Arhiv za 25. April 2006

4. pismo, Bernarda Marku: Kateri je pravi Marko? (11. 4.)

Torek, 25. april 2006

Dragi moj!

Jaz sentimentalna. Jaz materinska! Težko diham. Hlastam za zrakom. To je pa v resnici noro. S tem me pač nihče v življenju ni še nikoli obkladal.

A seveda ste zvit tič in natanko obvladate igrice s časom. Kdo se še spomni, kaj sva si pisala na tem mestu pred tednom dni? Teden dni je veliko časa. Hja, bodo rekli bralci, morda pa je res tako pisala? Kdo bi se po tolikšnem času spomnil? Morda je res sentimetalna, čas bi že bil. Stara je dovolj. A to je bil seveda zgolj vaš nizek udarec pod pasom. Ker sem vas nadrla. Res sem vas. Z užitkom in z razlogom. Niste se držali dogovora in odžrli ste mi krasen, sončen vikend. Kdo ve, kaj me je na njem čakalo? Morda poznojesenski ljubimec. Nikoli ne bom izvedela.

Nauk: ne odžirajte iz zanikrnije in po nepotrebnem starim gospem krasnih spomladanskih vikendov, na katerih bi utegnile spoznati zanimivega poznojesenskega gospoda.

A spomnili ste me na čudežno moč pozabljanja v času. Čas je fantastična radirka. Kako nanagloma nam zradira, kaj je kdo kdaj rekel. In pusti za sabo belo liso, v katero zdaj lahko vpišemo kaj novega. Kdo se spomni, kaj je v parlamentu izjavil Igor Bavčar 12. decembra 1993? Ali Borut Pahor 7. marca 1997. Ali Janez Janša tistega znamenitega torka v novembru 1999, ki bo zagotovo prišel v zgodovino? Ne spomnite se več, kajne, spoštovani bralci? Tudi vi se ne, dragi dopisovalec. In morda bi bilo najbolje, ko se nihče nikoli ne bi, kajti danes bi vsi ti fantje rekli nekaj čisto drugega, morda celo diametralno nasprotnega, kot so tedaj. In tudi razlagajo čiste druge reči, ker je spominska radirka pač pustila belo liso in so jo lahko izkoristili.

Ker je tu faktor radirke, se jim dozdeva, da so varni.

Pa niso. Ne, nimam v misli centralnih dosjejev Udbe v Beogradu, te mine vseh min. V mislih imam čisto preprosto, domačo minico. Ni edina, a se nanjo najbolj spoznam. Pravi se ji dokumentacija Dela in tam leži v precej zanikrnih in zdelanih belih ovitkih vse najbolj relevantno, kar je kdorkoli od njih in drugih pomembnih gospodov in gospa izjavil v času, ki nas tu zanima. Tu ni pomot, ni sprenevedanj, ni demantijev in ni obkladanja z lažnivci. Tu je suha, preprosta, že nekoliko porumenela resnica na ne najboljšem, a trpežnem papirju. Še pomnite, tovariši?

Zato bo najbrž prva prava bomba, ki bo kdajkoli počila pri nas, če bo seveda počila, raznesla dokumentacijo Dela in arhiv Televizije Slovenija. Čeprav je arhiv Dela priročnejši, ker le odpreš in bereš in se ti ni treba najprej ukvarjati s tehniko.

Morda bo seveda tudi zagorelo. Čeprav bodo potem napletali vse sorte, kdo in kaj je bilo krivo, da je pogorela stara dobra Črna vdova, bomo tisti s priročnejšimi možgani natanko vedeli. Črna vdova je pogorela, ker je bilo treba uničiti njen zgodovinski spomin.

Brrr, kakšne maligne misli. Greva k vedrejšim vsebinam.

Kaj pomeni, da vem, kaj vse si lahko privoščijo starejše ženske z mlajšimi moškimi? Dragi moj, jaz o tem pojma nimam. Mene mlajši moški v resnici niso nikoli zanimali. Še zdaj me v glavnem ne, s toleranco do petih ali šestih let minusa, da ne bom videti drobnjakarska. Vi, recimo, me kot moški sploh ne zanimate, me niste in me ne boste, čeprav ste takole na oko zagotovo eden najbolj čednih Slovencev, kar jih poznam. Ne rečem, da ne boste lepega dne zamikali moje hčere ali moje vnukinje; zame ste pač zgolj skupek (žal trenutno odrezanih) pšeničnih kodrov, čednega, gracilnega teleščka, pronicljivih misli in nasploh osvežilno urbanih parametrov neke skoraj legende, ki ji sploh ni treba še naprej peti slave, ker ima že brez tega o sebi čisto zadosti visoko mnenje. Vsaj videti je tako.

Naj sklenem: Mladi in mlajši so zame nek drug univerzum. Zanimiv, privlačen, a po drugi strani ravno prav oddaljen in tuj, da ne čutim nobene potrebe, da bi ga pobliže raziskovala. Vi ste v tem pogledu najbrž precej drugačnih misli in pogledov.

In zdaj k središčni temi. Si že manem dlani. Čutite, kako si jih? Vsaj žveplo na njih bi lahko zaduhali.

Na kratko in morda ne najbolj precizno povzemam: Grozovito vam gre na živce tako imenovana občečloveška radovednost v zvezi z vami. Natanko ste presodili in določili, kaj bi ljudje o vas “morali” vedeti in kaj jih sploh ne briga. Sodite, da ste vi merilo svoje podobe v očeh drugih in edini pristojni, da določate meje svoje življenjske haciende in sobe v njej, ki so na ogled javnosti. Nekako tako kot sprehod po Beli hiši: občutek imaš, da te vodijo povsod, pa ti obenem skrijejo vse najbolj bistveno. Kriterije o tem hočete izključno zase. Govorite o jedrnih ter sekundarnih informacijah, povezanih z vami. Zelo ste videti ogorčeni. Sintagme rumeni tisk se seveda skrbno izogibate, ciljate pa naravnost tja.

Nič ne bo.

Nič ne bo tudi z zelo prežvečenim nakladanjem o tem, kdo in zakaj je javna oseba in kdo to ni, kaj je javnim osebam odvzeto, za kaj so prikrajšane in podobno.

Marko Crnkovič namreč ni eden. Marka Crnkoviča sta dva. Kateri Marko je pravi, nima smisla špekulirati, najbrž sta relevantna oba.

Vi ves čas govorite le o enem Marku. O sebi. O subjektivnem Marku, o jazu. Tako, kot ga vidite, otipate, razumete, premišljate vi sami. Kot se doživljate v ogledalu in v svoji zavesti. Nič pa vas ne zanima drugi Marko Crnkovič. Tisti, ki ni subjekt, ampak objekt, če že hočete. Ki ga imamo mi. Ki je naš, ki je javna last. Anonimci, ki potujejo skozi življenje neopazno, imajo vsaj en privilegij. Ogromno subjektivnega jaza in skoraj nič objektivnega. Niso razcepljene osebe. Ker nikogar ne zanimajo.

Vi ste se tako močno zarezali v ta naš prostor, v ta naš svet, v ta sejem ničevosti, da je ta drugi Marko, ki je last javnosti, narasel v pravi balon. In takšni pisani baloni so pač nekaj, kar je treba nenehno ogledovati, se o tem spraševati, si o njem pripovedovati zgodbe, prave in izmišljene, ker je balon pač tu, ker je lepih, zanimivih barv, ker nam buri domišljijo in ker hrepenimo, da bi se tudi sami nekega dne spremenili v pisane balone in odpluli visoko iz banalnega sveta, pod oblake, v sanjarije drugih.

Nobene pravice nimate odrekati balonu njegovo balonasto vsebino, videz in funkcijo in tega v resnici tudi ne morete. To veste zelo dobro in v to, v tega drugega Marka, se nima smisla zaganjati.

Nič novega vam nisem napisala. A je takšne samogovore, kakršni so tile, vselej zanimivo prebirati, posebej če jih bralcu zavijete v sofisticirano, privlačno embalažo. In v tem ste seveda velik mojster.

Poza pa je beseda, ki sva jo medtem že grdo znucala.

Niti ene več o njej. Velja?

Vaša vdana

Bernarda

  • Share/Bookmark

3. pismo, Marko Bernardi: Sam sebi PR svetovalec (10. 4.)

Torek, 25. april 2006

Draga Bernarda,

všeč mi je bilo vaše prijazno, sentimentalno, skorajda materinsko pismo. Nisem pričakoval kaj takega, ker vas nisem take vajen. Seveda pa tudi nisem pričakoval, da me boste že kmalu tako rekoč nadrli po telefonu, ker vam nisem odgovoril v dogovorjenem roku.

Če dobro razmislim, me to ne bi smelo presenetiti. In če še bolje razmislim, potem moram tudi priznati, da mi je ta pasja Bernarda še bolj všeč kot tista mila. Sploh pa: ali vidite, kaj vse si lahko privoščijo starejše ženske z mlajšimi moškimi? (Kot da tega ne bi vedeli, kajne?) Mene nadirati brez posledic! Mene, ki sem med najbolj vestnimi daleč naokoli, kar zadeva oddajanje tekstov!

Napisali ste: “Ne pravite mi, da tudi pisma na tej strani pod kožo niso poza.” Kaj ste hoteli s tem povedati? Ali lahko iz tega sklepam, da mislite, da so javne epistole pozerstvo? Če res to mislite, se moram s tem pobliže pozabavati!

Kolikor se spomnim, nisem rekel, da pisma niso poza; res pa je tudi, da z nobeno besedo nisem dal vedeti, da niso. Kvečjemu nasprotno. A kakorkoli: ja, vsako javno pisanje — vključno s takimi epistolami — je pozerstvo. Ali še natančneje: vsako javno pisanje, v katerem avtor govori o sebi, je pozerstvo. Na nek način.

V intervjuju za Modno Jano sem na debelo naložil, da mi ni jasno, zakaj ljudje — ali vsaj mediji, kolikor to dvoje ni eno in isto — hočejo o meni vedeti določene privatne podrobnosti samo zato, ker sem kolumnist oziroma nekakšna javna figura. Napisal sem: “Ne prenesem, da si ljudje nekaj domišljajo o meni ali da celo mediji želijo nekaj vedeti o meni. Ljudje smejo o meni vedeti samo to, kar jaz sam hočem. Zakaj bi moral kot kolumnist nastopati v medjih s svojimi osebnimi zadevami? Da bi potešil njihovo radovednost? Zakaj bi jaz pri tem sodeloval? Verjamem, da je kolumnist človek, o katerem hočejo vsi nekaj vedeti. Zgleda zanimiv. Ampak njihova radovednost ni moja stvar. Ker se držim nazaj, začnejo postavljati teorije. Ampak jaz se tega ne grem.”

Ne da ne bi bilo res, kar sem povedal — ampak popolnoma odkrit pa tudi nisem bil. Pravzaprav nisem bil čisto natančen. In ni hujšega, kot če se človek ne izraža natančno! Zlasti zame je to huda sramota.

Če mi skratka gre kaj na živce, potem so to občečloveška radovednost v zvezi z mano oz. vsiljivost in naklepanje/sklepanje oz. postavljanje domnev. Dobro, radovednost ni greh — četudi gre za željo za informacijami, ki v bistvu ne koristijo ničemur in tudi nikogar zares ne potešijo. Je pa greh to, vsaj v mojih očeh, da se ta občečloveška radovednost v zvezi z mano nikoli ne sklada s tistim, kar bi ljudje o meni kvečjemu “morali” vedeti!

Mimogrede: imam vas za velemojstrico ugajanja občečloveški radovednosti, zato tudi pričakujem konkretne pripombe s tem v zvezi.

Za zgornjo trditvijo stojijo tri predpostavke: prvič, da ljudje — en général in seveda po mojem — nimajo pojma, kaj bi jih o meni v resnici moralo zanimati; in drugič, da tudi v moji glavi obstaja nabor informacij v zvezi z mano, ki se mi zdijo bistvene. (No, “bistvene” ni prava beseda. Prava beseda je “objavljive”.) In tretjič, da tudi jaz sam izrecno hočem določene stvari o sebi obelodaniti ali da si vsaj ne morem kaj, da jih ne bi.

Kriterij, katere informacije v zvezi z mano bom sam objavil, pa je tisto, kar je dejansko poza.

Večji del vsebine, o kateri pišem v svojih tekstih, seveda nima druge zveze z mano razen te, da o tem in tem pač pišem jaz in da bi bilo zapisano drugače, če bi o tem pisal nekdo drug. To so pač ti družbeni fenomeni, ki transcendirajo vsakega posameznika. Določen odstotek sekundarnih informacij, ki obdajajo te jedrne, bistvene, splošne, javne, nadindividualne informacije, pa seveda govori o meni. Kolikšen je v tekstu (kolumni, blogu) delež informacij o meni v razmerju do splošnih informacij (mnenj, četudi osebnih), pa je odvisno od teme, ki je lahko bolj ali manj resna ali trivialna, in od stila, ki ga za temo uporabim. Malo pa tudi od prostora, ki ga imam na razpolago, da povem bistveno.

Informacije o meni so manj bistvene od splošnih, lahko pa zelo pašejo zraven in včasih tudi bolj vžgejo kot tisto najbolj bistveno.

Jaz sem control freak in bi najraje vse postoril sam, če bi mogel. Idealno bi bilo, da bi nekje imel bazo podatkov z vsemi tistimi informacijami o sebi, za katere mislim, da bi ljudje smeli z njimi razpolagati. Ne razkuri me to, da se o meni piše. To mi gre pri enem očesu sámo po sebi not in pri drugem sámo od sebe ven. Razkurijo me netočnosti, domneve in izmišljotine. Zato bi bilo pametno servirati te in te podatke — tudi o kakšnih (relativnih) intimnostih —, naprimer s kom sem, s kom nisem, s kom živim, kje živim, kaj delam, kam grem na dopust, kje sem takrat in takrat bil, itd. Te drobnarije in oslarije pač, ki jih tabloidi premlevajo.

Če torej seštejem intelektualni trud v zvezi s tem, kaj bom o sebi povedal in česa ne, potem temu lahko rečete poza. Pa naj bo. Seveda pa to ni poza pozerja, ampak moj lastni information management, prilagojen temu, kar sem in kakršen hočem v javnosti izpasti. Jaz sem sam sebi svoj najboljši PR svetovalec.

Ljudje zmotno mislijo, da je vse, kar človek za domnevno preseravanje potrebuje, izdatna doza samovšečnosti. To seveda še zdaleč ni res. Predvsem moraš biti dovolj odporen, da to sploh znaš prenašati. To je svojevrsten osebnostni pritisk, ki se ga človek mora naučiti prenašati. Ne vem zakaj je to spet bolj moška zadeva, ki se je ženske ponavadi otepajo (če niso ravno estradne trape). Najbrž je to kaj v zvezi s teorijo moških in žensk, kot jo je razvil Gantar v epistolah z Manco.

To soboto recimo je Matjaž tudi napisal, da je njegova Mojca dobila “vročino”, ko ji je povedal, da si bo dopisoval z Manco. Prav rad verjamem. Moja Nina jo je tudi. Pisem potem namenoma ni brala — čeprav je Mančina fanica —, ker je občutljiva na te reči in se je bala, da je ne bi kaj vrglo iz tira. (Nazadnje sem ji vseeno moral delati rezimeje. In ji zbijati že nevarno naraslo vročino, ko je Manca citirala izjavo svoje mlajše hčerke, da sem jaz “srček smrček”.)

Glede na zoprn začetek tega pisma pričakujem, da vaš tokratni odgovor ne bo tako prijazen kot prvi. No saj. Gotovo ste s svojo pozo jezične dohtarce že tako identificirani, da se vam ne bo težko vživeti in spustiti par krepkih.

Z dolžnim spoštovanjem,

Marko

  • Share/Bookmark

Čému je služil Šumi?

Torek, 25. april 2006

Kronologija Šumija je neverjetna, gre pa približno takole. Že vsaj pred devetimi leti, ko so bili obelodanjeni načrti za multikino na lokaciji Šumija, so mediji delali ankete med intelektualci, arhitekti, kulturniki in podobnimi, ki so se prijavljali k besedi.

Vsakdo je imel kaj povedati, bodisi za ali proti. Krčmarje brez računov so spraševali, ali je poslovno-razvedrilna namembnost na tej elitni lokaciji smiselna. Padale so usodne besede o pomembnosti dediščine in filozofski pozivi k zgražanju nad holivudizacijo mestnega jedra. Avtor projekta oziroma zmagovalec na javnem natečaju, vedno preveč optimistični Boris Podrecca — ki ima slovensko arhitekturno-urbanistično srenjo upravičeno za zadnjo postojanko stalinizma —, je enkrat takrat dal epohalen intervju za Razglede, v katerem je razložil svojo vizijo revitalizacije območja (s Kongresnim trgom vred).

Vsi so govorili o elitni lokaciji. Elitna lokacija? Vas zanima, kako je to izgledalo že v tistih časih? Šumi je bil propadajoča, umirajoča, puščobna in nezanimiva stara hiša, ki je centru Ljubljane delala sramoto (tako kot še danes vse hiše v Šumijevi vrsti do križišča z Rimsko). Tam sta domovali prodajalna hrčkov in zanikrna špecerija. Predvsem pa je bil Šumi famozen zaradi frizerskega salona in bifeja. Oba sta bila legendarna zgolj po ekskluzivnem mnenju (bivše) klientele. Dvorišče je bilo neasfaltirano, razrito, polno luž in zaparkirano, čezenj pa po sončnem zahodu ni bilo priporočljivo hoditi. Res elitna lokacija.

Naprej. Pred sedmimi leti, ko so končno zaprli bife Šumi, je Karpo Godina posnel o njem dokumentarni film. Letos so ga ponovno prikazali na podelitvi Prešernovih nagrad, ko sta jo dobila tudi Godina sam in prav tako šumijevec Milan Dekleva, iz rok predsednika upravnega odbora Dušana Jovanovića, prav tako šumijevca. Najbrž zato, ker so “pijančki v bifeju” — kot se je naknadno izrazil Matjaž Gantar, investitor v multikino in dopisovalec z Manco Košir (nekdanjo Godinovo ženo), ki ima glede Šumija dobronameren, a zblojen alternativni plan — izpadli tako smešno simpatični in s tem bolj prepričljivi literarno-arhitekturni, anti-pop-corn opinion-makerji glede usode Šumija.

Zadevo so zavlačevali še arheologi, toda kljub temu se za Šumi hvala bogu le ni pojavila rešitev na obzorju. Res je, da so mestni urbanisti investitorja in arhitekta vmes prisilili, da so projekt znižali. Zakaj že? Da nova stavba ne bo preveč prominentno konkurirala okoliškim podrtijam! Bravo, to je ljubljanska realnost! Naj se boljše prilagaja slabšemu, da naše glavno mesto slučajno in po nemarnem ne bi izgubilo vaške in malomestne patine. Fanatičnim vogalovarstvenikom, ki nam krojijo mesto, to gotovo vliva upanje, da se Barjanska v podaljšku Šumija ne bo nikoli spremenila. Novi Šumi ne bo smel po višini preseči uršulinske cerkve. Genialna pogruntavščina! Saj tudi dimnik termoelektrarne na londonskem Millbanku, v kateri je danes Tate Modern, ni smel biti višji od vrha kupole katedrale sv. Pavla!

Mimogrede: od česa pa ni smela biti višja BTC stolpnica, da so jo projektanti morali znižati? Morda od kvazi-hundertwasserskega dimnika Toplarne?

Deset let sem stanoval nasproti Šumija in nejevoljen gledal to podrtijo. Ko sem se tako pred nekaj tedni peljal tam mimo in zagledal ruševine, sem skoraj spregledal rdečo od navdušenja! Kako fascinanten pogled! V Ljubljani rušijo! Priznam, da sem se dobesedno naslajal in se še zdaj. S strahom čakam 5. maj, ko naj bi bilo rušenje končano. Ampak zdaj najbrž že je, kar je. Gantarju pa sem za vsak slučaj le poslal mail, naj se ne pusti, ko se je začel repenčiti mestni svetnik Miha Jazbinšek.

Jazbinškovi argumenti — naprimer v zadnjem Žurnalu — so tipično prazni, obskurni, neuporabni in nerazumljivi. Vse, kar zna povedati, je to, da je bil Šumi “edina italijanska neorenesansa z mediteranskim nadihom v mestu”. So what? Kaj zato, če je bil edini primerek? Bil je majhen, v času gradnje morda res primeren primerek tega stila — ne pa danes! —, a že takrat je bil slaba, skromna, neambiciozna kopija lepših hiš v večjih mestih. To v Ljubljani XXI. stoletja nima kaj iskati, razen da figurira kot muzejski eksponat, ki bi osrečeval peščico arhitektov in urbanistov — ponosnih, da “smo” sredi XIX. stoletja znali graditi v italijanskem neorenesančnem stilu s pridihom mediterana!

Podobno razlaga v zadnji Mladini Damjan Prelovšek, direktor direktorata za varstvo kulturne dediščine, za Kolizej. V avstro-ogrski monarhiji sta bila samo dva kolizeja, pri čemer so tistega v zgornještajerskem Gradcu podrli že leta 1910. Zelo daljnovidno, če ne celo avantgardno. Toda Prelovšku to ne pove nič, saj se še skoraj sto let pozneje navdušuje nad dejstvom — in če bi se navduševal samo kot ljubitelj, ne pa kot dvorni vogalovarstvenik! —, da gre za primerek “romantičnega historizma” in “poznobidermajerskega mešanja novogotike z zgodnjo renesanso”, ki je kot “nekakšen Cankarjev dom XIX. stoletja […] dal Ljubljani velemestnost”. Si lahko mislim. In dodaja: “V zabaviščnih in kavarniških prostorih [Kolizeja] se je odvijal pomemben del slovenskega in kulturnega življenja.” Očitno je bil tudi Kolizej nekaj podobnega kot Šumi stoletje, stoletje in pol pozneje. S to razliko, seveda, da se v njem niso zapijali hipijevski umetniki, temveč so kadili pipe oficirji in člani deželnih stanov in podobna gospôda — ki je po mojem itak govorila nemško, če smo že pri pomenu te pravljice za današnje slovenstvo.

Prelovšek in Jazbinšek sta samo med najbolj izpostavljenimi zagovorniki te ideologije mesta muzeja, v katerem kot za vedno nameščeni kustosi, zavarovani z brezprizivnimi strokovnimi referencami, terorizirajo tako meščane kot investitorje. Kdor si drzne kaj pripomniti, je razglašen za nekulturnega priseljenca ali gnilega kapitalista, ki nima pojma o italijanski neorenesansi z mediteranskim nadihom ali poznobidermajerskem mešanju novogotike z zgodnjo renesanso.

Seveda pa omenjena nista edini problem. Cel urbanistični sistem deluje tako, da v drugačnih okvirih sploh ni mogoče razmišljati. Zato lahko kvečjemu upamo, da se bo tisto, kar v moderno Ljubljano ne spada, pač sámo od sebe podrlo.

  • Share/Bookmark