2. pismo, Bernarda Marku: Pri sedemdesetih smo srednjega spola (5. 4.)

Sreda, 19. april 2006

Dragi Marko!

He, he. Pišem pismo. Mislim, da sem zadnje pismo napisala pred približno dvajsetimi leti in sem precej iz vaje. Je pa hecno.

Zadnja pisma je prejemal moj marinaio, daleč za sedmimi vodami. A pisanje na ladjo je delikatna in netipična reč, podobno kot pisanje v zapor ali vojaku na fronto. Vsak stavek moraš zelo premisliti, da bo izpolnil poslanstvo. Zato ne pišeš spontano in kar povprek, temveč premišljeno. Ustvariti hočeš vtis.

In ne pravite mi, da tudi pisma na tej strani pod kožo niso poza. Seveda so, le da vas večina to za živo glavo noče priznati. Jaz priznam, evo.

Moj moški princip, ki ga omenjate proti koncu pisma, je bil seveda že nekajkrat na hudi preskušnji. Najhujša je povezana prav z dogodki pred dvajsetimi leti.

Moj marinaio je bil big boss na tovornih ladjah Splošne plovbe in sem nekajkrat plula z njim. Ste že pluli na tovorni ladji? Najbrž niste. Če pa bi, ne bi zdržali več kot dan ali dva in bi po tistem magari odplavali na kopno, ker ste mnogo preveč metro deček, da bi tisto hoteli prenašati. Povsod grozen, grob pleh, nanj se spomnim, če zagledam na fotografijah ukrajinskega Juščenka. Povsod grozni jedki duhovi po mazilih, strojnih oljih, barvilih, lakih, soli in tovoru. Povsod ovire in grožnje, da telebneš in se poškoduješ. Kakšen popoln moški princip! Stara zdelana tovorna ladja je bolj moški princip kot testisi ali formula ena ali angleška nogometna liga in ženska v njem nima početi drugega, kot da je za zgago.

Sicer pa sem se o tem, da nisem čisto moški, prvič prepričala nekoč davno v Barceloni, ko se je v oddaljenem kotičku pristanišča osamljeno zibala replika Kolumbove Sante Marie. Zgodba je stara in prežvečena, a jo moram obnoviti. Bil je viharen pozni večer in tista lupinica je bila tako majhna in ranljiva, no, pozneje se je menda potopila in ne vem, če so sploh zgradili novo, da me je kar stiskalo pri srcu. Na tisti drekec-pekec se je pred petsto leti zgnetlo osemnajst ali koliko že norih dedcev, dvignilo so sidro (če je takrat sploh že bilo) in so odpluli na odprto morje, v čisti, grozeči nič, ker so upali in verjeli, da je na drugi strani niča nekakšna Indija Koromandija. Marko, dragec, niti ene same samcate normalne ženske, ne samo slovenske, ne spravite za vse na svetu na kaj takega. Nikoli. Ni šanse. Spet totalen moški princip. Sem ženska, sem. Čeprav z mnogimi hormonskimi spodrsljaji.

Seveda pa s tem nočem reči, da so moški principi samo stare tovorne ladje in Kolumbove lupinice. Moških ali pretežno moških principov je še veliko. Konec koncev je zame v nekem smislu moški princip tudi dejstvo, da nekdo v razmeroma kratkem času času pošlje 1552 mailov, dobi 2163 mailov, v letu dni prečveka po mobitelu 265 ur, pošlje 4000 mesidžev in jih prejme najmanj 3000. Tudi zame je ta podatek v bistvu grozen, čeprav je na prvi pogled povezovanje moškega in čvekov nelogično. Čveki naj bi bili pretežno ženski princip. A zdi se mi, da tu ne gre toliko za čvek sam po sebi, ampak za nenehno fascinacijo s tehnološkimi čudesi, ki pa je kljub mnogim izjemam po mojem tudi bliže moškim.

Vi prav slovite po teh fascinacijah. Spominjam se vaših davnih kolumen, ko ste prišli na okus in ste se blaženo igračkali z vsem najnovejšim, kar je tedaj prihajalo iz Silicijeve doline in iz podobnih destinacij. Z mobiteli in računalniki in podobnimi strašnimi revolucionarnimi novostmi. Kakšna strast. Kakšna predanost in občudovanje.

Jaz pa, vidite, medtem, ki vi pišete mesidže, rajši poslušam kose, ki so se pravkar spravili k delu in na robovih streh v mojem naselju zjutraj in zvečer prepevajo svoje arije. Seveda vsi ne pojejo enako in so tudi različno talentirani. Nekateri pa so resnično pravi virtuozi in tiste melodije so prav zanimivo strukturirane. Če bi se sodobni slovenski skladatelji vsaj vsak april v letu hodili navdihovat h kosom na robovih naših streh, se zagotovo ne bi dogajalo, da bi na koncertih sodobne slovenske glasbe v dvorani sedelo kakih deset ali petnajst poslušalcev. Vem, kaj govorim, ker je tudi naša družinska Sveta trojica godla sodobno slovensko glasbo redno pred polpraznimi dvoranami, čeprav smo zbobnali na koncerte čisto vse sorodstvo, ki smo se ga domislili.

Ima pa poslušanje kosov v sebi skrite nevarnosti. Podobno, kot če vsake kvatre enkrat obstojiš pozno zvečer na obali Koseškega bajerja in občuduješ kake izjemne svetlobe, ki se izlegajo izpod nevihtnih oblakov. Ljudje, ki hodijo mimo tebe, v glavnem presodijo, da nisi čisto pri sebi, ker jih kosi in oblaki absolutno ne zanimajo. In gorje, če poln najčistejše vznesenosti mimoidočemu neprevidno blekneš še, ali ni to lepo ali kaj podobnega. Za hipec bo zastal in se ti strmo in ogorčeno zazrl v oči s pogledom, kot da si mu pravkar ubil mater in po tistem še tebe mine vse veselje.

Predvsem pa me strašno veseli, da ste zaljubljeni in vas to dejstvo povezuje z mojimi kosi. Lepo je, če svojo žensko stodvajsetprocentno razvajate, ampak v trgovino naj pa le kdaj gre. Prvič se žensk ne sme poleniti, ker jih je pozneje skoraj nemogoče odleniti in moški to krčevito obžaluje. In kaj naj takša (domnevam) seksi in vitalna punca počne z docela izmozganim Markotom v permanentnem intelektualnem stresu? Moški mora imeti za ljubezen res veliko časa. Ampak mora biti tudi primerno spočit, mislite na to.

Na vašem mestu bi tudi šestnajstletnico kdaj nagnala pomivat posodo ali počistit stanovanje, a ker s tem posegam v vaše najglobjo intimo, v človeške pravice in spoštujem zasebnost, sem že tiho kot miška.

No, davčna vihra je na srečo zdaj že nekaj časa v kraju, se mi pa dozdeva, da jo je pol zakuhal politika, pol pa mediji. Televizija Slovenija je na primer v silni želji po koristnosti in pomembnosti vsak večer po poročilih postavila pred kamere čedno miško v roza puloverju (morda je bil pulover bolj pink kot roza, malo mi je že ušlo iz spomina) in nam je bila z vsakič svežim tehtnim nasvetom na videz v pomoč, v resnici pa je soustvarjala mega psihozo, iz katere se zdaj počasi kopljemo vsi, tudi vi. Res zadnji čas, da nam Granda ustoliči novo TV moštvo. Bolj od superstrokovnih pojasnil, ki jih itak nismo kaj dosti kapirali, bi ljudstvu pomagala vsak večer ena zdravamarija. Pa drugo leto.

Vaša vdana Bernarda

PS: Tole z mojim spolom je najbrž treba doreči. Vsaka babnica pri sedemdesetih je v resnici že dolgo srednjega spola. In najbrž vsak povprečen dedec tudi. Boste že videli. Ampak vi imate dotlej še veliko časa.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sreda, 19. April, 2006 ob 19:48 v kategoriji Draga Bernarda, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “2. pismo, Bernarda Marku: Pri sedemdesetih smo srednjega spola (5. 4.)”

  1. borut pravi:

    Ma come fanno i marinai

    a baciarsi tra di loro

    a rimanere veri uomini pero?

    Intorno al mondo senza amore

    come un pacco postale

    senza nessuno che gli chiede come va

    col cuore appresso a una donna

    una donna senza cuore

    chissa se ci pensano ancora, chissa.

    (Lucio Dalla, Ma coma fanno i marinai)

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.