Čému je služil Šumi?

Torek, 25. april 2006

Kronologija Šumija je neverjetna, gre pa približno takole. Že vsaj pred devetimi leti, ko so bili obelodanjeni načrti za multikino na lokaciji Šumija, so mediji delali ankete med intelektualci, arhitekti, kulturniki in podobnimi, ki so se prijavljali k besedi.

Vsakdo je imel kaj povedati, bodisi za ali proti. Krčmarje brez računov so spraševali, ali je poslovno-razvedrilna namembnost na tej elitni lokaciji smiselna. Padale so usodne besede o pomembnosti dediščine in filozofski pozivi k zgražanju nad holivudizacijo mestnega jedra. Avtor projekta oziroma zmagovalec na javnem natečaju, vedno preveč optimistični Boris Podrecca — ki ima slovensko arhitekturno-urbanistično srenjo upravičeno za zadnjo postojanko stalinizma —, je enkrat takrat dal epohalen intervju za Razglede, v katerem je razložil svojo vizijo revitalizacije območja (s Kongresnim trgom vred).

Vsi so govorili o elitni lokaciji. Elitna lokacija? Vas zanima, kako je to izgledalo že v tistih časih? Šumi je bil propadajoča, umirajoča, puščobna in nezanimiva stara hiša, ki je centru Ljubljane delala sramoto (tako kot še danes vse hiše v Šumijevi vrsti do križišča z Rimsko). Tam sta domovali prodajalna hrčkov in zanikrna špecerija. Predvsem pa je bil Šumi famozen zaradi frizerskega salona in bifeja. Oba sta bila legendarna zgolj po ekskluzivnem mnenju (bivše) klientele. Dvorišče je bilo neasfaltirano, razrito, polno luž in zaparkirano, čezenj pa po sončnem zahodu ni bilo priporočljivo hoditi. Res elitna lokacija.

Naprej. Pred sedmimi leti, ko so končno zaprli bife Šumi, je Karpo Godina posnel o njem dokumentarni film. Letos so ga ponovno prikazali na podelitvi Prešernovih nagrad, ko sta jo dobila tudi Godina sam in prav tako šumijevec Milan Dekleva, iz rok predsednika upravnega odbora Dušana Jovanovića, prav tako šumijevca. Najbrž zato, ker so “pijančki v bifeju” — kot se je naknadno izrazil Matjaž Gantar, investitor v multikino in dopisovalec z Manco Košir (nekdanjo Godinovo ženo), ki ima glede Šumija dobronameren, a zblojen alternativni plan — izpadli tako smešno simpatični in s tem bolj prepričljivi literarno-arhitekturni, anti-pop-corn opinion-makerji glede usode Šumija.

Zadevo so zavlačevali še arheologi, toda kljub temu se za Šumi hvala bogu le ni pojavila rešitev na obzorju. Res je, da so mestni urbanisti investitorja in arhitekta vmes prisilili, da so projekt znižali. Zakaj že? Da nova stavba ne bo preveč prominentno konkurirala okoliškim podrtijam! Bravo, to je ljubljanska realnost! Naj se boljše prilagaja slabšemu, da naše glavno mesto slučajno in po nemarnem ne bi izgubilo vaške in malomestne patine. Fanatičnim vogalovarstvenikom, ki nam krojijo mesto, to gotovo vliva upanje, da se Barjanska v podaljšku Šumija ne bo nikoli spremenila. Novi Šumi ne bo smel po višini preseči uršulinske cerkve. Genialna pogruntavščina! Saj tudi dimnik termoelektrarne na londonskem Millbanku, v kateri je danes Tate Modern, ni smel biti višji od vrha kupole katedrale sv. Pavla!

Mimogrede: od česa pa ni smela biti višja BTC stolpnica, da so jo projektanti morali znižati? Morda od kvazi-hundertwasserskega dimnika Toplarne?

Deset let sem stanoval nasproti Šumija in nejevoljen gledal to podrtijo. Ko sem se tako pred nekaj tedni peljal tam mimo in zagledal ruševine, sem skoraj spregledal rdečo od navdušenja! Kako fascinanten pogled! V Ljubljani rušijo! Priznam, da sem se dobesedno naslajal in se še zdaj. S strahom čakam 5. maj, ko naj bi bilo rušenje končano. Ampak zdaj najbrž že je, kar je. Gantarju pa sem za vsak slučaj le poslal mail, naj se ne pusti, ko se je začel repenčiti mestni svetnik Miha Jazbinšek.

Jazbinškovi argumenti — naprimer v zadnjem Žurnalu — so tipično prazni, obskurni, neuporabni in nerazumljivi. Vse, kar zna povedati, je to, da je bil Šumi “edina italijanska neorenesansa z mediteranskim nadihom v mestu”. So what? Kaj zato, če je bil edini primerek? Bil je majhen, v času gradnje morda res primeren primerek tega stila — ne pa danes! —, a že takrat je bil slaba, skromna, neambiciozna kopija lepših hiš v večjih mestih. To v Ljubljani XXI. stoletja nima kaj iskati, razen da figurira kot muzejski eksponat, ki bi osrečeval peščico arhitektov in urbanistov — ponosnih, da “smo” sredi XIX. stoletja znali graditi v italijanskem neorenesančnem stilu s pridihom mediterana!

Podobno razlaga v zadnji Mladini Damjan Prelovšek, direktor direktorata za varstvo kulturne dediščine, za Kolizej. V avstro-ogrski monarhiji sta bila samo dva kolizeja, pri čemer so tistega v zgornještajerskem Gradcu podrli že leta 1910. Zelo daljnovidno, če ne celo avantgardno. Toda Prelovšku to ne pove nič, saj se še skoraj sto let pozneje navdušuje nad dejstvom — in če bi se navduševal samo kot ljubitelj, ne pa kot dvorni vogalovarstvenik! —, da gre za primerek “romantičnega historizma” in “poznobidermajerskega mešanja novogotike z zgodnjo renesanso”, ki je kot “nekakšen Cankarjev dom XIX. stoletja […] dal Ljubljani velemestnost”. Si lahko mislim. In dodaja: “V zabaviščnih in kavarniških prostorih [Kolizeja] se je odvijal pomemben del slovenskega in kulturnega življenja.” Očitno je bil tudi Kolizej nekaj podobnega kot Šumi stoletje, stoletje in pol pozneje. S to razliko, seveda, da se v njem niso zapijali hipijevski umetniki, temveč so kadili pipe oficirji in člani deželnih stanov in podobna gospôda — ki je po mojem itak govorila nemško, če smo že pri pomenu te pravljice za današnje slovenstvo.

Prelovšek in Jazbinšek sta samo med najbolj izpostavljenimi zagovorniki te ideologije mesta muzeja, v katerem kot za vedno nameščeni kustosi, zavarovani z brezprizivnimi strokovnimi referencami, terorizirajo tako meščane kot investitorje. Kdor si drzne kaj pripomniti, je razglašen za nekulturnega priseljenca ali gnilega kapitalista, ki nima pojma o italijanski neorenesansi z mediteranskim nadihom ali poznobidermajerskem mešanju novogotike z zgodnjo renesanso.

Seveda pa omenjena nista edini problem. Cel urbanistični sistem deluje tako, da v drugačnih okvirih sploh ni mogoče razmišljati. Zato lahko kvečjemu upamo, da se bo tisto, kar v moderno Ljubljano ne spada, pač sámo od sebe podrlo.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 25. April, 2006 ob 07:44 v kategoriji Dnevnik 2004-, Kolumne, O, moj Blog!.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

5 komentarjev na “Čému je služil Šumi?”

  1. davor pravi:

    Težko bi se bolj strinjal!

    MJ je poleg tega oseba, ki bi ji za njegove nezasluge za narod (stanovanjski zakon …), trajno odvzeti aktivno in pasivno volilno pravico. Paziti stalno kakšno novo noro bo pogruntal, je namreč povsem odveč.

    V arhitekturi pri nas je sploh polno nesmislov. Če je bil kje zraven kateri od “zvenečih” arhitektov, se ne sme prav nič spreminjati, pa naj je Plečnik … naredil na konkretbni stavi še tak drek oz. je stavba povsem nepomembna. Ne, če je bil zraven Plečnik …, presoja sploh ni potrebna, potem je vse kar avtomatsko zlato.

    Druga stvar je pa klanovstvo. Kamniškega župana so zajebavali za sosesko Mali grad, češ da kazi veduto. Za to priložnost so se združili arhitekti vseh barv in prominienc, ki seveda pri zadevi niso nič zaslužili, pa so mislili, da bi morali, pa čeprav so med sabo na smrt skregani. Zdaj se gradi cel niz blokov na Ljubljanski. Ti bloki kazijo veduto tako na Mali kot na Stari grad, pa nikomu ništa! Edini rezultat je, da so pod Malim gradom še vedno ostaniki usnjarne (kromove spojine!) in da se v jami množijo podgane. Res fin urbanizem.

    In Ljubljana ostaja provinca!

  2. crni pravi:

    Marka za zupana!

  3. moi pravi:

    Jaz se pa s tem čisto nič ne strinjam. Samo da ne bom napisal cele plahte, ker pač zato nisem plačan. Le toliko v vednost, da so mnenja deljena.

  4. Avgust pravi:

    Marko car!

  5. Evon pravi:

    Tudi jaz se ne strinjam s člankom, čeprav sem že na lastni koži občutila težave, ki ti jih povzročajo uradniki, ko hočeš kaj popraviti na hiši, ki je pod spomeniškim varstvom.

    Vseeno pa te hiše predstavljajo kulturno dediščino in jo zato kot tako moramo varovati. Ne tako, da si lastniki in stanovalci ne bi mogli privoščiti dobrin sodobnega časa – to je eden od razlogov, da se mestna jedra praznijo – ampak tako, da ohranjamo fasade in damo zgradbam novo vsebino. Res je, da je ta način dražji od rušenja in izgradnje na novo, zato bi država morala prispevati za obnovo spomeniško varovanih stavb.

    Žal nam manjka celovit načrt, kaj narediti iz teh mestnih jeder. Za obnovo ni dovolj denarja in ne volje, pa skačemo sem in tja in “flikamo” zdaj na tej zdaj na oni strani. Vmes se kakšna hiša lepo podre (kot se bo verjetno zgodilo s cukrarno) in nam prihrani kup nevšečnosti.

    Priznam, da nisem nikoli zahajala v Šumi, tudi na stavbi že dolgo ni bilo nič veličastnega, ko sem jo prvič zagledala, pa vseeno. Prav nič si ne želim še ene steklene imenitnosti, kot je tista na Čopovi. Pa ideja o multikinu me tudi ne navdušuje. Res ima lastnik pravico narediti, kar meni, da je najbolje (beri najbolj donosno), ampak ne zdi se mi, da bo lokacija veliko pridobila, mesto pa tudi ne.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.