Arhiv za 10. April 2006

Blogi, hobiji in časopisi

Ponedeljek, 10. april 2006

Po eni strani me veseli, da se je razširila fama, da imam na Jonasovi Rozini svoj blog — fama v tem smislu, da več ljudi zanj ve, kot pa ga bere —, po drugi pa imam s tem tudi probleme. Sreča v nesreči je, da to niso toliko moji osebni problemi, temveč bolj problemi blogov in interneta nasploh. Pa poglejmo.

Ljudi, ki so imeli dileme o profesionalnih identitetah, sem vedno rad podučeval, da je človek to, za kar je plačan. Marsikdo počne dve ali več stvari hkrati in se ima pri tem za tisto, kar ga po njegovem bolj definira ali na kar je bolj ponosen. A to so le pobožne želje, ki jih postavlja na laž materializem plačila.

V tem smislu obstaja dilema, ali se jaz osebno sploh lahko imam za blogerja, če pa za blog ne dobivam niti tolarja. Seveda kdaj v življenju naredim zastonj tudi kaj “službenega”, ni pa to moja navada. Ker da ne bo pomote: tu sploh ne gre za denar kot tak, za služenje denarja, temveč za to, da iz principa hočem biti vsaj simbolično plačan za to, kar delam, da lahko to vzamem kot del identitete. Če človek nekaj dela, pa za to ni plačan, potem se temu reče hobi. Proti konjičkom nimam nič, ne bi se pa z njimi preveč izpostavljal — še posebej, če gre za javno objavljene zadeve.

Zato je moj odnos do mojega bloga ambivalenten: rad ga objavljam, obenem pa se mi zdi tudi malo brez veze, ker zgleda kot nekakšen hobi in je za nameček še celo modni trend. In če česa nočem, potem nočem biti moden. To se mi zdi prepoceni.

Pripominjam, da sicer intenzivno — kolikor je pač v moji moči — delam na tem, da bloge institucionaliziram in komercializiram. Ko bo naloga enkrat opravljena, bo ta problem odpadel. Do nadaljnega pa te dileme ostajajo.

Skratka, z blogom se mi za zdaj ne ljubi preveč ukvarjati, ker zanj nisem plačan in ker ga temu primerno jemljem kot nekakšen hobi. Poleg tega mi zmanjkuje časa, ker imam obveznosti do klasičnih, zlasti tiskanih medijev, ki pa me po drugi strani plačujejo in do katerih čutim neizmerno hvaležnost za materialne aspekte svoje eksistence. Hecam se. Eden od hendikepov blogosfere je v tem, da na avtorje ne pritiska z roki za oddajo. Res je — kot nikoli ne pozabi pripomniti z zgroženostjo in zaničevanjem v glasu Jonas Žnidaršič —, da se tisk ukvarja s takimi “neumnostmi”, kakršne so prostori, tiskarna, papir, distribucija, remitenda itd. Ampak nekaj je še bolj res: sodelujočim v svetu medijev je treba konstantno viseti za vratom, da svoje delo opravijo do točno določenega roka! Brez časovne (re)presije v medijih ni korektno opravljenega dela.

Dejstvo je, da so po drugi strani blogi fantastična pogruntavščina. Prvič v zgodovini interneta se dogaja, da so uporabniki zares aktivni. Blogerji niso samo pragmatični (ali zdolgočaseni) lovci in nabiralci informacij ali sitnobni pisma-bralski komentatorji na forumih. Na paradoksalen način blogi vračajo pismenost v ta razuzdano vizualni svet, v katerem je pisava vedno bolj zreducirana na zasilno skribomanijo mesidžev in mailov.

No, ne delam si utvar, da bi ljudje zaradi blogov postali bolj pismeni — ali vsaj ne bolj funkcionalno pismeni. To bi bila približno ista iluzija, kot če je kdo verjel, da bodo ljudje z izumom pisalnih strojev in pozneje, v dobi računalnikov, z urejevalniki teksta in programi za risanje in grafično oblikovanje začeli množično postajati pisatelji in publicisti in likovni umetniki! Kot da ne bi bilo dovolj že to, da smo zdaj, ko imamo že skoraj vsi mobitele s fotoaparatki, po novem vsi fotografi!

Nekateri so nad blogi tako navdušeni, da jih vidijo kot nadomestilo za obstoječe medije ali že kar revolucijo v novinarstvu. To trditi je po mojem pretirano. Mediji so in bodo ostali uredniško dirigirani in fokusirani na teme, ki so po nekem družbenem konsenzu — cepljenem na medijski marketing — v danem času in prostoru dominantne in prominentne. Medije delajo in jih bodo delali ljudje, ki so po nekih bolj ali manj trdnih ali ohlapnih kriterijih profesionalci in so za to tudi plačani. Morda bo tisk nekega dne res izumrl — kar sicer dvomim —, vendar bo internet, ki ga bo eventualno izpodrinil, tudi v tem primeru moral sprejeti določene funkcionalne kriterije, ki veljajo že zdaj v tisku.

Problem tiska je v tem, da je v njem objavljenega vedno manj zanimivega branja — pa čeprav so to nemara relevantne informacije —, medtem ko ga je na internetu objavljenega vedno več. Aduti blogov so dostopnost, razpoložljivost, spontanost, neposrednost, aktualnost, zastonjskost, fleksibilnost. Toda to sámo po sebi še nič ne pomeni. To ni nič takega, česar tisk ne bi mogel prevzeti in se temu primerno funkcionalno in ekonomsko prestrukturirati. Toda blogi tudi brišejo mejo med zanimivim in relevantnim in so v tem smislu ena od pojavnih oblik vsesplošne družbene trivializacije in tabloidizacije.

Še večji problem tiska pa je plačljivost. Internet ne le krade tisku čas in pozornost bralcev, temveč tudi blokira njihov denar. Prva generacija ljudi, ki se jim informacije zdijo samoumevno zastonj — ali zastonj vsaj v tem smislu, da ne opazijo, kako in s čim jih plačujejo —, je pravkar odrasla. Plačljive informacije v stilu plačaj in odnesi (recimo časopis), se bodo vedno več ljudem kmalu zdele nekaj popolnoma absurdnega. Tudi zato so blogi neke vrste ekonomska adolescenca: njihovi privrženci so najštevilnejši ravno med tistimi, ki so prepričani, da informacije nič ne stanejo, in ki so še toliko naivni, da jih tudi sami zastonj dostavljajo.

Tako sem osebno še tem bolj razdvojen. Blogi me kot novotarija, ki ima z mojim žanrom kolumen veliko podobnosti — in za povrh morda še kakšno prednost, naprimer vizualne elemente ali časovno neomejeno pogostnost objavljanja — po eni strani nezadržno privlačijo, po drugi pa si kot star tiskovni rutiner ne morem kaj, da ne bi kljub temu še navijal za tisk.

Nisem dovolj pameten, da bi si znal predstavljati, kaj se bo iz vsega tega izcimilo. Če bi, bi že ta hip prestopil na internet za vedno in ne bi v tisku objavil več niti vrstice. Zdaj smo v prehodnem obdobju, ko so stvari najbolj privlačne, a tudi najbolj nejasne. Upam le, da bom rezultat — ali magari posledice — sprememb v naslednjih desetletjih še dočakal.

  • Share/Bookmark

… padla? … ubita?

Ponedeljek, 10. april 2006

100420064271.jpg

Kakšen naslov! Kaj takega!

Ko sem danes zjutraj to zagledal, sem se najprej ustrašil, da se je Boštjanu Videmšku in Juretu Erženu v Iraku kaj hudega zgodilo. Takšen, kot se je glasil, je bil naslov ravno prav irelevanten — namreč v tem smislu, da govori o dejstvu, da sta novinarja tam, ne pa o novicah samih — in belina na koncu naslovne vrstice je bila ravno prav dolga, da sem pomislil, da je nekdo iz uvidevnosti vrgel ven preveč šokanten konec stavka.

Seveda je lepo in prav, da Delo pošilja reporterje v Irak. Vprašanje je sicer, ali je smiselno, da jih pošilja ravno zdaj, ampak nič hudega. Samo da jih.

Tak naslov je smešen, je pa tudi razumljiv in žalosten. Očitno je pošiljanje reporterjev v oddaljena voljna žarišča nekaj tako neverjetnega, da je novica že sámo po sebi. No, čisto tako seveda ni. Uredniki (Dela) — še posebej tisti, ki to niso, ampak samo dežurajo ob nedeljah — pač nimajo več jasnih kriterijev, da je vsebina že sama po sebi najboljša reklama za časopis. Ne pa da si jo delajo s takimi absurdnimi naslovi.

  • Share/Bookmark

Zamenjali ste uro, zamenjajte vlado

Ponedeljek, 10. april 2006

Tole je prejšnji teden krožilo po italijanskih telefoninčkih. Pozneje so svoj mesidž pošiljali tudi Berlusconijevi privrženci, vendar mi ga ni uspelo prejeti. Očitno poznam samo “coglionije”.

Screen-0064.jpg

  • Share/Bookmark