Arhiv za 19. April 2006

2. pismo, Bernarda Marku: Pri sedemdesetih smo srednjega spola (5. 4.)

Sreda, 19. april 2006

Dragi Marko!

He, he. Pišem pismo. Mislim, da sem zadnje pismo napisala pred približno dvajsetimi leti in sem precej iz vaje. Je pa hecno.

Zadnja pisma je prejemal moj marinaio, daleč za sedmimi vodami. A pisanje na ladjo je delikatna in netipična reč, podobno kot pisanje v zapor ali vojaku na fronto. Vsak stavek moraš zelo premisliti, da bo izpolnil poslanstvo. Zato ne pišeš spontano in kar povprek, temveč premišljeno. Ustvariti hočeš vtis.

In ne pravite mi, da tudi pisma na tej strani pod kožo niso poza. Seveda so, le da vas večina to za živo glavo noče priznati. Jaz priznam, evo.

Moj moški princip, ki ga omenjate proti koncu pisma, je bil seveda že nekajkrat na hudi preskušnji. Najhujša je povezana prav z dogodki pred dvajsetimi leti.

Moj marinaio je bil big boss na tovornih ladjah Splošne plovbe in sem nekajkrat plula z njim. Ste že pluli na tovorni ladji? Najbrž niste. Če pa bi, ne bi zdržali več kot dan ali dva in bi po tistem magari odplavali na kopno, ker ste mnogo preveč metro deček, da bi tisto hoteli prenašati. Povsod grozen, grob pleh, nanj se spomnim, če zagledam na fotografijah ukrajinskega Juščenka. Povsod grozni jedki duhovi po mazilih, strojnih oljih, barvilih, lakih, soli in tovoru. Povsod ovire in grožnje, da telebneš in se poškoduješ. Kakšen popoln moški princip! Stara zdelana tovorna ladja je bolj moški princip kot testisi ali formula ena ali angleška nogometna liga in ženska v njem nima početi drugega, kot da je za zgago.

Sicer pa sem se o tem, da nisem čisto moški, prvič prepričala nekoč davno v Barceloni, ko se je v oddaljenem kotičku pristanišča osamljeno zibala replika Kolumbove Sante Marie. Zgodba je stara in prežvečena, a jo moram obnoviti. Bil je viharen pozni večer in tista lupinica je bila tako majhna in ranljiva, no, pozneje se je menda potopila in ne vem, če so sploh zgradili novo, da me je kar stiskalo pri srcu. Na tisti drekec-pekec se je pred petsto leti zgnetlo osemnajst ali koliko že norih dedcev, dvignilo so sidro (če je takrat sploh že bilo) in so odpluli na odprto morje, v čisti, grozeči nič, ker so upali in verjeli, da je na drugi strani niča nekakšna Indija Koromandija. Marko, dragec, niti ene same samcate normalne ženske, ne samo slovenske, ne spravite za vse na svetu na kaj takega. Nikoli. Ni šanse. Spet totalen moški princip. Sem ženska, sem. Čeprav z mnogimi hormonskimi spodrsljaji.

Seveda pa s tem nočem reči, da so moški principi samo stare tovorne ladje in Kolumbove lupinice. Moških ali pretežno moških principov je še veliko. Konec koncev je zame v nekem smislu moški princip tudi dejstvo, da nekdo v razmeroma kratkem času času pošlje 1552 mailov, dobi 2163 mailov, v letu dni prečveka po mobitelu 265 ur, pošlje 4000 mesidžev in jih prejme najmanj 3000. Tudi zame je ta podatek v bistvu grozen, čeprav je na prvi pogled povezovanje moškega in čvekov nelogično. Čveki naj bi bili pretežno ženski princip. A zdi se mi, da tu ne gre toliko za čvek sam po sebi, ampak za nenehno fascinacijo s tehnološkimi čudesi, ki pa je kljub mnogim izjemam po mojem tudi bliže moškim.

Vi prav slovite po teh fascinacijah. Spominjam se vaših davnih kolumen, ko ste prišli na okus in ste se blaženo igračkali z vsem najnovejšim, kar je tedaj prihajalo iz Silicijeve doline in iz podobnih destinacij. Z mobiteli in računalniki in podobnimi strašnimi revolucionarnimi novostmi. Kakšna strast. Kakšna predanost in občudovanje.

Jaz pa, vidite, medtem, ki vi pišete mesidže, rajši poslušam kose, ki so se pravkar spravili k delu in na robovih streh v mojem naselju zjutraj in zvečer prepevajo svoje arije. Seveda vsi ne pojejo enako in so tudi različno talentirani. Nekateri pa so resnično pravi virtuozi in tiste melodije so prav zanimivo strukturirane. Če bi se sodobni slovenski skladatelji vsaj vsak april v letu hodili navdihovat h kosom na robovih naših streh, se zagotovo ne bi dogajalo, da bi na koncertih sodobne slovenske glasbe v dvorani sedelo kakih deset ali petnajst poslušalcev. Vem, kaj govorim, ker je tudi naša družinska Sveta trojica godla sodobno slovensko glasbo redno pred polpraznimi dvoranami, čeprav smo zbobnali na koncerte čisto vse sorodstvo, ki smo se ga domislili.

Ima pa poslušanje kosov v sebi skrite nevarnosti. Podobno, kot če vsake kvatre enkrat obstojiš pozno zvečer na obali Koseškega bajerja in občuduješ kake izjemne svetlobe, ki se izlegajo izpod nevihtnih oblakov. Ljudje, ki hodijo mimo tebe, v glavnem presodijo, da nisi čisto pri sebi, ker jih kosi in oblaki absolutno ne zanimajo. In gorje, če poln najčistejše vznesenosti mimoidočemu neprevidno blekneš še, ali ni to lepo ali kaj podobnega. Za hipec bo zastal in se ti strmo in ogorčeno zazrl v oči s pogledom, kot da si mu pravkar ubil mater in po tistem še tebe mine vse veselje.

Predvsem pa me strašno veseli, da ste zaljubljeni in vas to dejstvo povezuje z mojimi kosi. Lepo je, če svojo žensko stodvajsetprocentno razvajate, ampak v trgovino naj pa le kdaj gre. Prvič se žensk ne sme poleniti, ker jih je pozneje skoraj nemogoče odleniti in moški to krčevito obžaluje. In kaj naj takša (domnevam) seksi in vitalna punca počne z docela izmozganim Markotom v permanentnem intelektualnem stresu? Moški mora imeti za ljubezen res veliko časa. Ampak mora biti tudi primerno spočit, mislite na to.

Na vašem mestu bi tudi šestnajstletnico kdaj nagnala pomivat posodo ali počistit stanovanje, a ker s tem posegam v vaše najglobjo intimo, v človeške pravice in spoštujem zasebnost, sem že tiho kot miška.

No, davčna vihra je na srečo zdaj že nekaj časa v kraju, se mi pa dozdeva, da jo je pol zakuhal politika, pol pa mediji. Televizija Slovenija je na primer v silni želji po koristnosti in pomembnosti vsak večer po poročilih postavila pred kamere čedno miško v roza puloverju (morda je bil pulover bolj pink kot roza, malo mi je že ušlo iz spomina) in nam je bila z vsakič svežim tehtnim nasvetom na videz v pomoč, v resnici pa je soustvarjala mega psihozo, iz katere se zdaj počasi kopljemo vsi, tudi vi. Res zadnji čas, da nam Granda ustoliči novo TV moštvo. Bolj od superstrokovnih pojasnil, ki jih itak nismo kaj dosti kapirali, bi ljudstvu pomagala vsak večer ena zdravamarija. Pa drugo leto.

Vaša vdana Bernarda

PS: Tole z mojim spolom je najbrž treba doreči. Vsaka babnica pri sedemdesetih je v resnici že dolgo srednjega spola. In najbrž vsak povprečen dedec tudi. Boste že videli. Ampak vi imate dotlej še veliko časa.

  • Share/Bookmark

1. pismo, Marko Bernardi: Mislit je težje kot delat (4. 4.)

Sreda, 19. april 2006

Draga Bernarda,

kot kavalir vam nisem mogel reči ne, ko ste me prosili, naj jaz začnem najino korespondenco. Mi je pa jasno, da jo boste bolje odnesli od mene, ki moram napisati prvo pismo. Začeti je najtežje — še posebej, če je človek v takem permanentnem intelektualnem stresu kot jaz te dni in vedno bolj.

Glavo imam tako polno vsega, da ne vem, kje bi se sploh lotil svojih misli. Oddajanje davčnega obračuna in dohodnine prejšnji teden me je dobesedno izmozgalo. Seveda je vse to opravilo računovodsko-svetovalno podjetje, toda še vedno sem jim sam moral dostaviti več stvarnih, dokumentiranih informacij, kot sem jih običajno zmožen sprocesirati v treh mesecih. Na službenem področju resda napišem le eno kolumno na teden in tu in tam en blog (in zdaj spet eno pismo), kar je za stare rutinerje še najmanj obremenjujoče. Zraven pa se vendale ukvarjam še s kupom drugih projektov, na katerih sicer ni skoraj nič dela, me pa tem bolj miselno okupirajo. In če mene nekaj miselno okupira, potem se mi zdi, da mi zmanjkuje časa. Mislit je težje kot delat. Še več: komur je mislit služba, opravlja v bistvu dvojno delo. Včasih se mi recimo zdi, kot da je recimo tudi Jonas moja služba. Rad bi pogosteje z njim chatal ali posedal za njegovim računalnikom, pa mi ne znese. Nimam časa. Za nič nimam časa, čeprav je časa kao na pretek. Samo kadar poležavam na kavču ali grem v kino ali pa grem s prijatelji na pivo — naš ponedeljkov štamtiš v Žmaucu —, imam res občutek, kot da nisem v službi. Ampak to je tako redko!

Ugotavljam, da sem od 31. maja lani — ko sem dobil sedanji računalnik — do danes poslal 1552 mailov in jih 2163 dobil. V enem letu sem prečvekal 265 ur po mobitelu. V istem času sem poslal po mojem kakšnih 4000 mesidžev in jih najmanj 3000 tudi prejel. Sigurno nisem najhujši komunikator na svetu, ampak a ni ta podatek v bistvu grozen? Seveda sem se moral vse to in to zmeniti, ampak vseeno!

Ko sva bila zadnjič na soku, mi je bilo najbolj všeč, ko ste rekli, da vam grejo ljudje na živce. Meni tudi, ampak jaz ne znam biti sam. Pride to z leti, da si človek zna priznati, da mu grejo ljudje na živce, in da zna biti sam? In ali je to ljudomrzništvo — nedvomno v svoji najžlahtnejši obliki, o tem sploh ne dvomim — edina varianta, kako izklopiti človeško okolico? Nisem tak ljubitelj ljudi, kot bi lahko sodili po frekvenci mojih stikov. Ne vidim pa drugega načina, da bi zreduciral komuniciranje na razumnejšo mero, kot da bi se pripravil do tega, da bi mi šli ljudje pač malo bolj na živce.

Ali pa bi si moral naprtiti malo več konkretnega dela?

Še dobro, da sem po naravi flegmatičen, da se mi ne zmeša od vseh teh obveznosti, neobveznosti in brezveznosti. Koliko dela je v stanovanju, pa čeprav čistilka kar redno prihaja! Včasih se počutim kot kakšna totalno zmedena gospodinja, ki vse pozablja ali na vse preveč misli ali pa vedno kupi preveč ali premalo. Pa hčerka! Kakšna psihološka napetost je biti samohranilec šestnajstletne hčerke — in to neglede na njeno pridnost, srečo in uspešnost v šoli (in neglede na intenzivnost mojega angažmaja v zvezi s tem)!

Srečna okoliščina je, da sem zelo zaljubljen. Saj najbrž sami veste, kako zahtevne ste ženske. Še posebej tiste, ki se zavedajo, da si vso to pozornost tudi zares zaslužijo, in ki imajo take moške, ki jih že od vsega začetka 120-procentno razvajajo. Tu ni konca! Za ljubezen je potrebno imeti čas. Veliko časa. Seveda pa je ljubezen ena redkih stvari v življenju, za katero se čas najde sam od sebe, tudi če ga nimaš — in po nekem čudežu, ki se dogaja le v tem stanju, tudi čas za vse drugo.

Za nameček pa sem se včeraj tudi odločil — po zaslugi transakcijsko inteligentnejših prijateljev (in resda na šele po tretjem pivu) —, da bom kupil stanovanje. Poln kufer imam tega, da že deseti mesec mečem stran dobrih dvesto jurjev za podnajemniško stanovanje, od katerega pa ni druge koristi kot streha nad glavo zame in za hčerko. Včeraj sem končno sprevidel, da v dani situaciji — ki se mi je do zdaj zdela neprimerna za te vrste shopping — še zdaleč ni nemogoče kupiti stanovanja. Vse to zdaj premlevam in se pripravljam na preliminarne poteze. To ni projekt, ki bi ga človek uresničil čez noč, kar pa je zame še tem huje. Jaz bi vse kupil takoj, če bi mogel. Prideš, izbereš, plačaš, odneseš. Kupovati nekaj tako dolgo — pa čeprav gre za 300.000 evrov — mora biti zelo frustrirajoče. Sam sem recimo ponosen, da mi je lani jeseni uspelo kupiti avto v natanko štirih (delovnih) dneh, pri čemer en dan pred začetkom procesa nisem še niti razmišljal, da bi ga kupil! Ne samo avto, tudi nakup je bil čisto v mojem stilu!

V vaši Jani — in naj mi Melita in Vinko ne zamerita, da jo še vedno bolj asociram z vami kot pa s komerkoli drugim — sem danes prebral intervju z ministrom Zverom. Ne morem si kaj, da mi ta človek ne bi bil že od začetka simpatičen iz čisto trivialnega razloga, da se je rodil dva dni pred mano. No, všeč mi je bila njegova izjava v zvezi z Manco: “Čutim, da ljudje včasih mislijo tako [da bi moral biti strožji s hčerko]. A mnogi tudi razumejo, da nimam pravice do tega. Ne glede na to, ali mi bo njeno početje prineslo politično škodo, nimam pravice razmišljati o tej dimenziji. Vrgla se je v vodo in sedaj naj plava. Sama je to hotela. Po drugi strani pa se mi smili, ko tako pritiskajo nanjo. Včasih tudi zajoka. In takrat trpim z njo.”

Končno enkrat ena pametna in predvsem človeška izjava iz ust nekega politika! Kako redko to slišimo! Še posebej zato, ker sem njegovo tamalo v kolumni sesul tudi jaz.

Ko sva se dogovarjala za te epistole, ste mi namignili, naj se vživim v to, da si dopisujem z moškim — češ, vi da pa res ne razmišljate po babje. Temu sem se sicer od srca nasmejal, a ne zato, ker bi se mi prošnja zdela čudna ali ker je ne bi mogel izpolniti. Toliko vas pa že poznam, da mi je jasen vaš način razmišljanja. Ali človeka določa njegov spol? Seveda ga — in še dobro, da ga. Toda spol je lahko tudi omejitev, če gre za stereotipe v tem smislu, kako (naj) razmišljajo eni in drugi. Zato sem prepričan, da človek v abstraktnem pomenu te besede nima spola. Če je človek pameten ali neumen, je vseeno, ali je moški ali ženska. Ne pišem vam kot moški — in seveda, biologiji na ljubo, še tem manj kot ženska —, in temu primerno mi boste tudi odgovarjali.

Toliko za začetek.

Vaš Marko

  • Share/Bookmark

Draga Bernarda / Dragi Marko

Sreda, 19. april 2006

Po Dnevnikovi inicialni seriji pisem med Manco Košir in mano (december 2005—februar 2006) ter nadaljevanju med Manco in Matjažem Gantarjem (marec—april 2006) se sobotna korespondenca v prilogi Zelena pika od zadnjega vikenda nadaljuje med Bernardo Jeklin in mano.

V dogovoru z gospo Bernardo (in [Dnevnikom](http://www.dnevnik.si/si/default.asp)) bom najina pisma po objavi v časopisu objavljal tudi na *O, moj Blogu!* v kategorijah Pisma in Bernarda.

Pisma bodo prav tako objavljana na Rozininih [*Pismih > Dragi, Draga*](http://www.rozina.si/pisma/).

S Koširjevo in Gantarjem smo se dogovorili tudi za objavo njunih pisem na *Pismih*, vendar nama še nista dostavila materialov. Coming soon.

  • Share/Bookmark

Tole samo v vednost!

Sreda, 19. april 2006

Picture 2.jpg

  • Share/Bookmark