5. pismo, Marko Bernardi: Vaši psički v spomin (13. 4.)

Četrtek, 4. maj 2006

Draga Bernarda,

najprej razčistiva naslednje:

Če nekaj napišem — da je bilo recimo vaše pismo sentimentalno in materinsko —, potem tako tudi mislim. Dopuščam možnost, da sem si ustvaril povsem napačen vtis. (Že precej težje dopuščam možnost, da mi boste prav vi sami odprli oči glede napačnosti tega vtisa.) Toda zamerim vam, če zato mislite, da sem “zvit tič”, ki “obvlada igrice s časom”. To bi z drugimi besedami pomenilo, da sem hinavec in manipulant, kar pa bog obvarji ni res. Kaj takega mi niti na misel ne pride — kaj šele, da bi mi tudi uspelo, če bi se slučajno spomnil. Tega ne znam. Po duši sem čist kot otrok. Še preveč čist. Na robu naivnosti.

Enkrat sem se zaradi podobnih — seveda hujših — insinuacij skregal z Branetom Šturbejem. Bilo je pred volitvami 2004. Zadebatirala sva se o tem, koga bova volila. Nič hudega, če sva imela vsak svoje preference. Toda on mi je hotel obesiti, da bom te in te volil samo zato, da bi se pozneje z njihovo oblastjo okoristil. Prekipelo mi je. Kričal sem na njega in ga zmerjal, kako je lahko kot moj prijatelj takšna pizda, da me ima za oportunista. Cel Žmauc, kjer je vedno šunder, je utihnil in naju poslušal z odprtimi usti. Drugi prijatelji me niso prepoznali takega. Razbil bi ga tako, kot ga je Vinci. Plačal sem pivo in izginil — rekoč, da ga nočem več videti. Šele čez dva, tri mesece sem ga poklical.

Ampak danes se mi pa res ne ljubi razlagati o sebi. Nisem vsak dan takšen kot fructalov sok.

Danes sem ne vem kaj guglal, ko mi je iskalnik izpljunil in meni nič, tebi nič downloadal knjigo “Račje anekdote” Bobija Novaka. V njej opisuje šaljive pripetljaje stare garde novinarjev. Vsi so not, od Apiha do Žerdina. Vključno z vami, se razume. Anekdota v zvezi z vami ni ravno žmohtna — kako vam je Boncelj skril psičko (v prtljažnik svojega avta), vi pa ste paničarili, da je izginila —, je pa bila zame šokantna. Nisem namreč vedel, da ste revijo Jana poimenovali po svoji psički! Kakšna deziluzija, kakšen antiklimaks! Vedno se mi je zdelo genialno ime, zdaj pa izvem, da ste si ga sposodili od svoje kuzlice!

Jaz sem to staro gardo ravno še ujel za rep tam konec osemdesetih, ko sem prišel na Delo v službo. Mladi smo viseli v Kalvanu, ta stari pa v Trajektu na Gospodarcu. (Tja sta me Boncelj pa Perko zvlekla samo enkrat in nikoli več.) Moja urednika na kulturi sta bila Strehovec in kasneje Jože Horvat. Pripravniški izpit sva delala na isti dan z Vesom Stojanovom. Komaj sem opravil. Veso je bil not četrt ure in se prismejal iz pisarne, jaz pa več kot eno uro in prišel ven na robu živčnega zloma. Niti na diplomi se nisem toliko namatral. V komisiji Kovač, Šlamberger, Doberšek, Sršen, Bergant, Podobnik, Strehovec, Tit Vidmar, morda tudi Mahkota, se ne spomnim, in še kdo. Sršen se je spravil name zaradi slovnice. Prišel je s polno mapo mojih člankov. Vse je bilo rdeče od popravkov. Malo se mi je tudi maščeval, ker sem ga teden dni prej — ne da bi vedel za izpit —prijavil na kolegij zaradi “prekoračitve pristojnosti” in zahteval, naj mu odbijejo od plače. (Kaj je zagrešil? Si lahko mislite! Vodja legendarne Delove lektorske službe si je drznil lektorirati pripravnikov komentar in mu spreminjati stil!) Pokojni Podobca, takrat urednik notranje, pa me je šraufal s sestavo zvezne skupščine. Gladko sem rekel, da ima tri zbore. Kregat bi se šel zaradi tega. Nazadnje sta me Strehovec in Kovač nekako spravila skozi.

A ni noro, kakšne stvari je bilo takrat kao treba vedeti, če si se hotel kvalificirati za novinarja? Čeprav je pa po drugi strani tudi res, da je vsak smrkavec, pa če je bil še tako freh, do starejših kolegov, kakršni so recimo sedeli v moji komisiji, hočeš-nočeš čutil rešpekt. Oni so bili institucije, kakršnih danes ni več. Morda so še danes dobri uredniki, ni pa več velikih urednikov. In naj jim kdorkoli iz ideoloških razlogov očita za nazaj karkoli, bili so profesionalci, kakršnih danes ni več.

Malo prej pa se s prijateljem — ki ga seveda ne bom imenoval — nisem skregal v zvezi z vami samo zato, ker mi je več do njega kot do vas. (Priznam, podlo od mene.) Ko sem mu povedal, da si dopisujeva v Dnevniku, se je zgrozil, češ, kako morem. Nisem vedel, da vas tako nizko ceni. A ta Jeklinka res ne bo nikoli nehala? Nihče da ni v slovenskem tisku v zadnjih desetletjih naredil toliko škode kot Jeklinka. Jeklinki v življenju ni uspelo prav nič drugega, kot da si je izmislila Jano, vse drugo pa je nesramno in nekreativno prekopirala. Pa to Jeklinkino pokroviteljstvo v stilu “za vas sem si ogledala” [ta in ta film ali modno revijo]. Kar vrelo je iz njega!

Glede tega pa že moram priznati, da vas je Marcel — ta vaš ne-fan seveda ni on — zadnjič dobro zabil na naši Teleksovi dvajsetletnici, ko vam je to naprej vrgel, ko ste razlagali, kako so bili novinarji v starih časih tako rekoč cepljeni proti pisanju v prvi osebi ednine.

Olikan kot sem, bom rekel takole: kje bi vi danes (šele) bili, če bi v slovenskem tisku v zadnjih desetletjih naredili toliko koristi, kot ste po njegovem naredili škode! In vprašal: če bi danes še enkrat vse to počeli — oziroma začeli znova —, kaj bi naredili drugače? Katere napake ste zagrešili? Kaj se vam je res posrečilo? Vam je žal, da ste kaj naredili? Ali da niste naredili? (Mislim v poklicu, da ne bo pomote.) Bi se danes lotili projektov drugače? Najbrž že. Ampak kako? In kaj si nasploh mislite o današnji medijski sceni? Časopisni? Revialni?

Pa še to: se vam Tomi Drozg zdi ena taka današnja Jeklinka?

Zanima me še nekaj trivialnega. Vaš dekliški priimek je Lorenz, toliko sem že na tekočem. Zdaj se pišete Jeklin. Prej ste se pisali Rakovec — kot še veliko ljudem odzvanja v ušesih in vas nekateri pomotoma kar tako kličejo. Če se prav spomnim, ste se v neki fazi pisali kar oboje skupaj. Ali je to slednje sploh možno? Domnevam namreč, da sta Jeklin in Rakovec zapuščini dveh vaših bivših soprogov. Ali jemljete sintagmo “Bernarda Jeklin” kot neke vrste blagovno znamko, da ne rečem umetniško ime? Tega ne sprašujem zato, ker bi me zanimale podrobnosti iz vašega intimnega življenja z moškimi, ampak ker bi si rad enkrat prišel na jasno, zakaj nekatere poročene ženske nočejo prevzeti moževega priimka — niti v kombinaciji s svojim — in (kar je še bolj čudno) zakaj nekatere ločenke nočejo vrniti bivšemu možu njegovega priimka.

Pa da ne boste mislili, da vam tokrat tako ekspresno odgovarjam zato, ker ste me zadnjič nadrli. Ne. Danes sem samo v formi, ker sem dopoldan napisal že kolumno in ne morem nehat.

Vaš

Marko

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 4. Maj, 2006 ob 01:56 v kategoriji Draga Bernarda, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.