Arhiv za 7. April 2006

Še nekaj o Jonasu, SOF-u in SOFki

Petek, 7. april 2006

[Zapis](http://www.jonas.si/zapisi/2006/vsakdanjik/dragi-sofovci/) o Jonasovem “preseravanju” v internem glasilu SOF-a SOFka je sramoten. Ne moreš človeka povabiti k sodelovanju, potem pa ga zajebavati na najbolj primitiven način!

Taki so tabloidni novinarji. Tudi če delajo za priložnostno interno glasilo. Trapice, ki so pisale za tisto poscano SOFko, so pač žrtve iluzije, da smo si vsi ljudje enaki. One so bile na SOFu, Jonas je bil na SOF-u, ergo …

Sicer pa sem jo še dobro odnesel, ker sva z Jonasom sedela za tisto isto kao nobel mizo.

Iz korektnosti do človeka, ki me je povabil na SOF predavat o blogih — jaz pa naprej samoiniciativno Jonasa, brez katerega ne bi bilo skoraj nič —, pa je treba povedat, da ne verjamem, da med njim in zapisom v SOFki obstaja kakršnakoli zveza. Ime mu je Samo Mirnik in je direktor podjetja Renderspace. Grem stavit, da mu je zaradi tega zelo nerodno.

SOZ (Slovensko oglaševalsko zbornico) kot organizatorje SOF-a pa pozivam, naj se v bodoče zavarujejo pred takimi ekscesi in vnaprej povejo izdelovalcem SOFke, kaj se spodobi in kaj ne.

Je pa tudi res — česar Jonas še ne ve, ker mu še nisem utegnil povedati —, da nama bo Renderspace povrnil potne stroške in cestnine za pot Ljubljana—Portorož—Ljubljana. Za oba jih bodo nakazali meni, jaz pa Jonasu dam keš.

  • Share/Bookmark

Teleks 20Y After: Poročilo

Petek, 7. april 2006

DSC00211_2.jpg

*Z leve: Stojan, Luka, Aleš, Marcel, Marko na 20. obletnici UKA v Teleksu.*

Včeraj zvečer sem rekel približno takole: “Naše kolumne v Teleksu so kulturno-zgodovinski mit, ki smo ga perpetuirali mi sami. Iz njih smo tudi maksimalno potegnili za svoje medijske, akademske, poslovne, karkoli, kariere.

Naprimer jaz sem še pred koncem pisanja kolumen v rubriki Ura kulturne anatomije (ki je približno sovpadal z diplomo) dobil ponudbo za službo, ki je nisem mogel zavrniti. Božo Kovač, takratni glavni urednik Dela, me je v Teleksu opazil in me vprašal, ali bi se zaposlil v kulturni redakciji Dela. Predstavljajte si 25-letnega komparativista in francista (ki za nič na svetu ne bi hotel biti profesor francoščine), da mu služba pade tako rekoč v naročje? S čim hudiča bi se pa preživljal? Valjda sem sprejel. No, tri ali štiri leta sem imel štipendijo od Večera, ki pa jo je Delo vrnilo namesto mene. Nazaj v Maribor seveda ne bi šel.

Res je tudi, da je Božo Kovač oče od Ane, ki je bila takrat punca od Luka Novaka, in da me je poznal tudi po tej liniji. In še bolj je res, da je bil Lukov oče Andrej eminenten Delov novinar in urednik, tudi dopisnik z Bližnjega Vzhoda ter iz Pariza in Rima, in da je on bil tisti, ki je rekel Janku Lorenciju, takratnemu odgovornemu uredniku Teleksa — ta pa Stanetu Trbovcu, glavnemu, češ, moj sin in par njegovih nadobudnih prijateljev imajo veliko za povedat in bi radi pisali kolumne za Teleks: bi jih vzeli? Rečeno, storjeno.

Ni mi nerodno, da so nam kolumne v Teleksu, ki so nam pomagale pri nadaljnih korakih v karieri, na tak način padle z neba. Morda smo res bili *jeunesse dorée* — nekakšna poznosocialistična verzija francoske pop-soc oznake BCBG (“bé-sé-bé-žé”, bon chic, bon genre) za mularijo, ki jim v življenju ni hudega.

Na četrtkovi obletnici v Klubu Vale-Novak v Trgovini s konceptom — ki je bila v bistvu del serije njihovih pogovorov z večerjo pod skupnim naslovom “Kaj si imajo povedati…” — smo govoričili svašta. V bistvu je pa šlo samo za nostalgijo in nič drugega. Kaj smo imeli takrat skupnega? Razen tega, da smo bili Luka in jaz ter Aleš in Marcel (po parih) amigos para siempre, in da smo čutili izrazito generacijsko pripadnost, nas je v bistvu družil le naslov rubrike. Navsezadnje je to ugotovil že Aleš Debeljak en teden po štartu rubrike (3. aprila 1986), ko se nama je zaradi nestrinjanja z Lukovo štartno kolumno o Pirjevcu (in mojo o Venu Tauferju) v pismih bralcev javno odpovedal.

Danes nas druži veliko več kot takrat. Tudi naslov rubrike, ampak še zdaleč ne samo to.

Ali imajo naše kolumne z današnjega vidika kakšno publicistično vrednost — da ne rečem zgodovinsko? Po mojem ne. Morda so zanimive za kakšnega študenta ali magari doktoranta FDV, ki bi se mu ljubilo raziskovati fenomen kolumne kot novinarskega žanra od takrat naprej. Ker če je karkoli res, je res to, da smo si kolumne v Sloveniji izmislili mi. Kakršnekoli že smo pisali.

Posebni gostje na včerajšnjem večeru — namreč tisti, ki so bili za razliko od nas zelencev takrat že stari mački — so vedeli povedati, da naših kolumen “tako rekoč nihče” ni bral. Definitivno so jih brali naši sošolci s faksa in tudi profesorji, pa seveda prijatelji in starši in punce itd. Od širše javnosti pa so jih brali samo samo poklicni kulturniki, intelektualci, umetniki in maloštevilni naključni radovedneži.

Naše stare kolumne so v tem smislu podoben fenomen kot recimo slavni album od Velvet Underground z Warholovo banano, ki so ga do danes prodali v približno 300.000 izvodih — v 40 letih in po vsem svetu, da ne bo pomote! —, a je kljub temu postal ena najbolj legendarnih in najvplivnejših plat v zgodovini rocka.

Stane Trbovc nam je šele včeraj povedal, da so mu zaradi nas prali glavo na SZDL in CK ZKS. Kot je sam rekel, nam tega ni nikoli razlagal, ker naše kolumne niso bile najbolj “problematična” stvar, zaradi katere so mu prali glavo. Komunističnim nadzornikom tiska se očitno niso zdele “primerne”, nevarne pa tudi ne.

In mi dejansko nismo bili nevarni. Nismo bili pankerji, niti NSK-jevci, še manj novorevijaši. Nismo objavljali v Mladini, Tribuni ali na RŠ-u. Pisali smo o stvareh, ki do takrat še niso zašle v slovenski mainstream tisk. Stari prdci nas najbrž res niso štekali, kul pa se jim ziher nismo zdeli. Ampak to je bilo tudi vse.

Kakorkoli, moje 20 let stare kolumne v Teleksu se mi danes zdijo precej otročje oz. naivne, ne pa tudi zgrešene. Moti me tudi, da so napisane tako insidersko, kot da me dejansko ni brigalo, ali jih bo razumel še kdo drug razen nas šestih in še po trije na vsakega za dobro vago. Nerodno pa mi zaradi tega ni. Kolumnam se pozna, da sem jih napisal jaz — in v tem smislu so čisto dostojna in objavljiva “zgodnja dela”.

Včeraj zvečer nam je nehote uspel en majhen podvig. Za isto mizo sta namreč sedela Bernarda Jeklin, takratna direktorica Dela Revije, in Stane Trbovc, ki se ignorirata že 15 let. Trbovc je v nekem športnem komentarju baje nekoč sesul Zmaga Sagadina, to pa je Jeklinko tako razjezilo, da je v uvodniku v Jani Trbovca sesula nazaj. Od takrat je ni več pogledal, ona pa se tudi ni trudila. Tako je to šlo.

DSC00218.jpg

*Bernarda Jeklin in Marina Železnik, takratna — “naša prva in nepozabna” — tajnica Teleksa.*

Seveda nam pa je tudi godilo, da še nikoli na nobenem pogovoru v Klubu Vale-Novak ni bilo takšne mase folka. Vse je bilo rezervirano že od ponedeljka. Med padalci je vladala panika. Kolikor vem, smo nekako uslišali vse. Dali smo izjave za Val 202 in Pop TV. Fotografirali pa so nas tudi kot kakšnega Janšo ali Jankovića. (Namreč tisti mediji, ki pošljejo samo fotografa, poročajo pa na podlagi tega, kar je mogoče razbrati iz vabila.) Medtem pa je Jonas delal face.

06042006406.jpg

  • Share/Bookmark