Arhiv za 14. April 2006

Mediji v poboljševalnem zavodu

Petek, 14. april 2006

Ervinu Hladniku Milharčiču, kmalu ne več uredniku Sobotne priloge Dela, sem poslal sožalno-bodrilni mesidž in ga vprašal, s katerimi argumenti ga pravzaprav odstavljajo. Lakonično je odgovoril, da “ne izpolnjuje pogojev”.

Morda je to ugotovil Jak Koprivc, ki je po naročilu uredništva Dela izdelal evalvacijsko študijo časopisa? No, o dejanskih Jančičevih motivih za Ervinovo odstavitev lahko samo ugibamo — ampak drugače pa ste prav prebrali. Nekdanji trojni funkcionar se je iz predmeta konkretne kritike prelevil v subjekt konkretne kritike.

Izpolnjevati pogoje za uredniško ali novinarsko službo je dandanes enako lahko kot ne izpolnjevati. Še več! Izpolnjevati pogoje je enako težko kot ne izpolnjevati. Eno in drugo je izmenljivo. Lahko ja, lahko ne; težko ja, težko ne. Vse je vseeno.

Te krize ni zakrivila samo vlada, ki si je zadala cilj, da uredi razmere v medijih. Krivi so tudi mediji, ker se niso znali izboljšati sami in so s tem dali priložnost vladi, da jih poboljša po svoje.

Ta kriza bo še trajala in trajala. Ko bo za to vlado prišla naslednja — kdaj se bo to zgodilo, je seveda odvisno tudi od stopnje odpornosti in uporništva medijev —, bo medije hotela preurediti nazaj v bolj ali manj prvotno stanje. In tako naprej. Kdaj pa bo stanje normalno?

Med seboj tradicionalno skregani mediji bi v tem trenutku morali držati skupaj in složno nastopiti proti vladni medijski politiki. Toda ta kriza je tako kritična, da najbrž tudi to ni možno. Ne gre za to, da mediji ne bi mogli preseči normalnih konkurenčnih antagonizmov na kolikor-toliko svobodnem trgu. Problem je v tem, da je vlada v dva najmočnejša medija (Delo in RTVS) infiltrirala trojanske konje (oziroma jih še bo), do katerih kolegi iz drugih medijev gojijo tako intenzivno averzijo, da solidarnostna identifikacija preprosto ne bo mogoča.

Ne mislim, da so ljudje, ki so jih že ali jih še bodo nastavili, profesionalno nesposobni in politično neprimerni za svoje funkcije. (No, razen Slivnika.) Hudo je to — in tudi najbolj perfidno s strani vlade —, da s tem razpada že tako ali tako nikoli trdna koalicija medijev samih, medijev kot sedme sile in watchdoga demokracije. Nasprotnika najbolj učinkovito onesposobiš tako, da v njegovih vrstah zaseješ razdor.

Problem je tudi v tem, da nihče ni brez greha. Ne vemo točno, na podlagi kakšnih argumentov so odžagali Darjana Koširja, prejšnjega odgovornega urednika Dela — razen da je bil politično neprimeren. Toda on je bil tudi profesionalno neprimeren. Navsezadnje je tudi on kadroval po kriterijih politične (ne)primernosti. Če se kdo še spomni, je bila njegova prva poteza — ampak res čisto prva-prva — odstavitev Janka Lorencija, takratnega urednika Sobotne.

Peter Jančič, sedanji odgovorni, se je novemu predsedniku uprave zdel očitno politično primernejši. Toda četudi dopustimo možnost, da z odgovornim urednikom, ki se zdi politično primeren tudi in celo samemu predsedniku vlade, vsaj načeloma ni nič narobe, je takšno nastavljanje urednikov — in takih urednikov — precej katastrofično. Kakšna hipoteka za ubogega Jančiča (ki se mi je od daleč vedno zdel fejst fant), da se pusti nastaviti Slivniku za odgovornega urednika Dela! Namesto da bi se veselil enega največjih dosežkov, ki jih lahko človek doseže v okviru medijske kariere v Sloveniji, se ga mora sramovati.

Grozno je to, da bi Jančič morda bil tudi profesionalno primeren za to funkcijo. Toda ta hipoteka mu je te kompetence odvzela. Nihče mu ne verjame, da so poteze, ki jih vleče, avtonomne in samostojne. Izgubil je vso avtoriteto. Njegovi podrejeni nočejo imeti z njim nič opraviti in se z njim sploh ne pogovarjajo. Hotel je biti urednik, hoteli so ga imeti za urednika — zdaj pa naj bo in naj ga imajo!

Enako se bo godilo tudi Jožetu Možini, predlaganemu kandidatu za direktorja Televizije Slovenija. Obsojanje ali vsaj v nič devanje ljudi vnaprej, s premalo argumentiranimi in veljavnimi mnenji o njih na podlagi doslejšnjih referenc ali celo predsodkov, je žal slovenski nacionalni šport tudi v novinarstvu. To ni prav. In vendar prihaja Možina s še hujšo hipoteko kot Jančič. Prozorno in nespametno je na programsko čelo javne televizije nastaviti človeka, ki se je sicer čisto legitimno in kvalitetno ukvarjal z izkopavanjem domobranskih kosti (in ki so ga nenazadnje z notranjega ministrstva ekskluzivno obvestili o ovadbi zoper inkriminiranca, ki takrat še sploh ni vedel, da bo ovaden).

Absurdno je, da oblast forsira ljudi, o katerih vrabci čivkajo, da so ji všečni, in da pri tem še računa na to, da bo med novinarji in uredniki in pred javnostjo izpadla poštena, nepristranska in dobronamerna!

To se lahko pripeti tudi Vinku Vasletu, kandidatu za direktorja Radia Slovenija. In da ne bo pomote: Vaščija cenim in se mi zdi dobra rešitev za Radio. Toda ravno zato mu ne privoščim, da bi mu po nepotrebnem — zaradi nesprejemljivega političnega backupa, brez katerega se človek na odgovornem položaju v javnem mediju še sprdniti ne more! —, padala nedvomna profesionalna kredibilnost.

Se opravičujem, tu se mi je nekaj neprimernega zapisalo. (Vidite, kako hitro nehote nasedamo zvitim vladnim planom glede poboljševanja medijev?) Napisal sem, da je Vasle dobra rešitev za Radio. Toda kdo vendar pravi, da je Radio treba rešiti? Kaj je (bilo) narobe z Miho Lamprehtom? Po mojem in po mnenju mnogih nič — ali vsaj skoraj nič oziroma nič bistvenega. Nihče ni nezmotljiv. Morda bi Lampreht res lahko koga zamenjal, četudi je po drugi strani res, da je imel zaradi prejšnjega sveta RTV zvezane roke.

Ponavljam: nihče ni brez greha. Toda kriza slovenskih medijev se ne razrašča do neslutenih razsežnosti zato, ker nihče ni brez greha. Razrašča se zato, ker je vsak greh političen. Vsaka napaka, ki jo mediji hote ali nehote, vede ali nevede zagrešijo, izpade v očeh vlade politični greh. Oblast seveda ne more gledati na medije z drugačnimi očmi kot s političnimi. Njena pravica je, da gleda. Ni pa njena pravica, da jih obravnava kot nekakšne gojence v poboljševalnem zavodu. Ker če imajo mediji na glavi kakšen greh, je to kvečjemu ta, da ne izpolnjujejo dovolj vestno svoje dolžnosti, da se izboljšujejo sami.

  • Share/Bookmark