1. pismo, Marko Bernardi: Mislit je težje kot delat (4. 4.)

Sreda, 19. april 2006

Draga Bernarda,

kot kavalir vam nisem mogel reči ne, ko ste me prosili, naj jaz začnem najino korespondenco. Mi je pa jasno, da jo boste bolje odnesli od mene, ki moram napisati prvo pismo. Začeti je najtežje — še posebej, če je človek v takem permanentnem intelektualnem stresu kot jaz te dni in vedno bolj.

Glavo imam tako polno vsega, da ne vem, kje bi se sploh lotil svojih misli. Oddajanje davčnega obračuna in dohodnine prejšnji teden me je dobesedno izmozgalo. Seveda je vse to opravilo računovodsko-svetovalno podjetje, toda še vedno sem jim sam moral dostaviti več stvarnih, dokumentiranih informacij, kot sem jih običajno zmožen sprocesirati v treh mesecih. Na službenem področju resda napišem le eno kolumno na teden in tu in tam en blog (in zdaj spet eno pismo), kar je za stare rutinerje še najmanj obremenjujoče. Zraven pa se vendale ukvarjam še s kupom drugih projektov, na katerih sicer ni skoraj nič dela, me pa tem bolj miselno okupirajo. In če mene nekaj miselno okupira, potem se mi zdi, da mi zmanjkuje časa. Mislit je težje kot delat. Še več: komur je mislit služba, opravlja v bistvu dvojno delo. Včasih se mi recimo zdi, kot da je recimo tudi Jonas moja služba. Rad bi pogosteje z njim chatal ali posedal za njegovim računalnikom, pa mi ne znese. Nimam časa. Za nič nimam časa, čeprav je časa kao na pretek. Samo kadar poležavam na kavču ali grem v kino ali pa grem s prijatelji na pivo — naš ponedeljkov štamtiš v Žmaucu —, imam res občutek, kot da nisem v službi. Ampak to je tako redko!

Ugotavljam, da sem od 31. maja lani — ko sem dobil sedanji računalnik — do danes poslal 1552 mailov in jih 2163 dobil. V enem letu sem prečvekal 265 ur po mobitelu. V istem času sem poslal po mojem kakšnih 4000 mesidžev in jih najmanj 3000 tudi prejel. Sigurno nisem najhujši komunikator na svetu, ampak a ni ta podatek v bistvu grozen? Seveda sem se moral vse to in to zmeniti, ampak vseeno!

Ko sva bila zadnjič na soku, mi je bilo najbolj všeč, ko ste rekli, da vam grejo ljudje na živce. Meni tudi, ampak jaz ne znam biti sam. Pride to z leti, da si človek zna priznati, da mu grejo ljudje na živce, in da zna biti sam? In ali je to ljudomrzništvo — nedvomno v svoji najžlahtnejši obliki, o tem sploh ne dvomim — edina varianta, kako izklopiti človeško okolico? Nisem tak ljubitelj ljudi, kot bi lahko sodili po frekvenci mojih stikov. Ne vidim pa drugega načina, da bi zreduciral komuniciranje na razumnejšo mero, kot da bi se pripravil do tega, da bi mi šli ljudje pač malo bolj na živce.

Ali pa bi si moral naprtiti malo več konkretnega dela?

Še dobro, da sem po naravi flegmatičen, da se mi ne zmeša od vseh teh obveznosti, neobveznosti in brezveznosti. Koliko dela je v stanovanju, pa čeprav čistilka kar redno prihaja! Včasih se počutim kot kakšna totalno zmedena gospodinja, ki vse pozablja ali na vse preveč misli ali pa vedno kupi preveč ali premalo. Pa hčerka! Kakšna psihološka napetost je biti samohranilec šestnajstletne hčerke — in to neglede na njeno pridnost, srečo in uspešnost v šoli (in neglede na intenzivnost mojega angažmaja v zvezi s tem)!

Srečna okoliščina je, da sem zelo zaljubljen. Saj najbrž sami veste, kako zahtevne ste ženske. Še posebej tiste, ki se zavedajo, da si vso to pozornost tudi zares zaslužijo, in ki imajo take moške, ki jih že od vsega začetka 120-procentno razvajajo. Tu ni konca! Za ljubezen je potrebno imeti čas. Veliko časa. Seveda pa je ljubezen ena redkih stvari v življenju, za katero se čas najde sam od sebe, tudi če ga nimaš — in po nekem čudežu, ki se dogaja le v tem stanju, tudi čas za vse drugo.

Za nameček pa sem se včeraj tudi odločil — po zaslugi transakcijsko inteligentnejših prijateljev (in resda na šele po tretjem pivu) —, da bom kupil stanovanje. Poln kufer imam tega, da že deseti mesec mečem stran dobrih dvesto jurjev za podnajemniško stanovanje, od katerega pa ni druge koristi kot streha nad glavo zame in za hčerko. Včeraj sem končno sprevidel, da v dani situaciji — ki se mi je do zdaj zdela neprimerna za te vrste shopping — še zdaleč ni nemogoče kupiti stanovanja. Vse to zdaj premlevam in se pripravljam na preliminarne poteze. To ni projekt, ki bi ga človek uresničil čez noč, kar pa je zame še tem huje. Jaz bi vse kupil takoj, če bi mogel. Prideš, izbereš, plačaš, odneseš. Kupovati nekaj tako dolgo — pa čeprav gre za 300.000 evrov — mora biti zelo frustrirajoče. Sam sem recimo ponosen, da mi je lani jeseni uspelo kupiti avto v natanko štirih (delovnih) dneh, pri čemer en dan pred začetkom procesa nisem še niti razmišljal, da bi ga kupil! Ne samo avto, tudi nakup je bil čisto v mojem stilu!

V vaši Jani — in naj mi Melita in Vinko ne zamerita, da jo še vedno bolj asociram z vami kot pa s komerkoli drugim — sem danes prebral intervju z ministrom Zverom. Ne morem si kaj, da mi ta človek ne bi bil že od začetka simpatičen iz čisto trivialnega razloga, da se je rodil dva dni pred mano. No, všeč mi je bila njegova izjava v zvezi z Manco: “Čutim, da ljudje včasih mislijo tako [da bi moral biti strožji s hčerko]. A mnogi tudi razumejo, da nimam pravice do tega. Ne glede na to, ali mi bo njeno početje prineslo politično škodo, nimam pravice razmišljati o tej dimenziji. Vrgla se je v vodo in sedaj naj plava. Sama je to hotela. Po drugi strani pa se mi smili, ko tako pritiskajo nanjo. Včasih tudi zajoka. In takrat trpim z njo.”

Končno enkrat ena pametna in predvsem človeška izjava iz ust nekega politika! Kako redko to slišimo! Še posebej zato, ker sem njegovo tamalo v kolumni sesul tudi jaz.

Ko sva se dogovarjala za te epistole, ste mi namignili, naj se vživim v to, da si dopisujem z moškim — češ, vi da pa res ne razmišljate po babje. Temu sem se sicer od srca nasmejal, a ne zato, ker bi se mi prošnja zdela čudna ali ker je ne bi mogel izpolniti. Toliko vas pa že poznam, da mi je jasen vaš način razmišljanja. Ali človeka določa njegov spol? Seveda ga — in še dobro, da ga. Toda spol je lahko tudi omejitev, če gre za stereotipe v tem smislu, kako (naj) razmišljajo eni in drugi. Zato sem prepričan, da človek v abstraktnem pomenu te besede nima spola. Če je človek pameten ali neumen, je vseeno, ali je moški ali ženska. Ne pišem vam kot moški — in seveda, biologiji na ljubo, še tem manj kot ženska —, in temu primerno mi boste tudi odgovarjali.

Toliko za začetek.

Vaš Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 19. April, 2006 ob 19:43 v kategoriji Draga Bernarda, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.