6. pismo, Bernarda Marku: Bernarda, grozna škodljivka (13. 4.)

Četrtek, 4. maj 2006

Marko, živijo!

Zadeta sem v srce. Kako pretresljivo ste opisali svojo nedolžno in otroško dušo. Ima me, da bi zajokala od sramote in obžalovanja.

So pa pri meni problem solze. Ta mokrota iz moje zakrknjene duše noče skoraj nikoli. Kot se spomnim, mi je teklo iz oči v glavnem dvakrat v zgodovini in, kako tipično, obakrat v kinu.

Prvič pri Sneguljčici in njenih palčkih. Pa ne zaradi Sneguljčice, ki mi je bila malce zoprna. Ampak palčki, palčki! Kako v srce so bili zadeti, ko je umrla, kako grozovito jim je bilo pri srcih, ko je ležala tam na parah. Smilili so se mi tako, da se je iz oči nehote pocedilo.

Drugič mi je bilo mokro pri duši sorazmerno pred nedavnim, ko sem si v Parizu tekla ogledat znameniti, na tričetrt dokumentarni francoski film Medved, kjer so igralci pravi medvedi — pa ne slovenski, ki so jih začeli uvažati v Pireneje dosti pozneje in bodo, kot se zdi, v kratkem zelo po slovensko povzročili prvo francosko državljansko vojno. Annaudov Medved je z levo roko pobral dolgo vrsto francoskih in mednarodnih nagrad ter bil najbolj gledan evropski film leta. Povsod razen v Sloveniji, kjer so ga distributerski kreteni enostavno prezrli. Če ga slučajno niste videli: govori o majceni medvedji siroti, ki ji že čisto na začetku umre mama in potem takole droben in nebogljen tava po nenaseljenih prostranstvih, se igra z metulji, joka za mamo in čaka na smrt, saj si sam še ne zna nabirati hrane. Ampak seveda preživi, ker se počasi spoprijatelji z velikanskim starim medvedom samotarjem, ki ne mara ne medvedov ne ljudi in se mladiča skozi ves film trdosrčno otepa. V zadnjih kadrih pa le popusti in ko se na zimo v zelo fotogenični votlini skupaj spravita prezimovat in se nerodno, takole po moško, stisneta drug k drugemu, ni več nobeno oko v dvorani suho.

Toliko o jokanju in o mojih suhih očeh ob vašem trpljenju.

Zdaj pa dejstva o Jani in Jani. Čisto na kratko, ker razen vas to že dolgo vsi vedo in nerada gnjavim.

Z začetki Jane nisem imela seveda absolutno nič. Naredili so jo štirje testosteronski dedci, jo urejali in ji s pomočjo računalnika tudi izbrali ime. Ker je bilo testosterona preveč in ženskih filingov premalo, je stvar čez tri mesece zdrknila pod vodo in govorilo se je o ukinitvi. Potem so se spomnili name — novinarila sem pri Teleksovem predhodniku TT-ju — in me za kratek čas (tako so mi prisegli) zvlekli dol, v babje kraljestvo, kjer sem potem ostala dosti predolgo.

Psa sem si nabavila kakšno leto po tistem. V glavo sem si zapičila koker-španjela. Hotela sem moškega, že za redakcijsko ravnotežje. Pasja legla so v tistih davnih časih oglašali le v malih oglasih. Kljub vztrajnosti in trudu sem odkrila enega samega razpoložljivega mladiča in še tisti je bil punca, ne fant. “Pa še nekaj nerodnega je,” je rekel lastnik, stari lovec iz Devinske ulice v Ljubljani. “Ime. Celo leglo so poimenovali z imeni na črko J. Tale zadnja je Jana.”

Prisežem na vse, kar mi je svetega, magari na Janševe gospodarske reforme: če bi bil tedaj kjerkoli na voljo še en sam koker-španjel, pa četudi brez enega očesa, brez repa ali s tremi nogami – lani sem v Mostecu videla enega trinogega mešanca, ki mu sploh ni bilo videti, da mu ena noga manjka, tako okreten in poskočen je bil —, bi bila kupila tistega. Ampak ga ni bilo. Pozneje sem si iz najhujšega pomagala tako, da sem psa namesto Jana klicala Janča.

Zadeva torej ni posebej šokantna in vaše deziluzije in antiklimakse lahko mirno zlepite nazaj, ker ni za črepinje prav nobene potrebe.

Ker sem bila v službi ves dan in sem imela psa kar pod mizo v redakciji na Tomšičevi ulici, sem ga nekajkrat na dan vodila na lulanje na travo okoli sosednjega CK-ja. Tja je vodil na lulanje svojega psa tudi Žarko Petan, ki je tudi stanoval čez cesto. Trava okoli cekaja se je počasi sušila in posušila in za njo se je počasi posušila tudi partija. O svojih zaslugah za slovensko državo pa jaz skromno molčim.

Ko sva že pri moji zasebnosti, naj razložim še zelo preprosto zgodbo o mojih priimkih.

Rojena sem, kot se ve, Lorenz. Ko sem se prvič poročila, sem svojemu priimku dodala moževega in postala Bernarda Lorenz Rakovec. Do tu najbrž ni problemov, ali pač?

A takšno podpisovanje je bilo dolgo kot jara kača in bilo je skoraj daljše od člankov, ki sem jih takrat pisala za ljubljansko rubriko Dela. Malo sem premišljala in vrgla Lorenze ven.

Bernarda Rakovec sem bila potem strašno dolgo. Možu priimka res nisem vrnila, ker nisem čutila za to nobene potrebe. Vi lahko trdite, da mi ga je dal, jaz sodim, da sem si ga vzela. Tudi Rakovec sam nikoli ni terjal nazaj te dragocenosti.

Zadeva se je po tistem razvozlala sama po sebi, kajti nekega dne se je na obzorju morja pokazala tovorna ladja in na njej moj novi ženin.

Tisto so bili nasploh najhujši časi mojega življenja. Po domovih od Triglava do Bregane so namreč akviziterji prav tedaj ponujali abotno knjigo, napisano skoraj v verzih, naslova se ne spominjam dobro, bilo je nekaj o Heleni in Trojanskem konju. Glavna junakinja nič prida karakterja sem bila seveda jaz osebno. Napisal jo je nekoč slavni in že dolgo pokojni pisatelj z Bleda Tone S. in me z njo poskušal malce kaznovati, ker sem mu jo po treh letih prijateljevanja spajznila. V knjigarnah očitno ni šla dobro in so me zato obenem s teflonsko posodo in najučinkovitejšimi novimi čistili ponujali po Sloveniji kar od vrat do vrat. Gospa, tole je res zanimivo branje, glavna oseba je urednica Jane. Kupite?

Akviziterji so me ponujali od vrat do vrat, v Mladini so me, čisto kot solza, rolali s predsednikom vlade, in ladja z ljubosumnim ženinom je bila vse bliže in bliže obali.

Končalo se je sicer srečno, a po tistem se mi absolutno nista smilila ne Matjaž Pikalo ne Breda Smolnikar. Zakaj, najbrž ne potrebujete dodatnega razlaganja.

Ko sem se vdrugo poročila, sem izbrala priimek novega moža. Menda upravičeno ne bi gledal, da bi se ob njem še naprej pisala po prvem možu. Kam pa to paše. Lorenzi pa so me tudi že utrujali. In to je to.

Problem? Kein problem.

Marko, Marko.

Preveč ste spraševali in prostora je premalo. Zato za konec današnje pošte le še eno pojasnilce. Vašega prijatelja, ki me razglaša za najhujšo zločinko in škodljivko v zgodovini slovenskih medijev, kljub vaši disketnosti dobro poznam, kajti to o meni že dolgo razlaga vsakomur, ki ima pet minut časa. Resnica je več kot prozaična. Pred leti mu je padla v oko in v srce moja mična hči. Kar dolgo se je trudil okoli nje, hči mu je pravila čigumi in je bila z njim, ko ji je bilo gnjavaže dosti, malce groba. Ker se je kmalu potem preselila, se je užaljeni dečko pač spravil name. In to je vse. Amen pod kamen, pravi Pika Nogavička, jaz pa vas na tem mestu le še srčno pozdravljam. O vsem drugem prihodnjič.

Vaša kot ponavadi vdana

Bernarda

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Četrtek, 4. Maj, 2006 ob 01:59 v kategoriji Draga Bernarda, O, moj Blog!, Pisma.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.