogovoru z gospo Bernardo (in [Dnevnikom](http://www.dnevnik.si/si/default.asp)) bom najina pisma po objavi v časopisu objavljal tudi na *O, moj Blogu!* v kategorijah Pisma in Bernarda.

Pisma bodo prav tako objavljana na Rozininih [*Pismih > Dragi, Draga*](http://www.rozina.si/pisma/).

S Koširjevo in Gantarjem smo se dogovorili tudi za objavo njunih pisem na *Pismih*, vendar nama še nista dostavila materialov. Coming soon.

  • Share/Bookmark

Tole samo v vednost!

Sreda, 19. april 2006

Picture 2.jpg

  • Share/Bookmark

Sobotna priloga česa?

Sobota, 15. april 2006

Petru Jančiču, odgovornemu uredniku Dela, se je dokončno utrgalo. Pa kje je že kdo videl, da bi se urednik časopisa kregal v svojih komentarjih s svojimi novinarji, tako kot on danes na tretji strani?!

Verjamem, da mu ni lahko. Kolikor poznam Delove novinarje, mi je prekleto jasno, da ne morejo biti zadovoljni z nobenim urednikom, ki je prišel od zunaj. Nek golobrad outsider bo njim komandiral?! Da ne govorim o tem, kakšen obupen interni lobi je tak aktiv novinarjev, kakršen je Delov!

In vendar: kako bedno je javno obračunavati s svojimi podrejenimi! Veliko bolj bedno kot ne priznavati avtoritete nadrejenega!

Incidenti po Jančičevi odstavitvi Ervina Hladnika Milharčiča — ki mu bodo nedvomno sledili še drugi — kažejo na brezihodnost, v kateri se je znašlo Delo. Jančič ne bo sam odstopil, niti ne bo sam od sebe nehal pisati kolumne za discipliniranje novinarjev. Zato bi eno ali vsaj drugo morali storiti drugi. Tisti seveda, ki so ga na ta položaj pripeljali. V nasprotnem primeru bo Delo šlo počasi k hudiču.

Pa še to:

EHM je bil odstavljen s Sobotne zato, ker nima diplome. Jančič sam pravi, da je EHM “sicer primer odličnega novinarja, ki je ponos Dela”, v nadaljevanju pa pripominja, da “kar se najvišjih šefov uredništva Dela tiče, pa bodo morali imeti končan vsaj kak faks”.

Jančič bi morda izpadel dobronameren cinik, če bi kot pogoj za odgovoren uredniški položaj zahteval diplomo od kandidata, ki bi bil popoln anonimus in pri tem star manj kot recimo trideset let. S tem, da je iz istega razloga razrešil Ervina — torej človeka, starega 50 in nekaj let, in predvsem novinarja s številnimi in nezanemarljivimi referencami —, pa je dokazal samo to, da je navaden butelj.

Sobotna priloga Dela je postajala pod Ervinom vse bolj in bolj dolgočasna. Iz nje je hotel EHM delati nekak Le Monde diplomatique, in to s preveč vidnimi ambicijami, da je svet treba rešiti s pomočjo SPD, sicer bo globalna katastrofa. Lep dokaz za to je tudi njegov malo zblojen uvodnik prejšnjo soboto, ki je morda tudi botroval Jančičevi — oziroma “Jančičevi” — odločitvi.

Meni je bila Sobotna sicer všeč — mislim, tudi zdaj —, ker me je spominjala na Razglede, kakršne sem delal že sredi devetdesetih. S to razliko, seveda, da si je EHM lahko veliko več privoščil v smislu sredstev, ki jih je imel na razpolago.

Jančič bi izpadel bolj kredibilen, če bi Ervinu preprosto rekel, da dela zanič prilogo. Seveda pa si niti tega ne bi mogel privoščiti, saj mu nihče ne bi verjel, da nima za bregom kaj drugega. [Ponavljam](http://www.rozina.si/crni/2006/o-moj-blog/mediji-v-poboljsevalnem-zavodu/): Jančič je bil izbran in nastavljen tako, da je zdaj kompromitiran — kar pa pomeni, da mu nihče več ne verjame. Adijo.

  • Share/Bookmark

Merkur. Ustvarjamo nezadovoljstvo.

Sobota, 15. april 2006

Res je, da sem danes zjutraj kupil revijo Wallpaper*, v kateri je bilo marsikaj zanimivega in lepega — od mode do industrijskega dizajna, na čelu s pohištvom in svetili. A da ne ne bo pomote: nisem tak snob, da ne bi šel kdaj tudi v Merkur v BTC. Ker kaj pa mi preostane, ko pa v centru Ljubljane ne morem kupiti niti najvadnejših žebljev ali kakšne podobno trivialne tehnične robe.

Če niti ne omenjam, da sem Schollmayerjev prijatelj in kot tak njegov zaveznik v večnih sporih okrog Bofexa, mi gre Merkur na živce že sam po sebi kot ekspozitura ceneno slovenskega naredi-sam lifestylea. Odkar je od Schollmayerja Merkur kupil BOF, so to trgovino sistematično — čeprav seveda nehote, iz neznanja pač — uničevali. Zadnji udarec so ji zadali z zaprtjem kavarne, ki je bila še edino, kar je trgovino delalo drugačno.

A kakorkoli: danes sem moral v Merkur po neumnosti, kakršni sta majhen stenski reflektorček in še večja bizarnost, ki se ji reče “potezno vgradno stikalo”. (To je tisto za lučko, ki jo prišgeš s potegom za vrvico.) Po zaslugi zmede, ki vlada med gnusno nametano robo, in zateženih prodajalcev — zlovoljnih, ker morajo delati na velikonočno sobboto —, je ekspedicija trajala skoraj eno uro. Edinega kolikor-toliko užitnega reflektorja ni bilo več na zalogi, prodajalec sam pa ni hotel odmontirati razstavljenega primerka, ker “za to ni pooblaščen” in bi mu “šefica težila”. Tako me je poslal v drugo Merkurjevo prodajalno, in sicer na Rudnik!

Whatever! Med ogledovanjem artiklov in čakanjem na postrežbo sem si ogledoval grozovitosti in malo fotografiral.

150420064431.jpg

Bodite prosim pozorni na to varčnost s prostorom. Noben kupec ne more biti tako varčen z denarjem, kot je lahko varčen s prostorom prodajalec!

15042006444.jpg

Ob izhodu pa sem naletel na najboljšo foro. Žal ni bilo okrog že spet nobenega strežnega osebja, da bi preveril, ali sta žabici samo dekoracija ali pa si ju lahko dejansko tudi privoščimo za okrasitev tuš kabine.

150420064461.jpg

  • Share/Bookmark

Mediji v poboljševalnem zavodu

Petek, 14. april 2006

Ervinu Hladniku Milharčiču, kmalu ne več uredniku Sobotne priloge Dela, sem poslal sožalno-bodrilni mesidž in ga vprašal, s katerimi argumenti ga pravzaprav odstavljajo. Lakonično je odgovoril, da “ne izpolnjuje pogojev”.

Morda je to ugotovil Jak Koprivc, ki je po naročilu uredništva Dela izdelal evalvacijsko študijo časopisa? No, o dejanskih Jančičevih motivih za Ervinovo odstavitev lahko samo ugibamo — ampak drugače pa ste prav prebrali. Nekdanji trojni funkcionar se je iz predmeta konkretne kritike prelevil v subjekt konkretne kritike.

Izpolnjevati pogoje za uredniško ali novinarsko službo je dandanes enako lahko kot ne izpolnjevati. Še več! Izpolnjevati pogoje je enako težko kot ne izpolnjevati. Eno in drugo je izmenljivo. Lahko ja, lahko ne; težko ja, težko ne. Vse je vseeno.

Te krize ni zakrivila samo vlada, ki si je zadala cilj, da uredi razmere v medijih. Krivi so tudi mediji, ker se niso znali izboljšati sami in so s tem dali priložnost vladi, da jih poboljša po svoje.

Ta kriza bo še trajala in trajala. Ko bo za to vlado prišla naslednja — kdaj se bo to zgodilo, je seveda odvisno tudi od stopnje odpornosti in uporništva medijev —, bo medije hotela preurediti nazaj v bolj ali manj prvotno stanje. In tako naprej. Kdaj pa bo stanje normalno?

Med seboj tradicionalno skregani mediji bi v tem trenutku morali držati skupaj in složno nastopiti proti vladni medijski politiki. Toda ta kriza je tako kritična, da najbrž tudi to ni možno. Ne gre za to, da mediji ne bi mogli preseči normalnih konkurenčnih antagonizmov na kolikor-toliko svobodnem trgu. Problem je v tem, da je vlada v dva najmočnejša medija (Delo in RTVS) infiltrirala trojanske konje (oziroma jih še bo), do katerih kolegi iz drugih medijev gojijo tako intenzivno averzijo, da solidarnostna identifikacija preprosto ne bo mogoča.

Ne mislim, da so ljudje, ki so jih že ali jih še bodo nastavili, profesionalno nesposobni in politično neprimerni za svoje funkcije. (No, razen Slivnika.) Hudo je to — in tudi najbolj perfidno s strani vlade —, da s tem razpada že tako ali tako nikoli trdna koalicija medijev samih, medijev kot sedme sile in watchdoga demokracije. Nasprotnika najbolj učinkovito onesposobiš tako, da v njegovih vrstah zaseješ razdor.

Problem je tudi v tem, da nihče ni brez greha. Ne vemo točno, na podlagi kakšnih argumentov so odžagali Darjana Koširja, prejšnjega odgovornega urednika Dela — razen da je bil politično neprimeren. Toda on je bil tudi profesionalno neprimeren. Navsezadnje je tudi on kadroval po kriterijih politične (ne)primernosti. Če se kdo še spomni, je bila njegova prva poteza — ampak res čisto prva-prva — odstavitev Janka Lorencija, takratnega urednika Sobotne.

Peter Jančič, sedanji odgovorni, se je novemu predsedniku uprave zdel očitno politično primernejši. Toda četudi dopustimo možnost, da z odgovornim urednikom, ki se zdi politično primeren tudi in celo samemu predsedniku vlade, vsaj načeloma ni nič narobe, je takšno nastavljanje urednikov — in takih urednikov — precej katastrofično. Kakšna hipoteka za ubogega Jančiča (ki se mi je od daleč vedno zdel fejst fant), da se pusti nastaviti Slivniku za odgovornega urednika Dela! Namesto da bi se veselil enega največjih dosežkov, ki jih lahko človek doseže v okviru medijske kariere v Sloveniji, se ga mora sramovati.

Grozno je to, da bi Jančič morda bil tudi profesionalno primeren za to funkcijo. Toda ta hipoteka mu je te kompetence odvzela. Nihče mu ne verjame, da so poteze, ki jih vleče, avtonomne in samostojne. Izgubil je vso avtoriteto. Njegovi podrejeni nočejo imeti z njim nič opraviti in se z njim sploh ne pogovarjajo. Hotel je biti urednik, hoteli so ga imeti za urednika — zdaj pa naj bo in naj ga imajo!

Enako se bo godilo tudi Jožetu Možini, predlaganemu kandidatu za direktorja Televizije Slovenija. Obsojanje ali vsaj v nič devanje ljudi vnaprej, s premalo argumentiranimi in veljavnimi mnenji o njih na podlagi doslejšnjih referenc ali celo predsodkov, je žal slovenski nacionalni šport tudi v novinarstvu. To ni prav. In vendar prihaja Možina s še hujšo hipoteko kot Jančič. Prozorno in nespametno je na programsko čelo javne televizije nastaviti človeka, ki se je sicer čisto legitimno in kvalitetno ukvarjal z izkopavanjem domobranskih kosti (in ki so ga nenazadnje z notranjega ministrstva ekskluzivno obvestili o ovadbi zoper inkriminiranca, ki takrat še sploh ni vedel, da bo ovaden).

Absurdno je, da oblast forsira ljudi, o katerih vrabci čivkajo, da so ji všečni, in da pri tem še računa na to, da bo med novinarji in uredniki in pred javnostjo izpadla poštena, nepristranska in dobronamerna!

To se lahko pripeti tudi Vinku Vasletu, kandidatu za direktorja Radia Slovenija. In da ne bo pomote: Vaščija cenim in se mi zdi dobra rešitev za Radio. Toda ravno zato mu ne privoščim, da bi mu po nepotrebnem — zaradi nesprejemljivega političnega backupa, brez katerega se človek na odgovornem položaju v javnem mediju še sprdniti ne more! —, padala nedvomna profesionalna kredibilnost.

Se opravičujem, tu se mi je nekaj neprimernega zapisalo. (Vidite, kako hitro nehote nasedamo zvitim vladnim planom glede poboljševanja medijev?) Napisal sem, da je Vasle dobra rešitev za Radio. Toda kdo vendar pravi, da je Radio treba rešiti? Kaj je (bilo) narobe z Miho Lamprehtom? Po mojem in po mnenju mnogih nič — ali vsaj skoraj nič oziroma nič bistvenega. Nihče ni nezmotljiv. Morda bi Lampreht res lahko koga zamenjal, četudi je po drugi strani res, da je imel zaradi prejšnjega sveta RTV zvezane roke.

Ponavljam: nihče ni brez greha. Toda kriza slovenskih medijev se ne razrašča do neslutenih razsežnosti zato, ker nihče ni brez greha. Razrašča se zato, ker je vsak greh političen. Vsaka napaka, ki jo mediji hote ali nehote, vede ali nevede zagrešijo, izpade v očeh vlade politični greh. Oblast seveda ne more gledati na medije z drugačnimi očmi kot s političnimi. Njena pravica je, da gleda. Ni pa njena pravica, da jih obravnava kot nekakšne gojence v poboljševalnem zavodu. Ker če imajo mediji na glavi kakšen greh, je to kvečjemu ta, da ne izpolnjujejo dovolj vestno svoje dolžnosti, da se izboljšujejo sami.

  • Share/Bookmark

Čuj, en se je fscal na tepih, ne

Četrtek, 13. april 2006

Glasbenika in komedijanta [Slon in Sadež](http://www.sloninsadez.com/) — zame osebno edina dostojna in današnjemu času primerna naslednika Marka Breclja iz obdobja Buldožerjev (in posledično tudi Franka Zappe) —, se po novem udejstvujeta na radiu [Postaja Center](http://www.radiocenter.si/) (102,4 in 103,7 MHz). Vsak dan ob 5:20, 6:20, 7:20, 8:20, 12:30, 15:30 in 17.30 imata humoristično oddajo pod naslovom Piratski radio S & S.

Oddaje mi še ni uspelo ujeti v živo, ker se radio nasploh le redko spomnim poslušati. Imel pa sem to srečo, da mi je prijatelj poslal eno teh oddaj. Bila mi je tako všeč, da sem jo hotel takoj dati na blog. Poklical sem na radio, jih prosil za dovoljenje in — to je to!

stajersko.mp3

Kot avtohton Štajerc — ki se je sicer že zdavnaj navzel ljubljanščine, a mu gre mariborščina še vedno čisto dobro z jezika (če nanese) — sem vesel tega jezikovnega pripomočka za učenje štajerščine. Še posebej, ker je dialekt res avtentičen. Ni hujšega kot poslušati ljubljanske igralce v humorističnih filmih, komadih, TV skečih, kako obupno se trudijo oponašati mariborščino. Očitno je mariborščina dialekt, ki ga rojeni Ljubljančani in Gorenjci in drugi ne morejo pravilno govoriti. Ne morejo. Spomnite se Milene Zupančič v Klopčičevem [Vdovstvu Karoline Žašler](http://www.imdb.com/title/tt0075380/): “Franc, sámo ne nocoj. Tak sn zmantrana!” Vsekakor izjemna replika, ena najbolj epohalnih v analih slovenskega filma. Ampak kako grozno jo je Zupančičeva — po domače Šilerjeva iz Bohinjske Bele — izgovarjala! Štajerci smo se samo križali.

Na Postaji Center so mi razložili, da so prispevki Slona in Sadeža zelo različni, kar zadeva jezikovne “tečaje”, pa sta poleg štajerščine imela na sporedu tudi ljubljanščino.

  • Share/Bookmark

Studio City, 10.4.2006

Torek, 11. april 2006

10042006438.jpg

Jonasu sem lepo rekel, naj prinese v studio fotoaparat, in ga tudi je. Problem je samo v tem, da je potem pozabil, da ga ima s sabo. Mišljeno je bilo, da se bomo v studiu fotografirali za blog — namreč pred kamero —, in to tako, da nas bi po možnosti fotografiral Marcel. Nič ni bilo iz tega, in tako smo se pač fotografirali po oddaji, ko smo šli ven na čik.

Z Jonasom sva imela cunning plan, s katerim sva hotela izkoristiti naval na Rozino med oddajo, ko bi na spodnji strani ekrani tekel telop www.rozina si in ko bi midva razlagala o tem, kaj sva uporabnikom ročno podtaknila — namreč [Načrt Salon: Manifest 10.1](http://www.rozina.si/page17/page17.html).

Tudi iz tega seveda ni bilo nič, ker v Studiu City nikomur ni prišlo na misel, da bi se spomnil na kakšno tako bazično informacijsko trivialnost, kakršna je URL telop, Jonas se pa tudi ni spomnil, da bi omenil. Nasploh se mi je zdelo, da se Jonas ni najbolje znašel pred kamero — ne da ne bi znal nastopati, kje pa, ampak v tem smislu, da se ni zavedal, da imamo na razpolago le 15 minut, ne pa uro in pol, kolikor je včasih trajal Milijonar.

Sicer pa ponavljam, kar sem rekel že včeraj na televiziji: udeleženci debat na forumih in avtorji komentarjev so zame eno in isto kot pisci pisem bralcev. (Kaj si mislim o njih že od nekdaj, si lahko preberete [tukaj](http://www.rozina.si/crni/1996/arhiv/kdo-rabi-pisma-bralcev/).) Proti nobenemu bralcu nimam nič. Ampak tudi na internetu si želim take bralce kot v tiskanih publikacijah. Dokler ne bom imel tudi na internetu takih — in toliko — bralcev, interneta ne bom imel za enakovreden medij.

Seveda pa do nikogar ne bom prijazen samo zato, da bi bil moj bralec!

  • Share/Bookmark

Blogi, hobiji in časopisi

Ponedeljek, 10. april 2006

Po eni strani me veseli, da se je razširila fama, da imam na Jonasovi Rozini svoj blog — fama v tem smislu, da več ljudi zanj ve, kot pa ga bere —, po drugi pa imam s tem tudi probleme. Sreča v nesreči je, da to niso toliko moji osebni problemi, temveč bolj problemi blogov in interneta nasploh. Pa poglejmo.

Ljudi, ki so imeli dileme o profesionalnih identitetah, sem vedno rad podučeval, da je človek to, za kar je plačan. Marsikdo počne dve ali več stvari hkrati in se ima pri tem za tisto, kar ga po njegovem bolj definira ali na kar je bolj ponosen. A to so le pobožne želje, ki jih postavlja na laž materializem plačila.

V tem smislu obstaja dilema, ali se jaz osebno sploh lahko imam za blogerja, če pa za blog ne dobivam niti tolarja. Seveda kdaj v življenju naredim zastonj tudi kaj “službenega”, ni pa to moja navada. Ker da ne bo pomote: tu sploh ne gre za denar kot tak, za služenje denarja, temveč za to, da iz principa hočem biti vsaj simbolično plačan za to, kar delam, da lahko to vzamem kot del identitete. Če človek nekaj dela, pa za to ni plačan, potem se temu reče hobi. Proti konjičkom nimam nič, ne bi se pa z njimi preveč izpostavljal — še posebej, če gre za javno objavljene zadeve.

Zato je moj odnos do mojega bloga ambivalenten: rad ga objavljam, obenem pa se mi zdi tudi malo brez veze, ker zgleda kot nekakšen hobi in je za nameček še celo modni trend. In če česa nočem, potem nočem biti moden. To se mi zdi prepoceni.

Pripominjam, da sicer intenzivno — kolikor je pač v moji moči — delam na tem, da bloge institucionaliziram in komercializiram. Ko bo naloga enkrat opravljena, bo ta problem odpadel. Do nadaljnega pa te dileme ostajajo.

Skratka, z blogom se mi za zdaj ne ljubi preveč ukvarjati, ker zanj nisem plačan in ker ga temu primerno jemljem kot nekakšen hobi. Poleg tega mi zmanjkuje časa, ker imam obveznosti do klasičnih, zlasti tiskanih medijev, ki pa me po drugi strani plačujejo in do katerih čutim neizmerno hvaležnost za materialne aspekte svoje eksistence. Hecam se. Eden od hendikepov blogosfere je v tem, da na avtorje ne pritiska z roki za oddajo. Res je — kot nikoli ne pozabi pripomniti z zgroženostjo in zaničevanjem v glasu Jonas Žnidaršič —, da se tisk ukvarja s takimi “neumnostmi”, kakršne so prostori, tiskarna, papir, distribucija, remitenda itd. Ampak nekaj je še bolj res: sodelujočim v svetu medijev je treba konstantno viseti za vratom, da svoje delo opravijo do točno določenega roka! Brez časovne (re)presije v medijih ni korektno opravljenega dela.

Dejstvo je, da so po drugi strani blogi fantastična pogruntavščina. Prvič v zgodovini interneta se dogaja, da so uporabniki zares aktivni. Blogerji niso samo pragmatični (ali zdolgočaseni) lovci in nabiralci informacij ali sitnobni pisma-bralski komentatorji na forumih. Na paradoksalen način blogi vračajo pismenost v ta razuzdano vizualni svet, v katerem je pisava vedno bolj zreducirana na zasilno skribomanijo mesidžev in mailov.

No, ne delam si utvar, da bi ljudje zaradi blogov postali bolj pismeni — ali vsaj ne bolj funkcionalno pismeni. To bi bila približno ista iluzija, kot če je kdo verjel, da bodo ljudje z izumom pisalnih strojev in pozneje, v dobi računalnikov, z urejevalniki teksta in programi za risanje in grafično oblikovanje začeli množično postajati pisatelji in publicisti in likovni umetniki! Kot da ne bi bilo dovolj že to, da smo zdaj, ko imamo že skoraj vsi mobitele s fotoaparatki, po novem vsi fotografi!

Nekateri so nad blogi tako navdušeni, da jih vidijo kot nadomestilo za obstoječe medije ali že kar revolucijo v novinarstvu. To trditi je po mojem pretirano. Mediji so in bodo ostali uredniško dirigirani in fokusirani na teme, ki so po nekem družbenem konsenzu — cepljenem na medijski marketing — v danem času in prostoru dominantne in prominentne. Medije delajo in jih bodo delali ljudje, ki so po nekih bolj ali manj trdnih ali ohlapnih kriterijih profesionalci in so za to tudi plačani. Morda bo tisk nekega dne res izumrl — kar sicer dvomim —, vendar bo internet, ki ga bo eventualno izpodrinil, tudi v tem primeru moral sprejeti določene funkcionalne kriterije, ki veljajo že zdaj v tisku.

Problem tiska je v tem, da je v njem objavljenega vedno manj zanimivega branja — pa čeprav so to nemara relevantne informacije —, medtem ko ga je na internetu objavljenega vedno več. Aduti blogov so dostopnost, razpoložljivost, spontanost, neposrednost, aktualnost, zastonjskost, fleksibilnost. Toda to sámo po sebi še nič ne pomeni. To ni nič takega, česar tisk ne bi mogel prevzeti in se temu primerno funkcionalno in ekonomsko prestrukturirati. Toda blogi tudi brišejo mejo med zanimivim in relevantnim in so v tem smislu ena od pojavnih oblik vsesplošne družbene trivializacije in tabloidizacije.

Še večji problem tiska pa je plačljivost. Internet ne le krade tisku čas in pozornost bralcev, temveč tudi blokira njihov denar. Prva generacija ljudi, ki se jim informacije zdijo samoumevno zastonj — ali zastonj vsaj v tem smislu, da ne opazijo, kako in s čim jih plačujejo —, je pravkar odrasla. Plačljive informacije v stilu plačaj in odnesi (recimo časopis), se bodo vedno več ljudem kmalu zdele nekaj popolnoma absurdnega. Tudi zato so blogi neke vrste ekonomska adolescenca: njihovi privrženci so najštevilnejši ravno med tistimi, ki so prepričani, da informacije nič ne stanejo, in ki so še toliko naivni, da jih tudi sami zastonj dostavljajo.

Tako sem osebno še tem bolj razdvojen. Blogi me kot novotarija, ki ima z mojim žanrom kolumen veliko podobnosti — in za povrh morda še kakšno prednost, naprimer vizualne elemente ali časovno neomejeno pogostnost objavljanja — po eni strani nezadržno privlačijo, po drugi pa si kot star tiskovni rutiner ne morem kaj, da ne bi kljub temu še navijal za tisk.

Nisem dovolj pameten, da bi si znal predstavljati, kaj se bo iz vsega tega izcimilo. Če bi, bi že ta hip prestopil na internet za vedno in ne bi v tisku objavil več niti vrstice. Zdaj smo v prehodnem obdobju, ko so stvari najbolj privlačne, a tudi najbolj nejasne. Upam le, da bom rezultat — ali magari posledice — sprememb v naslednjih desetletjih še dočakal.

  • Share/Bookmark

… padla? … ubita?

Ponedeljek, 10. april 2006

100420064271.jpg

Kakšen naslov! Kaj takega!

Ko sem danes zjutraj to zagledal, sem se najprej ustrašil, da se je Boštjanu Videmšku in Juretu Erženu v Iraku kaj hudega zgodilo. Takšen, kot se je glasil, je bil naslov ravno prav irelevanten — namreč v tem smislu, da govori o dejstvu, da sta novinarja tam, ne pa o novicah samih — in belina na koncu naslovne vrstice je bila ravno prav dolga, da sem pomislil, da je nekdo iz uvidevnosti vrgel ven preveč šokanten konec stavka.

Seveda je lepo in prav, da Delo pošilja reporterje v Irak. Vprašanje je sicer, ali je smiselno, da jih pošilja ravno zdaj, ampak nič hudega. Samo da jih.

Tak naslov je smešen, je pa tudi razumljiv in žalosten. Očitno je pošiljanje reporterjev v oddaljena voljna žarišča nekaj tako neverjetnega, da je novica že sámo po sebi. No, čisto tako seveda ni. Uredniki (Dela) — še posebej tisti, ki to niso, ampak samo dežurajo ob nedeljah — pač nimajo več jasnih kriterijev, da je vsebina že sama po sebi najboljša reklama za časopis. Ne pa da si jo delajo s takimi absurdnimi naslovi.

  • Share/Bookmark

Zamenjali ste uro, zamenjajte vlado

Ponedeljek, 10. april 2006

Tole je prejšnji teden krožilo po italijanskih telefoninčkih. Pozneje so svoj mesidž pošiljali tudi Berlusconijevi privrženci, vendar mi ga ni uspelo prejeti. Očitno poznam samo “coglionije”.

Screen-0064.jpg

  • Share/Bookmark

Ekran

Sobota, 8. april 2006

Lep dokaz, da še nisem čisto domač z blogi, je dejstvo, da sem čisto pozabil napisati to, kar spodaj sledi. Mea culpa.

06042006405.jpg

V četrtek je bila v zasilnih in dislociranih prostorih Slovenske kinoteke — glej sliko: tole je veža oz. glavni vhod! — konstitutivna seja sveta revije Ekran (tretji mandat).

Svet filmske revije Ekran — ki jo izdaja Kinoteka — sestavlja sedem članov. Tri člane predlaga direktor Kinoteke, tri svet Kinoteke, sedmi član pa je po defaultu direktor Kinoteke. Svet Ekrana (tožilnik) potrjuje svet Kinoteke (imenovalnik). Mene je predlagal direktor Staš Ravter.

[Kot rečeno](http://www.rozina.si/crni/2005/o-moj-blog/info-moto/) je Staš moj sošolec iz gimnazije. Gre za človeka, ki se ga že od kandidature za to funkcijo lani poleti še vedno malo drži motoristična medijska fama. Zato (in še zaradi česa drugega) ga najzvestejši prvrženci etablirane filmske scene ne marajo ali celo dobesedno ignorirajo. Celo Kinoteko zaradi njega ignorirajo. Staš pač ni bil osebni favorit prejšnjega direktorja, lani preminulega Silvana Furlana, za njegovega naslednika.

Kot člani sveta Ekrana so bili predlagani še Jože Dolmark, Nerina T. Kocijančič, Metod Pevec, Samo Rugelj in Marcel Štefančič. Vsi smo kandidature sprejeli in tako je nas Stane Malčič, predsednik sveta Kinoteke, imenoval za člane.

Malčič je za predsednika sveta Ekrana predlagal mene, Marcela — mojega sošolca iz Teleksa — pa za mojega namestnika. Nismo se niti preveč pogajali niti upirali. Tako sem postal predsednik in s tem Marcelov šef. Dotični je pripomnil, da so se mi s tem uresničile tisočletne sanje: imam “svojo” publikacijo, on pa dela zame.

Več o mojih sošolcih iz gimnazije in Teleksa v zvezi s Kinoteko si lahko preberete [tule](http://www.rozina.si/crni/2005/o-moj-blog/dva-in-pol-prijatelja-ena-kinoteka/).

Svet Ekrana po svoji strani imenuje (in razrešuje) odgovornega urednika revije. Tako je na seji dosedanji odgovorni urednik Ekrana Simon Popek podal ostavko. Njegov odstop smo sprejeli. Sprejeli in potrdili pa smo tudi kandidaturo Nike Bohinc, ki je že brez našega blagoslova pripravila naslednjo številko revije, in jo tako ustoličili za novo odgovorno urednico.

Dogovorili smo se, da bomo reviji tako s pridobivanjem sponzorskih sredstev kot z intelektualnim backupom pomagali iz kulturnega geta, v katerem se je kljub svoji kompetentnosti in prodornosti znašla. Strinjali smo se, da mora revija nujno izhajati vsak mesec — ne vsak drugi mesec kot že dolgo —, sicer je nihče niti zares ne opazi.

Toliko o Ekranu zaenkrat. Zanimivo, da so ta dogodek mediji pustili pri miru. O Kinoteki itak ne znajo napisati nič lepega, očitno pa jih ne zanima niti v tem smislu, da bi se lahko zgražali nad novimi člani sveta Ekrana. Tudi prav — oz. še boljše.

  • Share/Bookmark

Še nekaj o Jonasu, SOF-u in SOFki

Petek, 7. april 2006

[Zapis](http://www.jonas.si/zapisi/2006/vsakdanjik/dragi-sofovci/) o Jonasovem “preseravanju” v internem glasilu SOF-a SOFka je sramoten. Ne moreš človeka povabiti k sodelovanju, potem pa ga zajebavati na najbolj primitiven način!

Taki so tabloidni novinarji. Tudi če delajo za priložnostno interno glasilo. Trapice, ki so pisale za tisto poscano SOFko, so pač žrtve iluzije, da smo si vsi ljudje enaki. One so bile na SOFu, Jonas je bil na SOF-u, ergo …

Sicer pa sem jo še dobro odnesel, ker sva z Jonasom sedela za tisto isto kao nobel mizo.

Iz korektnosti do človeka, ki me je povabil na SOF predavat o blogih — jaz pa naprej samoiniciativno Jonasa, brez katerega ne bi bilo skoraj nič —, pa je treba povedat, da ne verjamem, da med njim in zapisom v SOFki obstaja kakršnakoli zveza. Ime mu je Samo Mirnik in je direktor podjetja Renderspace. Grem stavit, da mu je zaradi tega zelo nerodno.

SOZ (Slovensko oglaševalsko zbornico) kot organizatorje SOF-a pa pozivam, naj se v bodoče zavarujejo pred takimi ekscesi in vnaprej povejo izdelovalcem SOFke, kaj se spodobi in kaj ne.

Je pa tudi res — česar Jonas še ne ve, ker mu še nisem utegnil povedati —, da nama bo Renderspace povrnil potne stroške in cestnine za pot Ljubljana—Portorož—Ljubljana. Za oba jih bodo nakazali meni, jaz pa Jonasu dam keš.

  • Share/Bookmark

Teleks 20Y After: Poročilo

Petek, 7. april 2006

DSC00211_2.jpg

*Z leve: Stojan, Luka, Aleš, Marcel, Marko na 20. obletnici UKA v Teleksu.*

Včeraj zvečer sem rekel približno takole: “Naše kolumne v Teleksu so kulturno-zgodovinski mit, ki smo ga perpetuirali mi sami. Iz njih smo tudi maksimalno potegnili za svoje medijske, akademske, poslovne, karkoli, kariere.

Naprimer jaz sem še pred koncem pisanja kolumen v rubriki Ura kulturne anatomije (ki je približno sovpadal z diplomo) dobil ponudbo za službo, ki je nisem mogel zavrniti. Božo Kovač, takratni glavni urednik Dela, me je v Teleksu opazil in me vprašal, ali bi se zaposlil v kulturni redakciji Dela. Predstavljajte si 25-letnega komparativista in francista (ki za nič na svetu ne bi hotel biti profesor francoščine), da mu služba pade tako rekoč v naročje? S čim hudiča bi se pa preživljal? Valjda sem sprejel. No, tri ali štiri leta sem imel štipendijo od Večera, ki pa jo je Delo vrnilo namesto mene. Nazaj v Maribor seveda ne bi šel.

Res je tudi, da je Božo Kovač oče od Ane, ki je bila takrat punca od Luka Novaka, in da me je poznal tudi po tej liniji. In še bolj je res, da je bil Lukov oče Andrej eminenten Delov novinar in urednik, tudi dopisnik z Bližnjega Vzhoda ter iz Pariza in Rima, in da je on bil tisti, ki je rekel Janku Lorenciju, takratnemu odgovornemu uredniku Teleksa — ta pa Stanetu Trbovcu, glavnemu, češ, moj sin in par njegovih nadobudnih prijateljev imajo veliko za povedat in bi radi pisali kolumne za Teleks: bi jih vzeli? Rečeno, storjeno.

Ni mi nerodno, da so nam kolumne v Teleksu, ki so nam pomagale pri nadaljnih korakih v karieri, na tak način padle z neba. Morda smo res bili *jeunesse dorée* — nekakšna poznosocialistična verzija francoske pop-soc oznake BCBG (“bé-sé-bé-žé”, bon chic, bon genre) za mularijo, ki jim v življenju ni hudega.

Na četrtkovi obletnici v Klubu Vale-Novak v Trgovini s konceptom — ki je bila v bistvu del serije njihovih pogovorov z večerjo pod skupnim naslovom “Kaj si imajo povedati…” — smo govoričili svašta. V bistvu je pa šlo samo za nostalgijo in nič drugega. Kaj smo imeli takrat skupnega? Razen tega, da smo bili Luka in jaz ter Aleš in Marcel (po parih) amigos para siempre, in da smo čutili izrazito generacijsko pripadnost, nas je v bistvu družil le naslov rubrike. Navsezadnje je to ugotovil že Aleš Debeljak en teden po štartu rubrike (3. aprila 1986), ko se nama je zaradi nestrinjanja z Lukovo štartno kolumno o Pirjevcu (in mojo o Venu Tauferju) v pismih bralcev javno odpovedal.

Danes nas druži veliko več kot takrat. Tudi naslov rubrike, ampak še zdaleč ne samo to.

Ali imajo naše kolumne z današnjega vidika kakšno publicistično vrednost — da ne rečem zgodovinsko? Po mojem ne. Morda so zanimive za kakšnega študenta ali magari doktoranta FDV, ki bi se mu ljubilo raziskovati fenomen kolumne kot novinarskega žanra od takrat naprej. Ker če je karkoli res, je res to, da smo si kolumne v Sloveniji izmislili mi. Kakršnekoli že smo pisali.

Posebni gostje na včerajšnjem večeru — namreč tisti, ki so bili za razliko od nas zelencev takrat že stari mački — so vedeli povedati, da naših kolumen “tako rekoč nihče” ni bral. Definitivno so jih brali naši sošolci s faksa in tudi profesorji, pa seveda prijatelji in starši in punce itd. Od širše javnosti pa so jih brali samo samo poklicni kulturniki, intelektualci, umetniki in maloštevilni naključni radovedneži.

Naše stare kolumne so v tem smislu podoben fenomen kot recimo slavni album od Velvet Underground z Warholovo banano, ki so ga do danes prodali v približno 300.000 izvodih — v 40 letih in po vsem svetu, da ne bo pomote! —, a je kljub temu postal ena najbolj legendarnih in najvplivnejših plat v zgodovini rocka.

Stane Trbovc nam je šele včeraj povedal, da so mu zaradi nas prali glavo na SZDL in CK ZKS. Kot je sam rekel, nam tega ni nikoli razlagal, ker naše kolumne niso bile najbolj “problematična” stvar, zaradi katere so mu prali glavo. Komunističnim nadzornikom tiska se očitno niso zdele “primerne”, nevarne pa tudi ne.

In mi dejansko nismo bili nevarni. Nismo bili pankerji, niti NSK-jevci, še manj novorevijaši. Nismo objavljali v Mladini, Tribuni ali na RŠ-u. Pisali smo o stvareh, ki do takrat še niso zašle v slovenski mainstream tisk. Stari prdci nas najbrž res niso štekali, kul pa se jim ziher nismo zdeli. Ampak to je bilo tudi vse.

Kakorkoli, moje 20 let stare kolumne v Teleksu se mi danes zdijo precej otročje oz. naivne, ne pa tudi zgrešene. Moti me tudi, da so napisane tako insidersko, kot da me dejansko ni brigalo, ali jih bo razumel še kdo drug razen nas šestih in še po trije na vsakega za dobro vago. Nerodno pa mi zaradi tega ni. Kolumnam se pozna, da sem jih napisal jaz — in v tem smislu so čisto dostojna in objavljiva “zgodnja dela”.

Včeraj zvečer nam je nehote uspel en majhen podvig. Za isto mizo sta namreč sedela Bernarda Jeklin, takratna direktorica Dela Revije, in Stane Trbovc, ki se ignorirata že 15 let. Trbovc je v nekem športnem komentarju baje nekoč sesul Zmaga Sagadina, to pa je Jeklinko tako razjezilo, da je v uvodniku v Jani Trbovca sesula nazaj. Od takrat je ni več pogledal, ona pa se tudi ni trudila. Tako je to šlo.

DSC00218.jpg

*Bernarda Jeklin in Marina Železnik, takratna — “naša prva in nepozabna” — tajnica Teleksa.*

Seveda nam pa je tudi godilo, da še nikoli na nobenem pogovoru v Klubu Vale-Novak ni bilo takšne mase folka. Vse je bilo rezervirano že od ponedeljka. Med padalci je vladala panika. Kolikor vem, smo nekako uslišali vse. Dali smo izjave za Val 202 in Pop TV. Fotografirali pa so nas tudi kot kakšnega Janšo ali Jankovića. (Namreč tisti mediji, ki pošljejo samo fotografa, poročajo pa na podlagi tega, kar je mogoče razbrati iz vabila.) Medtem pa je Jonas delal face.

06042006406.jpg

  • Share/Bookmark

20 let “Ure kulturne anatomije” v Teleksu

Sreda, 5. april 2006

Jutri zvečer v Trgovini s konceptom Vale-Novak praznujemo začetek pisanja naših prvih kolumen. Več o tem v petek.

Na fotkah Luka, Marcel, Stojan, Miha, Aleš, moi.

luka.jpgmarcel.jpgstojan.jpgmiha.jpgales.jpgmarko.jpg

  • Share/Bookmark

Varuh človekovih krivic

Sreda, 5. april 2006

To, kar se gre Slovenska nacionalna stranka proti Matjažu Hanžku, presega vse meje dobrega okusa.

Pravkar sem gledal v Odmevih poslanko SNS Barbaro Žgajner Tavš. Voditeljica Janja Koren jo je vljudno — kot se za novinarje nacionalne televizije spodobi — pobarala, ali se ji poslansko vprašanje SNS, ali ima ombudsman res prepoved stika s svojimi otroki, še vedno zdi na mestu. Siva miš pa se je samo izmaknila, da je to bilo samo vprašanje in ne insinuacija, zato da mora predsednik vlade odgovoriti v zakonskem roku 30 dni.

Pet minut pozneje pa so se na TVS čutili dolžne prikazati še prispevek o nekakšni tiskovni konferenci SNS, na kateri so na čelu s Sašotom Pečetom taistega varuha obtožili, da so njegovi napadi na njihovo stranko neprimerni in pretirani.

Zamislite se, kaj to v resnici pomeni. Ljudje se radi zgražamo nad tabloidi, ki objavljajo nepreverjene informacije iz privatnega življenja posameznikov, ki so potem prepuščeni na milost in nemilost javnemu glodanju. SNS pa gre še naprej. Slišijo trač o svojem naravnem sovražniku. Ga grejo preverjat? Seveda. Vprašajo predsednika vlade. On bo že vedel.

Vmesni člen pa je na žalost predsednik Državnega zbora. Cukjati se je že spet izkazal za naavadnega klovna, ki nima pojma o ničemer. Zdaj se nekaj spreneveda, da je to pač poslansko vprašanje in da on nima pristojnosti, da bi cenzuriral poslanska vprašanja.

Čudno, da se tako znajde vedno, ko prdne SNS. Že takrat, ko so fašisti obesili na vrata svoje ali njihove poslanske pisarne plakat s kao šaljivo vsebino o razvedrilnem mitraljiranju izbrisanih, je Cukjati izjavil, da je bilo to res malo nespodobno, ampak da zato še ni treba delati takega “cirkusa”.

Česa takega je sposoben samo “metroseksualec” (citiram Modno Jano) Pečetovega kalibra. Slišiš nekaj o človeku, ki ga ne maraš, in se naglas vprašaš, ali je to res. Kakšna podlost, da te nihče niti ne more obtožiti, da si si izmislil! In ko se obtoženec potem brani, sklicujoč se na svojo pravico do zasebnosti in digniteto funkcije, ki jo opravlja, se spraviš nanj in ga obtožiš, da on tebe napada!

Take nizkotnosti ni sposoben niti najbolj primitiven tabloid.

Pred meseci se spomnim Pečeta, ko je sodeloval v omizju o nekem zelo zapletenem pravniškem vprašanju. (Komu na zdravje mora v oddaji o pravu sodelovati en tak model, kakršen je peče? Kdo vabi take ljudi na televizijo?) Poleg njega so v studiu sedeli sodniki, doktorji prava, ustavni sodniki in ne vem še kdo, ta prepotentnež pa je dosledno cinično uporabljal izraz “tako imenovani stroki”. On bo govoril!

Malo manj nazaj pa je na Papriki gostovala BŽT. Tema so bili seveda pedofili.

Je pedofilija psiho- ali sociopatologija? Je bolezen ali je kaznivo dejanje? Je oboje? Ni težko biti pametnejši od članov SNS. Toda kateri laik bi si pri zdravi pameti upal trditi, da ne le zna odgovoriti na zgornja vprašanja, temveč da tudi ve, kakšna kazen je primerna za pedofile?! Žgajnerci to ni težko. Ona vse ve. Kdor ni z njo, je do žrtev brezčuten prasec in škodljiv pravičniški maniak, ki se namesto tega raje zavzema za pravičnost do storilcev, da jih ne bi slučajno prestrogo kaznovali. Po zaslugi SNS so Slovenci postali penološki eksperti. Tisti pravi strokovnjaki, ki so iz tega delali doktorate, pa so po Pečetovo “tako imenovana stroka”!

To ni samo problem SNS, ampak tudi parlamenta kot celote, ki jim Jelinčičevi tepci jemljejo še zadnje atome kredibilnosti.

  • Share/Bookmark