Arhiv za 4. Maj 2006

6. pismo, Bernarda Marku: Bernarda, grozna škodljivka (13. 4.)

Četrtek, 4. maj 2006

Marko, živijo!

Zadeta sem v srce. Kako pretresljivo ste opisali svojo nedolžno in otroško dušo. Ima me, da bi zajokala od sramote in obžalovanja.

So pa pri meni problem solze. Ta mokrota iz moje zakrknjene duše noče skoraj nikoli. Kot se spomnim, mi je teklo iz oči v glavnem dvakrat v zgodovini in, kako tipično, obakrat v kinu.

Prvič pri Sneguljčici in njenih palčkih. Pa ne zaradi Sneguljčice, ki mi je bila malce zoprna. Ampak palčki, palčki! Kako v srce so bili zadeti, ko je umrla, kako grozovito jim je bilo pri srcih, ko je ležala tam na parah. Smilili so se mi tako, da se je iz oči nehote pocedilo.

Drugič mi je bilo mokro pri duši sorazmerno pred nedavnim, ko sem si v Parizu tekla ogledat znameniti, na tričetrt dokumentarni francoski film Medved, kjer so igralci pravi medvedi — pa ne slovenski, ki so jih začeli uvažati v Pireneje dosti pozneje in bodo, kot se zdi, v kratkem zelo po slovensko povzročili prvo francosko državljansko vojno. Annaudov Medved je z levo roko pobral dolgo vrsto francoskih in mednarodnih nagrad ter bil najbolj gledan evropski film leta. Povsod razen v Sloveniji, kjer so ga distributerski kreteni enostavno prezrli. Če ga slučajno niste videli: govori o majceni medvedji siroti, ki ji že čisto na začetku umre mama in potem takole droben in nebogljen tava po nenaseljenih prostranstvih, se igra z metulji, joka za mamo in čaka na smrt, saj si sam še ne zna nabirati hrane. Ampak seveda preživi, ker se počasi spoprijatelji z velikanskim starim medvedom samotarjem, ki ne mara ne medvedov ne ljudi in se mladiča skozi ves film trdosrčno otepa. V zadnjih kadrih pa le popusti in ko se na zimo v zelo fotogenični votlini skupaj spravita prezimovat in se nerodno, takole po moško, stisneta drug k drugemu, ni več nobeno oko v dvorani suho.

Toliko o jokanju in o mojih suhih očeh ob vašem trpljenju.

Zdaj pa dejstva o Jani in Jani. Čisto na kratko, ker razen vas to že dolgo vsi vedo in nerada gnjavim.

Z začetki Jane nisem imela seveda absolutno nič. Naredili so jo štirje testosteronski dedci, jo urejali in ji s pomočjo računalnika tudi izbrali ime. Ker je bilo testosterona preveč in ženskih filingov premalo, je stvar čez tri mesece zdrknila pod vodo in govorilo se je o ukinitvi. Potem so se spomnili name — novinarila sem pri Teleksovem predhodniku TT-ju — in me za kratek čas (tako so mi prisegli) zvlekli dol, v babje kraljestvo, kjer sem potem ostala dosti predolgo.

Psa sem si nabavila kakšno leto po tistem. V glavo sem si zapičila koker-španjela. Hotela sem moškega, že za redakcijsko ravnotežje. Pasja legla so v tistih davnih časih oglašali le v malih oglasih. Kljub vztrajnosti in trudu sem odkrila enega samega razpoložljivega mladiča in še tisti je bil punca, ne fant. “Pa še nekaj nerodnega je,” je rekel lastnik, stari lovec iz Devinske ulice v Ljubljani. “Ime. Celo leglo so poimenovali z imeni na črko J. Tale zadnja je Jana.”

Prisežem na vse, kar mi je svetega, magari na Janševe gospodarske reforme: če bi bil tedaj kjerkoli na voljo še en sam koker-španjel, pa četudi brez enega očesa, brez repa ali s tremi nogami – lani sem v Mostecu videla enega trinogega mešanca, ki mu sploh ni bilo videti, da mu ena noga manjka, tako okreten in poskočen je bil —, bi bila kupila tistega. Ampak ga ni bilo. Pozneje sem si iz najhujšega pomagala tako, da sem psa namesto Jana klicala Janča.

Zadeva torej ni posebej šokantna in vaše deziluzije in antiklimakse lahko mirno zlepite nazaj, ker ni za črepinje prav nobene potrebe.

Ker sem bila v službi ves dan in sem imela psa kar pod mizo v redakciji na Tomšičevi ulici, sem ga nekajkrat na dan vodila na lulanje na travo okoli sosednjega CK-ja. Tja je vodil na lulanje svojega psa tudi Žarko Petan, ki je tudi stanoval čez cesto. Trava okoli cekaja se je počasi sušila in posušila in za njo se je počasi posušila tudi partija. O svojih zaslugah za slovensko državo pa jaz skromno molčim.

Ko sva že pri moji zasebnosti, naj razložim še zelo preprosto zgodbo o mojih priimkih.

Rojena sem, kot se ve, Lorenz. Ko sem se prvič poročila, sem svojemu priimku dodala moževega in postala Bernarda Lorenz Rakovec. Do tu najbrž ni problemov, ali pač?

A takšno podpisovanje je bilo dolgo kot jara kača in bilo je skoraj daljše od člankov, ki sem jih takrat pisala za ljubljansko rubriko Dela. Malo sem premišljala in vrgla Lorenze ven.

Bernarda Rakovec sem bila potem strašno dolgo. Možu priimka res nisem vrnila, ker nisem čutila za to nobene potrebe. Vi lahko trdite, da mi ga je dal, jaz sodim, da sem si ga vzela. Tudi Rakovec sam nikoli ni terjal nazaj te dragocenosti.

Zadeva se je po tistem razvozlala sama po sebi, kajti nekega dne se je na obzorju morja pokazala tovorna ladja in na njej moj novi ženin.

Tisto so bili nasploh najhujši časi mojega življenja. Po domovih od Triglava do Bregane so namreč akviziterji prav tedaj ponujali abotno knjigo, napisano skoraj v verzih, naslova se ne spominjam dobro, bilo je nekaj o Heleni in Trojanskem konju. Glavna junakinja nič prida karakterja sem bila seveda jaz osebno. Napisal jo je nekoč slavni in že dolgo pokojni pisatelj z Bleda Tone S. in me z njo poskušal malce kaznovati, ker sem mu jo po treh letih prijateljevanja spajznila. V knjigarnah očitno ni šla dobro in so me zato obenem s teflonsko posodo in najučinkovitejšimi novimi čistili ponujali po Sloveniji kar od vrat do vrat. Gospa, tole je res zanimivo branje, glavna oseba je urednica Jane. Kupite?

Akviziterji so me ponujali od vrat do vrat, v Mladini so me, čisto kot solza, rolali s predsednikom vlade, in ladja z ljubosumnim ženinom je bila vse bliže in bliže obali.

Končalo se je sicer srečno, a po tistem se mi absolutno nista smilila ne Matjaž Pikalo ne Breda Smolnikar. Zakaj, najbrž ne potrebujete dodatnega razlaganja.

Ko sem se vdrugo poročila, sem izbrala priimek novega moža. Menda upravičeno ne bi gledal, da bi se ob njem še naprej pisala po prvem možu. Kam pa to paše. Lorenzi pa so me tudi že utrujali. In to je to.

Problem? Kein problem.

Marko, Marko.

Preveč ste spraševali in prostora je premalo. Zato za konec današnje pošte le še eno pojasnilce. Vašega prijatelja, ki me razglaša za najhujšo zločinko in škodljivko v zgodovini slovenskih medijev, kljub vaši disketnosti dobro poznam, kajti to o meni že dolgo razlaga vsakomur, ki ima pet minut časa. Resnica je več kot prozaična. Pred leti mu je padla v oko in v srce moja mična hči. Kar dolgo se je trudil okoli nje, hči mu je pravila čigumi in je bila z njim, ko ji je bilo gnjavaže dosti, malce groba. Ker se je kmalu potem preselila, se je užaljeni dečko pač spravil name. In to je vse. Amen pod kamen, pravi Pika Nogavička, jaz pa vas na tem mestu le še srčno pozdravljam. O vsem drugem prihodnjič.

Vaša kot ponavadi vdana

Bernarda

  • Share/Bookmark

5. pismo, Marko Bernardi: Vaši psički v spomin (13. 4.)

Četrtek, 4. maj 2006

Draga Bernarda,

najprej razčistiva naslednje:

Če nekaj napišem — da je bilo recimo vaše pismo sentimentalno in materinsko —, potem tako tudi mislim. Dopuščam možnost, da sem si ustvaril povsem napačen vtis. (Že precej težje dopuščam možnost, da mi boste prav vi sami odprli oči glede napačnosti tega vtisa.) Toda zamerim vam, če zato mislite, da sem “zvit tič”, ki “obvlada igrice s časom”. To bi z drugimi besedami pomenilo, da sem hinavec in manipulant, kar pa bog obvarji ni res. Kaj takega mi niti na misel ne pride — kaj šele, da bi mi tudi uspelo, če bi se slučajno spomnil. Tega ne znam. Po duši sem čist kot otrok. Še preveč čist. Na robu naivnosti.

Enkrat sem se zaradi podobnih — seveda hujših — insinuacij skregal z Branetom Šturbejem. Bilo je pred volitvami 2004. Zadebatirala sva se o tem, koga bova volila. Nič hudega, če sva imela vsak svoje preference. Toda on mi je hotel obesiti, da bom te in te volil samo zato, da bi se pozneje z njihovo oblastjo okoristil. Prekipelo mi je. Kričal sem na njega in ga zmerjal, kako je lahko kot moj prijatelj takšna pizda, da me ima za oportunista. Cel Žmauc, kjer je vedno šunder, je utihnil in naju poslušal z odprtimi usti. Drugi prijatelji me niso prepoznali takega. Razbil bi ga tako, kot ga je Vinci. Plačal sem pivo in izginil — rekoč, da ga nočem več videti. Šele čez dva, tri mesece sem ga poklical.

Ampak danes se mi pa res ne ljubi razlagati o sebi. Nisem vsak dan takšen kot fructalov sok.

Danes sem ne vem kaj guglal, ko mi je iskalnik izpljunil in meni nič, tebi nič downloadal knjigo “Račje anekdote” Bobija Novaka. V njej opisuje šaljive pripetljaje stare garde novinarjev. Vsi so not, od Apiha do Žerdina. Vključno z vami, se razume. Anekdota v zvezi z vami ni ravno žmohtna — kako vam je Boncelj skril psičko (v prtljažnik svojega avta), vi pa ste paničarili, da je izginila —, je pa bila zame šokantna. Nisem namreč vedel, da ste revijo Jana poimenovali po svoji psički! Kakšna deziluzija, kakšen antiklimaks! Vedno se mi je zdelo genialno ime, zdaj pa izvem, da ste si ga sposodili od svoje kuzlice!

Jaz sem to staro gardo ravno še ujel za rep tam konec osemdesetih, ko sem prišel na Delo v službo. Mladi smo viseli v Kalvanu, ta stari pa v Trajektu na Gospodarcu. (Tja sta me Boncelj pa Perko zvlekla samo enkrat in nikoli več.) Moja urednika na kulturi sta bila Strehovec in kasneje Jože Horvat. Pripravniški izpit sva delala na isti dan z Vesom Stojanovom. Komaj sem opravil. Veso je bil not četrt ure in se prismejal iz pisarne, jaz pa več kot eno uro in prišel ven na robu živčnega zloma. Niti na diplomi se nisem toliko namatral. V komisiji Kovač, Šlamberger, Doberšek, Sršen, Bergant, Podobnik, Strehovec, Tit Vidmar, morda tudi Mahkota, se ne spomnim, in še kdo. Sršen se je spravil name zaradi slovnice. Prišel je s polno mapo mojih člankov. Vse je bilo rdeče od popravkov. Malo se mi je tudi maščeval, ker sem ga teden dni prej — ne da bi vedel za izpit —prijavil na kolegij zaradi “prekoračitve pristojnosti” in zahteval, naj mu odbijejo od plače. (Kaj je zagrešil? Si lahko mislite! Vodja legendarne Delove lektorske službe si je drznil lektorirati pripravnikov komentar in mu spreminjati stil!) Pokojni Podobca, takrat urednik notranje, pa me je šraufal s sestavo zvezne skupščine. Gladko sem rekel, da ima tri zbore. Kregat bi se šel zaradi tega. Nazadnje sta me Strehovec in Kovač nekako spravila skozi.

A ni noro, kakšne stvari je bilo takrat kao treba vedeti, če si se hotel kvalificirati za novinarja? Čeprav je pa po drugi strani tudi res, da je vsak smrkavec, pa če je bil še tako freh, do starejših kolegov, kakršni so recimo sedeli v moji komisiji, hočeš-nočeš čutil rešpekt. Oni so bili institucije, kakršnih danes ni več. Morda so še danes dobri uredniki, ni pa več velikih urednikov. In naj jim kdorkoli iz ideoloških razlogov očita za nazaj karkoli, bili so profesionalci, kakršnih danes ni več.

Malo prej pa se s prijateljem — ki ga seveda ne bom imenoval — nisem skregal v zvezi z vami samo zato, ker mi je več do njega kot do vas. (Priznam, podlo od mene.) Ko sem mu povedal, da si dopisujeva v Dnevniku, se je zgrozil, češ, kako morem. Nisem vedel, da vas tako nizko ceni. A ta Jeklinka res ne bo nikoli nehala? Nihče da ni v slovenskem tisku v zadnjih desetletjih naredil toliko škode kot Jeklinka. Jeklinki v življenju ni uspelo prav nič drugega, kot da si je izmislila Jano, vse drugo pa je nesramno in nekreativno prekopirala. Pa to Jeklinkino pokroviteljstvo v stilu “za vas sem si ogledala” [ta in ta film ali modno revijo]. Kar vrelo je iz njega!

Glede tega pa že moram priznati, da vas je Marcel — ta vaš ne-fan seveda ni on — zadnjič dobro zabil na naši Teleksovi dvajsetletnici, ko vam je to naprej vrgel, ko ste razlagali, kako so bili novinarji v starih časih tako rekoč cepljeni proti pisanju v prvi osebi ednine.

Olikan kot sem, bom rekel takole: kje bi vi danes (šele) bili, če bi v slovenskem tisku v zadnjih desetletjih naredili toliko koristi, kot ste po njegovem naredili škode! In vprašal: če bi danes še enkrat vse to počeli — oziroma začeli znova —, kaj bi naredili drugače? Katere napake ste zagrešili? Kaj se vam je res posrečilo? Vam je žal, da ste kaj naredili? Ali da niste naredili? (Mislim v poklicu, da ne bo pomote.) Bi se danes lotili projektov drugače? Najbrž že. Ampak kako? In kaj si nasploh mislite o današnji medijski sceni? Časopisni? Revialni?

Pa še to: se vam Tomi Drozg zdi ena taka današnja Jeklinka?

Zanima me še nekaj trivialnega. Vaš dekliški priimek je Lorenz, toliko sem že na tekočem. Zdaj se pišete Jeklin. Prej ste se pisali Rakovec — kot še veliko ljudem odzvanja v ušesih in vas nekateri pomotoma kar tako kličejo. Če se prav spomnim, ste se v neki fazi pisali kar oboje skupaj. Ali je to slednje sploh možno? Domnevam namreč, da sta Jeklin in Rakovec zapuščini dveh vaših bivših soprogov. Ali jemljete sintagmo “Bernarda Jeklin” kot neke vrste blagovno znamko, da ne rečem umetniško ime? Tega ne sprašujem zato, ker bi me zanimale podrobnosti iz vašega intimnega življenja z moškimi, ampak ker bi si rad enkrat prišel na jasno, zakaj nekatere poročene ženske nočejo prevzeti moževega priimka — niti v kombinaciji s svojim — in (kar je še bolj čudno) zakaj nekatere ločenke nočejo vrniti bivšemu možu njegovega priimka.

Pa da ne boste mislili, da vam tokrat tako ekspresno odgovarjam zato, ker ste me zadnjič nadrli. Ne. Danes sem samo v formi, ker sem dopoldan napisal že kolumno in ne morem nehat.

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark